Iz volkovega b(r)loga

O ja, moje nočne gredo naprej, še malo manj kot polovica nocojšnjega šihta in potem še dve noči ter spet nekaj blaženega počitka. In konec koncev tudi mirovanja tegale bloga. No, verjamem da me bo počakal ravno tukaj, čakajoč na nove prispevke. Nocoj pa prvič v življenju okušam slasti in pasti šefovstva. Ja, prvič v življenju delam s popolnim vajencem, ki ga je potrebno še marsikaj naučiti in pri katerem je potrebno imeti oči malo bolj na široko odprte. Saj ne da mu ne bi zaupal, ampak… za vsak slučaj. Da se zjutraj pri štetju denarja slučajno ne bova začela gledati. In… ta občutek, ko pač moraš nekomu nekaj ukazati (ker sam pač ne ve da je to potrebno narediti) je čuden. Res je čuden. Celo tako zelo čuden, da se kot osel počutim jaz. Heh, skoraj devet let poslušam druge kaj naj opravim, ali pa si to ukažem sam, zdaj pa sem kar naenkrat v situaciji ko sam inštruiram sodelavca, njegova dolžnost pa je, da me uboga. Ok, malo pretiravam, saj bi kdo po tem pisanju utegnil pomisliti, da jaz lepo sedim s prekrižanimi nogami in sviram sajvemočemu, medtem ko mora on revež tekati sem ter tja ter izpolnjevati vse kar si jaz tisti trenutek zmislim. Heh, daleč od tega… Celo tako je, da sem danes šel nekaj pojest bolj pozno kot ponavadi in prej sem pojedel, do takrat pa sem delal za oba (ker sem pač tak tip človeka, da raje naredim sam kot ukažem), poleg tega da sem pač imel našega Damirja malo bolj na uču, da mi ne ušpiči kakšne neumnosti. Ne, za šefa jaz zagotovo ne bi bil.

Lahko noč, Slovenija ;)