Bolgarski dnevnik I.
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 6.02.2006 ob 18:01 ob 18:01 pod Volkova potepanja, Šnopčki za dušo
Zaradi pomanjkanja dobrih idej in kreativnosti v zadnjem času (upam, da s koncem nočnih ne bo zamrla tudi ta), sem se odločil, da z vami delim svoj bolgarski dnevnik, ki sem ga pisal lani poleti na dopustu v Bolgariji. Ja, več ali manj so neumnosti, oz. naši doživljaji čez dan in ponoči, mogoče pa bo kdo v teh sedmih nadaljevanjih le našel kakšno koristno stvar, če se slučajno odpravlja na dopustovanje na Sončno obalo Črnega morja. Uživajte :)
Lokacija: Sunny Beach (Bolgarija)
Prisotni: Aleš (jaz, Volk) Andrej (Pini) Dalibor (Rado)
Hotel: Royal Central (in ne, ni neka luksuzna reč, kot bi sklepali po imenu)
Čas: 31. 08. 2005 —-> 07. 09. 2005
Turistična agencija: Kompas
Časovni pas: +1 h razlike, glede na Slovenijo (uro na gsm-u pustim enako, Rado jo spremeni na lokalni čas)
Valuta: Bolgarski lev (1 eur = 1,95 lev)
31.08.2005
Letalo bolgarske družbe Balkan Air srečno pristane na letališču v Burgasu, letalo je dokaj moderno, stevardese na njem pa izgledajo dokaj naveličane svojega poklica, oz. kot da nekako ne vedo točno kaj bi z nami. Že prihod na letališče ne more skriti, da smo prišli v državo vzhodnega bloka, saj daje takšen vtis že letališka zgradba. Hrana na letalu - čaj ali kava zastonj, pivo ali juice je bilo potrebno plačati, za jest pa smo dobili sendviče s par dni starim kruhom, v njem pa kos salame in sira ter dve res zelo na tanko narezani kisli kumarici. No, kljub temu smo vsi trije pojedli vsak svojega, zdraven pa je pripadal še košček slaščice Bomo.
Letališče zares izgleda strogo socialistično in precej vase zaprto. Visok strop in staromodne uniforme obmejnih organov, ki pa ne komplicirajo, tako kot bi človek skoraj pričakoval od njih. Delajo štirje šalterji in kar hitro pridemo skozi, saj vsakomur samo pogledajo veljavnost potnega lista in če se slika ujema z osebo, stisnejo štampiljko in to je to. No, bržkone je temu tako, ker smo turisti. Od letala do letališke zgradbe pa nas je peljal avtobus še slabše kvalitete od tistih, ki jih imajo na Brniku, naj to zveni še tako neverjetno. Drugače pa je letališka zgradba popolnoma prazna, zato na prtljago čakamo zelo malo časa. Medtem pogledamo še v Duty free shop in ugotovimo, da so cene tukaj res zelo ugodne. Liter in pol Baccardija - 17 eur, šteka Marlbora - 13 eur. Kar malo žal mi je, da sem si cigarete nabavil že v free shopu na Brniku, ampak zdaj je kar je. Ko odhajamo iz letališke zgradbe, nas policaji gledajo mrko, kot da je vsak od nas potencialni terorist, kar vsaj v meni vzbudi nelagoden občutek, saj se mi zdi, kot da sem sam še posebej “na muhi”. Hm, morebiti k temu pripomorejo tudi moji tatuji. Predstavnik Kompasa, Peter, nas napoti proti busu številka 3, kjer nas star “bratko” (Radota in Pinija sem že na letalu naučil, da so v Bolgariji vsi “bratkoti”, kar sem izvedel od bolgarskih kamionistov, ki jih dnevno srečujem na svojem delovnem mestu) vpraša v kateri hotel gremo in šele ko mu povemo, da je to Royal Central, nam dovoli natovoriti kovčke v prtljažnik. Po dolgem času pridemo do čika in z užitkom puhamo. Vreme je sončno in toplo, ampak vseeno veje en tak ne preveč topel veter. Štartamo že čez kakšnih 15 minut.
