Iz volkovega b(r)loga

Štirinajsti november 2001, nekje sredi Romunije… Ura okoli poldne, za nami 22 ur vožnje. Šest ur nas še čaka. Šipe avtobusa maže dež, avtobus je umazan, kot bi prišel iz najbolj blatnega potoka. Utrujeni… mačkasti… zlovoljni… vožnje imamo dovolj… Grozne stvari sem že videl danes. Razcapane otroke, ki bosi v mrazu skačejo po blatu, pridejo do tebe in ti hočejo vzeti denarnico iz žepa. Eden iz našega busa je moral enemu prisoliti fajn klofuto…. Pes, ki ni imel več kot deset kilogramov… Ko mu je nekdo frcnil čik, se je zapodil za njim in zacvilil, ko ga je speklo. Avtobus spi, ali se vsaj dela da spi. Na ekranu se vrti film, toda nihče nima dovolj moči, da bi sledil težkemu filmu, kot je Copycat. Včeraj ob treh popoldne, ko smo štartali iz Kranja, je bilo drugače. Židane volje smo bili in prepričani v zmago, bolj ko se bližamo Bukarešti, bolj smo skeptični. Vozimo se kot budale, za hrano nam je samo alkohol… Kolikokrat sem se ga v teh 22 urah že napil in spet streznil? Trikrat? Štirikrat? Ne vem, celo noč nisem mogel spati, še sem pod vplivom nočnih, tudi ko so vsi spali, sem bil jaz buden kot sredi dneva. Ponoči smo se enkrat celo izgubili v večjem romunskem mestecu. Hvalabogu smo našli izhod. Izgubili bomo, mojbog, izgubili bomo in se potem morali vračati novih 27 ur nazaj domov, plus dve uri do Gorice. Dobro da je Jerki vozil do Kranja, jaz po takšni poti ne bi več mogel…

“Zakaj mi ne verjameš?” mi zazveni tik ob ušesu…

Zdrznem se in v hipu sem buden. Kaj sem pravkar slišal? Kdo je to? Andrej? Ne, Andrej zdraven mene spi kot jagnje. Spet kakšna neslana Jerkijeva šala, ali mogoče Jaka ki sedi tik za mano? Ne, oba sta se ob zadnjem postanku zakadila in ju je utrujenost premagala.

“Zakaj mi ne verjameš, vse bo v redu..” spet zaslišim.

Prestrašen sem, od kod prihaja ta glas? Slišim ga, kot bi mi nekdo šepetal na uho, vendar mi zvok odzvanja v ušesih. Tega ne more nihče narediti. Besede mi režejo po celem telesu in mi delajo kurjo polt.

“Aleš, vse bo v redu. Zaspi, danes boš potreboval moč…”
“Kdo si ti?” čisto naglas rečem
“Ni važno… Zapri oči in zaspi. Vse bo v redu…”

…vse bo v redu…
…vse bo v redu…
…v redu…
…redu….
..edu…

Mojbog, meša se mi…. Vstanem s sedeža in se sprehodim po spečem avtobusa. Zunaj uliva dež kot za stavo, na cesti pa je zastoj. Majhni mulčki bi radi očistili šipo, toda šofer jim zagrozi z dvignjeno pestjo naj je ne tikajo… Počasi grem do Baldermana. Ne vem kdo je, vem da ima neke veze pri kranjskem Triglavu, ampak ne vem ali je trener, igralec, ali kaj? Po postavi bi lahko bil tudi vaterpolist. Pred kratkim je bil v Bukarešti, nekoliko pozna pot in je prostovoljno prevzel vlogo vodiča. Ve kako se bo ta pot še vlekla.

