Iz volkovega b(r)loga

Ob takšnem vremenu je težko biti ne vem kako pameten. Kako da ne pomnim da bi v našem majhnem mestu že kdaj doživeli tako silovito burjo? Ne vem in slej ko prej tudi nikoli ne bom. Sicer v štirih minutah, kolikor se mi je ljubilo zmrzovati na balkonu nisem ujel kakšnega resnično izvanrednega sunka, ampak za prvo predstavo kakšen vihar imamo v Novi Gorici, bo najbrž tudi ta dovolj. In ne, nočem vedeti kako je v Ajdovščini, Vipavi ali Podnanosu…

Danes sem med srfanjem po internetu po izredno dolgem času naletel na zanimiv izziv. Fant, najbrž v rosnih najstniških letih, se je namreč znašel pred zanimivim problemom. Kako zbrati pogum in povabiti punco ven in predvsem kam jo peljati? Njegovo vprašanje je bilo sicer postavljeno izredno zmedeno in z vse premalo podatkov, ampak ko gre za pomoč najstnikom s podivjanimi hormoni, bo Volk rade volje pomagal in ker sem več kot prepričan, da se (tako kot z iskanjem receptov za francoske poljube) s problemov srečuje precej najstnikov, svoj obširen nasvet objavljam tudi na blogu.

KAKO PUNCO POVABITI VEN IN KAM JO PELJATI?

Že kar nekaj časa klepetata prek chata, MSN-ja, Facebooka ali sto in ene druge strani in v tem času si ji zagotovo že marsikaj povedal o sebi, tako kot ona tebi o njej in zdaj premišljuješ da bi se dobila in poznanstvo prek ekrana spremenila (ali vsaj poskusila spremeniti) v kaj več. Moj nasvet – povej ji. Naslednjič ko bosta klepetala, ob primerni priložnosti (žal se ne da povedati kdaj pride do nje, to moraš enostavno začutiti) enostavno ustreli ven stavek – Misliš da bi se dobila v živo?

Zapomni si, s tem boš sicer res nekoliko tvegal, ampak to spada zraven, zato resnično najprej sam pri sebi ugotovi: koliko pozornosti ti daje in na kakšni ravni je vajina komunikacija. Če čutiš da je simpatija obojestranska, ne odlašaj, enostavno vprašaj, povsem naravnost in brez slepomišenja. Žal nikoli ne moreš biti povsem prepričan, saj se še vedno zna zgoditi, da te bo zavrnila, tako da to vzemi v obzir, če te bo malo opogumilo pa naj ti povem, da če si fajn fant in si do zdaj naredil nanjo dober vtis, bo najbrž pristala.

Če bo slučajno zbežala in bo od takrat naprej ignorirala tvoje »klike«, si si njeno prijaznost očitno narobe predstavljal. Žal je tako in nič ne moreš pomagati, a to se predvsem med najstniki zgodi enkrat na sto, tako da brez panike (bi rekel Douglas Adams). Če bo rekla, da potrebuje še malo časa, si očitno bil malo prehiter, ampak nič še ni izgubljeno, še naprej klepetajta in ob priliki bosta že spet načela to temo. Ampak če res čutiš obojestransko naklonjenost, bo na srečanje najverjetneje pristala.

Kar se tiče lokacije srečanja, imam samo en nasvet: IZOGIBAJ SE KLIŠEJEM! Nikar se zmenita na najbolj klišejski lokaciji, kot je recimo Prešernov spomenik v Ljubljani. Kot prvo zato, ker boš tam imel občutek da vsi strmijo vate in ugibajo ali bo prišla ali ne (in še prav boš imel), kot drugo pa boš pokazal, da nimaš niti malo domišljije, kar dekleta odbija.

Bognedaj nesreče, da bi ji kaj prinesel. Nikoli in nikdar, ker boš naredil vtis, da nekaj želiš od nje, ti pa teh namenov nimaš, kajne da ne? Tudi ko pride, ji podaj roko, nasmehni se, lahko jo tudi narahlo objameš, za naprej pa bo bolje če že imaš kakšno idejo.

