Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

IX. Ni kratkih razdalj

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 19.01.2017 ob 21:49 pod 33 dni v ZDA

Slišati bo precej neverjetno, ampak tako daleč od doma bi se bržkone vsak Slovenec zdel kot najbližji sorodnik. Nekdo tako prijazen, vljuden, lepo vzgojen in s širokim, celo očarljivim nasmeškom pa še prav posebej. Prav zaradi vsega tega smo se še enega sončnega, toplega in precej zadušljivega dopoldneva s težkim srcem poslovili od male borke Zale in njene mlajše, nekoliko sramežljive sestrice. Pa seveda mame Janje. Vse smo močno stisnili v slovo, jim zaželeli srečno pot domov ter miren let, brez turbulenc ali drugih nevšečnosti. In čeprav še sam sebi nisem prav dobro verjel, sem po tistem, ko se je Cecilijin avto izgubil v daljavi, ugotovil, da imam solzne oči. Hja, tako pač je to v tujini, mar ne?

A kaj bi jokali, ko pa nam je še docela neraziskano mesto ležalo pred nogami in še predobro smo se zavedali, da bodo naslednji štirje tedni absolutno prehitro minili in bomo tudi mi prisiljeni spakirati šila in kopita ter se odpraviti proti domu. Z novimi nogicami vred.

Izbire, kam bi se lahko za začetek odpravili, je bilo malo morje. Maja ima po svojem očetu (za razliko od mene) odličen smisel za orientacijo, ki je včasih veliko bolj zanesljiv od vsake sodobne satelitske napravice, z mobilno aplikacijo Metro on the Go pa se resnično prav nič ni zdelo preveč oddaljeno ali toliko skrito, da lokacije ne bi našli. Sam sem sicer navijal za vnovičen odhod proti finančnemu centru, kjer bi si tokrat lahko napasli oči na resnično ogromnem in impresivnem Busch stadionu, domu baseballskega moštva St.Louis Cardinals (ime sicer s sakralnimi funkcionarji nima neposredne povezave, kajti Cardinal je tudi majhen severnoameriški in kanadski ptiček rdeče barve), a Miši bi bilo tam slej ko prej precej dolgčas, tako da smo se na koncu složno odločili, da jo mahnemo proti znamenitemu mestnemu živalskemu vrtu. V samemu srcu ogromnega Forrest Parka, od našega hotela oddaljenemu dobrih sedem milj.

Do najbližje avtobusne in metro postaje Central West End, ki smo jo v zgolj dveh dneh že dodobra spoznali, prav tako kot sistem nakupa in potrjevanja vozovnic, ki je povsem avtomatski, smo znova potrebovali zgolj slabih deset minut ter se po nakupu štirih roza lističev ob čakanju na linijo, ki bo šla v pravo smer, posedli na klopi. A v istem trenutku me je prešinila naravnost briljantna ideja.

»Majča,« (izraz, ki ga uporabim, ko se je moji življenjski družici potrebno nekoliko prilizniti ali jo v nekaj prepričati). »S tem vlakom se bomo peljali samo eno postajo, torej do Forrest Parka. Se nam sploh splača zapraviti pet dolarjev za pot, ki bi jo morda lahko prehodili?«

In moja Maja, ki jo včasih peš težko spraviš celo do najbližjega nakupovalnega centra, se začuda ni dala prav veliko prositi. Strinjala sva se, da pet dolarjev resnično ni neko hudo premoženje, ampak zakaj neki bi za eno samo postajo plačevala, če pa imava za razliko od najinega ljubega glodavčka, ki ji krivice seveda ni bilo, saj je sedela v kolikor toliko udobnem vozičku, vsak po dve zdravi nogi? Da bi se kljub vsemu obrnili in se poslužili metroja, naju niso prepričale niti besede priletne ženske pred vhodom v bolnišnico. Ko sva se zmedeno ozirala in prek aplikacije Google Maps študirala, v katero smer bi se bilo najpametneje odpraviti, je pristopila in vprašala, če nama lahko pomaga. Sklep pogovora je bil, naj kljub vsemu raje uporabimo metro, saj postaja Forrest Park nikakor ni tako blizu, kot se morda zdi in čeprav se nama je bržkone obema zdelo, da bi jo bilo pametno poslušati, smo se vseeno odpravili peš po poti, ki jo je izrisovala najbolj priljubljena mobilna aplikacija za navigacijo, torej Google Maps. V osrčje Forrest Parka.