“Koliko še?” ga vprašam.
“Še enih pet ur minimalno, vprašanje koliko kamionov bo,” mi zlovoljno odgovori.
“Dej, ustavi bus, scat moramo,” rečem.
“Počakaj še malo, da pridemo na vrh hriba, če nas zdaj prehiti kakšen kamion, ga ne prehitimo več do vrha”

Vrnem se na sedež. Mater, vsaj walkaman bi lahko vzel s sabo. Prekleti Karpati, vlečejo se kot kurja čreva… Hriba noče biti konec… Samo vzpenjamo se in vzpenjamo. Sploh se ne nehamo. Končno postanek… Ahhh, svež zrak mi prija, spotoma naredim še par sklec. Od sedenja sem čisto trd. Pismo, če odprem pivo me bo že čez 50 kilometrov spet stisnilo, če ga ne, mi bo dolgčas. Ahhh, kurc, kamor je šel bik naj gre pa še štrik… Z užitkom naredim nekaj globokih požirkov, avtobus oživi, zasliši se Zdravljica. Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan…. Vse dlake mi gredo pokonci. Ja, nocoj bo še vse v redu….

Končno avtocesta… Zadnjih dvesto kilometrov do Bukarešte. Lepa in široka avtocesta, dobro vzdrževana. Heh, glavno mesto je važno, Transilvanija je pa zadnje kolo v državi. Mojbog, bo ta svet sploh kdaj razvit…? Končno smo v Bukarešti. Oblačno je, policija pa zbere tri avtobuse slovenskih ultrasov pred Causescujevo palačo. Res je ogromna. Pa ne ogromna, gromozanska. Največja stavba kar sem jih kadarkoli videl. Njenega konca sploh ni videti. Pa kaj je potreboval takšno veliko bajto, prekleti diktator?

“Vse bo v redu…” mi spet zadoni v ušesih

Mojbog, zdaj pa se mi res meša…. Štiriperesna deteljica iz Gorice se razgleduje naokoli. Prazne trgovine. Lepa dekleta, toda žalostni obrazi. Obstaja sploh prihodnost zanje? Odprem novo pivo… Bolje biti pijan kot mačkast.

“Vse bo v redu…”

PA NE ŽE SPET! Znorel bom. Sredi Bukarešte bom znorel in ko me bodo zvezanega pripeljali domov, bom končal v norišnici!

“Zmagali bomo…”

Obljubim si, če se uvrstimo na svetovno prvenstvo in pridem cel nazaj domov, si bom dal na rebra k srcu vtetovirati Anejev rojstni dan in ta zgodovinski dan. Dva datuma, ki ju bom vedno nosil pri srcu. Dobesedno!

V daljavi vidimo nekaj fantov naše starosti v rumenih dresih. Dvignejo roke v pozdrav, mi pa njim nazaj. Niso napadalni. No, vsaj nekaj…

Policija nas strpa nazaj na avtobus. Dveh ni od nikjer. Nazadnje so ju videli, ko sta odhajala z dvema dekletoma. Prekleta idiota! Več kot tisoč kilometrov proč od doma smo, onadva pa se gresta zajebavat z lajdrami… Vrneta se… srečno. Potolaženi smo.

Policija nas skozi težko in moreče socialistično mesto vodi po ozkih ulicah. Na glavnih cestah je prevelika gužva. Že mesto kot samo ti daje vtis tesnobnosti, kaj šele da bi res živel tukaj… Popolnoma se je znočilo in ko sežem pod sedež po še eno Laško, se zabliska in strela udari tik za našim busom. Hip zatem zagrmi in ulije se kot iz škafa. Super, res se nam je manjkal samo še dež. Tekma se je začela… Zamudili smo, stadiona pa niti od daleč še. Prekleta policija!

Končno prispemo pred stadion. Vstopnico imam, cigarete ravno tako. Denarnico sem pustil v busu. Zagotovo bo bolj varna. Steaua ima res lep stadion. Blešči se od luči, sliši se navijanje romunskih navijačev. Tekma se je začela, pred vhodom pa gužva. Ljudje stojijo tik zdraven drugega… Nismo sami Slovenci, tudi Romuni so med nami. Policija drži velika železna vrata trdno zaprta, nikogar ne spuščajo. Mojbog, med nami je moški s otrokom na ramenih. Prekleti norec, je res mislil da bo tukaj varno zanj? Na srečo ga ljudje spustijo mimo. Policija mu odpre vrata in ga spusti, toda vrata ostanejo trdno zaprta. Zakaj nas ne spustijo? Celo tekmo bomo zamudili!!! Pijani smo, še bolj živčni in adrenalin nam kar brizga po žilah… Jerki prižge baklo in vsi v en glas začnemo: “wo – ooo, wo-ooo…” in “polne tribune, slovenskih navijačev, bakle gorijo, vse je zažarelo…” En starejši možakar, ki je bržkone prišel z letalom znori. Jerkiju iztrga baklo iz rok in jo zabriše daleč proč.

