Pogled skozi rožnata očala
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 20.11.2005 ob 02:37 ob 02:37 pod (Po)nočna filozofiranja, sex, Šnopčki za dušo
No, tukaj sem… Lepo in počasi, zunaj je spet ena peklensko mrzla noč (mimogrede, najmanjšega pojma nimam zakaj pravijo “peklensko mrzla”, če baje v peklu gori večni ogenj in bi tam po vseh pravilih moralo biti vroče, mraz pa me bolj asocira na nebesa), jaz pa sem se odločil da v miru spijem eno kavo, pokadim par čikov in zabijem pol urice, ter svojemu volčjemu b(r)logu dodam še en prispevek.
No, še malo prej sem bil izredno slabe volje. Pravzaprav ne slabe volje v pravem pomenu besede, ampak bolj žalosten, še bolj natančno, niti to ne čisto. Ampak nekako razočaran, da se je danes (eeee… včeraj) iz Bara poslovil še Boris. Ja, pridni mali fant Andrej je zbil tudi njega, tako kot sem to pravilno napovedal. In čeprav sem zadnje tedne glasno navijal za Andreja in mu vsako soboto naklonil tri glasove, sem bil danes prepričan, da je Boris vseeno močnejši od njega, da ima več oboževalcev, da bo razlika gromozanska… Pa sem se spet zmotil. No, mogoče je k Borisovemu odhodu pripomoglo tudi to dejstvo, da si je sam želel ven in da sam ni skušal doseči svojega obstanka. Da se v bistvu za zmago sploh ni boril, čeravno je eden najbolj priljubljenih Barab, kot ljubkovalno imenujejo tekmovalce.
No, ampak meni je bil Boris že od začetka všeč. O Baru sem sicer že pisal in takrat razpredal bolj o resničnostnih showih nasplošno. Na začetku sta bili moji favoritki (ob Borisu in Ažbetu) Sara in Rada, a sta se obe izkazali za navadni kokoši, še posebej slednja, da o Sari in njenem odnosu do Andreja (pa tudi Jasne in Matjaža) niti ne govorim. In tako sem kar naenkrat opazil da navijam samo še za eno osebo in sicer za Borisa. Zakaj tako pa mi ni bilo najbolj jasno. Hm, zaradi njegove odkritosti, ko je že v prvi oddaji priznal, da se ne meni za nežnejši spol? No, s tem je zagotovo že takoj stopil iz sivega povprečja, vendar pa ne v slabo, temveč predvsem v dobro. Hej, konec koncev je že nekaj let zelo zelo moderno izjaviti: “jaz sem gay”. Heh, če imaš za to seveda jajca. Ampak marsikdo jih nima, še od tistih ki to zares so, kaj šele za koga drugega. Boris pa je to povsem prostodušno priznal in si v momentu, oz. takoj na startu močno povečal priljubljenost. Pa mu to še ni bilo dovolj, saj se je na ta račun od začetka pa do konca neprestano za(je)baval in se smejal šalam na svoj račun. Evo, drugi korak k še večji priljubljenosti. In ljudje so ga prav zaradi tega imeli radi. Pa pustimo na miru razne “mačote” in njihove izjave: “Zgini, peder smrdljivi”. Predvsem je caka tukaj v tem, da smo mogoče prav zares sprejeli drugačnost in da se ne namrdnemo, ko izvemo, da bi nek fant raje spal s tabo (kot moškim, da ne bo nesporazuma), kot s tvojo sestro. In veste kaj, zdi se mi, da se je tudi večina gay-jev (hm, kdove če je to prav napisano) malo spremenila. Oz. ne spremenila kot sama po sebi, pač pa spremenila svoj odnos do ostalega sveta. Čedalje manj so to tisti fantje, ki se nalašč obnašajo kot ženske (le zakaj, pravzaprav?) in so čedalje bolj navadni fantje, ki se na prvi pogled v ničemer ne razlikujejo od povprečja. In konec koncev bi si jaz upal zatrditi da je tako edino prav.
