Bolgarski dnevnik IV.
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 12.02.2006 ob 23:30 ob 23:30 pod Volkova potepanja, Šnopčki za dušo
03. 09. 2005
S Pinijem se zbudiva ob 9.30 po našem času, medtem ko Rado ne kaže znakov življenja. Malo ga dregnem in ga vprašam ali gre na zajtrk. Še vedno nobenega glasu od njega, ampak vsaj noge malo premakne. Super, še je živ. Spodaj čaka mene in Pinija nov šok, zajtrka je že konec. Pa kako ga je lahko konec deset minut pred deseto zjutraj, če pa nam je vodič lepo rekel, da je zajtrk od sedme do desete!? Malo manjka pa bi oba znorela. Vseeno se nekako zadrživa, greva v bar na kavo in in spoznava da po takšni noči vseeno morava nekaj pojesti, zato se odpraviva na lov za najbližjo trgovino, kjer bi lahko dobila kaj užitnega. Še vedno sva oba pijana, niti mačka še nimava. No, po treh urah spanja…
Končno najdeva trgovino ki prodaja tudi kruh in kupiva par paštet, že narezano pakirano štruco in salamo ter se vrneva v sobo. Jogurt ki smo ga kupili zjutraj se meni zdi pokvarjen, saj je poln kepic, ampak Pinija to ne moti kaj preveč, jaz pa se ga iz gole previdnosti raje vzdržim. Vmes se zbudi tudi Rado in tudi on nekaj prigrizne. Dileme kaj zdaj, seveda ni, gremo nazaj v posteljo, še prej pa malo popljuvamo po bednem hotelu, kjer se ne da dobiti zajtrka. Pinija boli grlo in jezik ima povsem bel, očitno je zaradi mokrih las staknil prehlad. No, moja zdravila mu bodo zagotovo vsaj malo olajšala težave…
Spim zelo slabo in nemirno, ko pa me zbudita, češ da je zunaj lepo in sončno vreme in da gremo na plažo, je moja glava težka in boli me. Ampak bi znalo biti tudi huje. Tako v bližnji trgovini kupim Red bull, ki je za tukajšnji standard dokaj drag, stane namreč kar 4,80 leva, po poti ga spijem in kmalu smo na plaži. Sam se nastavim na sonce, ker se mi v ušesa ne da vstavljati čepkov, Pini in Rado pa se zapodita v vodo. Precej zoprno piha in morje je vzvalovano. Ko prideta moja prijatelja iz vode, skoraj zmrzneta. Malo še poležimo, potem pa se odločimo, da je najbolje če gremo na eno pivo, saj bomo tako zagotovo najhitreje prepodili mačka. Razkomotimo se v senco pri Žogici, nič kaj dosti nam ne gre za pit, ampak vseeno uživamo ob lenarjenju in opazovanju dveh mladih skandinavk, ki bi bili kot ustvarjeni za kakšnega od nas. Poleg njiju pa si simpatična Angležinja podaja frizbi s svojim črnskim prijateljem. Toliko deklet, mi pa kot trije buzeranti, grrrrrr…
Zgodba o naših prihodih na plažo se spet ponovi, saj se začnejo spet popolnoma brez opozorila zbirati črni oblaki in ob pihanju vetra, ki nam nosi mivko v obraz, je prav hladno. Tako spet zelo na hitro poberemo šila in kopita in se vrnemo v hotel. Malo se porihtamo in “potežkamo” glave. Super, skoraj smo že zdravi. Jaz sem v filingu zaradi bližajoče se tekme in pod tušem si pojem navijaške pesmi. Odločimo se, da danes ne gremo jest k Ircu, pač pa da si poiščemo kakšno bolj poceni varianto in tako se ustavimo v eni restavraciji nedaleč stran od hotela, za katero se je pozneje izkazalo da je tako uboga, da si WC za stranke deli s kitajsko restavracijo, ki stoji poleg nje. Jedi izgledajo zelo mamljivo in poceni, tako da se sam odločim za mixed grill, Pini in Rado pa za pašto. No, še enkrat več se izkaže, da je kvaliteta boljša kot kvantiteta, saj so cene res nizke, ampak hrane povprečen Slovenec najbrž ne bi privoščil niti svojemu psu. Pujskom že mogoče… Pod vsako kritiko. Vseeno si malo privežemo duše in ker se Piniju in Radu nikamor ne mudi, se za ta večer ločimo. Jaz se namenim proti Venus baru, kjer bodo vrteli tekmo Slovenija - Norveška, onadva pa ostaneta v restavraciji in naročita še eno rundo. Sam se ustavim še v hotelskem baru, kjer frajer in natakarica gledata tekmo Švedska - Bolgarija , ampak ta tekma mene ne zanima, zato v sobi vzamem dolgo majico in in se odpravim proti centru. Škoda ker s sabo nimam kakšnega flomastra, ker bi si na hrbet kratke majice sicer zagotovo na debelo napisal: WHO THE FUCK IS NORWAY! Spotoma se ustavim še v baru Korner in tam v miru pogledam zadnjih deset minut tekme Wales - Anglija. Wow, kakšno vzdušje so naredili številčni Angleži, kako mora biti šele v kakšni pravi angleški pivnici.
