Iz volkovega b(r)loga

Dobro jutro, Slovenija

Ponavadi si s seboj na dopust nikoli nisem jemal debelih bukev, s katerimi bi si krajšal čas na plaži. Malo zaradi tega, ker se mi do odkritja Harryja Potterja enostavno ni dalo brati, veliko bolj pa zato, ker sem vneto zagovarjal tezo, da je plaža vse preveč hrupno mesto, da bi se lahko skoncentriral na vsebino. Tako so mi minute, ki sem jih preživel med nastavljanjem sončnim žarkom ponavadi krajšale križanke in čisto vsako leto sem v dobrem tednu rešil posebno izdajo Razvedrila, Humor v sliki. Vse do letos.

Lani spomladi sem povsem po naključju dobil v roke žepno izdajo DaVincijeve šifre in jo pred odhodom na morje za vsak slučaj (če bo slučajno dolgčas) vtaknil v kovček. Nekega dne sem naveličano odložil križanke in za šalo polistal po knjigi. Najprej me je navdušilo, ker ima tako kratka poglavja, nato pa sem jo začel prebirati od začetka in križank vse do odhoda domov nisem več niti povohal.

Predelal sem jo nekje do polovice, a ko sem prišel domov, sem ob internetu, televiziji in drugih »dobrotah« povsem pozabil nanjo. Ko sem jo pred kakšnim mesecem spet našel v omari, obnovil vsebino do sedaj prebranih poglavij ter jo v nekaj dneh nazadnje le končal, sem spoznal, da sem svojemu spisku najljubših pisateljev pravkar dodal še Dana Browna. Dileme, kaj bom letos vzel s seboj na morje, tokrat ni bilo. Kakšne križanke neki, Angeli in demoni, to bo to. Seveda nisem verjel, da mi jo bo uspelo prebrati v celoti, ampak ko sem jo naslednji dan po nastanitvi vzel v roke, mi je morala Volkulja čez nekaj ur postaviti ultimat – ali neham brati ali pa bom ostal lačen.

Po petih dneh mrzličnega branja sem knjigo zadnjič zaprl in takrat je bil sklep dokončen. Enid Blyton, Julesu Vernu, Robertu Ludlumu, Stephenu Kingu in J.K.Rowling, se je pridružil še Dan Brown, knjiga Angeli in demoni pa je postala ena najboljših kar sem jih kdajkoli prebral. Všeč mi je bila sicer tudi DaVincijeva šifra in čeprav je koncept obeh knjig precej podoben (za umorom uglednega moškega stoji človek, ki bi rad izvedel revolucijo v RKC, to pa mu v družbi sorodnice umorjenega poskuša preprečiti harvardski profesor Robert Langdon), so Angeli in demoni veliko bolj tekoče branje kot DaVincijeva šifra, ki se na trenutke zares vleče.

Veliko bolj kot sporočilo obeh knjig pa me je ob branju razžiralo vprašanje, ki predvsem za kriminalke ni največja značilnost. Kaj bi naredil, če bi vedel?

(POZOR, NADALJEVANJE PRISPEVKA VAM LAHKO POKVARI UŽITEK OB BRANJU DaVINCIJEVE ŠIFRE IN ANGELOV IN DEMONOV!)

Poglejte, v DaVincijevi šifri Langdon navsezadnje ugotovi resnico. Sophie je potomka Jezusa Kristusa in Marije Magdalene, kot da to samo po sebi ne bi bilo dovolj pa na koncu tudi odkrije, kje je grob slednje. Lahko bi bil frajer kakršen je hotel biti Leigh Teabing in vse to raztrobil širnemu svetu. Celo življenje bi se sončil v senci zgodovinskega odkritja, in s knjigami, ki bi jih napisal na to temo, bi bržkone tudi precej obogatel. V Angelih in demonih izve, da je pokojni papež (primerjava le-tega s pokojnim Janezom Pavlom II. se skozi celo knjigo ponuja sama po sebi) imel otroka, ki ga je dobil z umetno oploditvijo, ta pa ga je na koncu umoril in hotel s prevaro zasesti njegovo mesto. Langdon bi lahko novinarjem povedal vse o velikanski prevari, toda ravnal je povsem obratno – bil je popolnoma tiho, saj v DaVincijevi šifri izvemo, da njegova vloga med vatikanskim konlavom nikoli ni bila popolnoma razjasnjena.

Pa predpostavimo, da ima Dan Brown prav. Zgodovinska dejstva in misli, ki so se porodile le v njegovi domišljiji nam niza s takšno lahkoto, da jim lahko mirne duše verjamemo. Kaj če je sveti gral resnično sarkofag s kostmi Marije Magdalene? Nekaj je gotovo, takšno odkritje bi zamajalo temelje Cerkve, ki si bržkone nikoli več ne bi opomogla. Kje bi v tem primeru končal »škrlatni vitez« Rode z vsemi svojimi krivičnimi izjavami, začenši s tisto o nemških ovčarjih v evropskih cerkvah, ob katerih sem bil tudi osebno prizadet? Kje bi končali vsi duhovniki in višji cerkveni oblastniki, katerim Vatikan potihoma tolerira pedofilska dejanja? In kje bi bili vsi verski fanatiki, ki bi najraje še dandanes oblekli belo obleko z rdečim križem, v roke zgrabili meč in šli pobijat nevernike?

