Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Bolgarski dnevnik VII.

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 3.03.2006 ob 10:29 ob 10:29 pod Volkova potepanja

06. 09. 2005

Zjutraj me zbudita Pini in Rado, in čeprav mi ni jasno, kako sta lahko ob takšni uri že oba pokonci, si s tem ne belim glave, ampak se na hitro oblečem. No, da je zmeda še večja, poskrbi moj telefon, ki se s svojo budilko oglasi šele, ko sem že na vratih. Pa kdaj sta se že zbudila? Na zajtrku je razpoloženje več kot turobno, Pini je razdražljiv in posledično agresiven, tako kot že dolgo ne. Tako se po zajtrku brez besed odpravim v sobo, vzamem zvezek in grem na kavo, ter napišem doživljaje prejšnjega dne. Tokrat mi kavo popestrita pijana Angleža, eden od njiju me namreč vpraša ali bi mu prodal en cigaret in ko mu ponudim odprto škatlico, dobim za cigareto kovanec za en lev. Seveda se z nasmehom na obrzu branim in mu povem, da mu cigaret dam brezplačno, ampak denarja vseeno noče nazaj. Zgodba se ponovi čez približno deset minut in spet elegantno pokasiram en lev. No, z natakarjem (že večkrat omenjeni frajerček s sončnimi očali) na koncu pride do nesporazuma koliko sem v resnici dolžan, na koncu pa mu pustim ta dav leva in mirna Bosna.

Ko se vrnem v sobo, moja prijatelja spita kot polha. Očitno sta prišla sinoči res pozno nazaj. Sam sem naspan, tudi moj želodec je čisto v redu , zato se odločim da grem kar sam na plažo, saj je zunaj čudovito sončno vreme. Na flyer jima napišem sporočilo in se odpravim. Pa naj prespita tale zadnji dan, če želita. Po poti naletim na velik tatoo studio in si v izložbi ogledujem razne slike in kitajske pismenke, vendar ni nikjer tistih dveh, ki ju imam sam na desni lopatici, Buda in Mir. Se bom pa pozneje vseeno oglasil tukaj, vsaj iz firbca, če nič drugega.

Na plaži nekaj časa gledam kam bi se dal, na koncu pa izberem en dokaj lep prostorček v free zone, se namažem in rešujem križanke ter malo fliratam z dekleti, ki navihano pogledujejo proti meni, ampak moje kronično pomanjkanje jajc je krivo, da se ne približam kateri izmed njih. Še vedno rahlo “čutim” želodec prejšnjega večera, ampak se vseeno odpravim k Žogici na pivo, ko postane na soncu prevroče. Tokrat sem celo zelo hitro postrežen in v senci počasi pijem pivo in rešujem križanke, dokler mi ne postane dolgčas. Zato pa pravijo da sem družabno bitje, ker se samote hitro naveličam. Tako meni nič, tebi nič pospravim brisčo in križanke v nahrbtnik in se odpravim proti hotelu, brez plačati pivo. No, daleč vseeno ne pridem, saj kmalu zaslišim tuljenje in ob meni se ustavi zadihana natakrica, ki pa je ne spoznam, in kar nekaj časa potrebuje da mi dopove, da sem ji pozbil plačati. Seveda sledi vsesplošno opravičevanje in tako ji na koncu dam kar štiri leve, namesto treh. Ura je že čez dvanajsto in prej omenjeni tatoo studio je že odprt. Pričakujem po celem telesu tetoviranega in že na prvi pogled nevarnega možakarja, pričaka pa me mlada lepotica s piercingom v ustnici in brez enega samega tatooja. Opa, Volk, tukaj pa si že ne bova delala tatooja. Prvo pravilo tetoviranja – nikoli ne pusti da te tetovira človek, ki sam nima niti enega tatuja. Tako se samo informativno pozanimam kakšne so kaj cene pri njej in izvem, da so res zelo ugodne, saj bi mi za napis BOG IN DOMOVINA na notranji strani podlakta zaračunala borih 200 levov. Ampak še enkrat več se opomnim, da sem v Bolgariji in da ne bi imel najmanjšega pojma, kaj bi mi vbrizgala pod kožo. Pri tatoojih je eden največjih grehov ta, da varčuješ. O ne, bom kar zaupal Julianu iz stare Gorice.