“Prekleti norci, bi radi nesrečo?” začne tuliti na nas.

Par flisk je dovolj, da utihne. Moramo bližje k ograji, samo tako se lahko prebijemo noter. Nekaj ljudi je odnehalo, šli so ven iz gužve, bojijo se da bi jih množica zmečkala. Prerivam se naprej. Mojbog, kako sem vesel da sem suh. Kot peresce se smukam okoli ljudi, če je potrebno si pomagam tudi s komolci… Ozrem se nazaj. Nikjer nikogar. Vsi trije so se izgubili v množici. Prerinem se do ograje in skupaj z nekaj Romuni začnemo nagovarjati policijo naj nas spusti….

“PREVIDNO!” mi zadoni v glavi…

Naslednji moment se začne kaos… Množica za nami pritisne z vso silo. Nič ne pomaga če jo poskušamo odriniti, stiska nas, zmanjkuje mi sape… MOJBOG, UMRL BOM! Na ograjo ne morem splezati, ničesar ni česar bi se lahko prijel. Edina rešitev je policija. Histerično začnem kričati, da imam karto, naj me za boga spusti noter, naj odpre vrata, da je preklet pofukan cigan, da me bo množica zadušila. Zmanjka mi sape, toda množica ravno toliko odneha da jo spet zajamem… Spet pritisnejo in povsem sem sploščen ob ograji. Moram kričati, za moje življenje gre! Histeričim se kot zmešan še par sekund, dokler ni nekemu specialcu z baretko na glavi tega dovolj. Nekoliko odpre vrata, me zgrabi za ovratnik spitfajerke in noben problem mu ni povleči skozi vrata mojih 65 kilogramov. Kar zletim noter… To je šlo za las, čutim kako mi utripajo vsi živci na telesu. Začnem kričati na policaja da kaj se gre, kaj ne vidi da bo kdo umrl, če ne odprejo vrat, da so prekleti in pofukani cigani….

Prileti povsem nepričakovano in za hip me zvije od bolečine. Gnida me je s kolenom naravnost v ledvico. In nič ne kaže da me bo spustil. Ne vem od kod mi moč, ne vem od kod mi jajca. Toda tisti moment ne razmišljam… Zgrabim ga za zapestje in močno potegnem. Tega ni pričakoval, prijem popusti in jaz stečem po stopnicah, se za hip ustavim pri ljudeh ki trgajo vstopnice in šprintam na vrh… Ne oziram se, prepričan sem, da bo priletel za mano. Obrnem si spitfajerko na oranžno… Kako lep stadion…. In koreografija. Ljudi so oblekli v plastične brezrokavnike modre, rumene in rdeče barve in tribune izgledajo kot gromozanska romunska zastava. Toda kam zdaj? Kje so slovenski ultrasi… Nemočno se oziram naokoli in samo čakam da me bo zgrabil kakšen romunski navijač. Kot da mi na čelu piše da sem Slovenec… Opazi me en policaj. Ta nima baretke, pač pa kapo s šiltom in prijazno me pospremi na naš sektor. Prav v prvi vrsti sem, med Green Dragonsi. Še vedno pada, toda ne tako silovito kot prej. Naši fantje so blatni in fanatično se borijo. Pred mano policaj, ki se vsake toliko nervozno ozre na igrišče in zavzdihne ob vsakem neuspešnem napadu svoje reprezentance. Ti ljudje pa zares živijo za nogomet… Saj drugega na žalost nimajo. Nervozni smo in premraženi, ampak vseeno poskušamo navijati. S tribun doni Zdravljica in navijaške pesmi. Dajemo si duška… Saj bo, saj bo… Če igramo nič proti nič bo dovolj. Ampak Katanec ne igra nikoli na branjenje rezultata. On napada… Vsaj Knavs da bi igral, če že Zahota ni. Novak teče po igrišču kot ura, sploh se ne ustavi. Rudonja še manj…

Nekaj me zgrabi za vrat…

Sunkovito se obrnem in ne morem verjeti svojim očem. JERKI!!! Nikoli v življenju ga še nisem bil tako vesel…

“Kako ti je uspelo priti noter?” ga vprašam
“Jošt je prišel po stopnicah in ukazal policiji naj nas spusti noter,” mi odgovori in doda: “Kam naj damo transparent?”

