Slovensko nacionalno kurbišče
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 21.12. 2005 ob 06:29 pod (Po)nočna filozofiranja, sex, Šnopčki za dušo
Oja, druga nočna je končana in čeprav bi jih ob normalnih okoliščinah imel pred sabo samo še pet, me čaka še debelih šest noči… In kot kaže preklemansko mrzlih…. Ampak kaj bi jokal. Si pač malo večkrat namažem ustnice, si natrem roke s kremo, malo hitreje pometem cestišče in to je to. No, veseli december je na naši firmici en tak specifičen mesec, ko lahko rečem da imamo največ dela v celem mesecu. No, kot vse prave trgovine, kajne? In tako ponavadi pridemo zvečer v nočno, se namestimo za blagajno in delamo kar najbolje znamo. Vsem se mudi veliko bolj kot v drugih mesecih, vsi so živčni itd. In vse to decembrsko vzdušje traja nekje do triindvajsetega, oz. najpozneje do štiriindvajsetega decembra zjutraj, ko se začne po domače povedano - milina. Zares, jaz tega drugače ne znam opisati, ampak takrat se za nas življenje skoraj dobesedno ustavi in če smo ponavadi navajeni, da delamo od štirih do šestih zjutraj ponavadi največ, imamo takrat popoln mir. Kamionisti parkirajo in zaklenejo svoje kamione, njihovi gospodarji uživajo v dobri družbi, sem ter tja pa se najde kakšen zablodel Italijan… In tako lahko rečem, da imamo od božičnega časa tudi mi nekaj. V bistvu je to čas, ko se tudi na naši črpalkici življenje rahlo umiri in vse teče zlagoma in popolnoma v skladu z božičnim časom, ko naj bi vladalo veselje, radost in spokoj…
Se pa spomnim lanskega božičnega večera… No, še prej sem vam dolžan pojasnilo, da jaz zaradi takšnih in drugačnih razlogov delam vsako leto serijo nočnih ravno čez božične praznike, včasih tudi čez novoletne, ampak to je že zgodba za kdaj drugič. No, ura je bila ravno tam nekje okoli dveh in pol zjutraj, nikjer nikogar in s sodelavcem sva se v miru usedla in čvekala tjavendan, ravno toliko da nisva zaspala. Nenadoma pa se je zunaj zaslišal glasen smeh, še glasnejše govorjenje, hip zatem pa sta v našo prodajalno vpadli dve dekleti, nekje mojih let ali še kakšno leto mlajši. In to kakšni dekleti… ej, waw! Dolgi blond lasje, izzivalna oblačila, visoke petke, da česa drugega niti omenjam ne… No, prismejali sta se naravnost do blagajne kjer sem caroval jaz in ni bilo težko ugotoviti, da nista ravno v stanju največje treznosti, njunega poklica pa ravno tako ni bilo težko uganiti. In mi ena glasno zavpije: “veseu božič!” No, sicer je res zvenelo češko (ali mogoče slovaško), ampak tudi slovenski jezik sta obe govorili dokaj dobro. In tako sva ju s sodelavcem počastila s kavo iz našega avtomata in kar prijetno smo pokramljali, dokler se ni na črpalko pripeljal avto in jima začel glasno trobiti, da sta se v smehu v trenutku odpravili ven. No, od njiju sva izvedela, da sta Čehinji, ki sta tukaj ilegalno. Prišli sta sicer zares prostovoljno (vedeli sta kaj bosta morali delati), vendar ju to ne moti. No, kar se tiče staršev, bi ju seveda ubili, če bi vedeli, ampak to ju ni kaj preveč skrbelo. Denar je, delo je na momente mogoče res dosadno, ampak če bosta nekaj let tako zdržali, si bosta doma mogoče lahko kaj tudi ustvarili. Kje sta zaposleni pa vseeno raje ne bom izdajal na javnem mestu kot je blog, čeprav vem tudi to.