Po tridesetih minutah počasne, a zaradi vročine in neznosne vlage precej naporne hoje, stvari niso bile več zabavne. Miša je postajala nestrpna, kdaj bomo končno pri živalicah, Majo so športni copati pošteno ožulili, mene pa je (čeprav zelo zelo rad hodim) začelo trgati v križu. Bili smo prepoteni, pot na ekrančku mojega Samsunga pa se ni kaj prida skrajšala.

»Greva nazaj na metro?« sem dahnil v nekem trenutku.

A Maja se je predlogu ostro uprla. Hodili smo pol ure, mokri smo in pomalem že žejni, zdaj pa spet pol ure hoje nazaj, da bomo spet na štartu? Ne pride v poštev!

Nahajali smo se sicer v precej lepem predelu mesta. Široka in povsem prazna Lindell Blvd je sekala naselje, ki je dajalo vtis, da smo se znašli v kakšnem h’woodskem filjmu. Velike, opečnate hiše z velikimi okni in vrati, vsaka z velikim travnikom s skrbno pokošeno travico in skrbno tlakovanimi dovoznimi potmi do garaž. Kar predstavljal sem si, kako se za božič ali zahvalni dan od hiše do hiše prelivajo arome po pečenih puranih in kako se za velikimi mizami zbere vse bližnje in daljno sorodstvo ter se po molitvi loti pojedine. Ja, bulevar je imel samo eno napako. Ni ga bilo videti konca. Ravna in široka cesta, vse dokler je segel pogled.

Po še eni uri hoje, ki jo je k sreči močno olajšal košat drevored, ki nas je dodobra zaščitil pred žgočim soncem, a vlage iz ozračja tudi drevesa niso mogla odstraniti, sta bili moji dekleti na robu živčnega zloma, sam pa bi se od samega besa nad samim seboj najraje pojedel. Maja se je sesedla na klopico ter obupano zasikala, da se ne premakne nikamor več, sam pa sem odpel Mišo z vozička in se pripravil, da jo vzdignem, saj je izrazila željo po lulanju. A v istem trenutku, ko sem se pripravljajoč na novo dozo bolečin v križu zazrl v daljavo, so se mi zasvetile oči. Slabih dvesto metrov proč se je bleščal avtomat za nakup vozovnic. Kar je lahko pomenilo zgolj eno. Da smo dejansko prišli na postajo Forrest Park! In čeprav mi Maja sprva ni verjela, sem jo le prepričal, da je po krajšem počitku in manjši sanaciji žuljev (v stilu NNNP sem v priročnem nahrbtniku poleg pijače in rezervnih oblačil imel tudi obliže) vstala in sama ugotovila, da nam je prav zares uspelo prehoditi precejšnjo razdaljo.

Od tu naprej ni bilo več nobenih problemov. Prav kmalu je na avtobusno postajo v neposredni bližini metroja pripeljal pisan mini bus, za katerega sva (internet ftw) vedela, da prevaža turiste in domačine od ene do druge točke po Forrest Parku in tako ustavi tudi pred živalskim vrtom. In ko smo po slabih dvajsetih minutah vožnje v do skrajnih meja ohlajenem vozilu (sam sem se močno bal, da bi se tako prepoteni in razgreti utegnili prehladiti, a da bi izstopili in preostanek poti prehodili, si nisem upal predlagati, lahko pa vam vnaprej izdam, da se to ali kaj podobnega k sreči ni zgodilo) spet pristali na žgočem soncu, tik pred vhodom v največji živalski vrt v ZDA, je bilo vse pozabljeno. No, skoraj vse, kajti Majo so žulji še vedno mučili, a po nakupu cenenih japonk v trgovini, je bil tudi ta problem nekoliko manjši.

