Iz volkovega b(r)loga

Pa se je končno poslovilo najslabše leto mojega življenja. Heh, saj pravijo, da tako kot ga začneš, takšno bo celo, kajne? No, če kdo misli da je to samo še ena fraza, naj mi verjame na besedo, da od letošnjega leta dejansko verjamem da nekaj je na tem… Danes je pa eno čudovito jutro. Resnično. Nočem biti poetičen (če bi hotel biti, bi najbrž začel zlagati rime, eeeee… verze - kakršnakoli razlika že je med tema dvema pojmoma), ampak nekdo ki nikoli ni delal nočnih in jih nikoli ne bo, ne more vedeti kako so kakšna jutra čudovita. Parkiram avto, stopim na pločnik in - pljusk! Za vrat dobim kepo mokrega snega, da sem začel od šoka skakti kot obseden, zdraven pa se smejati. Samo malo… Smejati? Ja… čisto zares smejati. Dobesedno režal sem se v brk temu jutru in bil tako srečen, da bi objel cel svet.

Noč je bila sicer res deževna in ne premrzla, ampak je šla zelo hitro mimo in zjutraj ko sem se v garderobi preoblačil, sem vedel da letošnjega Novega leta ne bi mogel pričakati na boljši način kot v službi. No ja, roko na srce, zagotovo bi bilo bolje nekje v gorah v kakšni vikendici ob dobri družbi, ampak govorim o možnostih ki so mi bile dane za tokratno silvestrovanje. Torej - delo, ostati doma za računalnikom (in se smiliti sam sebi), ali popivanje s prijatelji (in se ob štirih zjutraj zbuditi v kopalnici, brez da bi vedel kako sem tja prišel). In tako sem zjutraj spoznal, da je bilo delo res najboljša izbira. Takoj ob prihodu v službo se je videlo, da bo to ena takšna res lepa noč, naš Alex je bil zelo dobre volje in celo pokvarjen kavomat mi ni mogel skaliti nekega prešernega razpoloženja. No, potem pa sem padel v svoj element, za vsako stranko sem našel šalo ali dovtip (heh, a sem vam že povedal, da jaz vse stranke dosledno onikam, začelo se je kot nedolžna zajebancija, potem pa mi je prišlo to tako v kri, da ljudi dejansko onikam pa se tega sploh ne zavedam, torej če vas bo kdo kdaj na črpalki nagovoril: “Kaj želijo, prosim?” sem to najverjetneje jaz) in smehu ni bilo ne konca ne kraja. Pa mi res ni bilo jasno odkod jemljem energijo, oz. to dobro voljo. No, po devetih se je nadaljevalo bolj klavrno, ker je bilo dela zelo malo, ob polnoči pa sva z Alexom zaklenila vhodna vrata, šla skozi skladišče ven na pisto, si odprla šampanjec in počasi spila vsak en deci peneče Rebule. In ob polnoči sem slišal eno najlepših čestitk kar sem jih kdaj dobil: “Prijatelj moj, želim ti, da bi bil srečen…” To je bil pa višek… V pozitivnem smislu, kajpada. In do jutra mi je čas minil kot v kakšni pravljici, kot da to nisem jaz, ampak da spremljam po televiziji en interaktivni šov srečnega človeka. Okej, mogoče bo zdaj kdo pomislil da nakladam, ampak to noč ni bilo stvari, ki bi me spravila v slabo voljo. In tako sem tudi brez vsakega napora tolažil priletnega Italijana (ki so mu baje deklice v Mona Lizi “pobrale ves denar in ga pustile s trdim”) in klepetal z njim približno pol ure. In zdaj sem tukaj. V čudovitem jutru in mislim na prijatelje in prijateljice po celi Sloveniji. Tako zelo dobro jim želim. Vsem. Ker sem sam srečen in ne vem kako bi to lahko delil z drugimi. O ja, sem utrujen. Tako zelo utrujen, da bom zaspal takoj ko se bom ulegel v posteljo, ampak vseeno tako srečen, da bi jokal.

Naj se zgodi tudi letos. Naj se dan po jutru pozna, oz. leto po Novem letu. In če je bilo lansko Novo leto tako katastrofalno in se je to poznalo skozi celo leto, naj me skozi to leto spremlja takšna radost in sreča, kot me je danes. In obljubljam, da jo bom znal deliti z drugimi. Ampak kje je še to… Pravzaprav si bomo to znali povedati čez 365 dni, kajne?

Draga Slovenija, vidim da še spiš, noč je bila najbrž naporna za marsikoga, ampak vaš Volk vam želi izpolnitev vseh skritih želja, polno sreče, radosti in osebnega zadovoljstva in naj bo to leto res Vaše, oz. naj bo vsak dan takšen kot je tole moje jutro.

Lahko noč