NIKAR V KINO, za to bo še veliko časa. Tam ne moreš početi nič posebno pametnega, razen gledati filma (okej ali pa se otipavat, ampak tudi za to bo še veliko časa), vidva pa se želita malo bolje spoznati. Zakaj je ne bi enostavno peljal na kakav ali karkoli že rada pije? Sicer je tudi to klišejsko, ampak še vedno lepo. Usedita se pod plinski grelnik na vrtu kakšnega umirjenega bara in klepetajta do onemoglosti. O čem? Tudi to je področje glede katerega se ne da veliko svetovati, ampak glede na to, da sta do sedaj prek ekrana klepetala o vsem mogočem in se tudi zaradi tega odločila da se dobita, poskusi s povsem normalnim pogovorom. Glasba, šola, šport…Morda vama bo na začetku nekoliko nelagodno, ampak če se bosta znala sprostiti in če sta oba vsaj malo klepetava, se bosta tako zabavala, da vaju bodo še prehitro zapodili z vrta, češ da bar zapirajo. Pa še en povsem prijateljski nasvet. Nekoč mi je ena prijateljica pripovedovala kako se je nek fant hvalil kako so doma bogati in kako mu kupijo vse kar si poželi, ker je mislil da bo tako naredil nanjo vtis. S TAKO BEDNIM HVALISANJEM NA DEKLE NE BOŠ NAREDIL VTISA Edino kar boš dosegel bo, da se ji boš zagabil, tako da resnično ne počni tega. Karkoli boš že govoril, denar, vera, politika in seks naj bodo ob prvem srečanju tabu teme.

Ko bosta tako sedela kakšno uro, dve, morda tudi več ( to je seveda odvisno od vajinega časa, starosti in še česa) ter se odpravila, se lahko ponudiš, da jo boš spremil in če bo sprejela, si lahko čestitaš. Glede na to, da je trenutno zima, ji ponudi naj te prime pod roko, saj je to izredno romantičen položaj za sprehajanje v dvoje, predvsem pa veliko bolj prijeten in ne tako neposreden kot je klasično »držanje za rokice«. Ko bo čas da gresta narazen, zaenkrat ne poskušaj s kakšnim poljubljanjem. To je vajin prvi zmenek in sam menim, da še ni čas za poljub, seveda pa je to odvisno od mnogo drugih dejavnikov in povsem mogoče je, da se motim. Lahko jo stisneš k sebi, tudi poljubiš na ličke, če bo pokazala da jo zanima kaj več (znakov enostavno ne moreš spregledati) pa morda lahko pride tudi do poljuba na ustnice, medtem ko je »francoz« resnično bolj malo verjeten.

Počakaj da gre v hišo ali kamorkoli že in če se bo obrnila, ji pomahaj ali pošlji poljub po zraku. Pomni, to da se je obrnila je sporočilo zate, da si naredil odličen vtis, da jo zanimaš in da srečanje zagotovo ni bilo zadnje.

Predvsem pa si dobro zapomni – tega kar sem ti zdaj napisal se ne da delati točno po navodilih. Navodila za uspešen zmenek ali celo za poljubljanje NE OBSTAJAJO, ker na tem svetu pač ni dveh ljudi, ki bi enako počela nekatere stvari. Bodi to kar si, če bo privolila v zmenek, oziroma v srečanje v živo, je namreč že to pol poti do uspeha. Očitno jo zanimaš in to je že dobro znamenje, vse ostalo pa je golo igračkanje. Verjemi v sebe in ljubezen, vse ostalo pa bo prišlo samo od sebe.

Resno, včasih se sam pri sebi vprašam ali je resnično tako malo potrebno, da je človek srečen, kajti po dolgih mesecih mukotrpnega čakanja, sem jo danes ponoči le prejel v roke in jo pred nekaj trenutki napol obredno položil na pisalno mizo, kjer bo slej ko prej počakala na trenutek, ko se je bom lotil. Najnovejši in že napol zloglasen roman Dana Browna, Izgubljeni simbol, v katerem bomo fani spet trepetali za usodo Roberta Langdona in odkrivali mračne in zamolčane skrivnosti, je od danes naprej na voljo tudi v slovenskem prevodu, poleg knjigarn pa si lahko svoj izvod nabavite tudi na vseh večjih Petrolovih bencinskih servisih.