Ne vem katera usoda je želela, da smo prehodili tudi celotno pot nazaj. S to razliko, da smo tokrat ubrali pot ob široki mestni obvoznici in si tako privarčevali miljo ali dve hoje. Seveda smo po tistem, ko smo iz živalskega vrta izstopili skozi drug (južni) vhod/izhod iskali avtobus, a ker česarkoli kar bi vsaj malo spominjalo na avtobusno postajo (ki bi – tako Maja – morala biti prav tam), kot tudi kakšnega približka avtobusa ni bilo od nikoder, smo se odločili, da jo do hotela spet mahnemo kar peš. Sonce je izgubilo veliko večino svoje moči in koraki so bili, složno  z dejstvom, da smo bili primerno hidrirani, neprimerno lažji. Poleg tega nas je opogumljalo dejstvo, da nas v hotelski sobici čaka tuš kabina z neomejenimi količinami tople vode, poln hladilnik in mehke postelje. Po kratkem postanku pri enem od premnogih ponudnikov hitre prehrane v mestu in še dobri urici hoje, so hiše spet začele dobivati znane obrise mestnega predela po katerem smo se sprehajali pred nekaj več kot štiriindvajsetimi urami.

Zvečer, kmalu po tistem, ko je Miša po vseh naporih, ki jih je prinesel minuli dan, ne ozirajoč se na časovno razliko, trdno zaspala, sem v hotelskem atriju s prstom potoval po ekranu prenosnika, na katerem je Google Maps izrisal vse milje, ki smo jih tekom dneva prehodili ter nejeverno zmajeval z glavo. Kako sem sploh lahko bil tako neumen, da sem pomislil, da kratka razdalja v ZDA pomeni isto kot kratka razdalja v vasi (ki bi rada bila mesto) po imenu Nova Gorica? V Ameriki majhnih stvari in tako tudi majhnih razdalj enostavno ni. A čeprav sva z Majo še istega večera odkrila, da bi se, če bi resnično želela privarčevati tistih borih pet dolarjev, lahko sprehodila do bližnjega Planetariuma, kjer bi lahko vstopili v mini bus in se prepeljali do živalskega vrta, nama tega športnega dne ni bilo žal. Ko se je zunaj dokončno znočilo in mi je mobilnik dal vedeti, da se v Sloveniji že dani, sva padla v posteljo in zaspala kot ubita, to pa je bilo glede problemov s časovno razliko tudi vse. Hm, kdo je že rekel, da je vsaka, čisto vsaka stvar za nekaj dobra? No, če (tako dr. T.S. Park) seveda odštejemo spazme v mišicah.

  • Share/Bookmark

VIII. Trgovina velikih stvari

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 18.01.2017 ob 20:40 pod 33 dni v ZDA

V življenju sem preizkusil že kar nekaj hotelov. Tako doma kot tudi v tujini. Od večjih do malo manjših. Od dokaj modernih do povsem cenenih. Od takšnih, kjer je luksuz samoumevna stvar (okej, priznam, takšen je bil do sedaj samo en in sicer dve desetletji nazaj v Umagu) pa vse do takšnih, kjer dobiš posteljo, tuš in nič več. Od takšnih, ki so v mojem srcu našli posebno mesto (recimo Leonardo DaVinci v Milanu) pa vse do tistih, ki bi si jih najraje izbil iz glave in še zdaj ne morem verjeti, da sem bil kdaj tako neumen, da sem plačal za prebiti noč pri njih, ko pa bi lahko bilo kvečjemu obratno. Prav posebno mesto v mojem srcu je za vse večne čase dobil tudi Home 2 suites by Hilton v St.Louisu, ki nam je tekom bivanja v ZDA dejansko bil drugi dom.