Zdaj sem se spomnil, da je Jerki zadnji moment iz busa vzel naš transparent in rekel, da bo že on poskrbel zanj. Predlaga da ga dava na spodnje sedeže. Toda morava mimo policaja..

“Ne bo šlo, stari. Norci so, prekleti norci…”

Ampak kot ponavadi me ne polsuša in s kretnjami rok dopove policaju, da bi midva rada samo obesila tranparent. Ta pa ni tako slab dečko, celo dovoli nama. Razgrneva transparent…

Napad naših, Novak prodira, prekršek in Đoni pade kot pokošen. Naše tribune zagrmijo… Žoga pri Rudonji.

M.. O.. J.. B… O… G…

GOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOL!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Moj bog, GOL GOL GOL GOL GOL GOL!!!!!!!!!!!! Rudonja je zadel. Mladen Rudonja je dal gol, Slovenija vodi nič proti ena sredi Bukarešte. Sredi nabito polnega stadiona, ki diha za romunsko reprezentanco. Za nas, ki smo dali skozi 27 ur kalvrije. Tako blizu smo…

“Vse bo v redu…”

Fant z zelenim šalom zdraven mene, prižge baklo. Poznam ga, Green Dragons je… Na nas uleti policija in gasilec z gasilnim aparatom, ki začne špricati vsepovprek. Nekdo ne izgublja časa in se zapodi v policaja ter ga podre na tla. Nekaj časa kaže na vsesplošni pretep, toda strasti se umirijo… Romunija pritiska…. Jerki in Jaka se nekam izgubita, jaz in Andrej ostaneva tam.

… Gol…. Romunija je izenačila. Cosmin Contra, kdo pa drug… Molim… prvič v življenju…

“Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, tako v nebesih, kot na zemlji… Pomagaj jim, prosim pomagaj jim, naj se konča srečno… Nikoli več te ne bom preklel, nikoli zanikal… Prosim te…”

“Vse bo v redu…”

Zdaj nimam živcev da bi se ukvarjal od kod ta glas… niti mar mi ni. Nihče nima več moči navijati. Brez glasu smo, premraženi gledamo tekmo in čakamo na konec. Romuni ne popuščajo. Gol bi jim prinesel podaljšek, toda Simeunovič se ne da. Brani kot v transu… Mislim da v tem trenutku moli vsa Slovenija, vključno z nami. Dajmo, samo še malo. Tako blizu smo, a vendar tako daleč. Mogoče se bomo morali na koncu mlatiti, Romuni desno od nas nam kažejo gesto o prerezanih vratovih… Čigavi navijači so? Dinamo, Rapid, Steaua? Saj ni važno… Razumem jih, tudi mi bi na njihovem mestu ravnali enako. Toda ne ostajamo jim dolžni, kažemo jim naj pridejo bližje. Da smo pripravljeni. Da jih čakamo…

Sodnikov podaljšek… Kdaj sem nazadnje tako trpel? Ja… Medtem ko je Diana rojevala. Tudi takrat se je vsaka minuta vlekla kot kurja čreva. Tudi takrat nisem vedel kaj bo, toda tudi takrat sem čutil, da se dogaja prelomen trenutek v mojem življenju. Ja, Diana… Teden dni nazaj me je zapustila, skupaj z Anejem… Mojim domačim bom to moral povedati. In moja druga teta ima danes rojstni dan, jaz pa tako zelo daleč… Zdaj te stvari niso važne. Dajmo, samo še par minut…

