Iz volkovega b(r)loga

Evo mene spet Indahaus. Uf… Zaspan in premražen, za mano je jasna in mrzla noč, ko je zajec iskal mater, za povrh vsega pa danes ponoči ni bilo časa napisati bloga, tako da ga bom tokrat enkrat za spremembo napisal kar z domačega računalnika, v varnem zavetju mojega toplega brloga. Ahhhh, kot v dobrih starih časih. Pa sem prav zares včasih pretirano nostalgičen.

Ja, prva nočna je za mano in tisti, ki ste me začeli spremljati pred kakšnimi tremi tedni, boste že vedeli, da to pomeni da jih je pred menoj še šest in novih sedem sestavkov. No, zima je pokazala vse svoje zobe in čeravno volkovi zimo bolj obožujejo kot ne, sem jaz takšna bolj poletna sorta volka, ki sovraži zimo in vse kar je povezano z njo. Ampak me vseeno niti ta mraz (dobro da sem zadnji trenutek popravil centralno ogrevanje) ne more spraviti v slabo voljo.

Ste štopali kdaj v življenju? Saj veste, daš se na rob ceste ali na avtobusno postajo, vzdigneš palec in čakaš… in čakaš… in še malo čakaš. Če imaš srečo (in si dekle, ups…) ni potrebno čakati dosti, če imaš smolo in si za povrh vsega še na slabem odseku ceste, ti po eni uri ne bo nihče niti pomahal, kaj šele da bi vklopil desni smerokaz in te vzel za sopotnika nekaj kilometrov. Če imaš prav zares smolo pa si fant, slabo postavljen, na slabem odseku ceste, dež pa lije kot da se je vremenu utrgalo. No, sam sem štopal več kot tri leta, vsak dan, v šolo in nazaj domov. Denar za bus se je dal tako zelo lepo zafračkati tudi kako drugače kot za njegov namen in ni mi preostalo drugega kot vsak dan znova izzivati srečo. In verjemite ali ne, niti enkrat v vseh treh letih poklicne šole nisem zamudil k pouku.

Moj ponedeljek je nakazoval slab teden, ko sem okoli poldne prejel klic, ki mi je sporočil, da z izletom na Nizozemsko ne bo nič (odpravljali smo se namreč tja gor se malo zabavat in malo navijat za naše mlade nogometne upe, če so nas že člani razočarali), saj je absolutno premalo prijavljenih. In jasno da sem čisto popenil, saj sem imel ta teden že vnaprej splaniran kako in kaj bom naredil, da bom peljal avto na redni servis (ker ga pač ne bom potreboval) in potem na štop odpotoval v prestolnico in od tam z busom proti Nizozemski. Ampak tisti moment me je strgalo. Ne, ne bom doma, preprosto si bom privoščil en kratek izlet. In tako sem kljub vsemu peljal avto na servis, prištopal nazaj do Gorice (kar je samo še podžgalo mojo na novo prebujeno strast), doma stlačil v majhen nahrbtnik nekaj najosnovnejših potrebščin, se toplo oblekel in s tem nahrbtnikom in discmanom v katerem so u2 opevali “Beatiful day” zakorakal po cesti. Ni minilo pet minut, ko me je že pobral eden od sovrstnikov in me zategnil do odcepa, kjer se skoraj vsi goričani švercajo (khm, švercamo) na hitro cesto proti Ljubljani. In tam nisem še dobro iz nahrbtnika vzel tablice z napisom LJ, ampak sem bolj za “nice try” vzdignil palec proti luksuznemu BMW-ju, ta pa je meni nič, tebi nič vklopil desni smerokaz in se ustavil tik ob meni. No, tako hitro mislim da v mojem življenju še nisem bil v Ljubljani.