A prav tako kot velika večina ostalih hotelov na tem svetu (izvzemši recimo Plazo, Ritz ali še katero drugo luksuzno verigo, katere hotelov mi v življenju bržkone ne bo dano videti od znotraj), je imela tudi naša mala sobica, ki smo jo že prvega dne vsi trije pošteno vzljubili, svojo majhno pomanjkljivost. Svetleč, velik hladilnik v kotu je namreč bil povsem prazen. Zakaj sem nekaj vrstic nazaj izpostavil dve luksuzni verigi? Ker se pri njih slej ko prej zgodi, da gosta, navajenega luksuza, zaradi česar si nekoliko bolj petičen počitek pač zlahka privošči, v sobi pričaka tudi velik hladilnik, do vrha napolnjen s hrano in pijačo priznanih blagovnih znamk. Veliko drugih hotelov svojim gostom sicer resda ponuja tiste hecne mini hladilnike, t.i. »minibare«, v katerih se poleg nekaj malega alkohola v najboljšem primeru lahko najde nekaj majhnih čokoladic ali vrečko kikirikija. A seveda velja pogledati cenik, še preden si odpreš pollitrsko plastenko Jamnice, kajti ko vidiš, da je cena priljubljene hrvaške mineralne vode nabita do reci-piši dveh evrov in pol, hitro sprevidiš, da ti v bistvu ni prav veliko do nje.

Kakorkoli že, nas je v sobi pričakal zgolj velik, a povsem prazen hladilnik, za nujne primere pa nam je prijazna uslužbenka bosanskega porekla (ki ji ni bilo težko opustiti angleščine, ko je videla, kako brezskrbno se lahko pogovarjamo v njenem materinem jeziku) že takoj ob prihodu povedala, da imamo na recepciji na razpolago poln hladilnik pijače (in čokoladic) ter poln zamrzovalnik hrane, ki jo zgolj položiš v mikrovalovno pečico v sobi, pogreješ in poješ. Seveda ne zastonj, tako kot v ZDA ni zastonj takorekoč nič. Cene sicer niso bile tako nabite, kot pri zgoraj omenjenih minibarih, vseeno pa nam ni dišalo dajati za vsako pollitrsko plastenko Coca cole, Fante ali Sprita dva dolarja. Saj ne, da je to neko oderuštvo, ampak zakaj bi, če ni potrebno? Tako smo ponudbo gospe Cecilije, da nas bo takoj, ko se nekoliko spočijemo in aklimatiziramo peljala v kakšen supermarket, kjer bomo lahko nabavili hrano in pijačo in si pošteno napolnili hladilnik, kjer bo vse na dosegu roke, zgrabili z vsemi rokami. Drugega dne bivanja v Ameriki, ko se je prikupna Zala s svojo mami in sestrico že počasi odpravljala na odhod proti domu, se je gospa Cecilija ob dogovorjeni uri, točna kot švicarska ura, resnično prikazala na recepciji.

Kot sem že nekajkrat omenil, sva bila z Majo seveda še povsem zelena. Kako bi sploh lahko vedela, kaj je na povsem neznani celini najboljša izbira? A tako kot velika večina ostalega življa matere Zemlje (vključujoč tretji svet), sva tudi midva že slišala za zloglasni Walmart. Maja kot prava pravcata amerikanofilka seveda še prej kot jaz, ki sem se z njim prvič srečal, ko ga je leta nazaj v Mladini seciral Marcel Štefančič. In firbec je bil močnejši od Cecilijinega nasveta, da bi Schnucks (izg. Šnuks) morda bil boljša izbira. Če smo že prišli v Ameriko, si bomo ta sinonim izkoriščanja delavskega (oz. trgovskega) razreda tudi ogledali v živo.

