Iz volkovega b(r)loga

V petek, približno ob enih, se nas je v našem priljubljenem baru v goriškem športnem parku, zbralo pet, ki smo se odločili žrtvovati tistih 21 tisoč za prevoz in karto in oditi na jug Italije.. Nad Gorico se je odprlo nebo in dež je neusmiljeno lil, ampak to pač ni moglo skaliti našega dobrega razpoloženja in optimizma, ki nas je preveval. Časa smo imeli na pretek in tako smo v miru spili vsak nekaj piv, naredili nekaj priložnostnih fotografij in se nazadnje počasi odpravili proti MMP Vrtojba, kjer smo bili zmenjeni, da nas kot zadnje Slovence pobere avtobus. Ura je bila šele treja in pol in v miru smo se zasidrali v baru PizzItali in ob glasnem zbadanju drug drugega ter pitju enormnih količin piva počasi pričakali prihod avtobusa, vmes pa se nam je pridružilo tudi pet članov z ajdovskega konca.

No, akcija “Vsi v Palermo”, ki jo je organiziral klub beltinških študentov, je uspela samo polovično. Mišljena je bila namreč kot ambiciozno zastavljen projekt, po katerem bi na Sicilijo odrinilo vsaj pet avtobusov, ki bi pobirali navijače po celi Sloveniji, razpletlo pa se je tako, da se je napolnil le en avtobus. Razlogov seveda ni težko poiskati, saj je nekatere od potovanja odvrnilo pomanjkanje časa, druge visoko stroški, tretje strah itd. No, kakorkoli že, avtobus je bil 99% napolnjen, saj je bil na busu po našem vkrcanju samo še en prost sedež. Tako smo se samo še založili s pijačo na Petrolu in lahko smo odrinili na dolgo pot.

Seveda se je zataknilo dokaj kmalu, slovenski policaji so nas namreč spustili čez po dveh minutah in z željo naj dobro navijamo, Italijani pa so nam takoj pokazali, da ne bomo prišli tako kmalu na njihovo ozemlje. Tako so nam pobrali potne liste in osebne in nas parkirali ob rob. Lahko smo sicer šli z avtobusa, vendar se nismo smeli oddaljevati ali delati neumnosti. In res, bili smo precej glasni in veseli, vendar pa vse prej kot nasilni. Končno smo pa lahko ocenili tudi našo pisano druščino z “vseh vetrov” zbranih Slovencev. Prekmurci, Štajerci, Dolenjci, Belokranjci, Primorci pa še kdo bi se našel. Pitje, petje in skakanje se je nadaljevalo, ravno tako pa je popuščalo naše potrpljenje, ko se tudi po eni uri nismo premaknili niti en meter. Pa kaj hudiča imajo toliko za kontrolirat dokumente? Še sreča, da se je po kakšni uri in petnajstih minutah prikazala trojica policistov, sicer bi najbrž kmalu začeli s kakšno foro a la “Itallia, Itallia, vaffanculo!” Sledil je še pregled busa, oz. prtljage in čeprav se je en policist obregnil ob našo veliko zastavo na kateri je na veliko pisalo NOVA GORICA, nam niso zaplenili ničesar. Na koncu so nam zaželeli srečno pot z izjavo, da bo Italija zmagala z vsaj tremi goli razlike.

Vsi smo bili že lačni ceste in ko smo se posedli na svoje sedeže, smo lahko odrinili proti Benetkam. No, enoinpolurni postanek (zaradi katerega so nekateri celo izrazili skeptičnost ali bomo na tekmo sploh prišli pravočasno) je seveda terjal svoj davek in tako smo že v bližini Padove skoraj vsi mencali in glasno tulili šoferju naj nam ustavi, sicer se zna zgoditi poplava. No, hvalabogu nas je poslušal in ustavil, vodja in organizator poti Aleš pa nas je opozoril naj malo pazimo kako in koliko pijemo, saj zdaj kar nekaj časa ne bo postanka.

