Dobri stari cajti
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 25.11. 2005 ob 01:16 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo
“Kje so tisti dobri stari časi… ko bilo lepo je v mestu in na vasi…” mislim da poje ena slovenska skupina, katere imena se pa zdaj pri najboljši volji ne bi mogel spomniti. Ampak nevermind. No, tako nekako sem se jaz vprašal pred nekaj minutami, ko sem zaprl najnovejšo številko Miki Miške, prijetno sproščen ob dogodivščinah Racmana Jake, strica Skupušnika, Mikija Miške in drugih. Pogledal sem malo leta nazaj in se spomnil legendarnega MIkijevega zabavnika, ki je bil povsem drugačen od Miki Miške. No, če nič drugega so bile tam zgodbe veliko bolj napete, Miki je bil pravi detektiv, njegove dogodivščine pa napete do samega konca. Ali sem zdaj jaz toliko bolj odrasel, da se mi zdijo zapleti (in posledično razpleti) veliko bolj logični, ali pa je Miki s prijatelji vmes izgubil na kvaliteti. In jaz bi skoraj stavil na to drugo možnost.
Pa ni samo Mikijev zabavnik tisto kar pogrešam. Moj Volkec (sin) mi zmeraj ko je pri meni reče naj mu dam risanko. Pa kaj mu bom dajal, če pa na televiziji Slovenija ni ene pametne risanke več? Nekoč pa so bile, kar spomnite se… Medvedek Uhec, Barbapapa, Smrkci, Snorčki, Biskvitki, Bojan, Baltazar, Tom & Jerry, Filip in Jakob, Hrabri Mišek… Uh, bolje da sploh ne naštevam več. Pa da ne pozabim na druge otroške nadaljevanke, ki smo jih tako oboževali. Od Pike Nogavičke, Super babice, Pravljičarja, do Sokolov, ki so bili tako ali tako N.1. Ne, res je preveč za naštevati, oz. bi bil bržkone do jutra tukaj, če bi hotel našteti čisto vse. Zdaj pa… Saj ni kar se programa tiče vse skupaj nič. Oja, saj risanke se še vrtijo, ampak kvaliteta (in tudi primernost) je tukaj močno vprašljiva. Recimo, moj sin obožuje Hikariane (ali kaj je že tista japonska risanka, kjer se vlaki spreminjajo v robote in obratno). Mi je zelo žal, ampak meni se ne zdi ravno primerna za petletnega otroka, ki potem na železniški postaji sprašuje, kdaj se bo pa ta vlak spremenil v robota. Ups… Nikoli, sine. Ne vem kaj je razlog odkupovanja novih risank, res ne. Saj eni otroci zrasejo (oz. zrasemo) pa jih ne gledamo več, zakaj jih torej ne vrtijo za naslednje otroke? Pa toliko stvari je, ki bi jih res lahko ponavljali. Ali pa to… Naša draga RTVSLO ponavlja sto in eno dolgočasno oddajo, ampak zakaj hudiča se enkrat ne odločijo in začnejo ponavljati Teatra Paradižnik? Vsak ki sem ga vprašal, je izjavil kako zelo legendarna je bila ta oddaja, kako so se nakrohotali ob vsakem delu. Kje je torej razlog, da se na njej nabira prah, ko pa bi lahko nasmejala toliko novih ljudi in ponovno nasmejala toliko starih. Namesto tega gledamo Hotel poldruga zvezdica in podobne zmazke, za katere ne veš ali se jim moraš smejati ali ne. Seveda v smislu ali so njeni avtorji hoteli občinstvo razvedriti ali spodbuditi ga k razmišljanju.
In… ne bom samo o televiziji danes. Do sedmega leta sem živel v mestu, šele potem sem se preselil malo ven na deželo. Ampak jaz se spomnim kako je bilo vsak dan živo pred našim blokom. Čisto vsak je imel svojo klapo, s katero se je družil. Malo starejši fantje skupaj, malo mlajši skupaj, malo starejša dekleta skupaj, malo mlajša dekleta spet skupaj. Tega ni več. Ne poleti in ne pozimi. Nekoč je vse vreščalo od življenja, zdaj pa imaš srečo da opaziš dva fanta, ki igrata nogomet. Nekoč so se tudi naši starši družili. Prišli so pred blok na igrišče in klepetali z drugimi starši, obenem pa so oboji pazili na svoje otroke. Zakaj tega ni več? Jaz sem s svojimi sosedi popoln tujec. Nekateri pogledajo v tla, ko jih pozdraviš, nekateri sicer odzdravijo, a bolj medlo. Ok, vsaka čast nekaj izjemam s katerimi vedno prijetno pokramljam, ampak to ne zmanjšuje dejstva.
Kot petletni mulo, sem bil priča zanimivemu prizoru, ki se ga še zdaj dobro spomnim. Hodil sem po pločniku z mamo, pred nama pa stara gospa, obložena z vrečkami iz trgovine. Ob njej se je ustavil fant približno toliko let kot jih imam jaz sedaj, vprašal jo je ali ji lahko pomaga, ona pa mu je hvaležno izročila vrečke. Ej pa kje se bo to zgodilo dandanes? Mislim da takšnih primerov ni veliko, če pa se kdo že ponudi za kaj takšnega (recimo kronani osel kot sem jaz), ga bo stara mama pogledala kot da jo hoče najmanj oropati.
In čisto na koncu bi izpostavil še vreme. O, ja, so bile mrzle zime in vroča poletja. Ampak nikoli v takšnih ekstremih kot se dogaja to zadnja leta. Nikoli ni bilo tako mrzle zime in nikoli tako peklensko vročega poletja. In ko je bilo poletje, se je pač vedelo da je poletje. Vsake toliko se je usul dež, zmočil tla, ampak nasplošno so bila poletja prava poletja. Zdaj pa je tako, da je poletje ali deževno in mrzlo (kot letos), ali pa bo nabijala takšna vročina, da še nosu ne moreš pomoliti ven, ne da bi te vročina naravnost butnila v obraz in si šele ob deseti zvečer upaš malo na zrak.
Ja, nekoč se je živelo pravim jaz, zdaj pa se životari. Saj, mogoče pa imajo Maji prav in bo do leta 2012 vse samo še slabše, potem pa se bodo stvari obrnile. Ker se bodo morale. Ker tako ne gre več naprej. Ker ne more iti. Ker se vsaka stvar prejkoslej zlomi. Tako rastlina, kot žival in navsezadnje tudi človek.
Lahko noč, Slovenija, lepe sanje ti želim in se poslavljam vsaj do dvajsetega decembra, do takrat pa se le vprašajte: Res zdaj bolje živite kot nekoč?
vaš Volk