V sobi prebudim Pinija in Radota, ki še vedno sladko smrčita, ampak ne kažeta niti najmanjše volje da bi vstala, tako da se odločim da grem malo pogledat na internet, ker pa me Pini prosi ali bi šel v trgovino po dva jogurta, jima naredim še to uslugo. Na internetu nič kaj posebno zanimivega in tako brezciljno malo srfam naokoli, ko me preseneti Pini in s skupnimi močmi nama uspe predramiti tudi Radota. Mene že prav pošteno grabi lakota, zato se odpravimo do Irca. Radu ne gre kaj veliko za jest, tako da naroči samo solato Big boss, na krožniku pa dobi skoraj samo meso in nekaj zelenjave, sam pa se tokrat odločim za Dublinski zrezek s pomfrijem in irski krompir, ter zeleno solato. Pini naroči isto, za solato pa dobi zeleno kristalko s koščki mesa, ki izgleda več kot izvrstno. Tokrat pa me moja priljubljena restavracija prvič nekoliko razočara, saj dobim v moji solati zemljo, in tako moram prvič malo zatežiti in Dani mi jo brez ugovarjanja zamenja. Zdaj pa tudi izvem, da sta ta dva norca šla sinoči v diskoteko okoli treh zjutraj, v sobo pa sta se vrnila kar direktno, ravno toliko da sta me zbudila. Zato sta torej bila tako živčna in agresivna. No, v bistvu sta razdražljiva še zdaj.

Pošteno se najemo in se sprehodimo po bližnji tržnici, kjer si Pini nabavi Romin dres, obenem pa pobrskamo med zanimivimi vžigalniki in poklepetamo s podjetnim Bolgarom, ki je očitno rojen prodajalec, ki s strankami resnično zna, obenem pa se spozna tudi na politiko, saj takoj začne razpravo o Bolgariji in bivši SFRJ. No, ustavimo se še v trgovini tipa Narodna umetnost, ampak tam ni nič za nas. Tako se samo še odpravimo v sobo po malo bolj topla oblačila in gremo v center na lov za spominki, še prej pa si v leve zamenjam še zadnjih 30 evrov. Na ulici nas spozna Bolgar, s katerim smo se pogovarjali dva dni nazaj in tokrat nabavim pri njem dres Franka Lamparda, zbarantam pa ga na samo 24 levov.

Ne gre pa prezreti, da se vnovič prestrašim možakarja s kačo, Pinija in Radota pa skoraj pobere od smeha. Ja pa kaj, če se jih bojim, no… Rado še vedno išče takšen vžigalnik kot ga sam želi, jaz pa gledam, ali je kje kaj, kar bi lahko nesel svojemu Volkcu. Ampak ne najdem nič primernega, razen dveh majčk. Ena s sliko dalmatinčka in napisom Sunny beach in druga z velikim znakom BMW-ja. Rado pa tokrat tudi najde “svoj” vžigalnik. Super, saj naju že cel teden žica za ogenj vsakič ko želi prižgati čik. Odločimo se, da gremo na pijačo v bar Korner, kamor nas je malo prej vabil mlad Bolgar, ki nam je vsak večer podelil najmanj dva flyerja. V miru se sprehajamo in ko zatopljen v slike uličnih umetnikov v miru kadim, se nenadoma zavem, da je korak od mene možakar s kačo!!! Povsem nehote zaženem histerijo in tečem proč kar mi dajo noge, nato pa počakam da se mi umiri srce, se možakarju izognem v velikem loku in se vrnem do njiju, ki kar ne moreta verjeti kakšen teater zganjam uaradi ene kače. Jasno je da totalno popizdita nad mano in bržkone tudi povsem upravičeno, saj sem v paniki skoraj kresnil Radota s komolcem po očalih. No, vseeno se ustavimo v Kornerju, še prej pa naredi Rado eno res dobro fotko. Pini mi na glavo potisne bolgarsko nacionalno “šapko”, na nos pa si dam njegova sončna očala, ki mi segajo čez pol obraza.