Ampak poglejmo na svet skozi oči enega Borisa. Opaziš, da se močno razlikuješ od drugih fantov. Dekleta te ne zanimajo, ampak si raje napaseš oči na mladem mišičastem telesu. Zanimajo te povsem drugačne stvari kot večino fantov in kar naenkrat spoznaš, da si gay. Da ženske pač niso zate in to je to. Pika! Poti nazaj ni več pa si to želel ali ne. Kaj pa zdaj? Zajebana situacija. Najprej je to strogo čuvana skrivnost, bržkone si zmeden, ne veš komu bi lahko zaupal in komu ne, da ne bi takoj dobil škrlatnega znamenja… Potem pa ti bržkone počasi postane vseeno. Seveda tega ne razglašaš vsakomur ki ima pet minut časa, vendar ti je kratkomalo vseeno in ko se naslednjič kdo obregne v tebe da se pač obnašaš kot kakšen peder, mu prostodušno odgovoriš - ja, če pa sem, imaš kaj proti? In tako verjamem, da je tudi našemu Borisu rahlo vseeno in je med smehom ob koncu oddaje tudi priznal, da mu je bil vizualno zelo všeč eden od tekmovalcev. Kateri, ni hotel povedati, seveda v stilu tistega, da se greh pove, grešnika pa ne. No, po mojem skromnem mnenju je bil to kar Ažbe.
In če si drznem v tem sestavku izpostaviti sebe… Veste, velikokrat so me že potiho in tudi naglas obtožili, da sem gay. In na začetku mi ni bilo vseeno (heh, če bi res bil, bi mi najbrž bilo pa še to je vprašanje). No, potem pa se mi je začelo pač svitati, zakaj je temu tako. Da majhen otrok potrebuje moško roko je jasno in če je nima, oz. če gre stvar celo v takšne ekstreme (ok, zdaj bi lahko celo o izrazu ekstrem napletel cel kup razmišljanj), da sedemletni otrok živi s tremi ženskami treh različnih generacij, se bo slejkoprej bolj poistovetil z ženskami kot z moškimi. In z mano je bilo nekako tako. Jaz se z moškimi včasih preprosto nimam kaj pogovarjati. Dekleta me obožujejo (hm, na žalost le kot zelo dobrega prijatelja), moški bi me utopili, če bi se to seveda dalo, oz. če bi to lahko ostalo nekaznovano. In večkrat sem slišal od deklet, da imajo občutek, da mi lahko zaupajo več kot najboljši prijateljici, da sploh ne govorijo o tem kako lepo je z mano oditi po nakupih. Hm, stvari, ki so skoraj tipične za vsakega gay-ja. In jasno kot beli dan je pač, da sem bil počasi tudi sam označen za enega od njih. Dokler nisem pač tega sprejel (to je bil čas moje popolne preobrazbe, ko sem se odločil da bom živel svoje življenje, ni važno kaj ljudje govorijo…) in se začel tudi sam zajebavati na svoj račun in jeziti raznorazne mačote z izjavo: “ja pa kva pol, če smo mal’ dr’gačni…” No, Rugelj bi me zagotovo označil za prikritega homoseksualca, ker je to pač moja usoda, ker sem pač odraščal v takšnem okolju in mi povedal, da naj neham slepiti sam sebe, saj sem to jaz kot jaz. Sem pač bolan (zanj je pač homoseksualnost bolezen, bržkone pa bi najraje videl da bi bila celo kazniva) in nujno potrebujem zdravljenja. In jaz bi ga lepo poslal nekam, če bi se dalo pa bi mu ob slovesu poslal še lupčka po zraku. Iz dišpeta kakopak.
No, zagotovo bo ob tem sestavku kdo pomislil, da lažem, da sem vam napletel lepo zgodbico, s sicer srečnim koncem, vendar da sem zamolčal najbolj pomembno dejstvo in sicer (malo šifrirano), da bi bila z Borisom čudovit par. Heh, takšnim izjav ne bi komentiral, ker pač nisem gay in ne morem presoditi ali bi jaz in on klapala skupaj, vendar pa bom vseeno rekel - klinc, fant je pa vseeno lušten.
Lahko noč, draga Slovenija in če vam kar naenkrat nekdo trešči z izjavo na dan, da je gay, to še nič ne pomeni. Najbrž mu iskrenost veliko pomeni, to pa tudi nekaj šteje, kajne?
