Iz volkovega b(r)loga

Zeeeeeeeeeeeeeeh………… Se opravičujem, po tej tretji nočni komaj komaj držim oči pokonci, tako sem zaspan. Če bi zdaj bil kdo zdraven mene bi se mi pa tudi bržkone zahvalil, ker ga nisem pojedel. No, ampak nisem toliko zaspan zaradi same nočne, kot zaradi neprijetnega nočnega gosta, ki se je odločil, da je noč vseeno premrzla da bi jo prebil na prostem in da je na naši črpalkici vseeno bolj prijetno.

Kot nobeno drugo mesto, tudi Gorica z bližnjo in daljno okolico že dolgo ni imuna na klošarjenje in tako lahko pred vsakim Mercatorjem naletiš na skupinico ali posameznika, ki te žica za kakšen tolar. Heh, v trgovino nihče ne gre s praznimi žepi, kajne? Tako kot ne v restavracijo ali bar, seveda s to izjemo, da so od tam ti ljudje kaj hitro pregnani, sedeti pred trgovino pa ti ne more nihče prepovedati. No, teoretično že, o praksi pa raje ne bi. Naš nocojšnji neljubi obiskovalec se je primajal v našo trgovino okoli ene ure zjutraj, ravno ko sem se za silo okrepčal in premišljeval kaj naj zdaj začnem delati. Za pometanje je bilo prezgodaj, časopisov nisem pričakoval še debeli dve uri, narejeno je bilo vse… In ravno sem začel skladati cigarete na stojalo (to je eno tako nujno opravilo, ki sicer ni posebno zanimivo, pomaga pa pri preganjanju dolgčasa), ko me je presenetil z glasnim “dobro jutro”. Zanimivo, da ga nisem še nikoli videl, ampak mi je bilo kljub temu takoj jasno s kakšne vrste človekom imam opravka. In mi je ponudil, če vzamem neke bone za nakupe v Mercatorju, ker je popolnoma suh in bi krvavo potreboval denar. Hm, sicer meni ni bilo najbolj logično zakaj bi sredi noči potreboval denar, ko pa lahko počaka na jutro in si gre v Mercator s temi boni dejansko kaj kupiti, ampak bognedajnesrečeindevicamarija, da bi ga šel spraševati. Tako sem ga elegantno zavrnil z izgovorom, da pač v nočno s seboj ne nosim več kot tisoč tolarjev kar potrebujem za cigarete in malico, kar je tudi res. Ampak je že tako, da ko vržeš kost, jo pač vržeš in poti nazaj ni več, saj je začel napeljevati naj mu dam denar iz blagajne, on pa mi bo dal bone, potem bom pa jaz že zrihtal. No, na to vprašanje nisem niti odgovoril, ker sem pomislil da karkoli bi rekel, bi rekel kaj napačnega… In sem možakarja pač pustil sloneti tam na pultu, sam pa se posvetil odpiranju štek in zlaganju cigaret na stojalo. Pričakoval sem, da se bo v nekaj minutah naveličal in odšel bogsigavedikam novim podvigom naproti, ampak sem se tokrat precej uštel, saj možakar ni kazal niti najmanjše želje zapustiti naše črpalke. Malo si je momljal bolj sam zase kot za zgodovino in čeprav bi bilo najbrž tudi gluhonememu slepcu jasno, da ga ne poslušam, mi je pripovedoval raznorazne nepovezane neumnosti… In vse skupaj bi bilo še nekako sprejemljivo, če ne bi možakar okoli sebe širil obupnega smrada, da o (dobesedno) črnih rokah s katerimi se je oprijemal pulta (bržkone zato da ne bi padel po tleh) niti ne govorim. Tako sem samo čakal na prvo priliko da bo začel težiti kakšnemu nič hudega slutečemu Italijančku in bom mel razlog, da ga bom vljudno prosil naj zapusti trgovino, ali pa mu pri tem pomagal. Na kulturen način, kajpada. Ampak ko ima hudič mlade jih pač ima, stara modrost, ampak še vedno zelo popularna (in resnična) in tako se je možakar sam poslovil po kakšni uri visenja pri nas. No, ne morem reči, da si nisem oddahnil…

In tak primer pri nas ni osamljen. No, zagotovo me zdaj kdo od vas obtožuje zaradi mojega razmišljanja (in tudi odnosa), vendar pa naj se kdo postavi v mojo kožo. Možakar je bil kot prvo potencialen tat, ki je s črnimi rokami šlatal stvari, ki jih bo nekdo nekoč kupil. Kot drugo, zasedal je pult, kjer pač nima kaj viseti, ker pult temu ni namenjen. In kot tretje, naša črpalka ni bar, še manj pa dobrodelna organizacija, kjer bi delal raznorazne usluge, ki me na koncu lahko celo stanejo dela. No, dokler možakar ne postane tečen, ga tudi ven ne morem nagnati, saj poskušam nekoliko vseeno biti usmiljen - naj se pogreje, konec koncev je zunaj kar nekaj stopinj pod ničlo. Vendar pa vse do neke meje…. Nekoč je en moj sodelavec lokalnega posebneža Čelestina (baje da je grozno izobražen možakar, ki pa se mu je zmešalo, nakar se je zapil) zalotil pri kraji. Seveda mu je iz žepov pobral vse nakradeno in ga na malo bolj grob način pospremil ven, saj je Čelestin znan po tem, da se ne pusti kar tako nagnati. No in ta taisti Čelestin je elegantno odšel na policijo in prijavil, da so ga na Petrolu okradli in pretepli. In samo razsodnosti policije se lahko sodelavec zahvali da ni končal na sodišču… Tretji primer. Moj brlog se nahaja v veliki stanovanjski zgradbi v samem centru Gorice. In naša vežna vrata imajo večkrat pokvarjeno ključavnico, oz. se zelo redko zgodi da le - ta dela, tako da so topli hodniki (imamo namreč ogrevano stopnišče) prava vaba za raznorazne klošarje, ki se pozimi pač morajo nekako znajti. In tako nekega večera pridem jaz v svoje nadstropje in presenečen dobim na svojem pragu sedeti mlad par. Nihče ne ve od kod sta se vzela, oba pa sta pomalem čudna, njo pa tudi na videz poznam, saj je približno dva tedna (zelo slabo) čistila našo črpalko. In sem tistega večera obstal kot vkopan, potem pa jima je najbrž zasvetila žarnica, da želim domov in sta se brez besed umaknila. Ko pa sem od znotraj spet obrnil ključ, sem zaslišal kako sta se spet usedla na moj predpražnik. No, vse lepo in prav, bilo je res mraz in sem si rekel - klinc, saj me ne motita. Čez kakšne pol ure pa sta se začela precej glasno kregati. O tem kako je ona zajebala vse skupaj, do tega da ga on zadnje čase “mejčkeno preveč cukne”. In mi pač ni preostalo drugega kot se zaviti v haljo, odkleniti vrata in ju zapoditi, sicer pokličem policijo. Ne morem reči da sem užival pri tem, ampak druge izbire na žalost nisem imel… No, zdajle sem se spomnil tudi na Jožico iz Vrtojbe, ki sicer ima dom in ljudi ki skrbijo zanjo, ampak ona je najbolj srečna če s polno steklenico poceni vina pohajkuje po Vrtojbi. In ker je ob nedeljah in praznikih trgovina tam zaprta, ji je najbližja destinacija kjer se lahko oskrbi z maligani prav naša črpalka. In tako ona pride, pošteno plača, na koncu pa lepo (in resnično vljudno, celo besedo prosim reče prav zmeraj) vpraša, če ji lahko steklenico odpremo. In ko storimo tudi to, se lepo zahvali in pripomne njen znameniti stavek: “Veste, imam zidarje doma…” Hihihihi, kot da bi jo zares kdo vprašal po čemurkoli. Ampak naj laže sama sebi, če se po tem bolje počuti.

Veste, do klošarjev imam sam en tak, čuden odnos. Po eni strani se mi določeni smilijo, ampak kolikor jih poznam jaz, so vsi po vrsti svojo življenjsko pot zafurali sami, nihče jim ni bil kriv. Včasih prebereš v kakšni reviji izjavo ali intervju s kakšnim. In včasih to celo priznajo, v veliki večini primerov pa so njihove izjave polne samopomilovanja, ker se jim je zgodila največja krivica na tem svetu… Čisto vsak človek na tem svetu si upa pomagati. In če je kdo tako globoko v breznu da si res ne more, potem se bo zagotovo našel kdo, ki mu bo ponudil roko. Toda samo od njega je odvisno ali jo bo sprejel ali ne… In večina jo prvič sprejme, naslednjič pa že ne? Zakaj? Kaj ni takšno življenje pravzaprav včasih težko, ampak spet po drugi strani tako zelo lagodno, da tega nočejo zamenjati za nobeno drugo stvar? Žejni niso, lačni tudi ne, no, morebiti jim je kdaj premraz ali prevroče, vendar pa se zmeraj odpre kakšna možnost za se znajti. In se znajdejo, o ja…. Nam pa ostane samo še to, da jim včasih zares stisnemo kaj drobiža v roko, drugače pa je mogoče res še najbolje, da se delamo kot da so prozorni, oz. nevidni. Ampak… ali nam kaj drugega sploh preostane?

Lahko noč Slovenija in želim vam en lep in sončen ter ne preveč mrzel dan

vaš Volk