Učinek metulja
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 25.01.2006 ob 11:12 ob 11:12 pod Volk in Volkec, Šnopčki za dušo
Oasis - Stop Crying your heart out
Hold up Hold on Don’t be scared You’ll never change what’s been and gone
May your smile (may your smile) Shine on (shine on) Don’t be scared (don’t be scared) Your destiny may keep you warm
Cos all of the stars Are fading away Just try not to worry You’ll see them some day Take what you need And be on your way And stop crying your heart out
Get up (get up) Come on (come on) Why’re you scared? (I’m not scared) You’ll never change What’s been and gone
Cos all of the stars Are fading away Just try not to worry You’ll see them some day Take what you need And be on your way And stop crying your heart out
Cos all of the stars Are fading away Just try not to worry You’ll see them some day Take what you need And be on your way And stop crying your heart out
We’re all of us stars We’re fading away Just try not to worry You’ll see us some day Just take what you need And be on your way And stop crying your heart out Stop crying your heart out Stop crying your heart out Pa sem tam… Hkrati sem se veselil in bal tega trenutka… In po eni strani čutim velikansko olajšanje, po drugi pa streh pred nečem novim… Mojih nočnih je vsaj za tri mesece konec. Mogoče tudi za zmeraj. Mogoče se bodo nekoč spet pojavile, ampak v kakšni drugi službi… Mogoče… Mogoče je pa tako tudi edino prav. Zadnje čase sem bil podoben tempirani bombi, ki je bila pripravljena vsak hip eksplodirati. Že res, da je leto veliko boljše kot lansko, vendar so mi te nočne vseeno pobirale toliko energije (oziroma zdravja, če tako hočete), da jih enostavno nisem mogel več zdržati. In s svojo odločitvijo sem presenetil lepo število ljudi, ki tega niso niti najmanj pričakovali… Zdaj je kar je. Nazaj ne morem, najsi to hotel ali ne. Ampak devet let je bilo dovolj, bolj me žalosti nekaj drugega.
Včeraj sem drugič v roku enega tedna gledal film Butterfly effect. Saj veste, deček Evan ima luknje v spominu, kar nenkrat se zgodi, da se ne spomni ničesar kar se je zgodilo v zadnjih petih minutah in si zaradi tega piše dnevnik. Ko odraste pa ugotovi, da lahko z branjem teh dnevnikov dejansko odpotuje v preteklost (eeee, se utelesi spet v telesu najstnika) in poskuša popraviti kar se da popraviti, da bi bilo vsem prav… Toda stvar mu ne uspeva najbolje, vedno totalno “zafuša” kakšno malenkost, dokler na koncu ne pristane v umobolnici. In se s pomočjo videoposnetka (dokaj velik kiks ustvarjalcev filma po mojem mnenju, saj je do zdaj v preteklost potoval samo s pomočjo dnevnikov) vrne na rojstnodnevno zabavo kjer je spoznal ljubljeno Kayleigh in ji reče da jo sovraži in naj se mu ne približa več, sicer jo bo ubil… Na koncu pa zašepeta - zbogom. No, potem vidimo zadnji prizor, ko se Evan in Kayleigh kot odrasla človeka srečata na ulici, vendar se ne prepoznata, čeprav se drug drugemu zdita zelo znana. No, poglejte si film, ker zagotovo ne boste razočarani… No, v ozadju začne melodija pesmi “Stop crying your heart out” skupine Oasis in ko sem zaslišal besedilo, mojih solz ni moglo nič zadržati. Samo gledal sem kako se vrti odjavna špica in tiho ihtel, da ne bi zbudil Volkca, ki je mirno spal zdraven mene…