Toda… Kje bi v tem primeru končali vsi dobri ljudje, ki iskreno verujejo in jim je Bog tolažba in Upanje? Kje bi končali pobožni in dobri ljudje, kakršnih je velika večina duhovnikov? Kje bi končal nadškof Uran? Kje bi končali humanitarci, kakršna je bila mati Tereza? Bi zaradi osebnih zamer, ki jih gojim do zgoraj omenjenega kardinala in ljudi, ki me imajo za manjvrednega samo zato, ker nimam zakramentov, čeprav verujem globoko in trdno, čeravno na »svoj« način, res imel pogum, da bi vzel Upanje in vero vsej tej množici ljudi?

Ne, zagotovo ga ne bi imel. Mogoče bi me mučilo celo življenje, toda poguma narediti nekaj takšnega najbrž ne bi zbral nikoli. Ne zaradi Cerkve pač pa zgolj zaradi ljudi, ki jim ta ustanova nudi zatočišče. In točno takšno sporočilo sem sam razbral iz DaVincijeve šifre in Angelov in demonov. Zdaj veš resnico, toda ali si toliko krut, da jo boš povedal ljudem?

Najverjetneje (ali na srečo) sta tako DaVincijeva šifra kot Angeli in demoni le romana. Sicer izredno berljiva in hitro zasvojljiva, ampak vendarle romana, katerih ključne stvari so le plod domišljije Dana Browna. Meni čtiva bržkone ne bo zmanjkalo tako hitro, saj me čakata še Digitalna trdnjava in Ledena prevara, ko bom zaprl slednjo pa upam, da bo Dan Brown znova pahnil v novo divjo avanturo svojega Roberta Langdona. Mislite da je že pomislil na to, da bi obdelal Mojzesa in skrinjo zaveze?

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Dobro jutro, Slovenija

Sončni žarki so napovedovali še en lep topel dan na hrvaški obali, ko sva z Volkuljo ugotovila, da nama usihajo zaloge hrane, ki sva jih pritovorila s sabo. To seveda ni bilo nič čudnega, saj sva glede na slovenske cene tudi računala s tem, da se nama bo bolj splačalo nekajkrat zaviti v bližnji Konzum, kot s seboj tovoriti kilograme hrane in pijače. Če grem doma skoraj vsak dan v trgovino, bom tudi na morju stisnil zobe in nekajkrat zavil v market namesto na plažo. Tako sva se usedla v avto in se odpravila proti Šibeniku, kjer sva dva dni prej videla ogromen nakupovalni center z velikim logotipom Konzuma.

V trgovini je, nasprotno od pričakovanj, vladala precejšnja gneča, ki je sam ne maram preveč, če pa prostora v katerem se gibljem ne poznam, sem na vse skupaj še toliko bolj občutljiv, a sva se vseeno mirno sprehodila okoli polic, v voziček zmetala nekaj najbolj osnovnih stvari in se odpravila proti blagajni. Čeprav se omenjena gneča ni redčila, ampak kvečjemu obratno, je delovalo le kakšnih pet blagajn, dekleta pa so delala tako naveličano počasi, da sem le nemirno tlesknil z jezikom. Ampak, hej, saj sem vendar na dopustu, zakaj bi si kvaril karmo, ker bom moral malo čakati? Pred menoj je še cel teden ležernega poležavanja in čisto nič mi ne bo ušlo.

Vseeno pa sem se spomnil, da mi nekaj manjka. Čeprav sva se pakirala zares počasi in dvakrat preverila ali imava res vse, sem gladko pozabil na enega osnovnih pripomočkov vsakega kadilca – pepelnik. Okej, če bom kupil še enega, mi ne bo padla krona z glave, vsekakor pa se bom moral resno zamisliti kaj bom počel s sedmimi, ki jih bom zdaj imel doma, sem brundal predse, ko sem se sprehodil do police s steklenimi izdelki in izmed treh vrst pepelnikov izbral najcenejšega, za 6,99 kun. Na to, da ni zapakiran v škatli, oz. da nima nalepke s črtno kodo, takrat nisem pomislil.

Končno sva prišla na vrsto in ko je prodajalka po polžje klikala vsak izdelek posebej, se je seveda zataknilo ravno pri pepelniku. Nekaj časa ga je zmedeno obračala naokoli, nato pa poklicala starejšo delavko in jo vprašala kaj naj naredi. »Ajde, računaj sedem kun več in boš že potem reševala,« sem ji, nekoliko nejevoljen zaradi vrste, ki se je nabirala za nama, rekel v hrvaškem jeziku,. »E, dečko, to ne ide tako,« je vzvišeno odgovorila starejša prodajalka in odšla s pepelnikom v roki proti policam s steklenimi izdelki.

Tisti trenutek bi najbrž naredil zlata vredno delo, če bi plačal tistih sto kun kolikor je znašal račun in odšel, ampak bolj kot potreba po pepelniku, mi trma ni dala, da bi zares odšel. Prodajalka se je mirne duše zaklepetala s prijateljico, ki je stala tik za nama (očitno ji ni vklopilo, da bi zaključila najin račun, stregla stranke in nato, ko bi ji starejša prodajalka le potrdila, da pepelnik res stane tistih sedem kun, oz. eno lipo manj, enostavno seštela račune) in vrsta je bila iz minute v minuto daljša.

