Iz volkovega b(r)loga

Vstanemo ob deseti po slovenskem času in se zlovoljno odpravimo na zajtrk. Zunaj je grdo vreme, oblačno je in piha. V restavraciji nas doleti nov šok - zajtrka je konec, ničesar se ne da več dobiti. Pa kako je to mogoče, da ob desetih in dvajset minut ne moremo več ničesar dobiti, se sprašujemo. No, odpravimo se na kavo v bar in začuda jo tudi zelo hitro dobimo. Kolnemo nad lenimi Bolgari in čez nekaj časa se jaz odločim, da letim samo na hitro pod tuš in si oprat čekančke, zato grem v sobo, Pini in Rado pa ostaneta v baru. No, ko se vrnem, ju najdem vsakega ob svojem koktejlu. Pini pije rdečega, Rado pa modrega. Fuj, že izgled je nagravžen, kakšen mora biti šele okus… Tako se naše posedanje nadaljuje še tričetrt ure, no, nič hudega, saj se nam nikamor ne mudi, s plažo danes bržkone ne bo nič. Ko se končno odpravimo naprej, se vreme začuda popravi in celo sonce posije, ampak mi se vseeno odpravimo na pohod do bližnje tržnice in gledamo najrazličnejše stvari, od nogometnih dresov, Cd-jev, patik, orožja itd. Tako mojo pozornost vzbudi velik rdeč šal nogometnega kluba CSKA iz Sofije. Vprašam koliko stane in odgovori mi, da deset levov. Vprašam ali ima še kakšen šal kakšnega bolgarskega moštva in pokaže mi še šal CSKA-jevega najhujšega tekmeca - Levskega. Vsak stane deset levov. Hmmm, kaj pa zdaj, v denarnici imam samo 17 levov. Poskušam barantati, ampak ona se ne da in vztraja pri ceni 20 levov za oba. “Ja pizda ti materna, boš ja nrdila kej škontota,” zavijem po primorsko, ona pa meni nazaj: “Ne kljuj”. Ja, čisto sem pozabil, da nas tukaj razumejo… No, končno se odločim, da vzamem samo šal CSKA-ja, ona pa kar naenkrat obrne ploščo in postane bolj pogajalska. Spusti ceno na 18 levov. Ne, tudi toliko ne dam in rečem da moja prijatelja nimata denarja in da mi torej ne moreta nič posoditi. Tako dokončno popusti in mi da oba za 17 levov. Evo, v Bolgariji moraš biti samo dovolj trmast in na koncu dosežeš vse. Ampak na tej tržnici se da očitno res kupiti čisto vse, od ninja mečev, zvezdic, nožev, bokserjev, starinskih pištol itd.

Končno prečešemo celo tržnico podolgem in počez in odločimo se, da gremo po mestu in si ga tokrat res podrobno ogledamo. Pot nas med stojnicami vodi naprej in naprej. Jaz iščem sončna očala, podobna tistim, ki sem jih zamenjal z Bojanom, Rado pa potrebuje pas. Ja, prvi večer našega bivanja v Bolgariji je ostal tudi brez pasu. kako so mu ga uspele ukrasti pa je zame nerešljiva uganka. No, oba sva brez sreče, je pa tudi res, da sem sam brez ficka v žepu. Spotoma občudujemo slike uličnih umetnikov in karikaturistov in pade ideja, da bi si dali narisati karikaturo nas treh. Mene s pivom v roki, Radota s fotoaparatom okoli vratu in Pinija z dolgimi lasmi. Bomo videli, če bo čas in denar, potem zagotovo. Na stojnicah vidimo tudi zelo dobre ponaredke dresov Chelsea-ja, Milana in druge. Izgledajo skoraj kot originali in v bistvu niti niso toliko dragi, od 30 pa do 35 levov. Ampak naravnost zaljubim se v uradno majico angleške reprezentance za borih 30 levov. Pomerim jo in stoji mi kot ulita. Ampak kaj ko 30 levov nimam s seboj! Tako obljubim da pridem nazaj in odpravimo se naprej. Ob eni stojnici me en fant vpraša ali navijam za CSKA in pojasnim mu da nisem navijač, da pa sem strasten zbiratelj šalov. No, fant vseeno ne pozna Hit Gorice, katero je izločila Tirana, s katero se je potem pomeril prav CSKA. In če mu gre verjeti, je fant na tej tekmi bil tudi osebno. Kar veliko smo prehodili in prišli kar na en drug konec Sončne obale, kjer so hoteli veliko bolj luksuzni kot naši, imamo pa tudi občutek, da se tukaj veliko več dogaja.