Ta preteklost…. Če bi se jo dalo spremeniti. Če bi se lahko vrnil v to preteklost. Toliko stvari v svojem življenju bi spremenil… Sam ne vem kje bi začel. Kaj bi naredil najprej? Prvi dan pribil na gobec človeka, ki me je osem let maltretiral v šoli? Ne bi pobegnil od doma? Se ne bi tako hitro osamosvojil? Bi pač bivši že po dveh tednih povedal da nisva za skupaj namseto da sem se poročil z njo? Manj norel po cestah? Nikoli začel kaditi? Prvi dan v službi dal vedeti da z mano ne bodo pometali? Ne vem… Tako prekleto mi je žal… Kolikokrat sem si že rekel da se moram nehat obremenjevat s preteklostjo, toliko ljudi mi je to reklo. Pozabi, bilo je za nekaj dobro… Pozabi grde spomine, spominjaj se lepih stvari. Ne trpinči sam sebe, dovolj si dal skozi, ne muči sam sebe, Aleš… Toda moje srce krvavi in joče…
Hold up Hold on Don’t be scared You’ll never change what’s been and gone
Nikoli ne bom mogel spremeniti kar je bilo, tudi spominov se ne da izbrisati. Če bi se jih dalo, bi to že zdavnaj naredil… Nekoč mi je “kirurg” v komentarju na Blogu napisal: “Kdaj si se zadnjič pogledal v ogledalo in kaj si videl?” Saj res, kaj vidim ko se zazrem v te žalostne oči? Vsi jih opazijo… Samo nekateri pa vedo zakaj so tako žalostne, zakaj v njih ni iskrivosti. In ko v ogledalu v mene gleda človek v tridesetem letu, ki je totalno zafural svoje življenje, potem… Če le pomislim kaj so si nekateri ustvarili do tridesetega leta… Kaj pa jaz? Kaj sploh znam pri svojih tridesetih letih? Ničesar, razen tega da znam pisati pa še to si mogoče samo domišljam. S tem pa se ne da preživeti. Je lahko le tolažba v hudih trenutkih…
May your smile (may your smile) Shine on (shine on) Don’t be scared (don’t be scared) Your destiny may keep you warm
Kakšna usoda? Kakšna prekleta usoda, vas vprašam? Ali to obstaja? V prejšnjem blogu sem vam razlagal kako sem spoznal Boga, kako od takrat verujem vanj in v njegova čudna pota. Toda v zadnjem letu sem bil prekleto blizu temu, da bi ga zanikal. Pa sem se vedno spomnil na radost svetih dnevov drugega Maja 2000 in štirinajstega Novembra 2001… In nisem si upal zavpiti, da Boga ni. Ker… Ker to ni prav. Mogoče bi moral poslušati ljudi in nehati trpinčiti sam sebe s spomini. Če bi jih le lahko pozabil. Pa se je lažje skrivati za masko tipa “who don’t care” in brezkompromisnega navijača. Že eno leto hrepenim po objemu. Ne po seksu, ne po poljubu… Ampak po objemu. Po takšnem, ki ti ga lahko da samo oseba ki jo ljubiš, in veš da tudi ona ljubi tebe… In se sprašujem ali ga bom kdaj še dočakal. Morebiti porečete, da nikoli, dokler mi srce ne neha jokati… In tukaj je začarani krog sklenjen. Saj… Zdaj, zdaj ko sem se malo razpisal je boljše, vedno mi je, ko začnem pisati… Na ful si vrtim (že petič zapored) Stop crying your heart out… Le kaj bi bilo, če bi imel možnost spremeniti preteklost? Bi res imel toliko poguma in spremenil karkoli? Ali bi se prej vprašal, kakšne posledice to lahko ima? Ne vem. In nikoli ne bom vedel. Mogoče je to naše prekletstvo, morebiti blagoslov. Nikoli ne bomo vedeli… Ena oseba me ima rada. Brezkompromisno. Sinoči sem se ulegel zdraven njega in ga objel. Za hip se je zbudil in me vprašal kaj mi je. Samo pobožal sem ga po glavi in mu odgovoril da ni nič… Naj zaspi… In zjutraj je bržkone mislil, da se mu je samo sanjalo. In že samo zaradi njega se splača potrpeti vse. Morebiti pa sem vseeno boljši oče, kot je bil moj meni. To je pa tudi nekaj vredno.
Nočnih je konec… Ampak blogi bodo ostali. Žal bi mi bilo, če bi jih nehal pisati. Včasih optimistočni, včasih pesimistični, otožni, žalostni, pomalem depresivni… Toda vedno bodo tukaj. Tudi ne bo več tako vojaško določeno kdaj bo kateri priletel, tako kot je bilo to do zdaj. Toda dokler mi bo pisanje v veselje (in tolažbo) bodo tukaj. Mogoče pa bom kdaj odkril, da lahko z njihovo pomočjo vseeno, ne spremenim preteklosti, pač pa se z njo enostavno neham obremenjevati…
Cos all of the stars Are fading away Just try not to worry You’ll see them some day Take what you need And be on your way And stop crying your heart out