»Kurva slovenska!« sem naenkrat zaslišal glasen sik tik za hrbtom. Presenečeno sem se obrnil in prestregel srepeč pogled nemarno oblečenega in neurejenega domačina, ki se je zaradi nesposobnosti prodajalk očitno naveličal čakanja, jezo pa se je odločil stresti name. Razumete, ne? Ni bil kriv Konzum, ker ne označuje svojih izdelkov s črtnimi kodami, prav tako nista bili krivi prodajalki, ki bi lahko računu mirne duše prišteli tistih ušivih sedem kun in nato reševali problem. Kriv je bil »glupi Slovenac«, ki je hotel tisti izdelek na vsak način kupiti. Z mladeničem sva se nekaj sekund gledala kot da si bova vsak hip skočila v lase, nato pa se je fant očitno odločil, da z menoj ne bo izgubljal časa, saj se je obrnil in odšel.

Že čez pol minute se je prodajalka vrnila s črtno kodo pepelnika in ko jo je dekle na blagajni kliknila in mi poračunala skupni znesek računa, me je prijelo, da bi jo okrcal z besedo ali dvema, a dan sem imel že nekoliko pokvarjen tudi brez tega in si ga resnično nisem hotel popolnoma zagreniti.

Ne vem kam pelje ta medsebojna zafrustriranost med nami in Hrvati, a letos sem prvič dobil občutek, da vse skupaj uhaja izpod nadzora zdravega rivalstva. Mogoče sem imel samo smolo, da sem naletel na primitivca, ki sem mu prišel prav, da je lahko nekoliko izživel svoj manjvrednostni kompleks, toda povsem možno je, da bodo takšne stvari postale ustaljena praksa tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Konec koncev sem bil prav nocoj priča obnašanju petih pijanih fantov, ki so se iz ljubega miru verbalno spravili na Zagrebčana, ki je mirno točil gorivo.

A Hrvaški zaradi ene nekoliko slabše izkušnje, ki je bila tisti trenutek nekoliko grenka, naslednji dan pa le še bled spomin, sam ne nameravam obrniti hrbta. Ne, še bom podpiral njihov turizem s tem, ko bom kampiral v njihovih kampih in v času dopusta njihovo kampanjo »kupujte hrvatsko«, politika pa naj še naprej vodi življenja ljudi, ki več kot očitno ne znajo razmišljati s svojo glavo in so jim prebivalci sosednje države krivi za vse tegobe tega sveta.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Dobro jutro, Slovenija

Da je letošnjih počitnic nepreklicno konec, sem se zavedel šele sinoči okoli osmih, ko sem kot duh pritaval na našo majhno črpalko in se mi je ponovila kriza, ki sem jo doživel tudi lani po vrnitvi z morja. Sicer res ni bila tako silovita, ampak le neprijetna, a ko se prepričaš, da življenje ni pornič in da počitnic, če bi te trajale večno, najbrž ne bi znal ceniti kot jih sicer, postane tudi nočna izmena spet rutina, velik moder šotor in simpatičen mini kamp v bližini Šibenika pa preteklost.

Najin odmor od vsakodnevnega stresa se je sicer začel vse prej kot lagodno. Ko sem ponoči mirno vozil po povsem prazni avtocesti in se, medtem ko je Volkulja dremala, potiho menil sam s sabo, sem se opomnil, da gredo stvari skoraj preveč kot po maslu. Tudi lani, ko je bilo vse do odhoda popolnoma vse v najlepšem redu, me je najprej v Ribnici, potem pa še v Kočevju ustavila policijska patrulja, nato pa me je med Senjem in Zadrom tako grabila zaspanost, da sem resno premišljeval ali se ne bi ustavil na prvem počivališču in nekoliko zadremal. Letos ni bilo o kakšni policiji ne duha ne sluha, avtocesta je bila tako prazna, da sem večinoma vozil z dolgimi lučmi, kje je ostala zaspanost pa je bila sploh nerešljiva uganka. Alex, nekaj bo šlo narobe, prej ko slej…

Približno ob osmih zjutraj sva prispela v Trogir in takoj našla kamp Rožac na otoku Čiovo. Dobro jutro, dve osebi, šotor, avto, se bo našlo kaj mesta? Ob odkimavanju sicer izredno prijaznega receptorja, ki mi je pojasnil, da imajo rezervirano ali zasedeno vse do zadnjega kotička, sem začutil, da me obliva mrzel pot. Najina lanska taktika, ko sva šla na blef proti Dalmaciji in našla najboljše možno mesto v celem kampu, se letos ni obnesla in zdaj sva prepuščena iskanju igle v kopici sena po celi Dalmaciji.

Toda po enem Red Bullu in zajetnem sendviču z vratovino je bilo razpoloženje spet na vrhuncu in družno sva se strinjala, da bova pot nadaljevala proti severu ter se spotoma ustavljala v kampih na katere bova naletela. Prvi je bil že na Čiovu, toda o njem ne kaže izgubljati besed in približno isto bi lahko rekel še za šest ali sedem drugih kampov, ki sva jih obdelala od Trogirja do Primoštena. Ali je bila obupna lega kampa, njegovi sanitarni prostori, plaža ali pa cene. Z Volkuljo sva rada na dopustu čim bolj lagodno in če nek kamp ponuja toliko sence kot Sahara opoldne, se bova navzlic najmodernejši kopalnici obrnila in odšla.