V Kornerju pomeni Happy hour to, da naročiš en koktejl, dobiš pa dva, tako da skoraj eno uro pijemo vsak svojo pijačo (sam se seveda ne iznverim pivu), zatopljeni vsak v svoje misli. V daljavi zaslišim Wonderful tonight in spet se mi prikrade v misli ona in sprašujem se, ali jo bom sploh lahko kdaj pozabil… Bojim se da nikoli, preveč sem jo imel rad… No, končno tudi onadva spijeta svoji pijači in odločimo se, da gremo tudi danes v Lazur, kjer sta ga žurala sinoči. Naša predvidevanja so bila pravilna, saj je to disko, namenjen skoraj izključno samo turistom, temu primerne pa so tudi cene pijače in izbor glasbe. Na recepciji vzdignemo potne liste in ukažemo receptorki narediti “rdeče” kartončke, brez katerih Bolgarije ne moreš zapustiti in so zares pomembna stvar. Bržkone pa so dokaz, da si v Bolgariji zares bil prijavljen. Istočasno pa odkrijemo tudi to, da smo ves čas imeli na strehi hotela bazen, ampak zanj nismo vedeli. Zame to ni nobena katastrofa, Pini in Rado pa se kar ne moreta potolažiti, da smo vsak dan hodili na plažo, vodo pa smo imeli takorekoč pred nosom. No, ogledati si ga pa zdaj tudi ne moremo, saj so vrata na teraso zaklenjena.

V sobi nas preseneti sms našega prijatelja Andreja, ki nas je peljal iz Nove Gorice na Brnik, češ da jutri ne bo imel avta in nas ne bo mogel priti iskati. No, odlično, res nas je pravočasno obvestil… Bržkone pa se ne bi niti spomnil na nas, če mu jaz ne bi popoldne poslal sporočila, naj jutri ne pozabi na nas. Prvič se malo pokesamo, zakaj nismo ob plačilu aranžmaja žrtvovali tiste štiri tisočake za tranzit na Brnik in nazaj. Ampak zdaj je kar je. Pišemo SMS-e, zavrtimo par številk in končno se spomnimo na našega Roka. In naš beneški skrajnež nas ne pusti na cedilu, saj obljubi da zagotovo pride. Ni besed s katerimi bi opisal, kako si vsi trije oddahnemo, Pini in Rado pa bentita nad Andrejem, ki se je spomnil poslati sporočilo šele ob devetih zvečer. Kaj lahko bi ostali brez prevoza domov. Tale pripetljaj pa nam je tudi dokaj pokvaril večer, tako da se odločimo, da danes ne gremo nikamor….

Ampak zarečenega kruha se še vedno največ poje in tako se (ko se spakiramo), odpravimo ven in sicer v njunbo najljubšo restavracijo Venera. No, kač in krokodilčkov na ulici ni več, to je pa tudi glavno. Usedemo se za mizo, Pini in Rado naročita hrano, jaz pijačo in skupaj uživamo v našem zadnjem večeru, ob glasbi simpatičnega tria, ki igra znane hite. Več ali manj prikrito se smejemo pijanemu Angležu, ki jim daje mastne napitnine in se stiska k pevki. Joj, tile Angleži so pa res strgani, ko kaj spijejo. Mi še malo počvekamo, okoli enih pa se odpravimo nazaj proti hotelu, kjer me ob odprti televiziji dokaj kmalu pobere spanec.

Tako, morja je za letos konec. Sam zase ne morem reči da mi je žal, saj se v Bolgarijo bržkone ne bom vrnil, tukaj mi eostavno ni všeč in vem, da za razliko od Pinija in Rada, jaz tukaj nikoli ne bi mogel živeti…

[se nadaljuje...]

  • Share/Bookmark
 
Ni odziva na “Bolgarski dnevnik VII.”
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !