Brata po zvezdah
Komentiraj
Objavil/a Alex van der Volk 22.10.2005 ob 01:18 ob 01:18 pod (Po)nočna filozofiranja, Šnopčki za dušo
No, še malo pa bom lahko rekel, da je prva polovica moje tokratne serije končana. Če prav natančno pogledam, se bo to zgodilo čez dobre tričetrt ure. No, zdaj si pa lahko zračunate (če se bo komu zdelo dobro da bi to vedel, seveda) koliko dni traja moj delavnik nočnih. No, malo prej pa me obiskal moj dober prijatelj Aleš, s katerim sva v bistvu že več kot prijatelja, oz. že skorajda brata. Vse skupaj se je začelo že skoraj deset let nazaj, ko sem iz čistega dolgčasa vprašal bežnega znanca, če gre z mano za moj rojstni dan za en dan na smučanje na Mokrine (Nassfeld). In ker tudi on ni imel pametnejših opravkov je pač rekel da gre in tako se je začelo pravo prijateljstvo, ki traja še danes.
No, prijateljstvo je vsekakor zelo relativen pojem in vsak malo boljši znanec zagotovo ni prijatelj, ampak se tole vidi šele iz dejanj, oz. ali bo s teboj znal samo žurati, ali pa bo ob tebi tudi ko ga boš najbolj potreboval. In obratno. Jaz vem, da če me zbudi ko bom spal in me bo zjutraj čakal celodnevni šiht in mi rekel da se je zataknil nekje v Ljubljani, mu bom rekel naj počaka eno uro ker ga pridem iskat. In zagotovo se lahko tudi jaz v isti meri zanesem nanj. Konec koncev pa ne smem pozabiti situacije, ko sem se po ločitvi na smrt zapijal in uničeval, on pa me je nekega dne prijel, me zvlekel pred ogledalo in mi rekel: “poglej se kakšen si. Samo poglej se, bi se res rad uničil zaradi nje?” In mi odprl oči, mi dal novo moč da sem se pobral in šel naprej v življenje. Imel je prav.
Najine poti so se potem ločile. Jaz sem ostal navaden delavec, on pa je s trdim delom prišel tako daleč, da je z nižjo poklicno šolo odprl svoje podjetje. In to zelo uspešno. On si je našel novo dekle, zame ni imel več toliko časa, jaz pa zanj ne, saj sem odkril internet, prek njega spoznal veliko novih prijateljev in… ja, tudi dekle. Še vedno sva se družila, toda veliko manj kot v zadnjih letih, ko sva skupaj dala skozi vse mogoče kar si lahko zamisliš. Medtem ko je on cele dneve delal v svoji firmi, sem se jaz zabaval z novimi prijatelji. Cele dneve smo vsi skupaj (vsak na svojem koncu Slovenije) preživeli pred ekrani in se zabavali, najmanj enkrat na mesec pa smo se srečali in ga temeljito zažurali. In imel sem jih za prijatelje. Za dobre prijatelje. Za takšne na katere se lahko zaneseš. Zdelo se mi je, da smo tako iskreni med seboj, da bi dali drug za drugega roko v ogenj… Motil sem se.
Zgodila se je druga velika kriza v mojem življenju. Hujša kot ob ločitvi. V stanju norosti sem delal stvari, ki jih nikoli ne bi smel. To je bilo močnejše od mene. Psihično in fizično sem bil povsem na tleh in nemočno stegoval roko proti mojim prijateljem, v upanju da mi bo kateri ponudil dlan, me vzdignil in mi pomagal. Moralno podpor sem dobil samo od dveh oseb. Od oseb od katerih tega ne bi nikoli pričakoval, saj sem se nekajkrat na tem zbirališču ravno z njima fajn “prijel”. Ampak samo moralno oporo. Ko sem tako bolj vegetiral kot živel nekje na robu obupa, me je spet tolažil nihče drug kot moj “brat” in moja resnična sestra. Človeka, od katerih tega nisem pričakoval, saj sem v zadnjem letu močno pozabil nanju.
In to je prijateljstvo. Ni prijateljstvo ga z nekom pit, se smejat, zbijat šale. Pravi prijatelj te bo znal zgrabiti, ti pokazati pot, ali pa te tudi pretepsti, če bo to potrebno in če bo vedel da te lahko samo tako spravi k pameti. Jaz lahko rečem da je kriza minila. Šla je mimo in tudi s “prijatelji” se še dobim in kakšno rečem, toda iskrenosti med nami ki nas je nekoč krasila ne bo nikoli več. Ker je ne more biti. Ker je nikoli zares ni bilo. Če zdaj pogledam v prihodnost, ne morem reči da sem obupal nad prijateljevanjem prek neta. Še zdaleč ne, mogoče sem si ga samo jaz narobe intrpretiral in se zaradi tega znašel v takšni situaciji kot sem se. Morebiti sem pa jaz preveč želel in zanemaril prave prijatelje, tiste ki so me pozimi dvignili, ko sem to potreboval. Spoznal sem nove znance prek interneta. Hm, večni optimist, ki nikoli ne bo odnehal. Ampak zdaj vem, da virtualni in resnični svet nimata veliko skupnega. In da se v stiski lahko zanesem skoraj izključno na ljudi, ki so mi že dvakrat pomagali. In za kar jim bom vedno hvaležen.
Pa še to. Tako mojemu bratu kot moji sestri se še nisem zahvalil za to kar sta storila pozimi. Vendar pa… mar ne bi ravno ta moja zahvala razvrednotila tistega kar sta naredila? Mar ni dovolj to, da oba vesta, da se lahko kadarkoli zaneseta name?
Zagotovo imate tudi vi prijatelja/prijateljico, ki je celo več kot to, skoraj vaš brat ali sestra. In poglejte malo vase. Kdaj ste se nazadnje slišali z njim/njo? Pokličite jih, pojdite na kavo in malo počvekajte z njimi. Ni važno o čem. Ker pozabiti na prave prijatelje, je neodpustljiv greh… In meni bo večno žal zanj.
Lahko noč, Slovenija in mirne sanje