Kaj kmalu najdem bar Venus, ki obljublja prenos moje tekme in naročim veliko Zagorko. Ker se je ravnokar končala tekma Wales - Anglija, gledam strokovne komentarje in izjave nogometašev obeh reprezentanc, ko opazim možakarja v majici s škotskim grbom, nekaj miz naprej od moje. Tako grem do njega, ponudim mu roko in se predstavim kot Alex iz Slovenije, ter mu zaželim, naj Škotska danes premaga Italijo. Še malo podebatirava okoli naše skupine in obljubi da bo prišel v Celje na tekmo Slovenija - Škotska, če bo le dobil vstopnico. Heh, to pa utegne biti problem, ja… Kaj kmalu se začne tekma in Škoti po sedemnajstih minutah povedejo, nakar tekma izgubi vsak čar, saj Italijani napadajo, Škoti pa se samo branijo. Vseeno navijam za Škote, saj smo v primeru ugodnega razpleta (pogoj je seveda nocojšnja zmaga nad Norveško) lahko celo prvi v skupini. Vmes naročim še eno pivo in pečen krompir, ob koncu tekme pa dobim od mojega novega škotskega prijatelja še eno Zagorko na mizo. Fak, spet bom pijan. Ampak vse za zmago Slovenije nad vikingi. Heh, očitno pa Škoti le niso tako zelo skopuški. Tekma se konča z izidom 1:1 in bar napolnijo Danci. No, super, tekma Turčija - Danska in Slovenija - Norveška se prekrivata in dvomim da bom videl celo tekmo. In res je nisem, saj sem moral počakati na konec tekme Turčija - Danska. Ko se je končala in se je bar tako hitro kot se je napolnil, tudi izpraznil, sem dočakal tudi preklop televizijo na SLO 2. In v trenutku mi je zledenela kri, ko sem videl da teče že 54. minuta tekme, rezultat pa kaže 1:2. Saj ne more biti res… Pivo že čutim v glavi, preselim se k šanku in glasno tulim na Berganta, ki kot ponavadi klepeče neumnosti. Naši sicer igrajo zelo dobro in ob takšni igri bi slejkoprej morali tudi zadeti. Hkrati tulim v televizijo in in se opravičujem natakricama, ki se samo smejeta mojemu fanatizmu. V 80. minuti (ali nekje tam okoli), uspe Žlogarju. Skočim v zrak in pokleknem na kolena, medtem ko se natakarici prav od srca smejeta. Ja, pa kaj. Ampak vem, da tekme še ni konec… od živčnosti se tresem kot šiba na vodi… in v 90. minuti nov šok… Norvežani spet povedejo…. Nič več me ne briga. Z glavo trikrat udarim v lesen steber in se zgoraj brez (malo prej sem se slekel, ko mi je zakuhalo) odpravim skozi center do hotela. Če bi me zdaj kakšen mali beraček s kužkom v rokah vprašal za kaj drobiža, bi mu dal felpo v roke in ne bi me brigalo zanjo. No, zato pa fajn nasrka nekaj kontejnerjev, ki se mi postavijo na pot…
Receptorka mi reče da ključa ni, očitno sta onadva v sobi. Ampak vrata so zaklenjena, na trkanje pa se tudi nihče ne javi. Tako mi ne ostane drugega, kot da grem vprašati za rezervni ključ, izkaže pa se, da me je razumela da želim številko 218 (mogoče sem jaz v stanju razočaranja in pijanosti celo rekel 218), saj je ključ naše sobe kar lepo na recepciji. Ko se uležem, me že sili na bruhanje. Ob zelo malo hrani, sem danes spil sedem velikih piv… Dokaj kmalu zaspim in samo megleno se zdaj spominjam Pinija in Radota, ki sta prišla pozneje in kako me je Pini spraševal za rezultat tekme. Ta dan bi najraje izbrisal iz svojega življenja…
[se nadaljuje...]