Ura se je bližala deseti in zaspanost je postala že malo nadležna, ko sem malo pred Šibenikom, v kraju Žaborič, ob cesti zagledal ličen lesen znak z napisom Kamp Jasenovo. No, poskusiti ni greh…

Prva stvar, ki nama je padla v oči, je bila izredno čista in lepo tlakovana cesta skozi kamp, ki je z veliko borovci nudil zadovoljivo veliko sence posamičnim prikolicam, avtodomom in šotorom. Druga stvar, ki naju je presunila na prvi pogled je bila plaža, najboljše pa naju je šele čakalo. Skoraj tik zraven plaže, med dvema boroma, ki sicer nista ponujala toliko sence kot lanski drevesi na Murterju, a vseeno dovolj, se je domov pakirala avstrijska družina. Ko sva se v bližnji recepciji pozanimala o cenah, dvomov ni bilo več. Spet sva na popoln blef našla odličen kamp in v njem dobila eno najboljših lokacij.

Če obiščete spletno stran kampa Jasenovo, boste v knjigi gostov sicer našli izredno malo vtisov, a bodo zato tisti, ki jih boste lahko prebrali, o kampu govorili v presežnikih. In sam jim lahko samo pritrdim, kajti majhen privat kamp, velik za nogometno igrišče Santiaga Bernabeua, ki zaradi velikega števila »padalcev« z vseh koncev Evrope, kakršna sva bila tudi midva, spominja na Evropo v malem, vas enostavno ne more razočarati. V oči me je nekoliko zbodlo le pomanjkanje priročne trgovine, katero nadomešča kombi, ki se pripelje v kamp vsak dan ob osmih zjutraj in majhna kopalnica, ki ponuja le dva tuša in dve WC školjki, vendar je vse ostalo na vrhunskem nivoju, od čistoče in odnosa osebja naprej. Zvenelo bo sicer smešno, vendar je natakarica v baru na plaži že po enem dnevu vedela kakšno kavo mi mora narediti, da šefa, ki je na razpolago od jutra do večera in ga v desetih dneh niti enkrat nisem videl slabe volje, niti ne omenjam.

Deset dni je minilo absolutno prehitro in zdelo se mi je, da sva prišla včeraj in v polsnu postavila šotor. Toda bila je nedelja in ni bilo druge izbire kot spakirati šila in kopita in oditi proti domu. In kamp naju je za slovo še zadnjič presenetil. Najina računica nama je povedala, da bo strošek bivanja okoli 2.200 kun, ko pa mi je šefica na recepciji rekla, da sem ji dolžan le 1.700 kun mi je vzelo sapo. Deset dni sva kampirala za borih 230 evrov! Ja, o kampu Jasenovo resnično lahko govorim samo v presežnikih.

Ali se bova naslednje leto vrnila tja ali ne, v tem trenutku ne morem reči. Mogoče se bova, mogoče bova našla novo idealno mesto, toda nekaj vsekakor drži kot pribito – šla bova na blef, ker na tak način (poslužuješ se ga seveda lahko samo dokler nimaš otrok) v kampu prej najdeš idealno mesto kot z vsako rezervacijo.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Dobro jutro, Slovenija

Pozdravljene počitnice, bi lahko rekel po nocojšnji stresni in deževni nočni. Ja, končno sem dočakal malo počitka, ki ga nameravam izkoristiti za popoln odklop in delanje stvari, ki jih imam rad, z ljudmi, ki jih imam rad. Jutri zvečer bova z Volkuljo v Globoko modrino naložila vso kramo, ki jo potrebujeva za deset dni kampiranja v »lijepi njihovi« in odpeketala v neznano.

Ko sem bil otrok, sem s teto in stricem vsako leto odhajal v Savudrijo, kjer je imel Tehnični šolski center, na katerem je moj stric poučeval, majhne počitniške hiške. In čeprav sem že vnaprej vedel kako bo teh sedem do deset dni potekalo, sem se tega morja zares veselil kot vsak tipičen najstnik. Stric se je ponavadi dogovoril s sodelavci, katerih otroci so bili približno istih let kot jaz, da so odšli na dopust ob istem terminu in te počitnice so čisto vsako leto minile absolutno prehitro.

A ob vrnitvi v šolo sem vsako leto doživljal razočaranja. Kaj, samo v Savudriji si bil? Luzer, moj tata ne bi nikoli šel v Istro, mi smo bili na Hvaru. Nekdo drug je bil na Braču, tretji je križaril okoli Kornatov, četrti… Hja, malokdo je zahajal v Istro in čisto vsako leto sem si obljubil, da ko bom enkrat dovolj velik, da bom sam hodil na morje, bo magično oddaljeni Dubrovnik prvo mesto kamor bom odšel na dopust. Željo sta še podžigala družabna igra Monopoli (otoki Brač, Hvar in Korčula so bili le malo manj vredni kot Blejsko in Bohinjsko jezero) in knjiga Odprava zelenega zmaja, kjer se Pipi z avtoštopom sam odpravi proti Dubrovniku (vas še preseneča, da je bil eden od ciljev mojega štoparskega potepanja po Balkanu ravno Dubrovnik?).