Walmart je seveda tako velika trgovska veriga, da lahko postavlja svoje pogoje, a čez eno pravilo nikakor ne more in sicer, da bi kakšnega od svojih centrov postavil v bližino centra ali urbano naselje. Ne gre. Zakaj tako seveda ne vem, tega ni vedela niti Cecilija, a posledično stojijo vsi večji nakupovalni centri tega giganta na obrobju mest. Ker St.Louis, kot je bilo tudi že rečeno, ni neko ogromno velemesto, ampak »nekaj vmes«, do tja nismo potrebovali več kot deset minut vožnje, večinoma po široki in presenetljivo prazni obvoznici, a ko je Cecilija avto parkirala na ogromnem parkirišču, sem zgolj zamežikal od presenečenja. Je to res vse? Sicer smo stali pred veliko, opečnato in skrbno načrtovano ter lepo izdelano stavbo. A to ni bil noben presežek, ki bi ga pričakoval človek glede na pričevanja ljudi na internetu ali znancev, ki so v ZDA že bili. Vse skupaj pač ni bilo večje od novogoriškega nakupovalnega centra Qlandia in veliko veliko manjše od Mercator centra v Šiški. Cecilija je slej ko prej opazila, da mi nekaj ne gre v račun, a ni hotela ničesar reči, Maja pa me je spodbodla. Pridi, gremo notri, kaj se bomo cvrli tu zunaj na soncu.

Tudi notranjost tega supermarketa se sprva ni zdela nič posebnega. Pač, trgovina kot trgovina, kaj pa naj človek pričakuje od trgovine, česar v Evropi ali tudi doma še ni videl? A prava slika, ki mi je znova dala vedeti, da se nahajam tisoče in tisoče kilometre stran od doma se je odprla, ko sem zagrabil voziček in se sprehodil proti oddelku s sadjem in zelenjavo (zveni znano?).

Sam nimam svoje najljubše trgovine. Zelo zelo rad sicer nakupujem v majhnem Sparu na obrobju našega spalnega naselja, le streljaj oddaljenega od našega brloga. Je pač majhen, pregleden in točno vem na kateri polici bom našel točno to kar potrebujem. A to ne pomeni, da bom zgolj zaradi butastih principov zahajal samo v to trgovino in tako povsem mirne duše včasih zaidem tudi v Mercator center, Leclerc, Interspar v City parku ali celo Coop v italijanskem nakupovalnem centru Tiare. A vseh naštetih resnično ne maram prav preveč, saj so zame absolutno preveliki in ne samo da me živcira, na trenutke me resnično frustrira zamotan sistem regalov, zaradi katerih izgubim rdečo nit takoj po tistem, ko pustim za seboj oddelek s sadjem in zelenjavo. Posledično seveda ne najdem stvari, po katere sem sploh prišel ali nanje docela pozabim, na koncu pa sem jezen sam nase, ker spet zapravim kakšen evro preveč, domov pa ne prinesem nič pametnega (kot se mi je zgodilo včeraj).

Glede na povedano si boste torej zlahka predstavljali, kakšen šok sem doživel v velikanskem (ne, to bo premil izraz), ogromnem, gigantskem supermarketu, obkrožen z artikli, ki sem jih videl dobesedno prvič v življenju. Začetni načrt je bil kupiti nekaj sadja, nujno potrebno pijačo in kakšen prigrizek, morda celo v obliki zamrznjene hrane, a brez Cecilije, ki je potrpežljivo hodila za nama in neutrudno, čeravno nekoliko zaspano (šele pozneje sva izvedela, da je za njo naporna nočna izmena, zaradi česar nama je postalo žal, da sva jo sploh obremenjevala in se odločila, da bova njeno prijaznost poskušala čim manj izkoriščati) delila nasvete, bi si slej ko prej naredila medvedjo uslugo. Najbrž bi v hotel pritovorila par galon pomarančnega soka (pakiranega v tistih oranžnih kanticah, ki jih je moč videti v marsikateremu h’woodskemu filjmu ali seriji), v katerem je največ en cel procent pravih pomaranč. Ali pa nekaj kilogramov (se opravičujem – funtov) pretirano začinjene, zmrznjene lazanje. No, morda pa bi se v labirintu visokih, do zadnjega kotička napolnjenih polic enostavno izgubila.

