Vse poti vodijo v Rim
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 2.01.2006 ob 06:41 ob 06:41 pod Volkova potepanja, Volkovi izzivi, Šnopčki za dušo
Uffff, končno malo počitka. Sicer res samo dva dni, ampak vseeno dovolj, da si naberem malo energije in naredim kaj, kar mi bo dalo moči za naslednjih šest nočnih…. Danes pa sem preveč utrujen da bi napisal karkoli pametnega, zato sem se odločil, da z vami delim en moj članek. Napisal sem ga za zelo znano slovensko revijo, ki pa ni pokazala niti najmanjše želje po objavi. No, da ga nisem pisal čisto zaman, ga bom pokazal vam. Upam da bo vsaj kdo od vas imel dovolj časa in potrpljenja da ga bo prebral.
NA ŠESTNAJSTIH KOLESIH
So veliki in so malo manjši. In so glasni in so malo tišji. In so različnih barv, oblike in dimenzij. In ne, ne govorimo o pripomočkih za samske ženske, ampak o »kraljih cest«, težkotoncih, prav tistih, ki se nastavijo pred tvoj avto ravno takrat, ko se ti najbolj mudi in jim je prav malo mar zate…
Kaj je lepšega kot biti šofer? Cel božji dan se vozikaš naokoli v kamionu, poslušaš muziko, nihče ti ne teži, če je kakšen avto preveč glasen mu lahko mirne duše zategneš fakiča in ko najbolj delaš še vedno samo gledaš skozi okno, heh, a obstaja sploh še kakšen boljši poklic? No, takšno je bilo tudi moje mnenje, preden sva z Markotom sedla v razmajanega Iveco Turbo Starja in se s Petrolove bencinske odpeljala proti mestu kamor vodijo vse poti. Rimu namreč. Vročina je ob šestih zvečer ravno začela popuščati, oba sva bila dobro založena z ohlajeno pijačo in cigaretami, mudilo se ni nikamor in čeprav je bila klima v kamionu pokvarjena in je vse teklo od naju, se (še) nisem pritoževal. Kot da bi vedel kaj vse me še čaka…
Marko je pri svojih 26 letih šofer že sedem let, za ta poklic pa se je odločil, ker ga je že pred osemnajstim rojstnim dnem oče naučil voziti avto, pozneje pa še kamion. Pravi da življenje ni najlažje, ampak da mu do zdaj še ni bilo žal, saj ima delo tudi svoje svetle plati. Recimo po dolgi furi parkirati kamion, ga zakleniti in se na bližnji črpalki sprostiti ob klepetu z drugimi šoferji in zdraven spiti pivo ali dve. Na vprašanje ali pride kdaj do sporov med njimi, odgovori da niti ne, saj se poznajo že toliko let, da drug drugega težko še s čim presenetijo. Po premisleku pa doda, da se težko spreš ob debatah, ki redkokdaj vključujejo kaj drugega kot seks, pivo in kam je kdo šel in odkod je kdo prišel. Heh, kdo bi si mislil.
Markov stan je zaenkrat še samski (pameten poba), saj »se nikamor ne mudi, samo še to se manjka, da bi mi baba nabijala roge, ko bi bil na furi«, tako da mu tudi plača (okoli 300.000 sit mesečno) povsem zadostuje za normalno življenje, kolikor mu ga sploh ostane. Ponavadi se znoriš ob sobotah zvečer, mi pove. V najboljšem primeru namreč parkiraš kamion v petek zvečer, že v nedeljo ob polnoči pa si spet na cesti. Če imaš zares srečo. Če je nimaš in voziš špedicijo, si lahko vesel če si dva dni v mesecu doma, drugače pa vikende preživiš na bolj ali manj zakotnih počivališčih po celi Evropi. Hm, torej Marko le nima tako zelo zajebanega šefa. Na to vprašanje samo zamahne z roko in se smeje, več kot dva (na lestvici od ena do deset) mu ne bi dal, še doda zraven.