Po tem odmoru smo se umirili, nekateri so od izčrpanosti (ali alkohola) že zaspali, nekateri so se poglobili v film, drugi smo se sproščali ob glasbi iz discmanov in kljub dežju ki je ulival kot za stavo, se je naša pot mirno nadaljevala naprej. Od Padove do Bologne in naprej do Firenc. Edini manjša zanimivost je bil Belokranjec, ki je v alkoholni komi kratkomalo pobruhal svojega sopotnika. Večina avtobusa je zaspala že v Bologni, drugi smo zdržali še malo naprej od Firenc, ko pa smo še zadnji izvedeli za usodo Atile, je pobralo tudi nas. Saj spanje v busu ni ne vem kako prijetno, ampak če se znaš znajti, se lahko tudi prav dobro odpočiješ. Tako sem sam zvil skupaj svoj zvesti bomber, si ga dal pod glavo, se naslonil na šipo in zaspal kot ubit, moj sopotnik pa se je naslonil name, vsako uro pa sva zamenjala položaj in sem se jaz naslonil nanj. Tako je šla noč hitro mimo in ko se je zjutraj naš avtobus počasi zbujal, smo bili že naprej od Napolija in se po hitrem postopku bližali Salernu. Sledil je prvi malo daljši postanek na Avtogrillu, kjer smo se malo osvežili, spili kavo in se okrepčali ter za sabo pustili spominčke, saj smo na bližnji zid napisali imena naših navijaških skupinic in velik grafit TRIESTE E SLOVENO. ..Zanimivo, da so bili na postajališču tudi trije policijski avtomobili (naključje ali pač ne?), vendar se nam niso pretirano posvečali in so po petih minutah tudi odšli. Naša pot pa se je po dobre pol ure tudi nadaljevala naprej proti Reggio Calabrii.

No, če je pot do tega postanka še nekako potekala hitro,se je od tega trenutka naprej vlekla kot kurja čreva, saj vsakdo, ki se je vsaj enkrat v življenju srečal z južno Italijo, ve in pozna njihovo pregovorno lenobo. Tako so ceste zaprte in naš Vučko (tako smo ljubkovalno poimenovali naš bus, ki je imel narisano veliko maskoto OI v Sarajevu) je moral kar naprej voziti z ene strani avtoceste na drugo in avtocesta je bolj spominjala na navadno cesto, naša hitrost pa tudi ni mogla preseči številke 80 km na uro. Naše razpoloženje je bilo še vedno veselo, nekateri so spet spali, drugi smo gledali umazano in pusto pokrajino, vsi po vrsti pa smo oživeli, ko smo zagledali morje in smo se začeli naglo spuščati proti mestecu Reggio Calabria.

Že čez nekaj minut smo bili v pristanišču in si olajšano slekli dolge majice, kajti v tem prelivu je vladalo čisto pravo poletje, ki nas je takoj razvedrilo. No, pojavila so se tudi naša ugibanja, zakaj hudiča Italija ne zgradi mosta čez ta preliv, prišli pa smo do ugotovitve, da bo temu najbrž tako zaradi tega, ker s trajekti predobro služijo. In res je cena pošteno zasoljena, da pa naša pot ni bil še dražja, se lahko zahvalimo Klubu mariborskih študentov, ki je velikodušno odstopil nekaj denarja in pokril vsaj ta strošek trajekta (gibal se je okoli 200 evrov!). Na trajektu smo se razkomotili na zgornji palubi in z glasnim navijanjem takoj pokazali kdo smo in po kaj smo prišli.

Tako je glasno donelo “MI SLOVENCI”, “KDOR NE SKAČE NI SLOVENEC, HEJ, HEJ, HEJ” in seveda Zdravljica, ko pa smo se bližali obali, oz. mestecu Messina, smo jo s krova glasno pozdravili s skandiranjem, ki se ga poslužujejo domala vse evropske reprezentance, oz. njihovi navijači - ITALIA, ITALIA, VAFFANCULO!!!!

Če je bilo toplo že na celini, lahko rečem da je bilo na Siciliji tako vroče, kot v Sloveniji ni bilo celo poletje. Zdaj ni bilo več tako daleč in večina se nas je znebila tudi kratkih majic in si odprla novo zalogo piv, ki jih je sponzorirala pivovarna Union, medtem ko pivovarna Laško na Aleševo prošnjo ni niti odgovorila. V avtobusu je zadonela Slovenija gre naprej, nekateri so žrtvovali 1 evro in stavili na tak ali drugačen rezultat (v fondu se je nabralo 38 evrov), vsi skupaj pa smo komaj čakali na prihod v Palermo, ki pa vseeno ni tako blizu, saj je bilo potrebno prevoziti še vsaj 300 km. Vendar se mudilo ni nikamor, tako da smo si privoščili še en malo daljši postanek, si nabavili novo zalogo maliganov in še enkrat naredili nekaj poštenih grafitov. Je pa Sicilija resnično ena takšna posebna dežela, saj “navadne” ceste sploh ni bilo, ampak je enemu tunelu sledil viadukt pa še en viadukt pa še dva tunela in trije viadukti in tako naprej v vseh možnih kombinacijah tunelov in viaduktov.

