Iz volkovega b(r)loga

04.09.2005

Spet se zbudimo malo po deveti (po našem času) in se, misleč da je res šele deveta in pol, odpravimo na zajtrk. Natakar nam pove, da je zajtrka nepreklicno konec in ko smo že na robu besa, nam pokaže s prstom na uro, ki kaže deseto in pol. Zdaj se meni končno “upali žarnica”. Že tri dni zapored vstajamo po našem času, ne po lokalnem, ki je zamaknjen za eno uro naprej, tako da ne prihajamo na zajtrk dvajset do desete kot smo mislili, pač pa dvajset do enajste, ni čudno da ne moremo dobiti ničesar več za jest. Bolgari v bistvu niso ničesar krivi, ampak jaz, ki sem uro na telefonu pustil na slovenskem času. No, ni čudno, da Rado in Pini totalno popizdita name, saj imata popolnoma prav. Kljub temu le dobimo nekaj ostankov za prvo silo in se mirne duše odpravimo na kavo. Jaz jima pripovedujem doživljaje prejšnjega večera, onadva pa meni svoje. Bila sta v enem arabskem baru in med drugim tudi kadila tobak z okusom jabolka iz vodne pipe, jedla pa sta v eni restavraciji s tradicionalno bolgarsko hrano in si bojda ob njihovi mešani solati obliznila vse preste na rokah. No, potem sta se spet nekaj zezala z dvema lajdrama na ulici, nato pa zavila še v disko in se vrnila v sobo okoli štirih zjutraj. Pini je še vedno prehlajen, kar naprej šmrca in kašlja kot konj. Ampak izgleda, da sta vseeno imela pester večer, saj mi pripovedujeta o pijani Angležinji, o nič manj pijanem Angležu, ki je vsakomur razkazoval svoj pravkar kupljeni nož, o simpatični mali beračici in navsezadnje o policaju, ki je šel nategnit eno od deklet z ulice, v zameno za to, da je ni aretiral. Izgleda da sta se imela vseeno bolje kot jaz. No ja, saj že dolgo vem, da predvsem v Pinijevi družbi ni in ne more biti dolgčas. Nikoli.

Po popiti kavi, se njima nič kaj dosti ne da, tako da se jaz odpravim v hotelski internet caffe in gledam fotke s petkove tekme med Nk Bežigrad in Nk Maribor PL ter sinočnje med Slovenijo in Norveško. V petek so bile v Ljubljani kar hude frke, naša domača stran pa deluje kot mesto duhov, saj ni nikjer nikogar, zasledim le Jerkijevo izjavo, da je bil spet pijan kot žival in da ga zdaj čaka pot v Moldavijo. Mater kako sem mu nevoščljiv, kaj bi jaz dal, da bi lahko šel zdraven… Na strani Radia Val še malo poklepetam s Simono, potem pa me presenetita Pini in Rado, ki se odpravljata na en sprehod po mestu. Hm, jaz sem bil pa prepričan da že spita. Še onadva na hitro pogledata slikce s petkove “prijateljske” tekme, nato pa se odpravimo ven na sonce, čeprav spet ni čisto nič toplo. V centru si nabavimo sok in se ustavimo na pomolu na plaži. Črno morje je tudi danes kar precej razburkano in prav mrzlo piha, tako da z obiskom plaže tudi danes ne bo nič. Ko se vrnemo na glavno ulico, se spet čisto za las izognem možu s kačo okoli vratu in Pinija in Radota skoraj pobere od smeha. Ko gremo naprej, nas z glasnim, a dobrohotnim kričanjem ustavi starejši možakar, ki prodaja drese, in malo poklepetamo o življenju v Bolgariji in Sloveniji. Tukaj res ne živijo najbolje, tale “bratko” dela vse dneve v tednu, tudi nedelje in praznike in to od jutra do večera. Saj bi kupil pri njem dres Franka Lamparda, ampak spet nimam niti ficka v žepu. Ko gremo naprej, opazimo, da tukaj niso še opravili s hoteli, saj gradijo enega, ki bo res super-duper-mega. Če ga pogledaš površno, dobiš občutek, da pravzaprav samo prenavljajo zelo star hotel, ampak podroben pogled izda, da je stvar popolnoma nova. Že slike in maketa so impresionantne, le kakšen bo, ko bo enkrat dokončan? Tik pred vrnitvijo v hotel opazimo še eno restavracijo, ki se je do zdaj skrivala pred nami in kjer bi se mogoče lahko kdaj ustavili. Hrana izgleda zares dobra in predvsem dokaj poceni, vsaj glede na Irca.