Že takoj ob izhodu z letališča ugotovim, da je Bolgarija dežela nasprotij. Na cesti vidiš Audija A8, pred njim pa se cijazi stara in razmajana Simca. Cesta je še kar lepa in dobro vzdrževana, ljudje pa skoraj vsi po vrsti vozijo kot norci. V oči pa nam pade tudi policijska postaja, ki je v resnici navaden kiosk, v kakršnih v Sloveniji prodajajo časopise. Peter nam po poti pove nekaj koristnih informacij, ki nam bodo zagotovo prišle prav. En bolgarski lev je približno 120 sit, oz. 0,5 eura. Medtem nas prehiti en Mitsubishi in se komaj izogne karambolu, že čez nekj kilometrov pa ga vidimo v trtah prevrnjenega na streho. Peter nadaljuje s ponudbami za izlete, vendar pa se jih mi zaradi pomanjkanja finananc najbrž ne bomo udeležili. Izleti so - obisk delfinariuma, bolgarska poroka, obisk nekega otoka in izlet v neznano, na katerega bi se odpravili s starinskimi kabrioleti. Ko pridemo v mesto Sunny Beach, je slika Bolgarije povsem drugačna. Povsod taksiji, povsem identični tistim iz ameriških filmov, policija na vsakem koraku, hoteli pa eden lepši od drugega. Mi iz busa izstopimo zadnji. Naš hotel je lep, čeravno ne eden najlepših. No ja, nekega luksuza za to ceno niti nismo mogli pričakovati. Po 15-ih minutah formalnosti, dobimo ključe od sobe in dva daljinca. Za klimo in TV. Vmes nas ogovori simpatična blond deklica, stara približno 18 let. Vpraša nas od kod smo, koliko časa bomo ostali, ali imamo kaj posebnega v načrtu itd… Govorimo hrvaško in brez problemov nas razume. Ko vlečemo kovčke proti dvigalu, jaz neumno vprašam, kaj je bila to za ena turistka, da pa je govorica spominjala na češčino. Pini in Rado se samo zasmejeta in potem tudi meni vklopi, da je bila čisto navadna Bolgarka, ki si je ogledovala tri fante, ki bi ji v tem tednu lahko potencialno prinesli kaj zaslužka. Vstopimo v dvigalo. Hm, kaj pa zdaj? Poskusimo stisniti četrto nadstropje in Pini se gre ven razgledati ali je kje napisano, da je v tem hodniku naša soba. Nikjer je ni. Medtem se vrata zaprejo in jaz in Rado se odpeljeva navzdol ter se ustaviva v drugem nadstropju. Tokrat gre on pogledat ven, ali je tukaj naša soba. Ne, tudi tukaj je ni. Dvigalo pa spet meni nič, tebi nič zapre vrata in me odpelje nadstropje navzdol. No, jaz tokrat ne izstopim, ampak počakam da se vrata spet zaprejo in me dvigalo dvigne v četrto nadstropje, kjer me čaka Pini. Vstopi in jaz mu povem, da prva številka na ključu pomeni tudi številko nadstropja. Ker ima naša soba številko 427, to pomeni da je naša soba v četrtem nadstropju. Toda kje je Rado? Odpeljeva se v tretje nadstropje, kjer pa ga ni. Pini spet izstopi iz dvigala in spet stara zgodba. Vrat ne morem zadržati in spet sem v recepciji, pred začudeno receptorko. Spet stisnem številko štiri in se odpeljem navzgor. Na hitro zmečem kovčke ven in se usedem nanje. No, čez pet minut se mi Pini in Rado le pridružita in s skupnimi močmi najdemo sobo. Na koncu ugotovimo, da smo šli v napačno dvigalo, zato smo morali prehoditi celo “levo krilo” hotela, da smo prišli v “desno”, kjer nas čaka naše domovanje za naslednjih sedem dni.