Po štirih urah polžje vožnje se ustaviva na postajališču v bližini Bologne, po tem času je enorni počitek obvezen in to je kot nalašč zame, da se odpravim na misijo poizvedovanja kako živijo šoferji z drugih koncev Evrope. Malo naprej na velikem parkirišču naletim na skupino Rusov in se jim previdno približam, še mi namreč odzvanja v glavi Markovo sporočilo, naj pazim nase, ker nikoli ne veš. Iztegnem roko proti enemu od njih, se predstavim in jim pol po angleško in pol po hrvaško povem zakaj sem prišel. No probljemo, odgovori eden od njih in se mi predstavi kot Oleg iz Moskve. V nekaj minut trajajočem pogovoru mi pove, da je pred kratkim dopolnil 37 let (čeprav jih kaže vsaj deset več) in da bo letos 19 let odkar je šofer, vmes pa je zamenjal že vsaj pet kamionov. Trenutno vozi Volvota 470, njegova najdaljša fura pa je bila iz Moskve v Barcelono. Njegova povprečna plača se giblje tam okoli 700 evrov, s čimer on, žena in sin komaj shajajo iz meseca v mesec. Na vprašnje o najboljšem pivu se smeje in mi z gesto pokaže da ni važno kakšno je, samo da je veliko. Dobra izbira.
Z Markom se ustaviva še na kavi v bližnjem Avtogrillu, nekaj takšnega kot slovenski (khm, švicarski) Na Jasi. Na Avtogrillih se Marko najpogosteje prehranjuje. Velika večina šoferjev si sicer na gorilnikih skuha kakšno pašto ali pogreje kakšno konzervo, ampak kaj bi se mazal in zgubljal čas, če je lahko vsega skupaj razlike par sto tolarjev, pravi Marko. Je pa to zagotovo najlepši del cele fure. Se ustaviti in nekaj pojesti. Kot kulturen človek. Vmes naju preseneti Markov znanec Boris, ki pa ni med najbolj zgovornimi, obema pa zrastejo usta do ušes, ko omenim dekleta. Da enkrat za vselej razrešimo to dilemo. Madžarke, Čehinje, Slovakinje, Rusije, Ukrajinke. Prevladuje sicer splošno prepričanje, da so med najlepšimi prav Madžarke. Jaz gledam samo cesto in nič drugega, se smeje Marko (in prav malo manjka da mu ne zasveti angelski sij), Boris pa doda, da so po njegovem najlepše ravno Slovenske in sicer Celjanke. Sicer je res, da vsak svoje blago hvali, ampak, no ja… Bo že držalo. Oba, tako Marko kot Boris, se redno držita obveznih postankov, saj konec koncev postanki niso samo zato, da te lahko policija zajebava v glavo, pač pa tudi zaradi tvoje lastne varnosti. Nekateri se sicer igrajo s svojimi in tujimi življenji in vozijo tudi po več kot dvajset ur brez enega samega postanka, ampak ko le-ti enkrat plačajo, plačajo za vse nazaj. Povsem resnična pa je tista o bankovcu za 10.000 lir v vozniškem dovoljenju. Veljala pa je samo v Italiji. In sicer, če te je ustavil italijanski policaj in pogledal vozniško, je vedel zakaj je bankovec tam, ponavadi ga je vzel, ti zaželel srečno pot in to je bilo to, v nasprotnem primeru pa te tudi ni mogel obtožiti podkupovanja. Odkar so v Italiji uvedli strožji cestni zakon, tega ni več, V Nemčiji pa to tako ali tako nikoli ni delovalo. Drugače pa so med najbolj zateženimi policaji najbrž prav Italijani (za katere si kriv tudi če nisi) , takoj za njimi sledijo Slovenci, nato pa so najbrž že na vrsti Nemci, ki so sicer pošteni in korektni, zato pa toliko bolj dosledni in z njimi ni heca, saj lahko po hitrem postopku končaš v zaporu.