Malo pred Palermom smo prepričali šoferja, da nam je še enkrat več ustavil na parkirišču in tukaj bi se lahko naša pot tudi nesrečno končala, saj nas je zaradi skupinskega opravljanja male potrebe ob ograji, s “porkaccioni” (prasci) ozmerjala priletna Italijanka, ki je privihrala iz avtodoma parkiranega v bližini. Že čez pet minut nas je na cestninski postaji ustavil policijski avto in policaj nam je povedal, da nas je Italijanka prijavila zaradi razkazovanja (!!!), češ da so v avtodomu bili tudi otroci, ki so morali zgroženo opazovati naše početje. Jaz k temu komentarja pač nimam. Vseeno se je vse srečno razpletlo in že čez kakšnih dvajset minut smo se zapeljali mimo velike table z napisom Palermo.

Policija nas je parkirala v neposredni bližini velikega križišča na vhodu v mesto in občutek sem imel, da ne vedo dobro kaj bi z nami, saj smo čakali skoraj dvajset minut, nakar smo se le sporazumeli, da smo utrujeni in lačni in naj nas najprej peljejo nekam kjer bomo lahko kaj pojedli, mi pa sveto obljubljamo, da incidentov ne bomo povzročali. Tako so nas odpeljali nekam v predmestje, v simpatično picerijo Oceania, kjer je bilo takoj vse naše. Vendar pa še vedno brez najmanjšega incidenta. Posedli smo se po mizah in kaj kmalu smo imeli na krožnikih razne pašte, pizze, pomfrije in predvsem velike količine priljubljenega italijanskega piva Nastro Azzuro.

No, pričakovali smo veliko bolj zasoljene cene, izkazalo pa se je ravno obratno, saj je bilo potrebno za krožnik pašte in malo pivo odšteti le tri evre in pol. No, omenil sem že, da je cela picerija bila naša, bolj primeren izraz pa bi bil, da je bila slovenska, saj so povsod visele slovenske zastave, ki smo jih obesili, ko pa smo se nekoliko nahranili, so spet začele doneti slovenske pesmi in nepogrešljiva Zdravljica, eden naših pa je zaslišal pogovor med italijansko natakarico in natakarjem, vprašala je namreč ali so to Irci, on pa ji je odgovoril da ne, ampak da so Slovenci. Verjemite ali ne, ampak vse skupaj se je v tej piceriji končalo brez enega razbitega kozarca, krožnika ali steklenice, nakar nas je policija napotila na bus, češ da nas bo namestila nekam drugam, v bližino centra. Velja povedati, da smo vmes dobili tudi obisk vodje ultrasov iz Palerma, ki nam je v imenu skupine zaželel dobrodošlico in nam rekel, da kar se njih tiče smo dobrodošli, da oni nočejo incidentov in da nas ne nameravajo napasti, dokler bomo miroljubni tudi sami, na koncu pa je Alešu podaril še štiri roza nalepke Brigatte Palermo (navijaška skupina Palerma, katerega zaščitni znak sta roza in črna barva).

Obljuba italijanske policije o premestitvi nekam v center, je izgledala dokaj vodeno, ko smo se vozili dvajset minut skozi cel Palermo in je na koncu mesto ostalo daleč za nami, vendar so se nam obrazi takoj razvedrili, ko je avtobus parkiral ob peščeni plaži. Voljno! .. Nekateri smo se odpravili v bližnji bar in se spravili na Heinekene, pet najpogumnejših pa se je zapodilo v vodo, od tega dva v Adamovi obleki, kar je spet sprožilo salve smeha, saj je za njim skoraj do vode tekel policaj in začel kričati “Pantaloni, panataloni!” (hlače, hlače). Nudizem je na italijanskih plažah od nedavnega prepovedan in se kaznuje z denarno kaznijo. Ampak južnoitalijanska policija je dokazala, da je vsaj desetkrat bolj poštena od naše, saj so na koncu tudi ti štirje vse skupaj vzeli s humorjem in so se samo smejali. Samo od daleč pa nas je mirno in brez nepotrebnega provociranja opazovala skupinica kakšnih desetih italijanskih casualsov, vendar jim nismo povečali posebne pozornosti. Na koncu smo osvojili tudi ta bar (katerega ime sem pozabil) in na koncu notri celo kadili (italijanski tobačni zakon je med najstrožjimi v Evropi), plesali po mizah, vse skupaj pa je šlo celo tako daleč, da nam je šef stisnil roko, nas vprašal če smo lačni, če želimo mogoče pašto (zastonj!) in nam rekel, da smo pri njem vedno dobrodošli. Heh, če bi videli vse tiste prazne steklenice Heinekena, bi se tudi vam to zdelo logično. No, ura je tekla, bila je še šesta in pol, ko nam je policija namignila, da je čas za odhod. Še vedno je teklo vse po maslu, policija je dobro uredila koridorje in zapore cest in že čez kakšnih 15 minut smo v daljavo zagledali prve obrise stadiona.

