Iz volkovega b(r)loga

“Sam… tako kot vsake noči v zadnjih treh letih… V takšnih trenutkih mi nič ne pomaga. Ne morem brati… Ne morem si ogledati kakšnega dobrega starega filma… še glasbe ne morem poslušati… Samo nanjo mislim, ki je odšla in me pustila samega… samega v noči…”

Ta citat je pobran od mojega najljubšega stripovskega junaka Nathana Neverja, ki sem ga še deset let ne samo oboževal, ampak kar fanatično oboževal, saj sem komaj komaj čakal na izid vsake nove številke in potem ni bilo važno kako sem prišel do denarja, nov izvod z dogodivščinami “mojega” Nathana sem jaz moral na vsak način dobiti. No, morebiti ga je kdaj bral tudi kdo izmed vas, za vse druge pa naj na hitro povem, da je Nathan Never agent detektivske agencije v oddaljeni prihodnosti. Redno sodeluje z drugo agentko imenovano Leigh in računalniškim strokovnjakom Sigmundom, ki jima daje logistično podporo. Svet je postal čuden, saj je velikansko mesto kjer živijo razdeljeno na ploščadi. Na najvišjih ploščadih živijo najbogatejši, na najnižjih pa najnižji sloj ljudi ter mutanti, ki so umetno ustavrjena bitja, ki so nastala, ker so znanstveniki hoteli poceni delovno silo, ko so opazili da je rojena nova vrsta pa je bilo prepozno. No, v vsaki številki se belolasi Nathan poda v nove in nove avanture, za njegovo preteklost pa sem izvedel v štirinajsti in petnajsti številki, kjer je bilo tudi opisano zakaj ima bele lase, zakaj živi sam in končno razloži tudi pomen zgoraj omenjenega citata. Ženo mu je namreč umoril eden od mutantov, ob pogledu na truplo pa je osivel, oz. so se mu lasje popolnoma pobelili.

In tako kot sem se sam poistovetil z veliko pesmimi (predvsem Parnega valjka), sem se nekako tudi takrat (in se še zdaj) lahko vidim tudi v Nathanu Neverju. Toliko skupnih reči naju druži. Heh, če bi le začel naštevati. Slejkoprej pa se najbolj najdeva pri tem, da ni važno kaj se zgodi v epizodi, na koncu oba ostaneva sama v noči. Z veliko razliko. Nathan je junak, ki zmeraj razreši kritično situacijo ponavadi vsem v prid, jaz pa sem trapasti Volkec. In če Nathan objokuje smrt svoje ljubljene, ki je umrla tudi po njegovi krivdi, sem jaz tisti večni optimist, ki ne bo odnehal nikoli. Ni važno kaj se zgodi.

Kako že pravijo Valjaki v svoji pesmi Zastave?

“… I teku bitke, teku porazi, kad znaš da nije film, da pravda pobijedi, sjeti se se…”

in nadaljujejo v refrenu

“moje zastave, uvijek su bijele boje, nad njima ljubav caruje… moje zastave, nikad na pola kopja, ljubav se ne predaje…”

Pesem, s katero se lahko poistoveti skoraj vsak. Hm, ‘ker veš, da ni film, da bi pravica zmagala…’ Res je, v filmih se (ponavadi) vse tako lepo izteče. Še posebej v filmih s predvidljivim koncem. In vedno znova, ni važno kaj se zgodi, glavni junak premaga druge (in ponavadi tudi sebe, eeee… svoje skušnjave), objame svojo drago in odjaše z njo v sončni zahod. Zakaj vraga pravo življenje ne more biti takšno? In zakaj se to tako redko zgodi v stripih? Ponavadi glavni junak neke serije stripov na koncu vedno ostane sam, tukaj recimo lahko mirno izpostavim tudi Alana Forda. Zakaj se življenje ne zgleduje po filmih, namesto po stripih? In tako kot Nathan Never vsak večer leže sam v posteljo, očitno čaka enaka usoda tudi mene. Hm, vsaj še nekaj časa…

Kaj mi preostane zdaj nimam pojma. Zoprno, da se bliža Novo leto, ki bo kot kaže spet totalna polomija (če seveda ne bom delal), ampak zakaj bi se smilil sam sebi? Ne, v preteklosti sem se že absolutno preveč in lahko zatrdim, da sem s tem opravil. Preprosto mi ne preostane drugega kot z optimizmom zreti v prihodnost in ne misliti na pretekle stvari. Morgan Freeman v Kaznilnici odrešitve (mojem najljubšem filmu vseh časov) pravi: “Upanje je huda stvar, od tega človek še znori…” Toda Tim Robbins ga ne posluša in ko je skoraj do tal potolčen, ko se mu zlomi še zadnja rešilna bilka, ko bi vsak drug samo nadel zanko okoli vratu, se on reši iz zapora in ga elegantno “uturi” upravniku zapora. Ne, tudi upanje ni tako zelo slabo. In vsak pozitiven pogled v prihodnost je koristen bolj kot vsako malodušje.

Januarja letos, ko se je dogajala največja kriza mojega življenja, sem se zaklel, da se bom še enkrat poskušal zaljubiti… One more try. Če ne bo šlo, si bom pač nabavil vizo za Tibet, odletel tja in tam do konca življenja živel v duhu edine vere ki jo spoštujem in priznavam. Da se ne bom več igračkal z mojimi čustvi. Ampak tega seveda ne bom naredil, to bi bilo podobno samomoru. Tako kot Nathan Never bom vsak večer (ehmmm, jutro…) legel v prazno posteljo, si zaželel lahko noč, v polsnu si bom mrmral “Gdje sam bio ja, kad se pamet djelila….” in upal da se nekoč spet prebudim ob ljubljeni osebi, kateri bom rekel: “uščipni me, da bom vedel da to niso sanje.” In se bom počutil kot Tim Robbins. Saj, mogoče pa ima življenje s filmi več skupnega kot bi si to upali priznati.

Lahko noč, Slovenija