Ampak čisto resno… Kdo so ta dekleta? Vsak dan slišimo, kako so zaprli kakšen night club, v njem pa našli sto in eno dekle iz sto in ene države, ki so prišle v Slovenijo v želji po hitrem in dobrem zaslužku, iz njih pa so gospodarji naredili striptizete in kurbe. Ti dve pa sta mi prostodušno priznali, da sta vedeli kam gresta in kaj bosta morali delati. Torej novodobna prostitucija kljub temu ni takšen bavbav, oz. sužnjelastništvo, kot bi si povprečen človek mislil. No, zagotovo se še najdejo tudi takšna dekleta in (o, ja) tudi takšni gospodarji, vendar pa kdo bi lahko branil tem dekletom se zateči na slovensko policijo. No, nekaj je gotovo, da bi jih po hitrem postopku deportirali nazaj v rodno deželico, toda to bi bilo najhujše kar bi se jim lahko zgodilo. Ali je denar, ki ga dobijo res tako mamljiv, če seveda zanemarimo, da se bržkone najde tudi kakšna, ki v tem poklicu resnično uživa. In preden vzdignete kamne in jih začnete metati proti meni, preberite do konca…
Nekaj let nazaj sem pomagal prijatelju, ki je pisal referat na temo prostitucije. In tako sva zavrtela na stotine številk mobilnih telefonov, kupovala Salomonov oglasnik dvakrat na teden, prelistala desetine knjig (in na koncu sestavila odličen referat). In kaj sva ob tem izvedela? Povprečna slovenska prostitutka (a ne da je kurba ena nagravžna beseda - če mi zna kdo razložiti od kod izhaja, se toplo priporočam) je študentka te ali one smeri, ki ne živi v Ljubljani. Ima stanovanje v najemu, s postranskimi dejavnostmi si financira lepše in bolj brezskrbno študentsko življenje, najpogostejša lokacija kjer se nahaja pa je Hotel AA Lipa v Ljubljani. No, saj ga poznate, kajne? Tako sem letos poleti na poti na Brnik dregnil svojega sopotnika in mu pokazal slovensko nacionalno kurbišče, ampak mislim da mu ni bilo najbolj jasno kaj sem mu hotel povedati. Nazaj k nalogi… Moram priznati, da sva se tudi odločila in v živo intervjujala tri najbolj zanimive osebice. Intervjujala, nič drugega. In najin čut za intuicijo naju ni razočaral, saj so bile (tako kot po telefonu) ta tri dekleta izredno hvaležne sogovornice, ki so pač zahtevale samo to, da ostane skrivnost njihova točna lokacija, fotografirati pa se seveda tudi niso pustile. No, najbolj mi je ostala v spominu Anita (ko se je predstavila, se je zasmejala in dodala, da je ona tista, ki ni nikoli sita). In nama potem v približno polurnem pogovoru (ki sva ga morala plačati - o ja, nič ni zastonj) povedala, da ona tega ne dela zato ker bi morala. Zaposlena je baje kot natakarica, študij je opustila ker ji je bil dolgočasen, tale posel pa je samo zabava in čisti užitek. Da midva ne veva kaj zamujava, ker sva se prišla za petnajst tisoč samo pogovarjati. Njej ni pomemben denar, ki ji ga stranka da, njej je pomembno kaj ji da kot oseba. In če se bo izkazal (to naj bi pomenilo - da ni stari perverzni prasec, ki si misli da bo zdaj pol ure njegova lastnina), bo zagotovo lahko prišel še. V nasprotnem primeru je bil to njegov prvi in zadnji obisk. Anita je še dodala, da si ne domišlja da je nekaj posebnega, tudi se nima za “escort”, toda ker tega ne dela za preživetje, ampak takorekoč za hobi, ima ta privilegij, da si stranke lahko sama izbira. In bojda je veliko takšnih, ki so stalne stranke, imajo svoje tedne, svoje dneve in celo svoje ure. Celo tako zelo daleč naj bi šlo, da si mora zapisovati njihove telefonske in datume ko jih pričakuje, v posebno beležko… No, tega zadnjega sam nisem ravno verjel, beležke pa nama tudi ni pokazala…
Ampak če tako pogledam, očitno prostitucija zares ni nič negativnega. Prej pozitivnega. Vsaka od teh treh deklet nama je povedala, da včasih igra že kar vlogo zakonske svetovalke. Pride moški ves obupan k njej (največkrat zato ker je izvedel da ga je prevarala njegova ljubljena), ona pa ga lepo popedena, mu navrže par življenjskih modrosti in ga na koncu pošlje nazaj k njegovi dragi. In so prepričane, da na nek način celo rešijo zvezo. Heh, zagotovo ne vsake, ampak marsikatero pa že. No, konec koncev so celo picajzlasti Nemci spoznali, da je v prsotituciji denar. In njihova dekleta so vsa po vrsti zdravstveno pregledana, plačujejo davke, teče jim zdravstveno zavarovanje in pokojninska doba… Pa kaj če ne živijo kot svetnice? Zakaj pa ne, pravzaprav…. So ljudje, ki so popolnoma obupani, so ljudje ki so preveč vase zaprti, so ljudje ki jim “zapaše sprememba”. Kaj je tukaj grešnega? Kaj ni bolj grešen poklic, kjer bi nekdo moral služiti ljudem, vendar pa služi le zase, oz. za svojo rit?
Sam osebno nisem nikoli katere obiskal zares (treh zgoraj navedenih obiskov pač ne morem šteti). Imam pač neke principe in se držim načela, da če si sam ne bom našel dekleta pač tudi seksal ne bom. Jebiga, sem pač takšen tip človeka in če do dekleta ne čutim ničesar, tudi v posteljo ne bom mogel iti z njo, ker to ne bo to. In me niti ne mika, vendar pa vseeno gledam na dekleto z zelo pozitivne plati. Ali pa tako kot je rekla Elena (spet ena od treh deklet).
“Takrat je bila naša dejavnost še vedno smatrana kot prekršek. En policaj je hodil vsak mesec redno k meni, nekoč pa mi je priznal, da se je zaljubil vame. Ker sem mu dala lepo vedeti, da je zame le stranka in ga prosila na ne prihaja več, sem se zaradi njega znašla na sodišču…”
Zanimivo, kajne?
No, dovolj bo jutranjega razmišljanja za danes. Nočni ptiči smo svoje oddelali in gremo malo počivati do dveh ali treh popoldne. Potem pa v nove podvige naprej. Lahko noč Slovenija in lep dan :)
