Bolgarski dnevnik VI.
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 23.2. 2006 ob 19:38 pod Volkova potepanja, Šnopčki za dušo
05.09.2006
To jutro nas moj telefon zbudi tako kot sami želimo, ob 8.30 po lokalnem času, oz. 7.30 po našem. No, če bi tudi danes zajebal, bi me Rado in Pini bržkone res linčala. No, roko na srce, če ne bi bilo Pinija, bi midva tudi to jutro sladko prespala, tako pa se naš metalec še enkrat več izkaže za pravo jutranjo ribo in naju vrže pokonci. Počasi odtavamo na zajtrk in se končno najemo kot pošteni ljudje. Danes ni nobenega problema, nihče nam ne daje sile in tako pojem velik krožnik jajc, dve žemljici in skodelico mleka ter pol banane. Sam zavijem še na kavo, Pini in Rado pa se odpravita še malo poležavat. Ko se vrnem v sobo, že napol dremata. Ker ne kažeta nobene prave volje, se odločim da grem sam na potep, in tako jima samo navržem da grem ven, in začuda sta oba takoj budna. Odločim se, da si bom dal narediti karikaturo in obadva sta takoj za to, da naredimo eno na kateri bi bili vsi trije.
Mrzlo jutro se preveša v topel sončni dan, celo piha mnogo manj kot zadnje dni. Zlagoma se odpravimo proti centru in spet se za las izognem možu s kačo okoli vratu in drugemu s krokodilčkom v roki. Joj! Gremo naprej po ulici in čez kakšnih sto metrov spet! Mož s kačo in dekle s krokodilčkom. Pa dobro, kaj je to danes? Praznik plazilcev? Čez dvesto metrov se zgodba ponovi. Tretja kača in tretji krokodilček. Samo še eno da srečam pa grem samo še v hotel in ostanem v sobi do odhoda v sredo zjutraj. No, čeprav je bilo nekaj dni nazaj karikaturistov na pretek, tokrat srečamo le enega, in še ta je polno zaposlen. Tako nas pot vodi naprej in čez nekaj časa pridemo do luksuznih hotelov ter poskušamo ugibati koliko mora stati ena noč v kakšnem od teh. Sam prisegam na ceno najmanj 100 evrov, Pini pa trdi da niti slučajno ne more biti toliko. Na koncu čisto malo manjka, da ne gremo vprašati na recepcijo. Piniju nekaj zateži, čisto brezveze naju nahruli in naju pusti sama sredi ulice, jaz in Rado pa se odpraviva po isti poti nazaj. No, kdor pozna Pinija, se tem njegovim občasnim izpadom ne čudi več. Po poti se ustaviva v simpatičnem baru, spijeva vsak eno veliko Bugarsko in ker je toplo, se odločiva da greva v hotel po brisače in malo poležat na plažo. Tokrat izbereva drugo pot in na srečo vse do hotela ne srečava ne kač in ne krokodilov. Kaj kmalu sva v sobi in tam na najino presenečenje naletiva na Pinija, kateremu se je medtem na srečo tudi že zamenjalo razpoloženje. Na nebu se spet začnejo zbirati čudni oblaki, ampak gremo tvegat. V najslabšem primeru se bomo vrnili v sobo, če se namerava spet uliti. A tudi tokrat pridemo samo do hotelskega bara, kjer me prepričata, da prvič v življenju naročim koktejl. Izberem Brazilian sambo z rumom, čeprav nimam najmanjšega pojma, kaj je to za ena mešanica. In seveda ni težko uganiti, da se že po prvem požirku totalno nakremžim, koktejl prepustim Radu in naročim veliko Bugarsko. Fuj, le kako lahko kdo uživa ob tem? Ob zanimivi debati in vicih nam čas hitro teče in ko so naši kozarci prazni, se le počasi odpravimo proti plaži.
