Iz volkovega b(r)loga

Brrrrrrr, malo je manjkalo pa bi zmrznil v tem jutru. Termometer je kazal kar minus šest stopinj pod ničlo, koliko je potem šele v drugih koncih Slovenije? No, odločil sem se, da z vami delim en moj izdelek, mogoče bo pa komu celo popestril jutro ali mogoče dan (optimist…). Poznate zgodbice za pet minut, ki so bile v časniku Dnevnik nekje na sredinski strani? Vsak dan je bila ena, ponavadi res dolga ravno toliko, da si jo prebral v petih minutah, na koncu pa si ponavadi plosknil po mizi in si rekel: ma ne me jebat… Ja, fora je bila ponavadi v koncu, ki te je vedno znova presenetil, šokiral itd… No, tukaj imate eno.

P.s.

Pa se iskreno opravičujem vsem, ki ste jo že prebrali ;)

Alex van der Volk: MOJE MAŠČEVANJE

Tako kot vsak večer doslej, sem prišel opolnoči. Stanovanje je bilo temno in tiho, spala je po naporni noči in najbrž še napornejšem dnevu. Pa ne bo… Tega ne bom dovolil. Odidem v dnevno sobo, prižgem luč in si natočim viski v kozarec. Z užitkom ga voham… Kako prijeten vonj. Če bi ga le lahko pokušal. Prekleto!!! V svoji ihti in jezi vržem kozarec v steno in brcnem mizo po tleh. Iz spalnice se zasliši krik…

Ano sem spoznal kakšni dve leti nazaj v turističnem biroju. Ni bila lepotica, tudi drugače ni bilo nič kaj posebnega na njej. Toda… mene je preprosto privlačila, čeprav bi lahko imel vsako na tem svetu. Želel sem njo. In nisem popustil, dokler ni pristala na pijačo z mano. Naslednji dan spet. In spet. Sploh se nisva zavedela da sva postala par in prvi poljub je prišel tako spontano. Še zdaj ga čutim na svojih hladnih ustih, če se jih le dotaknem…
Ana ni bila bogata. Za razliko od mene, ki sem imel vse kar sem želel in še več. Toda ni me izkoriščala. Bila mi je hvaležna za vsako darilo ki sem ji ga poklonil in rekla da ne bi smel zanjo toliko zapravljati…

Vrata od spalnice se odprejo in skoznja stopi Ana. Mojbog kako se je spremenila, še sinočnji večer je bila videti bolje. Črni podočnjaki ji segajo skoraj do ust, presušena je, čeprav je imela prej vedno kakšen kilogram preveč. Skuštrana je in zabuhla, skozi prepoteno spalno srajco se vidi da drgeta.
“Kdo je!?” vpraša…

Spominjam se dneva, ko sva si na prsta nataknila zlata prstana. Bila je lepa poroka, slavili smo kot da se bo zgodil vesoljni potop. Tako zelo sem jo ljubil, vse bi naredil zanjo.. Toda od takrat naprej je šlo vse samo še navzdol…

“Jaz!” ji odgovorim
“Rrrrobi…” zadrgeta, čeprav je v stanovanju soparno…
“jaz,” ponovim…

Začela je zapravljati moj denar kot bi bil samo njen. Očitala mi je da premalo delam, očitala mi je da sem včasih po napornem dnevu zavil na pivo. Zanjo sem bil zguba. Zanjo sem bil zrak. Naenkrat nisem več obstajal. Obstajala je le ona in moj denar…. Nazadnje sem od prijateljev izvedel da si je omislila ljubimca. Videli so ju skupaj. Nisem jim verjel.

“Kaj želiš?” me vpraša
“Dobro veš…” je moj odgovor
“Robi, jaz…” se trese

Dokler ju nisem zalotil v neki restavraciji skupaj. Držala sta se za roke, se smejala in poljubljala. Pogrelo me je. Naredil sem teater in razbil v restavraciji vse kar mi je prišlo pod roke. Hotel sem ubiti vse. Njo, njega in nazadnje še sebe… Ustavil me je njen ljubimec s strelom v prsi in spominjam se kako so me peljali z rešilcem v bolnišnico…. Bil je oproščen… Samoobramba…

“Robi, nisem želela tega…” zašepeče
“Zato pa greš zdaj z mano!” zakričim in jo primem za roko. Mrzla je, prepotena in trese se…
“Neeeeeeee!!!!!” histerično zakriči
“Ja!!!!!”
Želim jo poljubiti in ko se dotaknem njenih ustnic, se zgrudi na tla. Preveč sem jo prizadel, zadnje leto sem jo vsak dan nadlegoval. Ampak mojega maščevanja še ni konec! In strašil bom po tej hiši, dokler moj duh ne najde svojega miru, miru, ki ga po smrti pred enim letom ne najde več…