Nekoč je bilo… življenje
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 24.10. 2005 ob 02:08 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo
Pozdravljeni. Eno vprašanje imam za vas. Verjamete v zunajzemeljska bitja, oz. po domače povedano v vesoljce? Ja ali ne? Neke srednje poti tukaj preprosto ni. Ker na to vprašanje lahko odgovoriš samo pritrdilno ali nikalno. Ali verjameš ali ne verjameš. In pika. Zapik, konec debate. Seveda lahko marsikdo reče… “hja, verjetno da so” ali “mnja, kaj pa vem, ampak pomojem jih ni”. Heh, ampak kaj ni tak odgovor v bistvu že sam po sebi paradoksalen? In zakaj bi se izmotaval, če pa lahko preprosto rečeš: “ja, verjamem!”, ali pa ostro zanikaš (kot moja teta recimo).
In zakaj tokrat takšen uvod? Sam zase lahko rečem, da absolutno verjamem. Heh, če ne bi, si verjetno ne bi tolikokrat ogledal Flasha Gordona ali Star Warsov (da o Star trekih niti ne govorim), ker bi se mi vse skupaj zdela prevelika neumnost, češ… kakšne banane mi prodajajo, če pa jaz vem, da življenja na drugih planetih sploh ni. No, seveda sem jaz eden tistih, ki si ničesar ne upajo absolutno zanikati in tako recimo puščam priprta vrata tudi Matrixu - kako pa smo lahko tako sveto prepričani, da Matrica ne obstaja, nikoli ni in nikoli ne bo. No, nazaj k temi. Ja, resnično verjamem (in konec koncev tudi upam), da v vsem tem neskončnem vesolju vendarle nismo sami. Ej, konec koncev bi bilo presneto dolgčas, če bi bili. Zagotovo ni resničen prav vsak očividec letečega krožnika, oz. priča, ki trdi, da so ga vesoljci ugrabili in na njem delali znanstvene poskuse. A vendarle. Kdorkoli je vsaj enkrat gledal Dosjeje X ali slišal za Areo 51, bo vedel o čem govorim. In ne mi zdaj z izjavami, da gledam preveč televizije.
Ampak bolj kot to (upanje), da v vesolju nismo sami, me impresionira nekaj drugega. Zakaj in predvsem kako oni do nas, mi pa do njih ne moremo? Veliko truda (in še več denarja) je potrebnega, da spravijo Američani človeka na luno, ki jo navadni smrtniki lahko vidimo s prostim očesom, kaj več kot to pa je že Mission imposible 71. Ampak glej ga ti zlomka. Ti frdamani vesoljci pa pridejo, se pustijo pofotkat (in tudi posnet na filmski trak), potem pa spet izginejo. In seveda je potem tukaj povsem na mestu vprašnje, koliko denarnih sredstev so morali vložiti, da jim je uspelo razviti takšno tehnologijo. Oz. kod jim tako velik proračun. Hm, ali imajo res tam države hujše dacarje kot mi (a je to sploh mogoče pravzaprav?), ali pa so ta bitja res nekoliko naprednejša od nas.
Res je, prvi del trditve je malo (?) smešen. Ne moremo si predstavljati, da tudi drug, neznan del vesolja pozna našo družbeno ureditev. Kajti če jo, potem le niso tako zelo napredni, kot bi človek sklepal zgoraj. Torej ostane samo še nekaj, oz. povedano drugače - naša družbena ureditev je tako slaba, da v bistvu zavira naš razvoj in napredek. Da našo ljubo zemljico vrti denar ni nobena skrivnost, to govori že moj sin pa ima komaj pet let. Ampak predstavljajte si svet brez denarja. Ne, ne v komunističnem duhu. Preprosto svet brez denarja, brez trgovin, brez plač, brez služb…. Bi šlo? Malo težko, kajneda? Toda mogoče je ravno to tista ovira, ki zavira naš napredek in ki je kriva, da naokoli ne frčimo v letečih krožnikih in odkrivamo skrajnih meja vesolja. Namesto tega je velikanski uspeh že pristanek na luni. Ker se vse začne in konča pri denarju.
Mene pa čisto resno zanimajo ta bitja. Kakšna so? Nekje sem prebral, naj si ne predstavljajmo, da so podobna nam. Nikjer ne piše, da imajo glavo, roke in noge… Mogoče pa bi se nam zdelo, da s svojo postavo (oz. obliko) rušijo vse nam znane naravne zakone. In mogoče je v tem tudi kanček resnice. Heh, Američani seveda ne morejo iz svoje kože in tako v Star warsih, kot tudi v Star trekih, je njihova družbena ureditev sumljivo podobna naši. Republika, Imperij, Federacija itd. In spet lahko zatrdim. Če je temu zares tako, potem so nekje na našem nivoju.
In če bi bili nekje na našem nivoju (pa pač niso, ker oni do nas lahko, mi pa do njih ne), zakaj hudiča potem ne želijo stika? Zakaj en dan ne pristanejo na Empire state buildingu, pridejo ven in rečejo: “Čaw, fantje, jaz sem Ghjjdhkililzdileill, ampak lahko me kličete tudi Robi, kaj pri vas dogaja?” Ja, valjda bi vsi znanstveniki tega sveta z Bušijem na čelu hiteli pripovedovati, kako je pri nas, da smo bili na luni, da so Patrioti spet zmagali Super bowl, da je Ali G še vedno zabaven za popizdit… Dajmo no, zbudimo se, na Zemlji smo. Juhuhu, dobro jutro! In Robi, oz. Ghjjdhkililzdileill bi bil hitro pohopsan v kakšen laboratorij in po hitrem postopku seciran. Hej, saj to počnemo, ane? In najbrž se v tem tudi skriva problem, zakaj nočejo blizu. No ja, potem so tukaj seveda težave v komunikaciji (čeprav v h’woodskih filmih ponavadi govorijo tekoče angleško in (o, ja) tudi kakšne kletvice se hitro naučijo) pa še kaj bi se našlo. Ja, tako je, za ta bitja iz teh letečih krožnikov smo mi, ljudje, naša super vrsta preprosto primati, oz. še to ne. In dokler bo tako (in majhno je upanje da se bo kaj spremenilo), se ne bomo spoznali, ampak si bomo še naprej zastavljali takšna vprašanja, kot sem si jih jaz danes. K vragu, upam da je Matrica resnična.
Lahko noč, draga Slovenija, jutri se začne zate nov delovni teden, moj pa se počasi izteka. Samo še ena noč in pol. Lepe sanje vam želim in če slučajno danes zagledate leteči krožnik, jim v mislih zaželite srečno pot. Daleč od doma so, oz. vsaj toliko, kot smo mi daleč od pojma humana vrsta.
vaš Volk
