Iz volkovega b(r)loga

Veste, včasih se tako usedem pred računalnik, v ustih mi gori cigaret, zdraven mene pepelnik in kava (če temu kar mi skuha naš avtomat sploh lahko rečem kava) in se zamislim. Hm, o čem bi pa lahko danes pisal? In kakšno minutko ali dve premlevam raznorazne teme o katerih bi se dalo malo pomodrovati, študiram kaj se mi je takšnega zgodilo čez dan… Spijem malo kave, potegnem dim in ga puhnem skozi nos, dvakrat zakašljam kot star kamion in potem kar začnem pisati.

Saj, o mojem daru za pisanje ima najbrž vsakdo od vas svoje mnenje in čeprav se včasih počutim kot mešanček med čistokrvnimi psi z rodovnikom, lahko zatrdim, da včasih tudi jaz usekam kakšno pametno. In ko včasih podvomim ali dar za pisanje res imam, ali si to mogoče samo domišljam, me prijatelji ponavadi hitro postavijo na noge z izjavo: ‘jaz tega ne bi znal napisati…’ Hm, ampak resnično ne vem kdaj se je vse skupaj začelo. Mislim, da vam nisem še izdal, da sem odraščal malo izven mesta, v hiši na samem, brez prijateljev in brez družbe. Kar sem je imel v šoli je bilo to (pa še ta ni bila kaj prida), drugače pa sem se moral zamotiti s knjigami. In sem jih (ob tej priliki se najlepše zahvaljujem svoji sestri, ki me je kot zelo majhnega vpisala v knjižnico) kar požiral. Najprej tanke, ki so iz dneva v dan postajale debelejše, potem pa sem kar naenkrat začel študirati, da zdaj ko sem prebral toliko knjig, bi pa lahko kakšno napisal tudi jaz. Hm, tako nekako kot je bilo to s tistim indijancem iz nanizanske Severna obzorja, ki je toliko časa gledal filme, dokler se mu ni zazdelo, da bi lahko tudi sam kakšnega posnel. In sem preprosto začel pisati… Na stotine literarnih junakov sem ustvaril. Hm, če le pomislim… Toni Žnidaršič, Alex DeGrad, C.J. Potočnik, John in Billy Saturn… Pa na svojo legendarno pošast Senco ne smem pozabiti… Niti eden ni ugledal luč dneva, čeprav je bil roman Ekipa Delta dokaj blizu temu. Ampak tudi ta knjiga je končala izgubljena za vedno.

Odrasel sem…. Življenje je šlo svojo pot in pisalni stroj sem zavrgel in se posvetil drugim stvarem. Tokrat filmom. Ogledal sem si jih na stotine. Vsak dan najmanj dva. Ni važno kaj je bilo. Komedija, drama, ZF, kriminalka… Vse sem požrl, nekatere so mi pustile večji vtis, druge manjšega. Toda vedno znova sem gledal nove in nove. Strast je šla celo tako zelo daleč, da sem ob torkih čakal v videoteki in si takoj sposodil vse filme, ki so takrat prišli noter. Ker mi je filmov v videoteki enostavno zmanjkalo.

Še en lep kupček let je šel mimo. Po ločitvi sem odkril internet, ki je bil “utelešenje” vsega kar sem potreboval. Spet je bilo stotine stvari, ki sem jih lahko naenkrat začel raziskovati. In raziskoval sem več stvari hkrati. Od zgodovine do prihodnosti, od morja pa do gora, od tujine do domovine, od slona pa do pršic…. Zanimalo me je takorekoč vse. Nekega lepega dne se je ves ta naval informacij, ki sem jih dobil začel nekje poznati. Pograbil sem papir in kemik in si začel zapisovati več ali manj pametne in manj ali več nore ideje. Moja roka je kar švigala po papirju. Vsako minuto se mi je porodila kakšna nova… Od tega kaj bi bilo zanimivo dodati spletnemu forumu, prek tega kako naj si moja najljubša natakarica v mojem najljubšem baru organizira delo, da ji bo šlo v gužvi bolje od rok, do tega kako končno zaključiti moje življenjsko delo, komplet pet med seboj povezanih knjig, s skupnim naslovom V Njegovi senci.

Od takrat naprej se mi to redno dogaja. Vsak dan si izmislim nekaj novega. Koliko stotin podvigov sem imel že napisanih in so samo čakali na uresničitev pa so gladko propadli, ker nihče ni pokazal zanimanja zanje. Ker pač nimam vez in poznanstev. Če se le zamislim. Tudi ta Delova stran z blogi ima več napak, vsak dan pomislim kako lepo bi se to dalo porihtati, da ne bo nekoč zaradi tega še hude krvi… Toda kdo sem jaz, kdo bo mene sploh poslušal?

John Travolta v Fenomenu ugotovi, da je noseč. Ne v pravem pomenu besede, pač pa da ima toliko fantastičnih in genijalnih idej, da tega ne more opisati. Približno tako se zadnje čase počutim jaz. Mojbog, v glavi imam najmanj dvajset epizod za tv serijo (ne limonade!) pa je ne morem spraviti iz sebe. Namesto tega raje vsak dan po raznoraznih forumih pišem kilometrske poste in si domišljam kako zelo pomemben da sem. Vsak dan težim administratorjem teh forumov z novimi in novimi idejami in predlogi. Nekateri me upoštevajo, drugi ne. Nekateri pač so za novosti, drugi manj. Vsak dan si izmislim kakšno novo igrico na kakšni spletni strani, oz. forumu. In takoj ko uresničim eno, se rodijo novi dve. Kreativnost, ki se je ne da opisati z besedami.

Tudi tale moj blog ima svoj prequel. Objavljal sem ga na velikem in zelo znanem slovenskem forumu, dokler se le-ta ni sfižil sam sebi in na koncu zavrgel mene. Heh, ok, tega ni naredil forum kot sam, pač pa ljudje na njemu. Toda, jaz sem na njem užival dokler sem lahko. Koliko idej je tam prišlo do izraza, na koncu pa je vse skupaj propadlo in se sesulo v nič. Pozabljeno… kot da tega nikoli ni bilo. In kaj mi je ostalo? Nič, velik prazen nič in velika praznina v meni, ki pa so jo spet zapolnile nove in nove ideje… No, v času mojega “blogovanja” na tistem forumu, mi je nekdo predlagal, naj vse te prispevke shranim in jih pošljem na redakcijo četrtkove priloge Dela in Slovenskih novic - Polet, ker bi mogoče lahko z mojim darom dobil svojo kolumno. Seveda sem se temu od srca nasmejal. Ne, močno dvomim, da bi moja razmišljanja bila zanimiva za širši krog bralcev kot se zberejo na internetnem forumu, oz. blogu. Ampak kaj mi ostane? Če le pomislim koliko energije vlagam vsak dan v nove in nove stvari, me prime groza ko samo pomislim, da nekoč od tega ne bo ostalo nič. Da pač ne morem nikamor, ker nisem pri koritu. Da se mi bo mogoče od vsega skupaj nekega dne enostavno zmešalo pa za to ne bo nikomur mar, moje ideje pa bodo ostale v moji glavi, ker jih je preveč, da bi se vsem posvetil…

Nekoč sem na zgoraj omenjenem forumu omenil, da imam toliko idej, da bom zdaj zdaj samo bruhnil ven. Seveda sem požel glasen smeh in strupene pripombe. Od takrat naprej takšne izjave raje zadržim zase in si dajem duška s kilometrskimi posti na forumih in modrovanji na Delovih blogih… da nekega dne res preprosto ne bom samo - bruhnil.

Lahko noč, draga Slovenija in lepe sanje