Božična poslanica
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 24.12. 2005 ob 18:07 pod Namenjeno tebi, Šnopčki za dušo
Ko sem začel pisati ta blog, nisem točno vedel kako bi začel. Kaj bi vam sploh rad povedal z njim? Nekaj kar vam ni še nihče do zdaj v tem prazničnem času… Nemogoče. Na vsakem koraku slišimo na tisoče voščil. Skoraj vsakdo vam zaželi vesel Božič in srečno Novo leto. Tako zelo daleč je šlo vse skupaj, da je ta fraza že skoraj obrabljena. Preprosto že kar robotsko izustimo: Vesel Božič in srečno Novo leto.
Naš blog je še mlad. Daleč od tega da bi imel vsaj eno leto. A vendar je doživel svoj prvi Božični večer. In kaj reči, če pogledamo teh nekaj mesecev kar obstaja? Da je uspel? Nedvomno, konec koncev je tudi zadostno reklamiran in vsaka reklama bo pritegnila določen krog ljudi za seboj. So zanimivi blogi in so neumni blogi. So dolgi prispevki in so kratki prispevki. So življenjske zgodbe in so komentarji aktualnega dogajanja. In so slike in so teksti. Toda… vsak blog je po svoje lep in edinstven. Nekateri se utrnejo bolj v spomin, drugi manj, ampak vsem je namen le eno – nekaj sporočiti. So ljudje, ki nas ne bodo nikoli razumeli. Še posebej ne teh, med katere spadam tudi sam, ki postanemo bolj osebni, ki se znamo razgaliti v tekstu, ki se skoraj ekshibicionistično nastavljamo široki javnosti, čeprav ne vemo kdo vse nas bere. Komentarji niso merilo, ali pač? Toda kaj nas žene k temu? Je to prepoznavnost, ki bi jo radi dosegli? Mar mislimo da nas bo na osnovi teh tekstov kdo zagledal in v nas prepoznal skriti talent? Takšne stvari se dogajajo samo v filmih, življenje pa ni film, ampak bolj zgodba iz stripa. Tako sem nekoč ugotovil na enem od mojih blogov. Toda kaj je potem tisto, kar nas sili v pisanje naših dolgih esejev? Danaja je ogromno razkrila o sebi. Morebiti celo več kot jaz. Toda kaj ima od tega, da si je nabrala veliko število kritikov, za katere ni nujno da ji želijo samo dobro? Ali je tukaj trik spoznati mentaliteto ljudi ki berejo bloge in to uporabiti za kakšno svojo nalogo? Saj ni pomembno… Zakaj bi tudi bilo? Lahko smo veseli, da smo dobili prvi vseslovenski blog portal. Jaz sem komaj čakal da ga bomo in bodo moji zapiski vidni širšemu krogu ljudi, kot se jih zbere na nekem internetnem forumu. Zakaj sam pišem? Ker mi je pisanje v veselje. Ničesar ne bi rad dosegel. Zares ne… Preprosto rad delim svoje misli z vami, čeprav vem da se čisto vsi nikoli ne bodo strinjali z mano. Pa kaj zato, če povem tako zelo veliko o sebi? Temu je blog konec koncev tudi namenjen. In zjutraj ko pridem iz nočne, se ne da takoj zaspati. Potrebuješ vsaj malo miru, neko sprostitev, da se daš v mir, mogoče malo pogreješ in potem trdno zaspiš. Zakaj ne bi potem povedal kakšne lepe zgodbice za lahko noč, po možnosti s koristnim naukom na koncu? Kaj je tukaj slabega? Če bi me čakala ljubljena oseba v postelji, bržkone ne bi izgubljal časa na računalniku, tako pa mi drugega sploh ne preostane. Če komu polepšam dan pa še toliko bolje.
Ni vsakdo srečen v naši mali Sloveniji. Življenje je vsak dan težje. Vsak dan se zgodi kakšna nova neumnost in vsak dan znova se težje prebijamo. Brez ljubezni je stvar samo še težja. In koliko osamljenih duš je pred računalnikom in bere raznorazne prispevke, ker preprosto nima na izbiro ničesar drugega? Mar jim ne polepšamo dneva in jim vsaj malo omogočimo, da pobegnejo iz začaranega kroga skrbi in/ali droge, oz. alkohola s katero si utapljajo svoje probleme? Saj ni važno kdo je… Luka Lisjak, Danaja, Volk, Voyager, Špela, Linhart… Na stotine nas je. In vsak je po svoje poseben. In vsak je po svoje dober. In tako kot bo vsak od nas po svoje praznoval božični večer, tako je čisto vsak naš prispevek vreden pozornosti. Celo Bruhilda Prdec. Upam da bo drugo leto ob tem času blog še obstajal. Upam in si želim. In želim si, da bi se nam pridružilo še več kreativnih piscev. Takšnih in drugačnih. Naj zaživi in se razvija. Dokler ne bo poln. In še naprej….
Božični večer je, dragi moji. Zunaj diši po snegu. Celo v našem malem mestecu. In ni dvakrat za reči, da tudi nas preseneti kakšna snežinka. Že dolgo nismo imeli snega na božični večer. Mogoče ga bomo imeli pa ravno nocoj. Nekateri se bodo zdaj spravili k večerji, ki jih čaka na mizi. Vsa družina je zbrana, samo njih še čaka. In dobro hrano bodo poplaknili s kakšno dobro kapljico in se ob polnoči odpravili k polnočnici. Drugi gremo delat. Ni mi hudo, ker moram. Celo zelo vesel sem. Raje sem v službi in poskušam vsaki stranki s kakšno lepo besedo ali dejanjem polepšati večer, kot da bi ostal doma in se na ta lep večer smilil samemu sebi. Na žalost pa so tudi takšni. Prosim vas, ne pozabite nanje. In ko boste sedli na klop v cerkvi, pomislite na vse osamljene. Na vse trpeče. Na vse lačne. Na vse revne. Na vse, ki jih življenje neusmiljeno tepe, čeravno tega niso sami krivi. In v mislih, samo za trenutek, jim zaželite srečo. To je majcen trenutek. Nikoli nihče ne bo vedel zanj. Če je sreča, naj bo sreča za vse. In na žalost so tudi ljudje, ki Božiča ne marajo, ker jim prinaša samo trpljenje in hude spomine. Tudi oni si zaslužijo ljubečo roko… ali pa vsaj lepo misel. Pa tako malo je potrebno.
Drage blogovke, dragi blogovci, drage prijateljice, dragi prijatelji. Dovolite, naj vam ob tej priložnosti zaželim vesel Božič in srečno Novo leto. Naj bo boljše in lepše kot je bilo iztekajoče se. Najdite mir v sebi, če ga še niste. Naj se vam svet odpre v najlepši luči. In naj se vam izpolni najbolj skrita želja, ki jo čuvate nekje na dnu srca. Srečno.
Vaš Volk