Pred vhodom za gostujoče navijače spet prijetno presenečenje. Mirna in zelo vljudna policija, ki je bila sicer res v popolni bojni opremi, vendar zelo miroljubno razpoložena in nasmejanih obrazov, z njimi pa je bil tudi kriminalist (dva metra višine in le malo manj širine, torej prava gorila od človeka), ki je tekoče govoril slovensko, čeprav je nekaj naglasa bilo čutiti. Pregledali so naše transparente in ko so videli da je vse v redu, so nas skozi poseben hodnik (ki je še najbolj spominjal na hodnik skozi katerega pridejo v areno v cirkusu divje zveri) odpeljali na sektor za gostujoče navijače.

Stadion Renzo Barbera ni med največjimi in najlepšimi v Italiji, je pa zato pravi huliganski stadion, ki bi ga lahko primerjali s stadionom Napolija. Deluje nekoliko klavstrofobično, oz. zelo zaprto, naša “čajba” je bila okoli in okoli obdana z debelim pleksi steklom, nad njim je bila napeta debela mreža, ki smo jo imeli tudi nad glavami, ta pa tudi varuje gostujoče navijače pred predmeti, ki bi lahko prileteli z zgornje tribune, na kateri so bili tokrat nastanjeni Green Dragons in ostali, za katerimi ni bilo takšne kalvarije, saj so v Palermo prileteli z letalom.

Na sektorju smo počasi obesili vse naše zastave, nakar so se nam pridružili tudi predstavniki drugih navijaških skupin, ki so izbrali drugačne metode prihoda. Dolenjski Trotters in krški Nuclear power boys so prišli s par kombiji in avtodomom, kranjski Small faces pa z avti do Bergama, potem pa z letalom do Palerma. Na travniku so si naši reprezentani in Oblak ogledovali teren, Mavra je že vadil, malo smo jim skandirali, mirno razpoloženje pa se je v hipu končalo, ko so nam začeli z leve strani skandirati “Slavi, slavi, vaffanculo…” (Jugoslovani, Jugoslovani, bejžte v rit). Seveda smo to takoj vrnili in ugotovili, da jim lahko enakovredno pariramo, vmes pa se je napolnil tudi sektor Brigatte Palermo na drugi strani stadiona, okrepljen z nekaterimi drugimi navijaškimi skupinami, med katero velja izpostaviti Brigatte Rosonere, sicer najhujše navijače AC Milana. Desno od nas pa so zasijale zastave in transparenti “pobratenih” desničarjev iz Trsta, Padove, Verone in Firenc. Sledilo je nekaj provociranja z vseh strani, vse skupaj pa se je končalo pri nekaj brcah v pleksi steklo z vseh strani. Na igrišču so sta se reprezentanci počasi začeli ogrevati, mi pa smo brali transparente, ki so jih razobesili Italijani. Bržkone je bil najbolj viden tisti, ki je bil namenjen Luci Toniju in na katerem je pisalo (v prenesenem pomenu): NE BOMO ŽVIŽGALI IZDAJALCU, KER LJUBIMO ITALIJO. Kolikor smo Primorci poznali italijansko ligo, smo o tem upravičeno dvomili (in na koncu celo imeli prav).

In po kakšni uri in pol se je začelo. Nikakor si nismo domišljali, da bi se slišalo kaj naše Zdravljice, saj jo je stadion glasno izžvižgal, ampak kaj dosti nismo zaostajali niti mi in ob njihovi “Italii belli” se je glasno slišalo “ITALLIA, ITALLIA, VAFFANCULO!!!”. In se je začelo, kar zares. Naše navijanje je bilo tako, tako… Saj že dolgo časa, oz. odkar so razpadli Združeni slovenski navijači ni nič kaj posebnega, upam pa si trditi, da je bilo vsekakor boljše kot na marsikateri zadnji domači tekmi a la Belorusija ali Italija.