In ta občutek… Ko sem stal v centru Ljubljane, brez cilja, brez skrbi, brez stresa, brez obveznosti, brez…. brez vsega. Ko sem lahko šel kamorkoli se mi je srce zljubilo, ko sem vedel da se mi nikamor ne mudi, ko sem vedel da ne bo nobenih težav z iskanjem parkirnega prostora… Neprecenljivo. Samo jaz, brez vsega, razen mojega nahrbtnika, discmana in kape z logotipom Bara na glavi (zdaj lahko trikrat ugibate kam me je vodila moja prva pot). In sem si pač dal malo duška. Ne morem vam opisati ljudi, ujetih v vsakodnevno naglico, kako začudeno znajo pogledati, ko jim popoln neznanec zaželi dober večer… pa vseeno odzdravijo. Kako se samo ustavijo in odprtih ust gledajo, ko vidijo nekoga, ki lovi ravnotežje po ograji Tromostovja, kako se nasmejejo, ko njihov pes zalaja na neznanca, le-ta pa zalaja nazaj… To je preprosto svoboda, ko odvržeš vsa bremena, ko ne obstaja nič drugega kot ti, nekje daleč od doma, popolnoma osvobojen… pa čeprav le za nekaj dni.

No, pot me je iz Ljubljane vodila na Štajersko, končal pa sem na koncu v Mariboru, odkoder sem se potem vrnil domov v četrtek podvečer. Spet na avtoštop, kajpada. Seveda sem tudi veliko prehodil, ni kaj skrivat. Najmanj deset kilometrov vsak dan, saj še najboljši štoparji ne naletijo na nekoga, ki bi jim prav vsakič ustavil na mestu, kjer bi lahko nemoteno štopali naprej. In še zdaj me malce bolijo noge. Vendar pa sem spočit in zrelaksiran, kot da sem se pravkar vrnil iz najbolj mondenega švicarskega zdravilišča, kjer bi bil en mesec na očiščevalni kuri. Koliko novih ljudi sem spoznal v borih štirih dneh, s koliko različnimi vozili sem se peljal… To je neprecenljivo, tega se ne da opisati. Saj, z avtom zagotovo prideš na nek cilj prej. Toda to ni to. No ja, je… Ampak preprosto te veže avto na tvoj dom, ni tiste sproščenosti, ni občutka, da je celo mesto tvoje, da ti leži pred nogami, da čaka le nate, da si kralj ulice… Ne, to enostavno ni to.

In ko sem se včeraj okoli dveh spet usedel v svoj dobri stari avto, mi je bilo kar malce žal. Ne, še zdaleč se nisem naveličal štopanja. Češ zdaj pa sem po toliko letih spet preštopal en kup kilometrov, zdaj mi pa deset let spet ni potrebno. Ne, ta strast, ta včasih nevaren, ampak vseeno tako zelo zanimiv in lep hobi, me je po dolgih letih, ko sem šel z avtom povsod kamor se je dalo iti (sem pač len, jebiga in vsakdo je rad komfort), spet zagrabil v pravi meri. In mislim, da bom ta podvig kaj kmalu ponovil. Hm, sploh se ne sliši slabo relacija Gorica - Ljubljana, Maribor - Murska Sobota - Novo mesto - Koper - Gorica. Zakaj pa ne? In ko mi tudi to ne bo dovolj, je tukaj še tujina. Hej, toliko Evrope čaka samo name. O ja, mogoče se pa poleti odpravim do tistega mondenega švicarskega zdravilišča. Heh, če bom njihove usluge ob prihodu tja sploh še potreboval.

Kako je pa z vami? Zagotovo ste v mladosti (ker izpita za avto pred osemnajstim letom najbrž ni imel nihče od vas, ali pač?) veliko štopali. Pa ali ste štopali v šolo, ali v disko, ali pa k fantu, oz. punci. Prav nič ne pogrešate tistih let in tistega občutka, ko vidite da je avtomobil vključil desni smerokaz in ste stekli proti njemu? Popolnoma prepričani?

Lahko noč, Slovenija, lep dan vam želi vaš Volk