Zbogom, legende
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 31.12. 2005 ob 06:55 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo
Brrrr, kako mrzlo jutro… No, čeprav resnici na ljubo, je bilo sinoči, ko sem odhajal na moj dragi Petrol, veliko bolj. Čez noč pa se je nekaj pooblačilo in tudi temperatura se je nekoliko, khm… dvignila. No, zvečer bo za marsikoga “najdaljša noč v letu” (karkoli to že pomeni), za mene pa nočna kot vsaka druga. No, edino s to razliko, da bom naredil izjemo in spil pol kozarca šampanjca, čeprav imam v službi drugače navado strogo abstinirati. Ampak to je zgodba za kdaj drugič. :) Drugače pa sporočam tistim, ki imajo vreme načez - zdaj smo po dolgih letih videli kakšna je Gorica ko sneži, videli smo kakšna je Gorica ko je cela bela, zdaj se lahko sneg počasi tudi že stopi, ker smo se ga nagledali. Bi se dalo urihtat? No, poskusiti ni greh, ane?
Niti sneženje, niti mraz pa me ni mogel v sredo zvečer odvrniti od obiska naše “super-duper” nove športne dvorane, kjer smo dočakali nastop (po mojem izboru) najbolj legendarne skupine vseh časov s področja bivše Jugoslavije. Ja, čeprav bi morala skupina Parni valjak dokončno zaključiti svojo življenjsko pot 20. Decembra v zagrebškem Domu sportova, so se pustili še enkrat prepričati in so tako pod pokroviteljstvom Casinoja Fortune za novoletno darilo Goričanom nastopili v nabiti športni dvorani. No, sam sem nekaj časa okleval ali bi šel ali ne (nisem namreč imel družbe), potem pa sem si rekel… Nikoli več jih ne bo, nikoli več ne bo prilike da bi jih videl v živo. Ne, grem pa sam.
In nič kaj presenečen nisem bil, ko se je v dvorano začela valiti predvsem starejša generacija, oz. letniki tam nekje od ’60 - ’80, čeprav je bilo opaziti tudi nekaj starejših in tudi nekaj mlajših. Toda prevladovala je ta naša generacija, ki je ob njihovi glasbi dejansko odraščala, se poistovetila z marsikatero njihovo pesmijo, ki je norela v petek na Hum, v soboto v Šempas in v nedeljo v Bukovico (vse troje so legendarna goriška plesišča, ki, razen Huma, ne obstajajo več) kjer so nastopali. In se je začelo… Tako kot smo jih navajeni… Še vedno dobri stari Parni valjak. Aki, ki kljub svojim petdesetim letom še vedno nori po odru kot da ima dvajset let, zdaj je tu, zdaj tam, zdaj skače, vzpodbuja občinstvo, Hus, ki še vedno igra kitaro z nekim žarom in seveda Brk, človek ki ima tako rad kitaro, da celo spi z njo. Meni so šle vse dlake po telesu pokonci, čisto resno. Človek bi pričakoval, da bodo prišli, odpeli deset največjih hitov in se poslovili - heh, kdo bi jim sploh zameril, če bi to res naredili, ampak oni pač niso taka vrsta skupine. Ne, dve uri in pol so žagali brez prestanka, naredili “finto” kot da gredo, nato pa so se vrnili in se na koncu čisto zares poslovili s pesmijo Jesen u meni. Jaz ne znam opisati svojih občutij, ko je skupaj z njimi z zanosom pela cela dvorana. In priznam, da so mi prišle solze v oči. In na koncu, ko so se prižgale luči, ko so ljudje odhajali proti izhodu, sem jaz še vedno slonel tam ob ograji in premišljeval…
Koliko skupin je bilo, ko smo bili mi mladi, okej - najstniki. Če se le poskusimo spomniti… Bijelo dugme, Crvena Jabuka, Riblja Čorba, Zabranjeno pušenje, Električni orgazam, Leb i sol, navsezadnje tudi Novi fosili ali Srebrna krila. Toda nihče ni v Sloveniji pustil tako močnega pečata kot ravno Valjaki. In tega si jaz ne znam razločiti. Okej, mogoče bi mi kdo oporekal in rekel, da se tudi oni lahko skrijejo pred Bijelo dugme, ampak sam se s tem ne bom nikoli strinjal. Ker Parni valjak niso nikoli šli s svojih ljubezensko- romantičnih smernic v kakšne politične vode. Vedno so njihove pesmi vsebovale vsaj kanček ljubezni, politike nikoli, kar za druge skupine ne bi moglo ravno veljati. In njihove najbolj legendarne pesmi so vedno ljubezenske. Od Jesen u meni, Sve još miriše na nju, Prokleta nedelja, Kao ti, Malena, Anja, Čitaj mi sa usana, Dodji, Dok je tebe, Samo ne daj nikada, Ostani s njim, Zagreb ima isti pozivni, do zadnjih uspešnic kot so Zastave, Mijenjam se in čisto zadnje Sunčanom stranom. In morebiti jih je ravno ta nevpletenost v politiko tako prikupila Slovencem, da jih nismo pozabili niti zdaj in upal bi si staviti, da lahko napolnijo stari centralni stadion za Bežigradom (oz. Plečnikovo razvalino) do zadnjega kotička še zdaj. Še zdaj, po 30-ih letih aktivnega nastopanja in snemanja plošč.
Ampak vseeno izreno upam, da tega ne bodo naredili. Ne, po eni strani sem zelo vesel da so se odločili še enkrat (čeprav zagotovo ne zastonj) priti v Gorico, da sem jih lahko še enkrat slišal, po drugi pa imam občutek da so se morebiti malo izneverili sami sebi ravno s tem, ko niso končali življenja skupine v zagrebškem Domu sportova, torej na domačem dvorišču. Saj zveni mogoče čudno, ampak človek bi si mislil da bodo toliko karakter in da bodo konstantno zavračali vse ponudbe, naj bodo še tako bogate. Če je bilo dovolj, je bilo pač dovolj. No, ampak kot sem rekel, vseeno sem zelo vesel, da so nastopili še enkrat in to ravno pri nas. Kot je poudaril Aki - vedno, ampak res vedno smo na Primorskem v Sloveniji naleteli na topel sprejem in za to vam iskrena hvala.
Jaz pa pravim. Parni valjak, hvala vam za vse vaše uspešnice, hvala vam za vse nastope. Uživali smo ob njih in še naprej bomo uživali ob vaših uspešnicah, oz. ob glasbi, ki ne bo nikoli umrla pa naj se politično zgodi karkoli. Že zdavnaj ste se zapisali v naša srca in tam boste vedno ostali. Ne vračajte se več. Zbogom, legende in hvala za vse ribe.
Lahko noč, Slovenija