Ob obisku Walmarta, morda najbolje dojameš, zakaj se za Ameriko govori, da je dežela velikih stvari oziroma na čem temeljijo trditve, da majhnih stvari tam enostavno ni. Galone in galone najrazličnejših vrst pijače, velikanske posode sladoleda, ogromne škatle zmrznjene hrane in pralnih praškov. Nerazumljivo velike aluminijaste škatle piškotov in gigantske vreče čipsa. Pa celi zaboji do skrajnih meja ohlajenega piva (hotel sem kupiti eno za posebne priložnosti pa ga enostavno nisem našel, sem pa zato ob slovesu hotelski uslužbenki miss Ornethii lahko podaril pet pločevink priljubljenega Bud lighta) in celi vrči grškega jogurta s sto in enim okusom. Vse to po tako smešno nizkih cenah, da človek komaj verjame, da se jim to sploh splača. Ceciliji so bili seveda znani vsi trgovski triki, na katere bi sicer z Majo hitro padla, čeprav sem sam zaradi dvajsetletnih izkušenj dela v trgovini kar precej podkovan v njih, a vseeno smo po slabi uri tavanja med policami nabrali svari za en cel poln voziček. Pravo presenečenje pa nas je šele čakalo.

Iz svoje službe sem navajen, da če se bo nabrala vrsta petih ljudi (včasih še manj), bo najmanj eden nekje zadaj začel vpiti, naj začnemo migati nekoliko bolj živo, ker nima cel dan časa. Spet drug ekstrem so ljudje, ki zahtevajo brezplačno prozorno vrečko (ki jo nato najdeš nemarno odvrženo na travniku za servisom) za zgolj dve škatlici cigaret. No, v Walmartu so oba problema zastavili na čisto svoj način. Že ko smo v vrsti čakali na blagajni, se mi je zdelo čudno, zakaj traja toliko časa, ko pa je ženska latinoameriške polti imela zgolj deset, največ petnajst drobnih artiklov. Toda ko se je navsezadnje le umaknila, sem imel kaj videti. Mlad temnopolt fant, ki je dajal vtis, kot da so ga včeraj potegnili naravnost iz kultne ameriške nadaljevanke Oz, tako z nemarno urejeno frizuro kot tudi z nelično posejanim tetovažami po rokah in vratu, da razvlečene in precej načete obleke sive barve niti omenjam ne, si ni dal sile. Lepo, počasi, približno v takšnem tempu kot Maja zjutraj srka svojo instant kavo, je namreč vsak artikel najprej zgrabil v roke, si ga dodobra ogledal, ga počasi poskeniral in še bolj počasi preveril na ekranu, če je črtna koda resnično zaznala pravi izdelek. In ravno v takšnem (jebivetrskem) tempu položil artikel v sivo vrečko. Če je vanjo lahko šla zgolj galona brusničnega soka Ocean spray, tudi prav. In prav tako počasi kot je potekalo skeniranje (če vam povem, da smo na blagajni skupno prebili najmanj dvajset minut, a raje več kot manj, si boste morda znali predstavljati), si je poba vzel čas tudi pri plačevanju. Vsakega od dvajset dolarskih bankovcev, ki sem mu jih podal, je namreč najprej preveril s pogledom proti luči na stropu, ga položil pod ultravijolično svetlobo in ko je končno ugotovil, da je z njim vse v najlepšem redu, ga je položil v blagajno. Hja, če zatrdim, da bi vodilni v Hoferju ob opazovanju njegovega početja slej ko prej doživeli nič manj kot živčni zlom, najbrž nisem prav daleč od resnice. Če pa je name kaj res naredilo vtis, je to bilo, da se nihče ni hudoval nad njegovo počasnostjo ali celo nad nami. Čeprav se je tekom časa, ki smo ga prebili na blagajni, nabrala dolga vrsta čakajočih, od katerih so nekateri v rokah dejansko imeli dva artikla, ni bilo opaziti najmanjše sledi slabe volje. Niti naveličanosti ne in če ne bi videl z lastnimi očmi, slej ko prej ne bi verjel, da je kaj takšnega sploh mogoče.