Šolska leta so minila, vojaški rok ravno tako in ko sem dobil zaposlitev za nedoločen čas ter se poročil, sem si za poročno potovanje končno uresničil starodavno željo. A moja prva destinacija ni bil Dubrovnik, temveč Hvar. Takrat sem se prvič na lastne oči prepričal, da moji sošolci leta nazaj niso pretiravali, ko niso mogli prehvaliti Dalmacije in predvsem njihovih otokov. Impresioniralo me je povsem drugačno podnebje, povsem drugačni ljudje, povsem drugačna plaža, povsem drugačno morje… In ker sem bil kar naenkrat tako daleč od doma, sem se tudi počutil drugače. Občutek sem imel, da sem vse skrbi pustil tako daleč za seboj, da ne morejo priti do mene. In ko to dosežeš, dejansko pozabiš, da sploh nisi tako zelo daleč od doma, pač pa imaš občutek, da si na eksotičnem karibskem otoku, kjer življenje teče drugače.

Marsikdaj prej sem od ljudi slišal, da se zanje morje začne od Zadra naprej, a šele leta 1999 sem spoznal, kaj so mislili s tem in od takrat naprej se te miselnosti držim tudi sam. V devetih letih sem ji sicer dvakrat obrnil hrbet, a tako Grčija kot Bolgarija sta z Dalmacijo neprimerljivi. »Moje« Dalmacije jaz ne dam nikomur in tako se tudi letos vsaj do Zadra sploh ne mislim ustavljati.

Današnje popoldne bom poleg pripravljanja prtljage končno poskrbel še za kočnika spodaj desno, ki ju popravljam že vsaj tri mesece, nato pa ovir resnično ne bo več. Cd s pesmimi Oliverja Dragojevića v radio in veselo na cesto proti jugu.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Ko sem nekaj dni nazaj iskal temo za tokratne nedeljske anagrame, sem presenečeno ugotovil, da več ali manj premetavam samo moške, ženske pa skoraj pretirano puščam ob strani. Saj me utegne še kdo obtožiti, da sem šovinist, sem si rekel in se, medtem ko je Volkulja kuhala kosilo, prala cunje, pripravljala prtljago za na morje, sesala stanovanje in se zraven učila, spravil k delu. In če se sprašujete, ja ko je brisala prah s pisalne mize, sem ji odmaknil pepelnik in prazen krožnik na katerem mi je prinesla kosilo, menda ja ne mislite, da ji nisem prav nič pomagal? No, po tem dolgem in napornem delu mi je na koncu le uspelo in ker se skupaj z menoj za vsaj dve nedelji na dopust odpravljajo tudi anagrami, sem za vas pripravil kar dvajset (ja, 20) anagramov, v katerih se skriva dvajset (logično, ane?) bogatih in seksi h’woodskih igralk. Kdo jih ne bi poznal in kdo jih ne bi imel rad? Čeprav so tokratni nedeljski anagrami kar dvojni, pomoči vsekakor ne boste potrebovali in sam verjamem, da bodo dekleta izredno lahek zalogaj, če pa komu slučajno uspe “twelve of”, prisegam, da mu bom ob naslednji razglasitvi rešitev štel kar dvojne točke, kar pomeni, da si jih lahko tokrat vsakdo prisluži kar štirideset. Bo šlo? Pustimo se presnetiti. Mimogrede, ja, naslov današnjih anagramov je “snet” z albuma moje priljubljene skupine Die Toten Hosen.

Preden začnetepremetavati črke pa bomo kot ponavadi pogledali kako vam je šlo s stand-up komiki. Pričakoval sem, da boste imeli veliko več problemov, kot kaže pa sem vas dejansko malo podcenjeval. Obljubim, da ne bom več, prav?

A. Harry Ripcord -  Richard Pryor (Pris)

B. Alec Hedva Lepp - Dave Chappelle (Trisha)

C. Petrus Sellers - Russell Peters (Pris)

Č. Fred Jens Riley -  Jerry Seinfeld (Pris)

D. Oscar “Flip” Bacon -  Pablo Francisco (Pris)

E. Marcel Conias - Carlos Mencia (Pris)

F. Jan Torstew -  Jon Stewart (Pris)

G. Dani Alva Rodd - David A. Arnold (Renton)

H. Matt Will Isak - Katt Williams (Trisha)

I. Ben Garnari - Brian Regan (Trisha)

NEDELJSKI ANAGRAMI: BOGATE IN SEKSI

A. Marcie Z. Onda

B. Giliana Jolene

C. Jeannette Zoe Charis

Č. Antonia Lampert

D. Nicki Madelon

E. Nora Sethson

F. Inge Birkmas

G. Masha Kayle

H. Martha Munu

I. Sofie Jerdot

J. Renee Copp Luz

K. Florine Penjez

L. Uli Culy

M. Cherri Hazelton

N. Allyson Hinda

O. Lily Trev

P. Lucie Clim Bacon

R. Blanca Skudrol

S. Mary Eng

Š. Oriana Vogel

Dobro jutro, Slovenija

Kakšna noč! Očitno nočnim delavcem poletje tudi letos ne bo prizanašalo s tempom, kajti nocoj sva se s sodelavcem skoraj pretegnila in trenutno komajda še vidim na ekran. Ampak prej moram z vami deliti dogodek, ki sem mu bil priča nekaj ur nazaj…

Okoli treh zjutraj je prišlo do zatišja in medtem ko je sodelavec nosil pijačo iz skladišča, sem se po skoraj dveh urah dela končno lahko malo usedel, že čez kakšno minuto pa sem s cestišča pred trgovino zaslišal glasno kričanje. Človeški firbec je izredno zanimiva stvar, kajti čeprav se mi še maloprej zaradi zaspanosti ni dalo niti dihati, sem vstal kot bi me kdo zbodel s šivanko. In zunaj sem resnično imel kaj videti. Na avtomobilu z italijansko registrsko tablico je sključeno slonel starejši Italijan, nasproti njega pa je stal eden od mnogih avtoprevoznikov, sicer znan po svojem nasilnem obnašanju, zaradi katerega je imel v preteklosti že težave. Izgledalo je, kot da bo starcu od strahu ušlo v hlače, avtoprevoznik pa se je v italijanščini drl nanj, kar so mu pljuča dala, vsako besedo pa je podkrepil z žuganjem s kazalcem.

