Iz volkovega b(r)loga

01.09. 2005

Ob 9.30 po slovenskem času skoči Pini na posteljo na kateri spiva jaz in Rado in počasi odpreva oči. Rado se zave dogodkov pretekle noče in začne zavijati kot volk v luno: “meni so prasice ukradle telefon!!!!”, jaz in Pini pa se samo skrivoma nasmihava. Malo smo slabi, ampak ne preveč, počasi se oblečemo in odtavamo na zajtrk, medtem ko se Rado kar ne more potolažiti. Zdaj stoka zaradi telefona, zdaj zaradi denarja… Zajtrk ni bogve kaj, kruh je star, salama zelo sumljivega slovesa, sir tako-tako, kakšnega jogurta, ki bi se vsem trem zdaj zelo prilegel pa sploh ni. No, nekaj nam vseeno uspe pojesti. Pini in Rado se vrneta v sobo, jaz pa zavijem v bar na kavo, ki sem je nujno potreben. Čeprav naročim malo kavo z mlekom, mi natakar (frajerček z obrito glavo in sončnimi očali na nosu, ki je še eden v vrsti tistih kateri izgledajo jezni sami nase, ker morajo delati) naredi skoraj prozorno projo v veliki šalici. Nimam srca da bi jo zavrnil, zato jo počasi spijem in in zanjo odštejem 1,10 leva. Počasi se vrnem v sobo, kjer Pini napol spi, Rado pa v polsnu ponavlja staro zgodbo… Trudimo se da ne bi zaspali, ampak ob odprti televiziji nas počasi vse tri premaga spanec. Zelo slabo spim in vsake toliko se zbudim zaradi hrupa televizije, ampak vsakič znova zaspim. Dokončno se zbudimo ob poldne in pol po lokalnem času. Na, zamudili smo sestanek z vodičem, ampak saj ni važno, tako ali tako smo se dogovorili da ne gremo nikamor. Že čez petnajst minut smo na poti proti plaži. Pot nas vodi skozi center kjer smo plužili sinoči, ampak le-ta kaže povsem drugačno podobo kot 12 ur nazaj. Prekipeva od energije, ob bazenih ogromno ljudi, vreme toplo, sonce sije z vseh štirih strani, ugotovimo pa tudi, da je od našega hotela do centra zelo blizu, vendar smo sinoči dejansko hodilo “okoli riti v varžet”.

Pridemo na plažo in se, kljub nekaterim pomislekom ali se ležalnike plača ali ne, ugnezdimo na dva. Pini in Rado se odpravita v vodo, jaz pa se matram vtakniti v ušesa silikonske čepke, ki jih moram imeti, ker sem pred kratkim prebolel hudo vnetje ušesa. No, na koncu mi nekako vendarle uspe in do kolen zakorakam v Črno morje. Mrzlo je, ali pa se meni samo tako zdi, tako da se zadovoljim s tem in hitro pobegnem nazaj na ležalnik. Namažem se s kremo za hitrejšo in boljšo porjavitev in ravno v miru zaprem oči, ko me preseneti priletna črnka. Ležalnike in sončnike je potrebno plačati. 6 levov na osebo za dva ležalnika, ki ju trenutno zasedamo. Ne, hvala! Pogledam na morje ali sta Pini in Rado kje blizu, da bi ju vprašal kaj mislita onadva, toda odplavala sta tako daleč, da me zagotovo ne bi slišala. Tako sam poberem vse šlape in brisače ter se odpravim bolj “gor”, kjer je free zone. Še enkrat se namažem in ravno dobro zadremam, ko prideta iz vode. Oba se strinjata, da je 18 levov preveč in se kmalu spet odpravita v vodo, jaz pa še naprej uživam in “hvatam boju”. Hm, zgleda da mi tudi letos ne bo uspelo priti v vodo. Pini in Rado se vrneta čez kakšnih deset minut in ker nam je na soncu nekoliko prevroče, jo mahnemo na pivo v bližnji bar, za katerega ugotovim da je tisti, v katerem sem prejšnji večer klepetal z možakarjem, ki mi je povedal, da smo Slovenci pri njem zaželeni gostje. In ker tudi Pini in Rado ugotovita neverjetno podobnost bara s solkansko Žogico, je ta v trenutku krščen za Žogico. Pesek je vrel in skačemo kot obsedeni, ko nas peče v podplate. Tako kot na plaži pa tudi v baru prevladujejo Angleži in skandinavci. Pri sosednji mizi en Anglež bere The sun in skoraj bi šel do njega in ga vprašal ali bi mi ga malo posodil. Da enkrat v življenju vidim kakšen je ta svetovno razvpiti tabloid. Naročimo tri bugarske pive in se namestimo tako, da imamo dober razgled na naše brisače. Čeprav ni ob njih nič vrednega (še največjo vrednost ima moja krema Aktiv bronz), bi bilo škoda, če bi ostali brez njih. Bar je pa drugače zelo lep, ima tudi velik in urejen WC, natakarica je mlada in hitra lepotica, za glasbo pa je dober Drum ‘n bass. Ob debati mirno pijemo, si pasemo oči na luštnih dekletih, še vedno pa pogrevamo dogodke sinočnjega večera. Skoraj že spijemo, ko začne prav zoprno pihati in se vidno oblačiti, zato posrkamo še kar imamo pijače, poberemo brisače in se odpravimo v center. Zanimivo pa je, da smo med zadnjimi ki zapustijo plažo.