No, tam nas spet preseneti prav nič topel veter in odločimo se, da bomo raje pili kot se kopali. Jaz sem se tako ali tako že odločil da v morje ne grem, Pini še vedno občasno pokašlja, Rado pa sam tudi ne bo hodil v vodo. Tako se usedemo na sonce pred Žogico in čakamo kot budale. Ko po enih dvajsetih minutah le pomaham natakrici, češ da bi rad naročil, mi le-ta pomaha nazaj. EJ! Pini in Rado pričakujeta ob vrnitvi domov položnice z MNZ in debatirata o tem, meni pa ne gre iz glave, kako bi lahko bil v tem trenutku na poti proti Novemu mestu, in pozneje proti Moldaviji… Končno dočakamo natakarico in tudi tri velike Bugarske in z užitkom nazdravimo. Sonce sicer res kuri, ampak hkrati tudi prijetno pihlja, tako da res ni prevroče. Prvi rundi sledi druga, drugi tretja in tretji četrta, ki pa je najbrž prav zares nepotrebna, saj smo že vsi trije fajn nasekani. Tako so zdaj na vrsti tudi raznorazne neumnosti in jaz stavim s Pinijem, da si upam narediti salto nazaj (z višine okoli pol metra) in pristati na nogah. No, ne uspe mi najbolje, saj elegantno tresnem na hrbet, ampak mi ni hudega. Smehu seveda ni konca ne kraja in ker postaja veter čedalje močnejši, se odpravimo nazaj proti hotelu. Po poti delamo neumnosti in s Pinijem uprizoriva en “kao” fajt, ampak Pini še enkrat dokaže, da naju lahko oba kadarkoli pelje sajvemokam. V sobi skočim še pod tuš in ugotovim, da mi je sonce, kljub rjavi barvi, nekoliko opeklo rame. Ampak ne bo hudega… Tako se uležem na posteljo in v par minutah me v alkoholni omami premami spanec.
Ko naju Pini prebudi, je zunaj že trdna tema. Wow, to pa je maček! Pa saj sem rekel, da je bila tista četrta runda čisto odveč, ampak kaj ko mene nikoli nihče ne posluša. Na hitro se spedenamo in odločimo se, da gremo v tisto english style restavracijo, ki smo jo gledali prejšnji dan. In takoj ob prihodu skozi vrata nam je jasno, da smo najbrž edini gostje, ki nismo z Otoka. Sam naročim govejo juho in dunajski s pomfrijem, Pini dunajski in krompir, Rado pa mešano meso na žaru in pomfri. Tokrat prvič ne naročim piva, pač pa breskov sok. No, ko pojem zelo dobro juho z majhnimi koščki mesa in svoje dobita tudi moja prijatelja, se sprašujem, kje vraga hodi moja glavna jed. Končno malo dregnem natakarico in spet se izkaže, da me je narobe razumela. Vseeno pa se podviza in zrezek dobim na mizo že čez slabih deset minut. Beseda obupno pa je za tukajšnjo hrano veliko predobra, saj Rado dobi napol surov pomfri, dunajski zrezek pa si oni očitno predstavljajo zažgan z obeh strani, tako da se moram dobesedno siliti, da ga pojem vsaj polovico, krompirja pa se niti dotaknem ne. Posebnost tokratne večerje pa je pomivalec posode, ki ima namesto majice na sebi zgornji del ženskega bikinija, in simpatični Anglež Danny, ki praznuje rojstni dan, vsak od njegovih bližnjih pa ima na sebi majico z njegovo sliko in napisom Happy birthday, Danny.
Odpravimo se naprej skozi mesto in se skoraj izgubimo v delu kjer do zdaj še nismo bili, zato pa odkrijemo en nov in zelo velik disko - Lazur. Mene zebe in čutim kako mi je tisti zrezek obležal v želodcu, zato komaj čakam vrnitve v sobo. No, brez Pinija bi se jaz in Rado bržkone res izgubila, saj smo tokrat res totalno zalutali… V sobi začneta uničevati vino, ki nam ga je prejšnji dan podaril Ajdovec, jaz pa se začnem boriti z želodcem. Rupurut mi nič ne pomaga in ne ostane mi drugega, kot da se prisilim k bruhanju in nato obležim na postelji kot mrtev. Veliko bolje mi je, ampak večera je zame konec, zrezek pa še vedno čutim. Tako me počasi pobere spanec, še prej pa ne pozabim nastaviti budilke, ampak prisegel bi, da je bila ura krepko čez polnoč…
[se nadaljuje…]