Ob prihodu v sobo nas preseneti smrad v njej in še posebej v kopalnici. Ok, ni panike, ko bomo prezračili bo bolje. Soba ni bogve kaj, ampak za nas bo odlična. Razdelimo se po posteljah in z veliko truda sprogramiram tudi mini trezor, ki se zdaj odpira na kombinacijo 123. Pini in Rado si zvijeta joint, jaz pa razpakiram svoj kovček in se na koncu olajšano uležem. Pini kadi na balkonu in kar naenkrat zavpije naj prideva na balkon, da bova videla čisto pravega medveda. Pogledam Radota in ga vprašam da kaj mu je dal za kadit. Dobro poznava Pinija in veva kakšne so te njegove finte. Ker pa kar ne neha tečnariti naj prideva pogledat medveda, vseeno vstanem in grem na balkon. Ter obstanem z odprtimi usti. Tik pod balkoni je star cigan z violino, na verigi pa ima čisto pravega medveda. Ko zaigra na vilino, oz. gosli, medved vstane in zapleše po zadnjih tacah. Nekateri mu z balkonov vržejo nekaj kovancev. Mi nimamo ničesar, razen bankovcev po 50 evrov. Pini seveda ne more iz svoje kože in mi predlaga naj vržem 50 evrov. Japajade… Ker smo postali lačni, se na hitro preoblečemo in gremo ven. Ustavimo se v menjalnici, ki nam jo je priporočil Peter. Jaz in Pini zamenjava v leve 50 evrov, Rado pa kar sto, z izgovorom, da bo imel nekaj časa mir. Menjava je 194, zato dobim za 50 evrov 97 levov. Nekatere menjalnice bojda goljufajo. Zunaj imajo napisano menjavo 1,96, nato pa ti zamenjajo po 1,69, veliko ljudi pa zaradi nepoznavanja valute razlike sploh ne opazi. Prebrisano, ni kaj… V centru “dogaja”. Stojnice, trgovine, bari, restavracije, povsod zabava. Posebnost je neke vrste bungee jumping. Za obe roki te zvežejo z elastiko, nakar jo napnejo in te katapultirajo v zrak za dve minuti, medtem pa lahko po mili volji skačeš, delaš obrate itd. Ne hvala! Po poti nas ustavi tudi fant naših let in nam ponudi, ali bi prišli v njegovo restavracijo. Ampak pizza nam ne diši kaj preveč, iščemo pečenje, zato se zahvalimo za prijaznost in gremo naprej, že po par korakih pa se na smrt prestrašim dveh možakarjev. Eden ima okoli vratu živega pitona, drugi pa majhnega krokodilčka z zvezanim gobcem. Brrrrr, če me Pini ne bi opozoril, bi se zaletel naravnost v možakraja s pitonom in kolikor poznam svoj strah pred kačami, bi me bržkone kap. Končno izberemo restavracijo iz katere lepo diši. Usedemo se na zgornjo nepokrito teraso. Natakar je videti jezen sam nase, ker mora delati. Pini in Rado naročita liter vina, jaz pa veliko Bugarsko (tako se pivo imenuje, pride pa tudi do nesporazuma z natakarjem, jaz namreč želim kar eno pivo, samo da je bolgarsko, on pa ne razume kaj želim povedati). No, pivo je odlično. Izvem pa, da tukaj kraljujeta predvsem dve pivi, Bugarsko in Zagorka. Heh, torej tako nekako kot v Sloveniji. Ljudje pa drugače govorijo polomljeno srbsko in angleško, ampak ta natakar je res bebo, saj se mu komaj komaj kaj dopove. Nezadostno - cvek! Želimo namreč dve porciji mešanega mesa na žaru za 14,99 levov, on pa nam hoče po vsej sili vsiliti biftek s pomfrijem za 13,50 levov. Tako se na koncu odločimo za kompromis. Najprej biftek s pomfrijem, nato pa še mešano meso. Biftek je zelo dober in ker si ga bratsko razdelimo, izgine v par minutah. No, velja povedati, da nisem dobil pribora, dokler nisem totalno zatežil. Želodci nam glasno krulijo, ko dobimo tudi mešano meso na žaru, ki pa je z eno besedo - KATASTROFA! Meso je zažgano skozi in skozi in z veliko muko ga jemo, če ne bi bilo pijače pa bržkone sploh ne bi šlo po grlu. Vmes Pini ugotovi, da v spodnjem nadstropju nastopa čarovnik Ali Baba. Možakar je precej star, dela pa zares dobre trike. Golta ogenj in gorečo vato, z nožem si prebode prst, se z baklo žge po rokah in nogah in drži ravnotežje z noži v ustih. Osupljiva in hkrati zabavna predstava. Natakar nam takoj ko pojemo prinese račun (42,47 levov), nato pa odide prej kot bi mu lahko plačali. Najbrž je to ena finta, na katero nas je opozoril Peter in sicer da ostanka ne prinesejo takoj, ker upajo, da boš medtem odšel. Hm, tale pa ni počakal niti da bi mu dali “debele”. Da ni nekaj zamešal? No, mi v miru spijemo in nato na mizi pustimo 43 levov. Ko ga šiša, njega in tega pol leva…