Sicer ima moj prijatelj Bojan (ki se drugače ukvarja ravno s prevajanjem knjig) najbrž kar prav, ko pravi, da bi po takšnih avtorjih najraje malo pljuval, ampak naj jim bo, ker zaradi njih ljudje spet berejo, jaz pa dodajam – Dan Brown je pač…heh, Dan Brown, ampak ko ga bereš mu prav z užitkom nasedaš in če bi prek Langdona objavil teorijo, da je Zemlja suženjska kolonija Marsovcem, bi to ob njegovem načinu pripovedovanja zvenelo verjetno, prav zares bi.

Objav, ob katerih je jasno razvidno, da je avtor naslov izbral že pred začetkom teksta, sam ne maram kaj preveč, zaradi česar se tudi držim načela, da vsak prispevek na tem blogu poimenujem šele ko je tekst končan. Okej, lahko zanemarim izzive, kakršni so bili Taksistov ali Bolgarski dnevnik, ampak drugače pa sem vedno imel občutek, da bi mi naslov nekako narekoval kako naj tekst teče in prav zaradi tega ne bi mogel biti tako sproščen. Vendar pa navkljub vsem principom tega prispevka ne morem poimenovati drugače kot Spet doma in vse tiste, ki ste mislili, da bom omenjal Maria Galuniča, moram žal razočarati. Moj prispevek se tako njega kot njegove oddaje ne bo dotaknil niti od daleč.

Neko čudno naključje je hotelo, da se je obnova mojega doma zaključila ravno na moj rojstni dan. Okej, pretiravam, detajli še niso zaključeni, saj je moj mali brlog še vedno potreben picajzlastega čiščenja in resnici na ljubo bo še trajalo, da bom vse spravil v takšen red, kot bo všeč meni. A vseeno sem včeraj ob polnoči objel Marka, se mu zahvalil za ves trud, ki ga je vložil v tole obnovo in se dokončno vselil. Vse poglavitno je na svojem mestu. Postelja, ki je tako dolgo nisem imel, me zdaj potrpežljivo čaka nad mojo glavo, povsem nova vrata odlično tesnijo, okna še bolj, stene se bleščijo v čudoviti rumeni barvi, hladilnik dela tako tiho, da ga sploh ne slišim, kuhinje in kopalnice pa bolje da sploh ne začenjam omenjati.

In tukaj nekje se najde tudi mene. Na povsem drugem koncu brloga kot se me je našlo pred začetkom obnove sedim za računalnikom, ugotavljam, da sem povsem srečen in normalen triintridesetletnik, ki pa je v zadnjih štirih mesecih naredil zase ogromno. Zamišljeno se obračam na vse strani in kar ne morem dojeti, da je to pravzaprav moj dom. Da je to povsem isto stanovanje, ki mi je še konec avgusta vzbujalo odpor z vsem gnijočim pohištvom, ščurki, ki so se brezsramno sprehajali po kuhinji in kopalnici, okni, ki niso tesnila in še bi lahko našteval. Končal sem najpomembnejši in najzahtevnejši Volkov izziv do sedaj. Izziv, ki mi je pobral največ živcev, denarja in časa, ampak vsega tega mi ni bilo težko žrtvovati. Vedel sem, da bom nekoč to moral narediti in zdaj sem. V stanovanju ni ostala ena sama stara stvar, saj sem razdal ali odpeljal na odpad čisto vse razen zidov. Je to čas za nov začetek? Za nove izzive in nov začetek? Hm…

Če bi rekel, da je to priložnost za nov začetek, bi se bržkone povsem negiral, saj bi s tem nekako priznal, da mi je žal za dejanja iz preteklosti. A mi ni. Vsaka stvar je za nekaj dobra in ko se neka vrata zaprejo, se nekje odpre okno. Največji izziv je zaključen, zdaj je čas za nove in načrtov za leto 2010 se ne manjka. Obnova je bila zaključena z veliko mero trme, delovnega zagona in humorja in s temi tremi lastnostmi ne bi smelo biti čisto nič pretežko.

