Iz volkovega b(r)loga

O ja, tukaj sem. Nekje na sredini, oz. že malo čez svojo drugo nočno v tem mesecu. No, velja povedati, da je naš sistem dela malo nenavaden, ali pa vsaj drugačen in za mrsikoga (predvsem za tiste ki niso nikoli delali nočnih) težko predstavljiv. Tako začnem prvo nočno recimo v torek zvečer, zadnjo pa končam v ponedeljek zjutraj, zvečer pa me nadomesti drug sodelavec. No, najmanj pri vsem tem je, da bi se pritoževal. Cel teden se, če ga od daleč pogledaš resda zdi dolg, ampak v realnosti švigne tako hitro mimo, da si tega ne morete predstavljati. Med lažje nočne tako spadajo tedenske (ko imamo med eno in približno štiro uro zjutraj skoraj čisto pustinjo), ena najtežjih je pa nedeljska, oz. noč z nedelje na ponedeljek. In tako že približno devet let, oz. odkar sem odslužil svojo dolžnost državi.

No, povedal sem že, da je pritoževanje zadnje kar mi pride na misel in čeprav je včasih težko oditi na delo ko se žurka ravno dobro začenja, imam svoje delo prav tako rad. Vendar pa je vseeno nekaj v teh nočnih, kar mi uničuje sistem že teh omenjenih devet let. In ni potrebno biti tukaj diplomirani nočolog, da ugotoviš, da je to sprememba ritma, oz. če jo lahko tako imenujem, časovna razlika. Ker v enem tednu se telo navadi na čisto vse. Na to, da ne spi od enih zjutraj do desetih (ko ne delam nočnih ponavadi delam popoldne ali pa sem fraj), ampak od sedmih zjutraj do dveh ali treh,. na to da ne dobi hrane ob enih, ampak ob petih ali šestih, da prebave in ostalega niti omenjam ne. In najtežja stvar te serije je ravno to, kako v čimkrajšem času svoje telo spet prepričati, da je nočnih pač konec in naj se spet prilagodi na staro. No, če mene vprašate, je še vedno najboljši tisti sistem, ko se ga večer po končani seriji elegantno napiješ in zaspiš “ko bobi”, spet drugi pa pravijo, da teh problemov enostavno nimajo. No, če je temu res tako, sem sam vesel zanje, vendar ne vem ali jim to tudi ravno verjamem.

In zakaj vse to, pravzaprav? Za golo preživetje? Še zdaleč ne, kajti če bi hoteli samo (pre)živeti in nič drugega, bi nam bil dovolj navaden delavski urnik, vsak dan od sedmih do treh, nedelja, sobote in prazniki fraj. No, s to službo ki jo zdaj imam si zagotovo lahko privoščim malo več. Recimo malo ve dopusta, lahko si kupim računalnik, ali pa kakšen kos obleke več. Ampak tukaj je vseeno bistvena razlika. Četrtino vsakega leta jaz za razliko od povprečnega delavca ne prespim, ampak ga lepo oddelam. No, morebiti bi kdo zdaj pripomnil, da mi ni krivice, dokler lahko v nočnih pišem blog. Res je, moje delo še zdaleč ni težko, ima pa druge pomanjkljivosti. Recimo da je ena od teh količina denarja. Kaj mi preostane drugega kot izročiti denar, če mi pride ropar z masko? In kje imam garancijo, da me kljub vsemu ne bo elegantno počil ali zaštihal? Se strinjam da je prav, da imajo policaji bonificiran delovni staž, njihovo delo je težko in nevarno, ampak ravno takšno je tudi moje. Tudi jaz sem lahko v vsakem trenutku v življenjski nevarnosti, heh, s to razliko da jaz nimam niti enega pripomočka s katerim bi se lahko ubranil.

No, sedaj me je tok misli nekoliko odnesel (kar se mi ponavadi zgodi, ko se preveč vneto o čem razpišem), ampak mislim da ste bistvo ki sem ga hotel povedati, oz. ponazoriti razumeli vsi. Marsikdo (recimo kakšen ugleden menedžer, ki se je s faksa preselil naravnost v pisarno, seveda klimatizirno, da ne bo kakšnega nesporazuma) se bo ob teh mislih samo nasmehnil in si med stisnjenimi zobmi zasikal: “pa naj si poišče drugo službo, na zavodu je ogromno ljudi, ki bi to delo z veseljem sprejeli”. Heh, vsekakor, kako da ne, vendar pa nima tudi ta menedžer nobene garancije, da si ne bo prav ta delavec, ki zdaj čaka na delo, po devetih letih nočnih začel zastavljati istih vprašanj.

No, nazaj na delo, moje malice je nepreklicno konec, ampak če ste ravno v službi in vzdihujete, ker ste danes morali vstati zgodaj, samo pomsilite… Kar nekaj ljudi sedajle, v tem trenutku spi, ker so delali ponoči. Kdo se tukaj bolj zabava? Seveda, dobrodošli v kapitalizmu, saj smo to želeli, kajne?

Lahko noč, Slovenija in lepe sanje vam želi vaš Volk