S sodelavcem sva se, vedoč s kom ima revež opravka, le spogledala in ker sem vedel, da se nimam kaj vmešavati, sem se spet usedel, že čez minuto pa je avtoprevoznik privihral skozi vrata ter zalajal name, naj mu dam ene cigarete. A firbec mi ni dal miru in ko sem ga nedolžno vprašal kaj se je zgodilo, da je prišlo do prepira s starcem, ki je zdaj zunaj točil bencin, sem spet sprožil požar. Ti italijanski idioti ne znajo voziti, kurbin sin mu je na križišču izsilil prednost in se skoraj zaletel vanj, zaradi česar bi mu najraje razčesnil glavo. Na kratko: raco italijansko je potrebno samo streljati, ker za drugo enostavno ni. Za svoje dobro sem modro molčal in tako se je avtoprevoznik kmalu pobral iz trgovine. Zunaj je s stisnjeno pestjo še enkrat zažugal proti starcu in se odpeljal.

Slednji je čez minuto prišel v trgovino in že izraz na njegovem obrazu je kazal, da je precej pretresen. »Res sem mu izsilil prednost. In žal mi je, ampak ali si zaradi tega res zaslužim takšne žaljivke in grožnje?« je žalostno dejal, ko sem mu ponudil kozarec vode. Bilo je neverjetno in če ne bi videl na lastne oči morda celo ne bi verjel, a starcu je dejansko šlo na jok, ko se je s tresočim glasom opravičeval meni, ki z dogodkom nisem imel najmanjše veze. Čez kakšnih deset minut se je navsezadnje le nekoliko pomiril, saj se mi je zahvalil, ker sem ga poslušal, in odšel.

Pomislite, avtoprevoznik se zdira na več kot dvajset let starejšega možakarja, najraje pa bi ga tudi pretepel in to samo zaradi tega, ker mu je izsilil prednost. Pa kje sta tu spoštovanje do sočloveka in kultura? Nič ne rečem, tudi mene izsiljevanje prednosti razjezi, zaradi česar včasih komu tudi zategnem kakšnega fakiča in, roko na srce, križišče kjer se je dogodek zgodil, je zares nevarno, saj sem na njem izsiljevanje prednosti že doživel tudi sam. O ja, tudi srečeval sem se z ljudmi, ki so se le nekaj minut prej skoraj zabili vame in seveda sem jim povedal, da morajo v tistem križišču paziti, ker je pač nevarno. Toda nikoli in nikdar mi ni prišlo na misel, da bi komurkoli začel groziti kako ga bom razbil in kaj jaz vem kaj še vse. Konec koncev bi bil možakar sam kriv, njegov avto pa je bil veliko več vreden od škatle, s katero se je pripeljal avtoprevoznik. Za Božjo voljo, saj se vendar ni nikomur nič zgodilo!

A žal se s kulturnimi razlikami med nami in Italijani srečujem čisto vsak dan. Poglejte najbolj banalen primer. Kaj mislite, kaj se zgodi, če želim vrniti drobiž neki stranki, pri tem pa pomotoma zadenem sveženj letakov, ki zaradi tega zletijo po tleh? Italijanski gost se bo v 99 procentih primerov najprej opravičil, nato pa se bo priklonil, jih pobral, položil nazaj na mesto in se pred odhodom še enkrat opravičil. Kaj se zgodi, če slovenski možakar sam pomete te letake po tleh? V večini primerov bo glasno zarobantil, kaj vraga moramo imeti ta papir na pultu in jezno brcnil vanje, da bodo resnično zleteli po celi trgovini.

Lahko bi opisal še mali milijon dogodkov, ki sem jih doživel na lastni koži in bi le potrdili moje trditve, a verjemite, da resnično komaj še gledam. Ljudi seveda ne gre posploševati, v zakup je potrebno vzeti tudi dejstvo, da imam sam povečini opravka s kamionisti, kmeti in »fizičnimi delavci«, a za menoj je kljub temu enajst let delovne dobe in že zdavnaj sem se naučil, da so starejši italijanski gospodje povečini gentelmani v pravem pomenu besede (seveda najdeš med njimi tudi zatežene primerke), slovenski moški (jasno, tudi med njimi najdemo izjeme) pa primitivci s kroničnim pomanjkanjem osnovne kulture.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Zeleno solato obožujem. Zares, pojedel bi jo lahko na kilograme in še bi se našlo mesto za kakšno peresce. Sveže oprana, brez soli, kisa in olja, je ena od mojih najljubših jedi, ki ji lahko konkurirajo edino orehovi štruklji ali ajdovi žganci. Ampak ko te skodelica, ki si si jo v hitri restavraciji naložil do vrha, preseneti s takšno vsebino, te pa resnično mine apetit

Bljak!