Ja, to je moj dom in to sem jaz. Izteka se še en trinajsti januar in kmalu bo potrebno oditi v posteljo. Doma v Volkovem brlogu, oziroma spet doma.

Pa smo ga še enkrat dočakali. 31. december namreč. Medtem ko se velika večina ljudi pripravlja, da bo tako ali drugače preživela »najdaljšo noč na svetu«, moja ne bo popolnoma nič posebnega. Ob sedmih zvečer bom v službi za pultom pozdravil prvo stranko z mojim značilnim »izvolijo, prosim« in to bolj ali manj umirjeno počel vse do sedmih zjutraj, ko bom le končal tole osem noči dolgo praznično serijo nočnih, ki sem jo (to velja poudariti) izrecno zahteval.

Ampak še preden skočim v delovno obleko in se odpeljem proti MMP Vrtojba, se enostavno moram dotakniti še ene tradicije. Vsi, ki me redno spremljate, bržkone dobro veste, da na zadnji dan v letu nekoliko polistam po svojem blogu in poskušam izpostaviti sedem prispevkov, ki so mi po mojem mnenju izredno dobro uspeli. Letos sem se na blogu tako tradiciji kot tudi simboliki sicer že nekajkrat izneveril, ampak recimo, da je še vedno lepo nekako potegniti črto pod prejšnjim letom in začeti novega.

Leto 2009 je bilo prelomno v mnogih stvareh in slej ko prej se je to poznalo tudi na blogu, ki sem ga na trenutke prav pošteno zanemarjal. Vseeno pa imam tako kot vsako leto tudi tokrat občutek, da so bili prispevki dejansko bolj kvalitetni kot kadarkoli prej. Hja, kvaliteta nad kvantiteto, kajne? No, poglejmo katerih sedem prispevkov sem se odločil dodatno izpostaviti. Vrstni red je tako kot vsako leto tudi tokrat določila zgolj in samo abeceda.

Dobro jutro, Nemčija

Včasih imam občutek, da se cel svet zaveda, da zgodovino pač piše stran, ki je v vojni zmagala, samo Slovenci ne. Ve se kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, ve se kakšen režim smo dobili in ve se, da je naredil mnogo krivic, med katerimi so najbolj obsojanja vredni prav povojni poboji. Ampak. Ste se kdaj vprašali kaj bi se zgodilo s partizani in ljudmi, ki so sodelovali z njimi, če bi v drugi svetovni vojni zmagala Nemčija? Mar ne bi dandanes ravno tako odkrivali množičnih grobišč in mar ni verjetno, da bi se povprečen nemški bloger začel nekega jutra spraševati kdo so bili ti ljudje in zakaj so bili pobiti?

Lenuhi in pijanci

Čeprav je bila Nova Gorica kot najmlajše slovensko mesto dolgo imuna na klošarje, je bila v zadnjem času dobesedno prisiljena odpreti oči. Klošarji so tukaj in nič se ne da pomagati. A to niso ljudje, na katere bi pozabila tako Bog, kot domovina, temveč dejansko lenuhi v pravem pomenu besede, ki večinoma imajo topel dom, vendar jim je lagodno življenje preveč ljubo, da bi se mu odpovedali. V Ljubljani, Mariboru in drugih večjih mestih ravno tako naletiš na nemarno oblečene ljudi, a s to razliko, da ti resnično nimajo kam iti, zaradi česar jim ni težko dati enega evra, do lenuhov in pijancev pa nimam niti trohice usmiljenja.

Matthieu in Vincent

Tisto noč so se mi na prazni avtocesti oči kar same od sebe zapirale in ni mi preostalo drugega kot da na počivališču Lom spijem eno kavo in se vsaj poskušam nekoliko predramiti. Mojo pozornost sta vzbudila fanta mojih let, ki sta nemarno ležala pred prodajalno in sproščeno klepetala. Ker sem šele borih 24 ur nazaj uspešno zaključil svoj avtoštoparski potep po državah sosedah nekdanje SFRJ, sem pristopil k njima in jima ponudil prevoz. V slabi urici, ki smo jo preživeli skupaj, sem spoznal francoska anarhista, ki sta ugotovila, da je vsakdanji sistem zanju preveč utesnjujoč, zato sta se lepega dne odločila, da bosta preštopala cel svet. Pot si plačujeta sama z občasnimi deli, mudi se jima ne nikamor in čeprav od tistega dne zanju nisem več slišal, se še zdaj sprašujem ali nista nemara našla poti do popolne svobode človeka. Matthieu in Vincent, še enkrat srečno, kjerkoli že sta.