Sodnikov žvižg… Trikratni…. Konec je… Ne morem verjeti… Pogledam na semafor… Ena proti ena. Rudonja in Contra. Je mogoče? Je to sploh mogoče? Zgoraj omenjenemu Dragonsu se vržem v naročje in zletiva po spolzkih sedežih… Na svetovnem prvenstvu smo, O MOJ BOG, na svetovnem prvenstvu smo!!!!! Romunski nogometaši se poberejo v slačilnice, naši rajajo po igrišču. Mislim, da tako mi kot oni nismo še dojeli kakšen zgodovinski trenutek smo pravkar doživeli. Še dež se je ustavil. Stadion se hitro prazni… Pred mano nemočno stoji policaj ki nama je dovolil obesiti transparent in nekaj opazim v njegovih očeh. Solze…Fant prav zares joče, čeprav je njegov obraz še vedno kamnit. Toda to niso kaplje od dežja. Ne, to so lahko samo solze… Ponudim mu roko. Ne morem verjeti kako pretresen je… Zdaj mu ostane samo kruta romunska realnost, Slovenci smo mu ukradli tiste redke trenutke sreče, ko se lahko sprosti in pozabi na vse ostalo… Stisne mi roko…

“Bit čete dobri?” mi reče…
“Upam… I hope so,” mu odgovorim

Mislim da me ne razume. Če bi znal rusko mogoče že še… Skloni glavo in odide. Mi rajamo še naprej…. Srečam tako Andreja, kot Jerkija in Jako. Jerki je ujel Katančevo kapo in vetrovko, Jaka pa je dobil v čelo steklenico, ki jo je na tribuno vrgel Šinkovec. Manjšo brazgotinico ima, ampak nič hujšega. Smejemo se temu pripetljaju in ga povežemo z eno našo navijaško pesmijo…

…Noč… Stadion je prazen in tih. Tekma se je končala pred približno eno uro… Tudi mi smo izgubili vse moči, ne moremo več in vsak sam zase še enkrat premleva tekmo… Na igrišču se pojavi George Hagi… Oživimo in vstanemo. Nobenih žvižgov, nobenih fakičev, ničesar, samo vsi v en glas

“GEORGE HAGI!!!! – GEORGE HAGI!!! – GEORGE HAGI!!!”

In on se ustavi sredi igrišča. Nam zaploska in nas pozdravi ter odide z igrišča ob glasnem skandiranju….

“Aleš… dober človek si… In rad te imam…” mi zazveni v glavi…
“Dobro, kdo si ti…” zakričim v notranjosti…
“Bog…” zaslišim
“Neumnost, jaz ne verjamem v Boga,” mu ’odgovorim’.

Smeh… Prav zares slišim smeh v svoji notranjosti…

“Kot da je to sploh važno, Aleš. Važno je, da jaz verjamem v tebe…”

Počasi nas je policija spravila s stadiona in nekaj metrov od sebe zagledam policaja, zaradi katerega me še zdaj boli ledvica. Zdaj to ni važno. V bistvu ni nič več važno. Mrko se pogledava, nato pa me množica odpelje naprej… V busu se usedem. Nihče ne govori. Ne razumemo in ne moremo verjeti čemu smo bili pravkar priče. In čaka nas 27 ur do doma. Ampak koga zdaj to briga? Koga briga da smo mokri, premraženi, utrujeni… Vedeli smo, zakaj moramo to prestati. In splačalo se je… O moj Bog, kako se je splačalo…

---

Sedaj, po toliko letih, še zdaj ne vem kaj se je z mano dogajalo sredi Transilvanije in pozneje na stadionu. Res je, kar precej sem spil in mogoče haluciniral od premalo spanja, premalo hrane, preveč alkohola in adrenalina, ki mi je šprical po žilah. Mogoče glasu ni bilo in sem si ga samo domišljal. Mogoče pa se mi je tisti večer res prikazal Bog, kajti dejstvo je, da od tistega dne verjamem, da Bog je. Ja, Bog obstaja. In dober je. In rad nas ima.

In.. čisto mogoče zdaj kdo celo razume kako lahko enačim rojstvo sina z “eno” nogometno tekmo.