Pot nazaj je dokaj dolga, saj nas sonce kar dobro žge. Ustavim se še v eni optiki in si malo ogledam očala, Pini in Rado pa gresta naravnost v hotel. Najdem dva primerka, ki mi zelo dobro stojita, ene za 210 levov in ene za 110. Bomo videli, mogoče se še vrnem ponje. No, takoj ko se vrnem v sobo, se odpravimo jest k Ircu. Tokrat nas streže simpatična Dani (očitno je to ime v Bolgariji zelo pogosto), ki se zna res lepo smehljati. Naročim zrezek Hawaii in irski krompir ter veliko pivo, nato pa še veliko solato z veliko česna. To je hrana za bogove. Družno pa ugotovimo tudi, da je ta irski krompir skoraj najdražja stvar v restavraciji. Ampak kaj ko je tako dober… No, ko si privežemo dušo, si v trgovini nabavimo razglednice. Rado dve, Pini dve, jaz pa kar osem. Za Derby bar, Pasaž bar, Majo, za službo, Aleša in Barbaro, teto Marijo in Radio Val. Siol forum bom letos kar spustil, klinc… Tako jih zbiram kar nekaj časa in nato jih v sobi v miru napišem. Medtem se zunaj ulije kot iz škafa in sploh ne neha, tako da se bolj dolgočasimo kot ne. Jaz pišem dnevnik prejšnjega dne, Pini in Rado pa gledata posnetek podelitve MTV music awards. Heh, zanimivo, da nimata najmanjšega pojma da gledata posnetek, tako da jima nekajkrat pokvarim zabavo, ko naglas povem kdo bo dobil nagrado. Po oddaji tipa jackass - Viva la bam, se toplo oblečemo in gremo ven.

Center danes izgleda kot mesto duhov, nikjer nikogar. Tako naredimo samo en obhod in na bližnji klopici spijemo vsak eno veliko Bugarsko. Ne vemo kam bi se dali, v disko pa Radota zaradi pisanih hlač nočejo spustiti. No, nekaj pa med tem sprehodom le odkrijem in sicer, da bodo v enem baru v neposredni bližini hotela Venus jutri zvečer vrteli tekmo Slovenija - Norveška. Odlično, konec koncev bom le videl to super pomembno tekmo. Na koncu sprehoda v marketu nabavimo nekaj piv in malo steklenico viskija in se vrnemo v sobo. Izgleda da tudi danes ne bomo šli nikamor. No, meni totalno zateži in odločim se, da grem samo še spat. Ampak kako bi lahko zaspal ob teh dveh norcih, ki nabijata muziko in tulita kot razjarjeni živali. Ko končno le malo zadremam, skoči Pini s svoje postelje naravnost name. Totalno popizdim in in ga pošljem v tri (khm, khm). No, ampak uspelo jima je, kar sta želela. Predramila sta me in odločim se, da grem kljub temu z njima v disko. Ura je dve zjutraj po slovenskem času.

Tale disko imamo dobesedno čez cesto. Gremo v tretje nadstropje, kjer se vrti folk muzika in Pinija takoj “uhvati ritam”, mene pa kar noče. Tako spijem dve mali Zagorki in najprej me čisto sramežljivo, potem pa prav konkretno uhvati in migam kot na baterije. Pini in Rado sta spila celo steklenico (pol litra) viskija in sta fajn utrgana, ampak Rado vseeno stoji na mestu kot lipov bog. Odločimo se, da se preselimo v spodnje nadstropje, kjer se vrti house, ampak spet se zatakne pri Radotu (na žalost se zdaj ne spomnim več zaradi česa). No, ok, bomo pa še naprej uživali ob bolgarskem turbo folku. Dva zaprisežena metalca in en zaprisežen rocker. Kdo bi si mislil… Med bolgarskimi pesmimi pa včasih pade tudi kakšna srbska, le kdo bi si mislil, da tudi tukaj poznajo Ceco in Indiro Radić. Ful sta nam všeč dve blond mački ki plešeta tik ob vhodu, ampak si ne pustita zdraven. No, čez nekaj časa smo tako ali tako ugotovili, da sta profesionalki. In ne, ne plesalki. Vsi trije pa totalno pademo v filing, ko DJ zavrti pesem, ki je bolgarska priredba pesmi Djurdjevan. Vsi pojejo po bolgarsko, mi pa kar original. Zgodba pa se takoj nato ponovi s prirejenim komadom Lane moje, ki so ga ravno tako kar dobro priredili. Je pa ta bolgarski disko ena zanimiva reč, saj je (sicer res zelo velik šank) na več mestih rezerviran in tam pijače ne moreš niti naročiti, kaj šele da bi jo spil, tako da me ena gorila od človeka kar grobo odrine, ko se po naključju znajdem na njegovem mestu. Ja, kako pa naj bi jaz vedel? Od plesa in pijače smo že tako utrujeni, da se nam nič več ne da, tako da se na hitro poberemo iz diskača in se odpravimo proti hotelu, še prej pa v marketu nabavimo novo zalogo Bugarskih in dva jogurta za zjutraj. Pini se poskuša zapreti v hladilnik , ampak mu ne uspeva najbolje, prodajalec pa se samo smeje. Klinc, smo pač veseli (ok, pijani, roko na srce) pa kaj… V hotel se vrnemo ob šestih po slovenskem času, objeti čez rame na ves glas pojemo “Lipe cvatu”. Receptorka, ki je do zdaj mirno dremala na kavču, nas poskuša utišati, ampak ji ne uspeva najbolje, oz. kot da bi poskušala z roko zamašiti luknjo v čolnu. Ampak se na hitro spokamo v sobo, kjer Rado zaspi kot ubit, jaz in Pini pa skadiva še vsak en čik in si bratsko razdeliva eno pivo. Zaspim približno ob sedmih in pol po lokalnem času.

p.s.

Na sliki sem pa jaz osebno s Pinijevimi sončnimi očali na nosu in bolgarskim nacionalnim pokrivalom na glavi

[se nadaljuje…]