Malo se smukamo med stojnicami in trgovinami, in kaj kmalu smo spet v hotelu. Sam malo rešujem križanke in na koncu me zmanjka za eno urico. Zbudi me Pini, ki mi pove, da se z Radom odpravljata ven. Meni se ne da nikamor. Tako se samo oblečem in skočim dol v bar na kavo, tokrat pa mi celo uspe dobiti takšno kot sam hočem. V miru jo spijem in zanimivo, da je tokrat dražja kot zjutraj, zanjo namreč plačam kar en lev in pol. V sobi si privoščim dolg tuš in se spedenam, njima pustim sporočilo na flyerju (na tukajšnjih ulicah jih v nekaj korakih nabereš kakšnih deset in imamo jih že en velik kup, reklamirajo pa od restavracij, barov, diskotek itd.): SEM ŠEL POHAJAT, UPAM DA SE SREČAMO KJE ZUNAJ, LP - VOLK. Precej sem lačen, zato se odpravim v irsko restavracijo, ki smo jo odkrili sinoči. James Joyce je tipičen irski lokal, vse je opremljeno v irskem stilu, dekleta strežejo v zelenih kostumih z zelo kratkim minikrilom, videti pa so, kot da bi bile pravkar uvožene iz Irske. Niso suhice, ampak tudi debele ne, ravno prav jih je skupaj. Usedem se na vrt, za mizo za šest ljudi, ampak se ne razburjam, ko me natakarica prosi, če bi se usedel za mizo za dve osebi. No problemo. Naročim veliko točeno Bugarsko, svinjsko nabodalo in irski krompir (čeprav ne vem kaj to je) ter veliko zeleno solato. Pivo dobim takoj, hrano pa tudi že čez kakšnih 15 minut. Hm, zanimivo, da ni bilo nič od hude nevihte na katero je kazalo, padli sta dobesedno dve kaplji, to pa je bilo tudi vse. Ob irskem krompirju in nabodalu pa si obliznem vse prste. Le kje je bila ta restavracija sinoči? Sit sem kot volk, Piniju in Radotu pa je lahko žal, da nista šla z mano, ob jedi pa se mi tudi porodita tudi dve ideji. Prva je ta, da bi en takšen lokal potrebovala tudi Gorica. Podnevi restavracija, ponoči pub, to so lokali, ki Gorici dejansko manjkajo. Druga ideja pa je, da bi si kupil zvezek in pisal doživljaje z dopusta. Rado namreč kar naprej fotka, jaz bom pa delal zapiske, oz. dnevnik. Bolgarski dnevnik. V knjigo pohval napišem kup komplimentov in se odpravim v supermarket, v upanju da bom našel zvezek. Hm, ni ga, ampak prijazen prodajalec mi pove kje je papirnica kjer ga bom zagotovo dobil. In tako se z zvezkom v roki vrnem v hotel, ampak zdaj se mi ne da pisati spominov prejšnjega dne, zato se odločim da grem malo posrfat po netu. Pozdravim prijatelje na mojih najljubših spletnih straneh in že je čas za se vrniti v sobo. Ključev v recepciji ni, kar pomeni da sta Pini in Rado že nazaj. Fajn. Medtem sta nabavila tudi liter Martinija in nekaj velikih Bugarskih. Bila sta v centru in jedla kebab in vsak pol pizze, kar pa jima ni naredila ravno dobro v želodcu. Jaz si odprem eno pivo in v tričetrt ure mrzličnega pisanja (tako je ko jaz dobim navdih), napišem doživljaje prejšnjega dne (in noči). Medtem moja prijatelja izpraznita več kot polovico steklenice in začne ju malo trgati, saj se igrata z lučmi kot petletna otročička. Ja, kot da odprta balkonska vrata ne bi bila dovolj velika vaba za komarje.

No, vsi trije smo spet fajn naloženi, ko se odpravimo na večerni sprehod v center. Rado upa da bo srečal dekleta, ki so ga okradla, jaz pa sem veliko bolj skeptičen. In res je center danes popolnoma mrtev, čisto nič se ne dogaja. Prepozna nas fant od sinoči in nas spet vabi v night club, ampak tokrat se izgovorimo s tem da se vrnemo pozneje. Tako se usedemo na eno klop, pijemo vsak svoje pivo in se dolgočasimo, dokler ne krenemo naprej pa se že fajn shladi. Dobro da sem oblekel kavbojke. Pini se odloči iti pogledat, če je potrebno plačati vstopnino v disko XL, katerega vhod krasi super skulptura aliena iz Osmega potnika. Vstopnina znaša štiri leve in družno se odločimo, da se vrnemo v sobo. Vsi trije smo utrujeni in zaspani in potrebni predvsem počitka. Na hitro spijemo še vsak eno hladno Bugarsko in se nato po hitrem postopku spravimo v posteljo. Ura kaže eno po našem času in sam zaspim kot ubit. No, vsak dan pa tudi ne moremo zaplužiti čisto do jutra. Pa jutri zvečer spet.

p.s.

Na sliki je metalsko razpoloženi Pini, ob vrnitvi s plaže v hotelsko sobo

[se nadaljuje...]