Odpravimo se naprej po ulici med stojnicami in ne naredimo še 71 korakov, ko nas ustavi en fant nekje mojih letih in nas dobesedno zvleče skozi vrata v night club Venera. Vstopnine ni, prostor je dokaj majhen, muzika tako-tako, natakarica obupna, dekleta pa zelo lepa in seksi oblečena. Ne vemo ali bi ostali ali šli, na koncu pa se odločimo da eno pijačo le spijemo. Pini ni za hrano dal ničesar, zato se velikodušno javi, da bo častil rundo. Dve mali pivi in ena Baccardi cola - 22 levov. S Pinijem sediva skupaj na kavču, zato dve dekleti zapored prisedeta k Radu. Tukaj se da očitno dobiti vse, če imaš seveda denar. Pijačo nam postreže ena od najlepših deklet, simpatična Alex. Nato odide do starejšega možakarja, oblečenega v povsem belo obleko, ki sedi v kotu, in skupaj s še eno prideta do naju s Pinijem in se skušata zriniti med naju. No, za Alex je mesto, za drugo pa ne več. Želi klepetati z mano, ampak ji hitro namignem, da me ne zanima kaj preveč, zato užaljeno odide, Pini pa klepeta z Alex. Pozneje izvem, da je želela 3 leve za table dance, 80 za private dance, 120 za seks v hotelski sobi ter 100 levov za seks v enem prostorčku za zaveso. Medtem lokal zapustijo tudi trije drugi fantje, kmalu pa jim sledimo tudi mi. Seveda pa moramo prej obvezno obljubiti da se bomo vrnili, sicer ne vem ali bi nas spustile ven. Odločimo se, da se ne bomo več ustavljali v čisto vsakem baru, ampak da se bomo malo razgledali po centru, da dobimo vsaj malo občutka. In kar naenkrat se znajdemo pred restavracijo James Joyce, kjer nas vabi na pravo irsko hrano prijazen starejši možakar. Povemu mu, da smo danes že jedli, da pa zagotovo pridemo kdaj pogledat tudi sem, saj bomo tukaj še cel teden. Ugotovimo pa, da smo se spet znašli čisto blizu našega hotela. Tako se vrnemo v strogi center in ugotovimo, da se tukaj marketi ne zapirajo celo noč. Mojbog, to so nebesa! Nabavimo vsak dve majhni Stelli Artois in med sprehajanjem počasi pijemo. Na vogalu pa nas ustavijo tri mlade ciganke in nas začnejo žicati za seks. Saj so lepe, ampak - ne hvala. No, Rado ne misli tako in že čez nekaj sekund ga s Pinijem vidiva, kako hodi proti plaži objet z eno. Tudi Pini se ne brani kaj veliko, tako da na koncu ostanem samo jaz. Izgovarjam se da nimam denarja, da imam v Sloveniji dekle, da nisem potreben, vendar pa so ta dekleta nasilna in vztrajna, saj te zgrabijo za jaca in jih začnejo boleče vleči. No, da res nisem za stvar, jo prepriča šele stavek: “Don’t do that, or I will use the force”. Očitno je to čarobna beseda, saj užaljeno odide. Radota in Pinija čakam že več kot 15 minut in pomalem sem že paranoičen. Oba sta že fajn nasekana od vina in piva. Da ju ni v temi kdo udaril po glavi in ju oropal? Odpravim se na plažo. Polna je zaprtih dežnikov in pospravljenih ležalnikov, ampak njiju ni nikjer. Fak! Vrnem se na ulico, ampak se znajdem na povsem drugem mestu kot prej, pred velikim barom, ki še najbolj spominja na solkansko Žogico. Pred njo stoji možakar in me ogovori. Ugotoviva da se razumeva in pove mi, da so pri njem najboljše žurke v tem delu mesta in da smo Slovenci pri njem eni najbolj zaželenih gostov, ker nismo skopuški in nasilni. Predvsem Angleži znajo biti zelo razgrajaški, ko se ga fajn napijejo. No, vpraša me zakaj sem tako zaskrbljen in povem mu, da pogrešam svoja prijatelja. Samo zasmeje se in mi pove, da so male ciganske lajdre sicer res zelo vztrajne, celo nasilne, da te bodo tudi okradle če ne paziš, ampak bognedaj, da bi se kakšnemu turistu kaj zgodilo, ker bi jih sicer policija nehala tolerirati in bi jih odgnala z ulic, tega pa si ne želijo.
