Iz volkovega b(r)loga

No pa sem čez polovice serije. Še točno štiri nočne, oz. štrirideset ur, potem nekaj dni počitka, nato pa še dve in hop, že bo tukaj novo leto. No, nisem si mogel pomagati in čeprav na veseli december ne dam veliko in si raje privoščim veseli januar, bi danes rad malo pomodroval o darilih, s katerimi sem včeraj opravil v roku pol ure, ko sem dedkomrazoval za svojega Volkca.

Tudi mi smo imeli v družini navado, da smo si vedno kaj podarjali, potem pa smo se nekako dogovorili, da razen otrokom nikomur ne podarjamo nič. In jaz se tega striktno držim in ko grem voščit sestri ali kateri od mojih dveh tet, nesem eno lepo rožo, za katero ponavadi ne dam več kot dva jurja. Ampak me pa malo razpeni, ko imam potem jaz rojstni dan sredi zime in mi vedno kaj prinesejo. Ok, saj ne da ne bi bil vesel, ampak če je dogovor, naj bo dogovor za vse. In potem obramba - ja, saj smo rekli, da ste otroci izjema. Mislim…. pri 29-ih letih.

Ampak z otroci je za novo leto (oz. za Božič) res drugače. Moj Volkec je še vedno trdno prepričan, da dedek Mraz res obstaja in zakaj ne bi verjel vsaj še leto ali dve? Saj bo prejkoslej pahnjen v realni svet in zakaj ne bi do takrat malo užival in verjel, da mu je dobri stari stric prinesel nekaj kar si že dolgo želi samo zaradi tega, ker je bil priden? In opazovati ga, ko vidi da je notri ravno tisto kar si res želi je zares neprecenljivo. Seveda pa ga je kljub temu potrebno naučiti, da je že z majhnim darilom zadovoljen in da ne pričakuje ravno polovico inventarja iz trgovine Direndaj. Ne, otrokom lahko pustimo veselje, vsaj dokler so še majčkeni.

Drugače pa sem tip človeka, ki rad dobi kakšno darilce, še raje ga pa podarim, ker je zame osebno najlepše darilo, ko vidim da se je moje malenkosti nekdo res iskreno razveselil. To je najlepša nagrada in takrat jaz svojih občutij ne znam opisati. Drugače pa je največ kar lahko sam podarim - šal. Ja, prav ste prebrali. Če nekomu jaz podarim ubogi šal, je to največ kar lahko nekdo dobi od mene. In zakaj ravno šal? Sem navijač po duši in vedno bom. In pri nas je šal statusni simbol. Je največja dragocenost, oz. največja relikvija (ok, poleg zastave), ki jo imaš. Ni načina, da bi ga nekomu dal, ga z nekom zamenjal ali bognedaj celo prodal. Če se z nekom zmlatiš in ga tudi premlatiš, se kot pravi navijač ne boš polastil njegove denarnice ali mobitela (čeprav so na žalost tudi takšni), ampak mu boš samo vzel šal, kajti s tem mu boš vzel tisto kar pravemu navijaču največ pomeni. Ok, kot ponavadi sem malo zašel…. Hotel sem reči, da bom osebi ki mi res veliko pomeni, prav zaradi te miselnosti podaril samo šal. Seveda ne navijaškega, ampak bom izbral kakšnega lepega in toplega in s tem bom povedal vse. Ni zlate verižice, denarnega bona za nakup kozmetika ali česarkoli drugega, s čimer bi jaz povedal toliko kot s šalom. In s tem ko ga podarim (in podaril sem ga že veliko osebam in če jim gre verjeti, ga vse še zdaj nosijo, oz. jih greje v zimskih dneh) jaz povem vse. Veliko mi pomeniš, rad te imam. Da pa bi ga, ko se razideva, zahteval nazaj mi niti na kraj pameti ne pride. Ne, kar je podarjeno, je podarjeno in ne bi bilo prav, da ga dobim nazaj. Obdrži ga, naj te greje in naj te spominja na čas z mano, saj je bilo lepo.

Velika in draga darila pa sam zelo težko sprejmem. Ne vem, postane mi nerodno in občutek imam da ne vem kako bom to vrnil in moje najpogostejše vprašanje se potem (vem da je butasto) glasi - ej, koliko pa si dal(a) za to stvar? Tako nekako je bilo, ko mi je moj brat Aleš iz Tunizije prinesel veliko vodno pipo. Nisem imel rojstnega dne in priznam da mi je bilo zeloooooooooo nerodno. Ampak me je vseeno potolažila njegova obrazložitev, da sem poleg njegovih staršev in sestre edini, ki mu je kaj prinesel. Hm… No, pipo sem sprejel, ampak nelagoden občutek je vseeno ostal. Ker zdaj ne vem kako bi to vrnil. Hm, morebiti pa se bom odločil in mu podaril zdaj za novo leto kakšen šal. Bo najbrž še najbolje.

Kakšni dve leti nazaj (ko sem bil samski), me je z originalnim darilom razveselila prijateljica Suzy. V darilno vrečko mi je dala steklenico zlate penine in pet paketov kondomov, zdraven pa napisala: Ko ti jih bo zmanjkalo, reci in jih dobiš še. In potem smo nazdravili s tisto penino in se še dolgo smejali na ta račun. Kondomom pa je medtem tudi že potekel rok veljavnosti. Ali pa to… En prijatelj dela v firmi, kjer režejo in montirajo ogledala in njegovo darilo je bilo veliko ogledalo in lastnoročna montaža v mojo kopalnico, ker ga nisem imel in sem se moral briti na hodniku. In ker sem vedel, da z ogledalom ni imel nobenih stroškov, sem ga pač sprejel. Ali pa kako sem se letos januarja razveselil majcenih darilc, ki so mi jih podarili “prijatelji” s foruma s katerimi sem praznoval rojstni dan. Koledar s slikami slovenskih reprezentantov, cigara, majcen porcelanast slonček… Superca, kaj lepšega? Malenkost, ki zelo dosti pove. Na žalost pa se je večer končal katastrofalno, saj sem ob prihodu k dekletu zvedel, da je svoj zadnji denar zapravila za drogo, meni pa mrtvohladno rekla, da bom že še počakal. Pa tako vesel bi bil nečesa res majhnega…. To je bil zame samo znak, da do mene resnično ne čuti ničesar več in da je pravljica končana. In je bila. Že čez en teden.. ja, tudi v podarjanju darilc je nekaj simbolike, ane?

In čisto za konec. Nikoli, ampak res nikoli me ne sprašujte kaj naj mi kupite. Ker bom vedno odgovoril enako - ničesar, imam vse kar potrebujem. Kdor me pozna, bo vedel da me neka draga reč ne bo razveselila, da pa bom zelo hvaležen in iskreno vesel kakšne malenkosti pa naj bo to karkoli. Tudi če je to plišasta panda ali pa par bokserk.

Lep dan, Slovenija, jaz pa skočim pod kovtrček sanjat o tem, da mi bo naslednje leto prineslo nekaj kar je vredno tisočkrat več kot vsaka materialna dobrina

vaš Volk