Simbolika mlade Romunke

Dekle, ki je v mojo vrečo smeti najprej vrgla prazno škatlo za čevlje, čez nekaj minut pa še stare telovadne copate, je bilo zares lepo. Najprej nisem razumel kaj neki počne, ko pa mi je razložila, da se odpravlja v Italijo, kjer se bo poročila s fantom, s katerim jo je povezala agencija za stike, se mi je posvetilo. Ker se je odpravila boljšemu življenju naproti, je tukaj, tik pred italijansko mejo odvrgla staro obutev in obula povsem nove balerinke, tako kot bo zdaj za sabo pustila revščino in se podala bogatemu življenju naproti. Ji je uspelo? Jo je na cilju čakal princ njenih sanj? Nikoli ne bom vedel in le želim si lahko, da je resnično izpolnila svoje sanje.

Sizifov boj za parkirišča

Prebivalci centra Nove Gorice smo več kot obupani. Čeprav nam je občina »milostno« dovolila parkirati v modri coni, se še vedno zgodi, da včasih nikakor ne najdemo parkirnega mesta. Najbolj pa nas pogrejejo vozniki, ki mirno parkirajo na našem dvorišču, čeprav imamo na vhodu postavljen znak za prepovedan prehod z nedvoumnim napisom, da je parkiranje dovoljeno za stanovalce s parkirno kartico v avtu. Nekega lepega dne je bilo eni izmed mojih številnih sosed vsega dovolj, zato je meni nič, tebi nič zaparkirala enega od teh avtomobilov in odšla. Celotno dogajanje, ki je sledilo, sem spremljal in fotografiral z balkona ter ustvaril odlično fotoreportažo, ki pa večjega oblaka prahu žal le ni dvignila.

Tisti svet funkcionira drugače

Nemogoče je prešteti koliko »dobronamernih« nasvetov sem dobil, ko sem bil sredi najbolj intenzivnih priprav na svoj štoparski potep. Da ljudje dejansko mislijo, da v Albaniji moški komaj čakajo, da bodo nekoga z nožem pod rebra pa je nekoliko celo razumljivo. Nekdo, ki bo uspešno preštopal cel svet pač ne bo nikoli tako velika senzacija kot turist, ki ga bodo umorili nekje v Južni Ameriki. Tako velika večina ljudi še vedno počitnikuje na Malem Lošinju ali v Kronplatzu in se jim še sanja ne kako zelo so lepi prav ti eksotični kraji, pred katerimi so me svarili.

Več kot samo še ena položnica

Čeprav sva se z Volkčevo mamo ločila, ko je bil najin sin star komaj 18 mesecev, nisem nikoli dopustil, da bi trpel kakršnokoli pomanjkanje. Od prvega dne sem redno plačeval preživnino, ki jo je določilo sodišče in čeprav se mi je v skoraj desetih letih vseeno nekajkrat zgodilo, da sem zamudil za dan ali dva, ko so me »prevarali« prazniki, mi še na misel ni prišlo, da bi enostavno nehal, kot to počne mnogo drugih očetov. Se sploh zavedajo, da v bistvu trgajo od ust svojim lastnim otrokom? Ja, majhna in nič kriva bitja, ki se po ločitvi znajdejo pri enem od staršev, so veliko veliko več kot samo še ena položnica.

Tako, to bi bilo za letos vse. Žal se mi resnično mudi, tako da si boste morali letos še kakšen zanimiv prispevek, ki vam je morda ušel, najti kar sami, jaz pa vam želim le še veselo praznovanje in ostanite bralci Volkovega b(r)loga tudi v naslednjem letu.