Mir pa je zdržal le do kakšne štiridesete minute prvega polčasa, ko je počilo. Dragonsi so namreč po razveljavljenem golu italijanske reprezentance zasuli svoje sosede z raznimi predmeti (čeprav je nemogoče ugotoviti kdo je začel), na koncu pa so trije po prej omenjeni žičnati mreži prišli na njihov sektor, kar je povzročilo paničen umik kakšnih 600 še malo prej zelo pogumnih Italijanov. Seveda je policija Dragonse takoj zapodila nazaj in se ob ograji, ki je ločevala sektorja postavila v vrsto, kar je Italijane spet opogumilo in so začeli glasno gestikulirati Ljubljančanom naj pridejo bližje. Heh, zanimivo, ane? Mirovali pa nismo niti spodaj, saj nam je bilo počasi dovolj provociranja z desne strani in smo glasno razbijali z nogami po pleksi steklu v želji da bi popustilo. No, bržkone bi prej popustila betonska tla pod nami, policija pa nas je kmalu zapodila, nekaj Slovencev pa opozorila naj se pazijo. Ob odmoru je bilo spet “živo”, medtem ko smo v drugem polčasu gledali živ dolgčas. Nekajkrat smo zatulili, to pa je bilo tudi vse. Tako kot ste doma videli na igrišču samo eno reprezentanco, smo tekmo spremljali tudi v Palermu in se zahvaljevali Bogu, da je Mavra v tako dobri formi. Za hip nas je sicer spravil v dobro voljo Rodićev zadetek, ampak res le za hip, saj smo takoj videli dvignjeno zastavico stranske sodnice. Po vodilnem italijanskem golu, je umrlo vsako upanje in tako smo se bolj kot s tekmo in navijanjem zabavali z medsebojnim provociranjem in poskušanjem razbiti pleksi steklo, ob katerem si je eden tudi resno poškodoval stopalo.

Tako smo konec tekme pričakali z olajšanjem, hvaležni, da se je končala samo ena proti nič. Igralci so se tokrat še posebej “izkazali” s tem, da so nam samo od daleč zaploskali in oddirkali v slačilnice, zaradi česar jim (z ironijo izrečena izjava vodje poti) pripravljamo tudi pisno zahvalo. No, da sovraštvo kljub vsemu še dolgo ne bo potuhnilo, se je izkazalo po kakšni uri čakanja na stadionu, ko je bil le-ta že dolgo prazen. Mi spodaj, Dragonsi nad nami in kar naenkrat nas je zasula toča kovancev v evrih in tolarjih. No, nekateri so jih hiteli spravljati v žepe, drugim, ki smo kaj takšnega skoraj pričakovali, pa se ni zdelo vredno da bi se sploh ozirali gor.

Po uri in pol čepenja na stadionu (žejni, utrujeni in pomalem razočarani), smo zatežili policajem, da kaj si mislijo in dobili odgovor, da postavljajo koridor za varen odhod iz Palerma, na vprašanje kaj se dogaja zunaj stadiona pa dobili odgovor, da nič. Ja, to je pa potem res logično, da nas držijo na stadionu. Saj najbrž se niste vprašali zakaj nismo šli piti vode na WC, kajne?

No, čez kakšnih deset minut so nas vseeno spustili s sektorja, medtem ko so Dragonsi ostali še malo in čez pet minut smo že bili na busu in na poti iz mesta, ob spremstvu policijskih vozil. Vendar pa razen nekaj fakičev lokalnih fantov ni bila pot iz mesta mafije nič posebnega. Tako je že ob prihodu na avtocesto večina busa trdno spala. Ura je bila polnoči in pol.

Zjutraj smo se zbudili v megleno in mrzlo jutro v bližini Salerna. Megleno smo se spominjali poti, ki je bila za nami. Sam se spominjam, da sem se zbudil dvakrat. Ob vkrcanju na trajekt in ob izkrcanju, ampak sem obakrat v sekundi spet zaspal, medtem ko so se nekateri šli pretegnit na palubo in se malo ulegli na klopice (eden je tudi skoraj ostal kar na trajektu zaradi tega). Naša mrka pot se je počasi vlekla proti domu, slabo razpoloženje pa so še povečali duhamorni filmi a la Marš na Drino. Pa dajmo no, ne moreš na tako dolgi poti gledati takšnega filma. Naši postanki so bili redki, nekateri so si nabavili tudi italijanske športne časopise iz katerih smo Primorci preostalim Slovencem prevedli, da Italijani hvalijo Tottija in da so se obregnili ob nemirne slovenske navijače, ki so si baje spet naredili sramoto. Kaj bi mi dali v teh trenutkih, da bi lahko brali o sramotnem porazu italijanske reprezentance, se ne da opisati.

Počasi smo dočakali tudi Bologno in lahko smo si oddahnili, skoraj smo že bili doma in ob devetih zvečer nas je (Goričane in Ajdovce) Vučko odložil odkoder smo štartali, na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba.

Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak, da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo, ne vrag, le sosed bo mejak…