Z Markom se posloviva od Borisa in se podava naprej na cesto, medtem ko naju počasi zagrne noč. In čisto počasi začutim, da se me prijemlje neka čudna utrujenost. Počasi utihneva, le kdaj pa kdaj še spregovoriva kakšno besedo, cesta je prazna in nič kaj podobna avtocesti po kateri sva se vozila do zdaj. Saj obstaja tudi avtocesta, mi pove Marko, vendar je draga kot žafran, zato se raje poslužuje te, ki je bolj »razmajana«, vendar pa zaradi manjšega prometa tudi neprimerno bolj varna.
Dokler se naslednjič ne ustaviva, sem že utrujen kot bi me kdo ves dan mlatil, za nama pa je šele šest ur vožnje. Občutek imam, kot da sva na poti že celo noč in čeprav sem bil še malo prej prepričan, da bom zaspal kot ubit, mi sopara v kamionu tega ne pusti, zato se v bližnji bar (če si razmajana baraka to ime sploh zasluži) odpravim na pivo. Spet čisto previdno odgovorim stokilogramskega dedca v kotu in rade volje pristane na nekaj vprašanj. Raymond je iz Przyrowa na Poljskem, šofer pa je že več kot 30 let. Odkar je žena ostala brez službe, mora njegovih 2000 zlotov (približno 116.000 sit) zadostovati zanju in za tri otroke. O mater, potem bomo pa mi še jokali… Brez ženine denarne pomoči in manjših goljufij (pri tem naredi značilno kretnjo z roko) ne bi prišli skozi mesec, mi prizna Raymond. Za najboljše pivo bi izbral poljski Živjet zyuiec, njegova najdaljša fura pa je bila v Lizbono na Portugalsko.
Vrnem se v kabino, kjer Marko žaga drva in v trenutku zaspim kot ubit. Ko se drug dan prebudim zaradi vročine, sva že blizu Rima. Marko si veselo (spočito?) žvižga in mi židane volje vošči dobro jutro, jaz pa sem najbrž videti kot da bi me celo noč kdo pretepal. Spal sem celih devet ur, ampak občutek imam, kot da sploh nisem. Potiho preklinjam sam pri sebi zakaj nisem raje izbral nekoga, s katerim bi šel kam bolj blizu. Recimo v Milano. No ja, zdaj je kar je. Okoli poldneva sva v Rimu in najina agonija iskanja tovarne se šele dobro začenja. Marko preklinja in je čedalje bolj živčen, jaz pa z njim. Ko bova raztovorila bale papirja, morava še dvesto kilometrov proti jugu, kjer bova naložila ekrane za Gorenje, šele potem se lahko odpraviva proti domu… Auč! Na koncu nama po dveh urah blodenja le uspe najti dotično halo, kjer se Italijani seveda ne izneverijo svoji pregovorni lenobi in naju prav počasi in po polžje raztovorijo. Zdaj sva prazna in lahko greva naprej. Marko se smeje moji očitni naveličanosti in veselo nabija glasbo, medtem ko se sam trudim da ne bi dehidriral, medtem ko ne vem ali vročina bolj nabija skozi streho ali skozi prednjo šipo.