Dobro jutro, Slovenija

Danes pa mi resnično ne gre. Že kar nekaj minut mučim svojo »speed« tipkovnico in premišljujem o čem naj pišem. A mi enostavno ne pade nič pametnega na misel. Zadnje dni se mi ni zgodilo nič posebej pretresljivega (okej, dejstvo, da sem končno dobil vse tri originalne verzije moje priljubljene igrice bom zanemaril), oz. nič takšnega okoli česar bi lahko razpredel kakšno misel. Tudi v službi se ni zgodilo nič omembe vrednega in dejansko se počutim tako zelo lenobno, da se sprašujem kaj sploh še delam za računalnikom. Ampak posebni obredi imajo v mojem življenju pomembno vlogo in eden takšnih je tudi klamfanje bistrih in manj bistrih neumnosti v nečloveških jutranjih urah po končani nočni. Brez tega enostavno ne morem in če bi šel v posteljo, ne da bi Sloveniji prej sporočil nekaj svojih misli, bi se počutil slabo. To je del mene, nekaj kar enostavno potrebujem.

Ljudje teh mojih malih čudaških obredov, ki na trenutke mejijo že na obsedenost, velikokrat ne razumejo. Zakaj moram prešteti čisto vse kovance, tudi tiste po en in dva centa? Zato ker jih moram, ker drugače enostavno ne gre. Ne, ne zanima me tako zelo koliko jih je in prav lahko bi cel kupček zaokrožil na en evro, ampak potem ne bi bil zdrav. Zakaj moram deset minut pred začetkom službe piti kavo, si je ne morem skuhati doma? Ne, ne morem ker to ne bi bilo to. Prav ta kava, ki jo spijem na točno določenem mestu in (večinoma) ob istih treh terminih, mi da nek zagon in brez nje bi mi nekaj manjkalo. Zakaj si moram prižgati cigaret po koncu hitre ceste MMP Vrtojba – Vipava? Ne, ne gre za potrebo, ampak ta ravnina pred Podnanosom je ustvarjena za kajenje in pika. Zakaj? Zato ker sem jaz tako rekel. Zakaj za gostovanja v tujino vedno oblečem enake razcapane kavbojke in isto razvlečeno felpo? Ker sem dejansko navezan na obe oblačili in si gostovanja brez njiju ne morem niti predstavljati. In tega je še veliko veliko več, celo toliko, da se velike večine obredov sploh ne zavedam več, ampak jih opravljam že kar instinktivno. Sem bi lahko štel tudi pošiljanje sms-ov tik pred spanjem in mirno lahko priznam, da so bili večeri, oz. jutra (po končanih nočnih seveda) v času, ko sem fural samsko življenje, enostavno čudni, saj večkrat nisem mogel zaspati prav zaradi tega, ker sem čutil, da mi nekaj manjka. Da nečesa nisem naredil.

Takšne majhne stvari so mi sicer od nekdaj veliko pomenile in zaradi njih od nekdaj prihajam v spor z ljudmi. Oni se niso nikoli potrudili razumeti, da jaz nekatere stvari enostavno potrebujem, meni pa seveda ni prišlo na kraj pameti, da bi se jih odvadil. Hej, zakaj neki bi naredil kaj takšnega, če pa dejansko čutim, da so na nek način del mojega življenja? In če sam sprejemam vse muhe in poskušam razumeti kar čimveč principov ljudi s katerimi se (hote ali nehote) družim, zakaj je potem tako težko razumeti, da nekaj potrebujem? In ne, to ni tehnično impulzivna motnja, ker enkrat za spremembo vem, kaj pomeni ta medicinski pojem.

Hja, saj sem rekel, da danes zjutraj resnično nimam veliko za povedati. A včasih človek pove veliko, četudi strne vse svoje misli v dva stavka, mi je nekoč navrgla neka forumašica. Ja, trenutno se počutim resnično lenega in sumim, da je to zgolj in samo zaradi tega, ker moram dati skozi samo še dve nočni, nato pa me čaka deset dni uživanja ob morju, ko se bom zavestno odpovedal marsikateremu obredu, kot je recimo tisti, da zaženem Outlook takoj ko se spravim iz postelje. Kaj pa kava? Hmm, da bi se odpovedal jutranjemu makjatu? Bodite no resni.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Po štirinajstih dneh vožnje z vinjeto, mi je danes na cestninski postaji Nanos uspelo, da sem jo končno razdevičil. Pesem, ki sem si jo zavrtel za podlago pa je bržkone povsem dovolj zgovorna.

Dobro jutro, Slovenija

Čeprav sem mislil da me v zvezi z mojim znancem, s katerim sva bila leta nazaj celo prijatelja, ne more presenetiti čisto nič več, me je sinoči novica, da je ostal brez službe, za nekaj trenutkov pustila povsem brez sape. Poleg vseh neumnosti, ki si jih je v življenju že nakopal na glavo, je torej zdaj pristal na zavodu za zaposlovanje. In to resnično po goli neumnosti, saj bi lahko še leta in leta užival v razmeroma dobri službi, s katero sicer ne bi nikoli obogatel, a dandanes je zlata vredna tudi zaposlitev za nedoločen čas.

