Iz volkovega b(r)loga

Ojoj… Danes se mi je pa skoraj zgodilo nekaj, kar se mi v devetih letih nočnih ni še nikoli. Čisto malo je namreč manjkalo pa bi zaspal za volanom. In sem se prav zares zdrznil in si moral vse do doma prigovarjati, naj držim oči odprte. No, hvalabogu lahko rečem, da je moja služba od mojega doma oddaljena samo borih sedem kilometrov, kajti jaz si preprosto ne bi mogel predstavljati v tujini (pa tudi pri nas) ustaljene prakse, da se na delo, oz. v službo voziš tudi po sto kilometrov. V eno smer, jasno. No in potem smo tukaj pri varnosti na cestah, ki jih zakon o varnosti cestnega prometa pač ne omenja, ker gospodje ki so ga sestavljali niso nikoli delali nočnega šihta. Človek je zmatran od neprespane noči, na cesti je gužva, ovinkov noče biti konec, pot se vleče kot še nikoli do zdaj… BUM!!!!!! In mogoče sta na cesti dve življenji manj. Žalostno, a toliko bolj resnično. Saj ti bo firma zagotovo plačala potne stroške, ampak kdo ti bo plačal, ko boš razbil avto, ko boš samo za hip zaprl oči in tega pač sploh ne boš naredil zanalašč?

Malo več kot dve leti nazaj, sem en mesec delal na črpalki v Kozini, torej sem se moral vsak dan voziti približno 70 kilometrov v eno smer, na dan sem delal 140 kilometrov in porabil reci-piši dve uri samo za pot. Ne vem če bi to zdržal več kot en mesec, kajti stvar je bila ubitačna. Na srečo mi v celem mesecu ni bilo potrebno narediti nobene nočne, ampak že po koncu popoldanske je bila pot nazaj povsem odveč in utrujajoča. Potem pa lahko tukaj dodam na tejle razdalji še kakšen sneg ali poledico in pogoji za nesrečo so naravnost odlični.

Ampak je pač že tako, da vsega na pladnju ne moreš imeti in nimajo vsi takšne sreče kot jaz, da imajo službo skoraj pred pragom, nekateri pač morajo tudi prestajati vse zgoraj opisano, da lahko preživijo. Ker tako pač je in verjamem, da je tudi na blogu kdo, ki se vozi dokaj daleč po svoj vsakdanji kruh. Konec koncev je življenje v mestu drago in si ga vsak s svojo plačo ne more privoščiti, si pa zato lahko privošči prevozne stroške, ki jih bržkone v večini primerov dobi nazaj… No, lahko bi zdaj tudi razpravljal o prispevku, ki sem ga videl na Italia_1 v oddaji Le Iene, kjer je bil opisan delovnik povprečnega delavca v tovarni Fiat. Le-ta mora namreč vstajati ob dveh in pol zjutraj, zato da je ob šestih na delovnem mestu, o kakšnih potnih stroških pa seveda ne duha ne sluha. Ampak ne bom zdaj spet razpredal o delavcih in kapitalizmu, ker to pač dejansko ni neposredno povezano s kapitalizmom, ampak je oddaljenost od doma do službe problem, ki je star že malo več časa. In bo najbrž tudi ostal, vse dokler se ne pojavi kakšen zakon o maksimalni oddaljenosti od doma do službe. Heh, vse je mogoče, ane? Kaj bo takrat bomo pa tudi že še videli. Upam da teh problemov nikoli ne bom imel.

Lahko noč, Slovenija, preživi en lep predbožični dan in lep večer v prazničnem duhu, ki bi moral danes zvečer vladati v vsakem domu… Ampak to je že zgodba za kdaj drugič

Vaš Volk