Vrnem se na del ulice, kjer sta me zapustila in čez približno petnajst minut ju tudi dočakam. Jasno, preveč sta bila pijana, da bi jima lahko prišlo. Odločimo se, da pred spanjem spijemo še vsak eno pivo in tako si nabavimo deset velikih Bugarskih piv in se razkomotimo pred trgovino. In spet nas napadejo dekleta. Tistih treh od prej ni nikjer, ampak so zagotovo tudi te ciganke. Ena malo starejša je še posebej predrzna in ko me v drugo zgrabi med noge, ji prisolim facko. Zavpije name da kaj mi je, jaz pa ji v miru povem naj se drži proč od mene, če si želi dobro. Pini mora ravno tako uporabiti silo, medtem pa opaziva, da je Rado izpuhtel kot kafra. Fajn, samo še to se nama je manjkalo. No, prejkoslej se bo vrnil. V trgovini nabavim škatlo najbolj priljubljenih bolgarskih cigaret - Victory blue (nekaj podobnega kot naši Boss blue) in v miru pijeva in kadiva. Zdaj šele opazim, da so, tako kot vsi kažipoti, v cirilici tudi vsi računi. Turisti se počasi redčijo, čedalje več pa je deklet (tudi zelo lepih) in majhnih otrok s kužki v rokah, ki žicajo kovanec ali dva. Saj so res ubožčki in pogled nanje te pretrese, ampak če bom dal enemu 1 lev, se jih ne bova več rešila… Medtem Pini zasika eni lepi blondinki: “baš si lijepa”, ona pa pride k nama in vpraša: “do you want sex?” Vraga, kaj ob tej uri na bolgarskih ulicah res ni nobenega “normalnega” dekleta? Pini ji reče da mogoče pozneje, ona pa pove da se imenuje Dani. Rado se vrne in kar naenkrat ugotovi, da je ostal tako brez telefona, kot brez vsega denarja, ki ga je malo prej zamenjal v menjalnici. Jaz sem svoj gsm izklopil in ga pustil v trezorju. Ja, kako naj mu pa midva zdaj pomagava? Potolaživa ga z enim pivom in ko se že odpravimo nazaj proti hotelu in se obrneva nazaj, Radota spet ni nikjer. Tokrat Pini totalno popeni. Da je v tretje pa že preveč, da kaj se gre, da kaj ni bilo dovolj to da so ga okradli… Odločiva se, da greva sama v hotel, medtem pa opazim, da mi je zmanjkala zlata verižica. V zastavljalnici ne bi bila vredna niti dva tisoč tolarjev, toda bila mi je zelo drag spomin, ker mi jo je 14 let nazaj prinesla teta iz Turčije. Le katera mi jo je ukradla. No, kaj hočem, nikoli več je ne bom videl, vseeno pa sem na boljšem kot Rado. Malo pred hotelom srečava Radota in Dani. Rado komaj komaj gleda, Dani pa naju takoj prepozna. Hotela sta v hotelsko sobo, ampak ključev na recepciji ni bilo, ves čas so bili varno spravljeni v mojem žepu tik ob denarnici, v žepu pa je nonstop tičala moja roka.
Kaj kmalu smo vsi štirje v sobi in Dani mene in Pinija nažene na blkon, vsakega z enim pivom v roki. Zdaj nama ostane samo še čakanje. Oba sva pijana, zaspana in živčna. Želiva noter, tudi zato ker se bojiva da bo Rado v svoji alkoholni omami odprl trezor in bo pobrala vse kar se ji bo zdelo vrednega. Ampak nič ne moreva narediti. Ko pa Pini zasliši, da Rado tipka šifro trezorja, naravnost znori. Jaz mu dam ravbarsko in skozi okno Wc-ja se splazi v notranjost… Sledi nekaj hrupa, kričanje z vseh strani, nato pa mi Pini odpre balkonska vrata. Izvem, da je bil trezor na široko odprt. Pini je iz njega vzel Radov fotoaparat, se splazil iz hodnika v sobo in na hitro naredil en videoposnetek Radota in Dani v akciji. Ona je seveda to opazila in totalno ponorela, nakar se je oblekla in zbežala ven. Preštejemo denar… Mojega ni nihče tikal, Pinijevega tudi ne, tudi telefon in moji zasebni ključi, vse je tukaj. Zato pa ima Rado še eno skrb več. Dani je vnaprej dal 50 evrov, ona pa si je potem naknadno vzela še 50. Velja pa povedati, da sva jaz in Pini imela priročne denarnice, medtem ko je Rado bankovce malomarno zložil v trezor. Jasno, da ji ni bilo težko vzeti. Če bi vzela katero od dveh denarnic, bi mi to takoj opazili. Saj ni neumna. Spijemo še vsak eno pivo in se pogovarjamo. Samo v prvem večeru je bil Rado predvsem zaradi alkohola ob 200 eurov in telefon, za cel teden mu jih je ostalo le 150. No, če bo sila, mu bova kaj posodila. Privoščim si še tuš, Pini in Rado pa zaspita v napol ležečem položaju. Ura kaže dvajset do dveh (po lokalnem času torej dvajset do treh), ko se uležem tudi jaz in v momentu zaspim kot ubit. Waw, če je bil takšen že prvi dan, kakšen bo šele cel teden…
[se nadaljuje...]