Kdor ne ve, kako izgleda človek ki je jezen sam nase ker mora delati, naj se oglasi v skladišču kamor sva prispela midva. S svojim znanjem italijanščine vseeno malo pomagam Marku in nekako se celo dogovorimo, da bova počakala še dve uri, da bo tiskalnik popravljen. Kako že gre tista Murphy-jeva? Če obstaja možnost da bo nekaj šlo narobe… Še sam ne vem kdaj me zmanjka na sovozniškem sedežu, ampak ko se prebudim, se petkov dan že preveša v večer in Marko me vsaj malo potolaži s tem, da nama najbrž ne bo potrebno prebiti vikenda na cesti. Občutek imam, kot da sva si vse povedala, oz. kot da ga nimam nič več za vprašati. Ob večerji (dva krožnika pašte, dva zrezka, dve solati in dve pivi, vse skupaj 25 evrov) se spet malo razgovoriva. Tako je to v južni Italiji, mi pojasni Marko. Ni važno kaj ješ, v vsakem primeru boš plačal prvi krožnik in drugi krožnik. Do uvedbe evra je bil krožnik 10.000 lir, zdaj pa je 5 evrov. No, medtem sem že sam ugotovil, da je južna Italija nek drug svet in da tukaj veljajo posebna pravila in zakoni. Po večerji je malo lažje, še vedno pa mi manjka tisto najbolj osnovno – spanje v moji dobri stari, mehki postelji. Marko kalkulira, da bi nekje do polnoči prišla do Venezie, tam odspala in enkrat do enajstih bila doma. Ko bi vsaj bilo res.
Nekje pri Bologni se zatakne. Ne gre več in parkirava se na samotnem parkirišču. Tukaj »ordinira« ena baba, ki mi je zadnjič rekla, da da samo kamionistom, se zareži Marko. Ampak jaz je ne bi tikal, ker je pomojem samo pogled nanjo dovolj da se ti ne dvigne nikoli več. Ima namreč več kot sto kil in tisti ki so jo »preskusili«, pravijo da ni tako zelo slabo, samo mižati moraš. Heh, torej nekako tako kot tisti vic, kaj imata skupnega plezanje po severni steni Triglava in oralnim seksom ki ti ga izvaja šestdesetletnica – oboje je prijetno, samo dol ne smeš pogledat.
Okoli šestih zjutraj zaslišim da je Marko vžgal kamion, na hitro pogledam na telefon in zaspim kot ubit. Ko se končno predramim, sva še vedno v Italiji, ampak tale del avtoceste mi je že znan, pomeni pa, da sva samo še deset minut oddaljena od parkirišča s katerega sva štartala. No, preživel sem, mi šine v glavo, pred Markom pa sem raje tiho.
Najino zadnje dejanje je odklopiti prikolico in s »traktorjem« zavijeva še na Petrol, da Marku ne bo potrebno v nedeljo zvečer čakati še tega. V nedeljo zvečer se vsem mudi, zato to raje naredim zdaj, ko se ne zamudim dosti, mi pojasni. Moji občutki so mešani, prišla sva sicer iz Rima, oba sva cela in živa in zdrava, ampak… Mislil sem, da bo tukaj prisotno nekaj veselja, vsaj en dober občutek, ampak nič od tega. Samo gola utrujenost, želja po tušu in po spanju. Po veliko spanju. No, izgleda da je res kar mi je rekel Marko, ko sem ga vprašal kako se počutiš po koncu fure, če je tukaj vsaj malo zmagoslavja. Ma kakšno zmagoslavje, reče. Parkiraš kamion, ga zakleneš, javiš gospodarju da si tukaj in da je vse v redu in to je to. Poklic kot vsak drugi. Brez vsakršne filozofije. Še manj pa da bi ti bil kdo hvaležen za opravljeno delo. Zgodi se celo, da ne moreš niti stati na nogah, od gospodarja pa jih potem še slišiš, kje si se obiral do zdaj, zapneš novo prikolico in gremo v nove kilometre naprej. No, tega zadnjega si jaz ne bi mogel predstavljati, ker ni denarja, da bi se zdaj (tudi kot samo sovoznik) usedel v železno škatlo in šel kamorkoli. Na parkirišču stisnem Marku roko in se odpeljem domov, medtem ko je on moral še do Logatca.
Moje sanje in razmišljanja o prijetnem poklicu, v katerem najbolj delaš takrat ko gledaš skozi okno, so se v dveh dneh hitro razblinila in čeprav se človek vsega navadi, najbrž nekateri res niso za ta poklic. No, vsaj zase vem, da zagotovo nisem. In roko na srce, nimam niti najmanjše želje.