Spomnimo se, da je danes nedelja in da bo kakšen bar zagotovo prenašal tudi Formulo 1, zato sklenemo da gremo nekam ven in si jo v miru pogledamo, saj na Eurosportu prenosa ne bo. Pini ostane v sobi, ker mora baje počivati zaradi prehlada, jaz in Rado pa ugotoviva, da prenosa ne bo niti v hotelskem baru, zato greva poskušat srečo v center. Ustaviva se v enem baru, ampak tam je takšna gneča, da kaj veliko dirke ne bi videla, zato se od tam hitro posloviva, prav v bližini pa naletiva na enega drugega, kjer je ravno še ena miza prosta. Kot nalašč za naju, saj je od tam tudi razgled na ogromno plazma TV odličen. No, slednja zagotovo ni bila poceni, kar se pozna tudi pri pijači, saj dava za veliko in malo Bugarsko kar pet levov. Ravno prav sva prišla, da sva ulovila start in z mojimi BMW-ji spet ni nič. Ampak saj ni važno, dirka je ravno tako dokaj zanimiva (čeprav se formula še vedno lahko skrije pred nogometom), zmaga pa Montoya. Vmes pa naju je presenetil še Pini, ki mu je bilo baje dolgčas samemu v sobi. Kdo bi si mislil…

Po koncu dirke se odpravimo v hotel in Pini čisto popizdi nad nama, saj je opazil, da sta za nama hodili dve luštni dekleti in nekajkrat celo zažvižgali, ker pa se nismo ustavili ali vsaj obrnili, sta se naveličali. Tako nama očita, da so mogoče dekleta neprestano okoli in okoli nas, samo midva sva kar naprej pijana in jih ne vidiva. Khm… da se mi ne bo zaletelo slučajno… Kakorkoli, priložnost zamujena, ne vrne se nobena, tako da se Pini hitro pomiri in ko jaz in Rado zamenjava nekaj denarja (tokrat morava na banko, saj v “naši” menjalnici ni nikogar - Pini predlaga če bi jo kar izropali in pobegnili), se odpravimo do restavracije, kjer sta moja prijatelja sinoči jedla tisto famozno solato.

No, jaz takoj vidim, da tukaj ne bo nič zame, saj takšne hrane ne maram kaj preveč, ampak vseeno ostanem z njima in naročim piščanca na žaru s špageti. Na koncu mi nekaj celo uspe pojesti, ampak meni pač ta kuhinja (mešanice srbske - meso in grške - zelenjava) ne tekne, in pika. Pini in Rado pa uživata, in spet si oblizneta vse prste z zelenjavnim pladnjem. Jaz sem še vedno lačen, ampak sem raje kar tiho. Posebnost tokratnega kosveča (tale beseda je moj izum, opisuje pa obrok, ki si ga privoščiš med kosilom in večerjo, torej kos(ilo)-več(erja), ponavadi pa si ga privoščim med serijo nočnih, ko ga jem okoli pete popoldan) pa je bila majhna mucka, ki je z žalostnim pogledom žicala hrano (Pini jo je zapodil z besedami: “ne me tako gledat, ka te bom udaru”), in natakrica, ki je taisto mucko božala, nato pa nam je prinesla hrano, ne da bi si umila roke. Sanitarne inšpekcije tukaj najbrž ne poznajo…

Še malo se sprehodimo po ulici, se izmikamo kočijam, ki gor in dol po mestu prevažajo turiste in gledamo slike lokalnih umetnikov. In še enkrat moram poudariti, da so res neverjetne. V trgovini še enkrat več nabavimo pivo in sok in že smo na poti proti hotelu. Tam pa nas dočaka neprijetno presenečenje. Celo pročelje hotela je okrašeno s pisanimi baloni, dostop do hotela pa onemogočajo visoki varnostniki. Kaj je pa zdaj to? Zagato rešimo tako, da uporabimo zadnji vhod (pri recepciji) in receptorka nam pojasni, da je vse zaprto zaradi nekega rojstnega dneva ali nečesa podobnega, saj baje še sama ne ve točno. Ja, fajn… Ko pridemo v naše nadstropje, nas prijazen varnostnik prosi za razumevanje, nam pove da ti ukrepi veljajo samo danes, nato pa zaklene vrata stopnišča. Seveda pa lahko uporabljamo stopnišče v drugem krilu hotela, kjer smo se izgubljali na dan prihoda. Ampak danes se nam res ne da popolnoma nič. Malo gledamo z balkona kaj bo to za ena huda žurka, obenem pa poklepetamo z Ajdovcem zdraven nas, ki nam tudi podari plastenko pravega vipavskega vina. Pove nam, da je prejšnji večer bil na tisti bolgarski poroki, in da so res pili, kot da bo jutri konec sveta… Ker se spodaj še vedno nič ne dogaja, se vrnemo na postelje, jaz pa začnem pisati dnevnik prejšnjega dne. Zelo očitno pa je, da bo v tem hotelu imela žur neka res ugledna (in bogata) oseba, saj ni popolnoma nič prepuščeno naključju ali improviziranju. Niti eden namreč ne sme po pločniku, ampak morajo vsi ljudje obvezno na drugo stran ceste. No, končno pa dočakamo tudi prihod luksuznih avtomobilov in pod našimi balkoni imajo ti bogataši nek obred, ki vključuje tudi duhovnika. Ker pa jih skriva streha, ne vidimo dobro in ne moremo presoditi za kaj se gre. Pini in Rado prisegata, da je to najbrž rojstni dan majhnega fantka, jaz pa mislim da bi to bolj utegnila biti birma. Sam se vrnem k pisanju dnevnika, Pini in Rado pa gledata MTV. Ko končno zaprem zvezek, sem fajn utrujen, čeprav ne vem dobro od česa, celo piva ne morem več piti. Pini je zdraven dveh Lekadolov vzel še en Apaurin in po svoji stari navadi stresa neumnosti, mene pa kljub glasni glasbi iz pritličja počasi lomi spanec in že pred polnočjo zaspim kot ubit…

[se nadaljuje...]