Ne bi bilo prav, da bi vam izdal, kje je ta moj znanec delal (povedal bom le, da gre za precej veliko trgovino), a za srž današnje zgodbe je način, kako je ostal brez službe, precej pomemben dejavnik. Bil je priden in vesten delavec in čeprav so mu po glavi večkrat rojile neumnosti in ženske, so ga imeli povečini vsi radi. Včasih je sicer skuhal kakšno neumnost, ampak, hej, kdor je brez greha naj prvi vrže kamen, kajne? Pred dvema tednoma pa je med opravljanjem dela, na tleh zagledal debelo usnjeno denarnico in v njej odkril debel šop bankovcev po petsto evrov. Marsikdo bi seveda nemudoma poklical policijo, jim vse skupaj predal in se mogoče priporočil le za simbolično najdenino (čeprav mislim, da zakonsko pripadajoča najdenina znaša pet procentov skupne vrednosti denarja), ampak njega je v tistem trenutku zaslepil pohlep (pozneje je izvedel, da je bilo v denarnici več kot sto tisoč evrov) in denarnico je vtaknil v žep. Toda na tem svetu bržkone ni človeka, ki bi takšno vsoto pustil vnemar, pa če bi bil še tako bogat in že čez slabo uro je do njega prišel poslovodja trgovine in ga prosil, če stopi z njim v pisarno. Tam ga je že čakal moški v elegantni ter dragi obleki in nič kaj dosti prepričevanja ni bilo potrebnega, da je šel v svojo garderobno omarico in možakarju, ki se je kaj kmalu zavedel, da je v trgovini izgubil ogromno premoženje, zaradi česar se je vrnil ter s poslovodjo pregledal videoposnetke svoje nakupovalne poti, vrnil denarnico. Že čez nekaj dni ga je k sebi poklical še »vrhovni poveljnik« in mu prijazno »svetoval«, naj za dobro podjetja čimprej da odpoved…

Ja, znanca mi je zares žal in kar je naredil, je vsekakor neumnost brez primere. Marsikdo bi se v trgovino vrnil že zaradi borih sto evrov, kaj šele za denar, ki ga povprečen Slovenec ne privarčuje v celem življenju. Ne razumem, kako si je lahko mislil, da ga ne bodo odkrili, ko pa je dobro vedel, da je trgovina pod video nadzorom. Toda isti trenutek, ko je zagledal vse tisto premoženje, se mu je bržkone naredilo rdeče pred očmi in tako je naredil kar mu je velevalo srce in ne glava.

Sam pa sem se ob razpravi, ki se je vnela med mano in stranko, ki mi je to pripovedovala, češ ali je znanec naredil prav ali neumnost in ali si možakar že zaradi malomarnosti morebiti ne bi zaslužil vsega izgubiti, spomnil na oddajo, ki je bila kakšnih štirinajst let nazaj na nacionalni televiziji. Imenovala se je »Presodite«, licenca je bila angleška, osnovni koncept oddaje pa je bil, da je občinstvo pred tv zasloni aktivno odločalo o usodi glavnega junaka treh kratkih filmov. Natančneje, v prvem filmu se je zgodba zapletla in glavni junak je bil ponavadi postavljen pred težavno dilemo. V drugem, ki je sledil razpravi med voditeljem in tremi, več ali manj znanimi Slovenci, ki so se opredelili za to ali drugo možnost, se je dilema še bolj zapletla, v tretjem pa je vedno znova prišlo do nenadnega zasuka, zaradi katerega je mogoče gledalec spremenil mnenje. Pred ogledom četrtega filma se je seštelo glasove, ki so junaku svetovali kaj naj stori in na koncu se je zavrtelo eno od dveh inačic konca zgodbe. Ta je bil srečen ali slab, čisto nikoli pa nismo izvedeli, kaj bi se z junakom zgodilo, če bi gledalci izbrali drugo možnost.

Oddajo sem imel izredno rad, saj je dejansko bila neko ogledalo naroda, nikoli pa ne bom pozabil prve epizode, kjer je bil pred odločitev postavljen možakar, ki je na hipodromu našel nabito polno denarnico. Dilema je bila, ali naj jo nese na policijo ali naj denar obdrži. V drugem filmu je izvedel, da je denarnica last enega najbogatejših Britancev, v tretjem pa je ostal brez službe. Takrat na odločitev sicer nisem mogel vplivati, saj telefona doma nismo imeli, mobilniki pa so bili skorajda še domena znanstvene fantastike, a sem kljub temu glasno navijal za možnost naj denar vrne, saj bi mu bogataš zaradi njegove poštenosti utegnil priskrbeti novo službo. Toda Slovenija si je bila več kot enotna – moški naj denar obdrži. Našel ga je, torej je njegov, preprosto kot pasulj. Tako je obveljal glas večine, a konec, ki smo ga videli, bržkone ni bil všeč čisto nikomur, saj je možakar znova odšel na hipodrom kjer je zapravil ves najdeni denar, ob koncu pa je na njegova vrata prišla policija. Kako bi se zgodba razpletla v primeru, če bi denar vrnil, žal nisem izvedel in bržkone nikoli ne bom, a glede na to, da je bil ta konec precej pesimističen, predvidevam, da bi bila druga možnost srečnejša.

Sicer bi veljalo potrkati po lesu, vendar se mi do zdaj k sreči še ni zgodilo, da bi izgubil denarnico. Še na zaključnem izletu ne, saj sem šele veliko let pozneje izvedel, da mi jo je ukradel sošolec. Toda če se spomnim na omenjeno epizodo oddaje »Presodite« in samo pomislim na to kakšno neumnost je naredil moj znanec, se v primeru, da se mi zgodi kaj takšnega, za svoj denar bržkone lahko mirno obrišem pod nosom.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk