Iz volkovega b(r)loga

Moja tretja nočna je malo čez polovico in spet bo čas, da z nekaj mislimi malo odtavam proč. Veste kaj sem bral približno tričetrt ure prej? Ja, veliko izbire tudi pri ugibanju bržkone ne bi imeli. Ali sem bral rumeni tisk, ali kakšno žgečkljivo revijo (hej, kaj pa drugega v nočni službi sploh še lahko bereš pravzaprav?). No, nocoj sem se odločil za rumeni tisk, oz. za revijo Stop in še to samo zaradi kričečega naslova, ki oznanja, da so opravili intervju z izgnano Almo. Iz Bara, kakopak. In mirne duše lahko priznam, da sem se ob tistem glodanju kruha prav prijetno zabaval ob branju izjav, ki jih je natrosila. Kako se je proti njej najprej zarotila Sara, potem je na svojo stran potegnila še druge tekmovalce, na koncu pa je “nekdo” proti njej naščuval še tričetrt Slovenije, ki Bar spremlja. Najbrž si je zadnji trenutek premislila in ni izrekla, da je del mednarodne globalistične zarote… No, kar se mene tiče, je to tipično otroško nezrelo obnašanje, da o njenem obnašanju v baru in stanovanju niti ne govorim, saj je bilo pod vsako kritiko. Ja pa kako je ona boga in nesrečna, potem tiste solze. Jooooooooj….. Nič čudnega da sem jo zasovražil od prvega dne naprej in samo upal da jo bodo čimprej izgnali. No, želja se mi je izpolnila, to je pa tudi važno.

In ja, ulovili ste me. Sem še eden od tistih, ki spremljajo Bar. Redno, vsakodnevno, čeprav vseeno ne toliko fanatično, da bi zdaj prav vsak dan ure in ure čemel pred računalom in gledal kaj delajo. Ja, saj ni skrivnost, žrtvoval sem tista dva jurčka štiristo in si pridobil tromesečno ekskluzivno pravico jih spremljati v vsakem trenutku dneva (in noči). In na začetku je bila stvar res zabavna. Waw, glej, Rada je ravnokar pod tušem… Pa Tanja si brije dlake pod pazduho. Pa Sara se preoblači. Pa Cupi si umiva zobe. waw, cela reč. In ta baromanija me je držala tam nekje dva dni, nakar se mi je stvar zazdela tako brezvezna, da na 24 ur.com niti kliknem ne več, kaj šele da bi se spet odpravil na vohunjenje kaj trenutno delata moji favoritki (ki sta, čisto mimogrede, Sara in Rada). Še vsake oddaje zvečer ne gledam in imam občutek da nisem zamudil čisto nič življenjsko pomembnega. V bistvu se mi zazdi, da je vse skupaj brezveze, čeprav ne morem reči da mi je žal tistih dveh jurčkov štiristo, saj bi me v nasprotnem primeru zagotovo grizlo, zakaj nisem vsaj enkrat pogledal “k sosedom”.

Ampak, v čem je skrivnost teh reality showov? zakaj tako radi gledamo k sosedom in se naslajamo ali zgražamo nad njihovim početjem, ali pa smo jim preprosto fovš zaradi česarkoli že, medtem ko na sebe nemalokrat pozabljamo. Kje je torej tukaj recept uspešnosti raznih Velikih bratov, Velikih Sester (klub v Pragi, ki obiskovalcem omogoča zastonj seks, seveda pod nadzorom kamer), Zlatih nog itd.? Je res tako zabavno noč in dan gledati kaj počne nek sivi povprečnež, ki se v ničemer ne razlikuje od tebe? Ali je tukaj res nekaj vojeurističnega (kdove če sem to besedo pravilno napisal), češ - pa poglejmo če delajo te stvari enako kot mi. Saj mogoče je takšnih kot jaz polovica v Sloveniji (ki so nekajkrat pogledali zaradi radovednosti, potem pa ne več), toda kaj pa druga polovica? In ko jih tako opazuješ noč in dan, kaj imaš konec koncev od tega? Razen tega, da prikazujejo svoje povprečno življenje (ki to seveda ni, saj so konec koncev 24 ur na dan pod nadzorom kamer, ampak ne bom zdaj dlakocepski), se tukaj ne dogaja nič dramatičnega. No, vsekakor kapa dol PopTv-ju (ProPlusu, ups…), ki si je Big brother show zastavil nekoliko po svoje. V večini sveta namreč tekmovanje poteka strogo izolirano od civilizacije, nobenega računalnika, nobene televizije, niti radia, predvsem pa je bogokletna beseda “izstopiti iz hiše”, dokler nisi seveda izločen. Naši barovci so drugačni. Gredo ven, vodijo vremensko napoved, lepijo plakate, pobirajo smeti itd. Tako da nekaj od življenja pa kljub vsemu le imajo in zagotovo je show tudi do nas nekoliko bolj prijazen in predvsem zanimiv. Konec koncev lahko katerega od njih v vsakem trenutku srečamo na ulici, če pa že to ne, pač gremo v Bar, spijemo eno pivo (ali kafe, da me ne bo zdaj kdo obtožil da zganjam alkoholno kampanjo), malo poklepetamo z njimi in hej! Že imamo občutek da v tem showu, oz. že kar showbiznisu sodelujemo tudi sami. Da pomagamo ustvarjati oddajo! Da smo pravzaprav neke (sicer zelo majhne, ampak vseeno) zvezde zdaj tudi mi. In je naš ego takoj večji za dve ali tri stopničke.

Priznam, v Baru nisem bil še nikoli zares. Še v AS-u ne, kaj šele v Baru. Ampak bi šel. Po možnosti takrat, ko bi delala katera od mojih dveh favoritk. Klinc, da vidim kako je. Ampak mislim da se mi želja ne bo izpolnila. Sem pač premalo v Ljubljani, da pa bi šel samo zaradi tega. Neeeeeeeeeee…. Tako da se bom na koncu bržkone res zadovoljil z občasnim spremljanjem vsakodnevne oddaje in stiskal pesti za svoji favoritki, hm, glede na vsa naključja, ki se mi dogajajo zadnje čase pa mi mogoče majica (ali pa kapa, kaj bi bil zdaj izbirčen) z logotipom Bara nekega dne preprosto prileti pod noge. Od fanatičnega privrženca, katerega favorit (ups… favoritka) je pravkar izpadla, jasno

Lahko noč, Slovenija in če vas slučajno zanima kakšne barve tangic nosi vaša soseda naj vas potolažim… Nikoli ne boste izvedeli, (če se slučajno ne prijavi v drugo sezono Bara) ampak konec koncev, zakaj pa je to pravzaprav tako pomembno?

vaš Volk