Prenašanje kakšnih tridesetih vrečk do Cecilijinega avtomobila, se je sicer izkazalo za lažji zalogaj, kot sem sprva predvideval. Ker v trgovino v naši družini večinoma hodim jaz, sem nošenja težjih bremen že dodobra navajen, tu pa je bila naloga zaradi prodajalčeve razsipnosti z neekološkimi vrečkami (ki sicer povečini niso zdržale poti od recepcije hotela do naše male sobice) še lažja. Kakšnih pet sem si obesil na obe roki, še pet na prste vsake roke, druge pa sta si razdelili Maja in Cecilija. Skupni račun za vso pijačo (ki je sicer prevladovala, kajti brez nje v St.Louisu v poletnih mesecih enostavno ne gre), hrano, sadje in sladoled ter veliko plastenko (majhnih pač ni) tekočega pralnega praška Tide? 160 dolarjev. Bržkone zveni ogromno, a če bi se spomnil fotografirati vso to »špežo« (ja, to je primorski izraz za »fasungo«), bi od presenečenja zažvižgali tudi vi.

Na moje pomisleke, da bi znali na recepciji doživeti kakšno pripombo, češ da to ne gre, da v sobo ne moremo znositi toliko stvari, saj bi v tem primeru lahko vsakdo delal tako, hotel pa kaj veliko dobička v tem primeru ne bi imel, se je Cecilija zgolj zasmejala in mi rekla, da se nimam za kaj sekirati. In prav zares nismo doživeli niti ene same, najmanjše pripombe, čeprav sem se s polnimi rokami vrečk mimo recepcije sprehodil najmanj petkrat. Tako je tudi velik hladilnik začel kazati čisto drugačno podobo, a čeprav sem sam menil, da smo pred obiskovanjem trgovin dobri za najmanj štirinajst dni, je bilo to zelo zelo daleč od resnice, saj je že po slabem tednu pijače začelo konkretno primanjkovati. A v Walmart se nismo več vrnili, temveč sem se naslednjič kar peš sprehodil do Schnucksa. Ampak to je zgodba že za kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

VII. Stopnice bodo počakale

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 7.01.2017 ob 20:21 pod 33 dni v ZDA

Skozi veliko, z debelo zaveso zastrto okno so prodrli prvi prameni svetlobe, ki so napovedovali začetek drugega dne v ZDA, ko so težka, protivlomna vrata naše male sobice nežno zapiskala in se počasi odprla. Na hitro sem sklopil skupaj prenosni računalnik in si na glavo nadel angelski sij.

»Dobro jutro, draga!«

Moja Maja seveda še zdaleč ni priplavala po juhi, pravzaprav vse prej kot to. In ko se spravi k zasliševanju, morda na trenutke dejansko spominja na zloglasno nacistično tajno službo, kot se rad pošali njen oče. A kakršnokoli izpraševanje bi bilo tokrat povsem odveč. V trenutku ji je bilo namreč kristalno jasno, kaj sem počel, sam pa sem lahko le upal, da jo bom dokončno prepričal, da resnično nimam nič norega v mislih, temveč se le tolažim oziroma si iz misli izbijam naglo se bližajoče dejstvo o resni operaciji.

Najbolj hecno pri vsem skupaj je bilo to, da me sploh ni zalotila na kakšni »čudni« strani. Nisem gledal pornografije in nisem flirtal na kakšnem od premnogih portalov za zmenke. Prav tako nisem študiral koliko tetovažnih salonov je moč najti v St.Louisu ali se zanimal za mestno ponudbo najstarejše obrti na svetu. Bil sem na spletni strani največjega in najbolj znanega, že skoraj razvpitega in malodane kultnega ponudnika avtobusnih prevozov v ZDA, Greyhound.

Bralci, ki me spremljate že od vsega začetka ali pa vsaj nekoliko več časa, to že veste, novejši pa ste verjetno do tega trenutka tudi že prišli do ugotovitve, da sem s h’woodom in filjmi na splošno kar precej zasvojen. Ja, gibljive slike so pomemben del mojega življenja, prepoznavni filjmski junaki pa so tudi v precejšnji meri zaznamovali mojih štirideset let. Eden od teh, ki mu nameravam posvetiti današnji prispevek in je bil z mojim ranim raziskovanjem spletne strani Greyhounda tudi tesno povezan pa še prav posebej.

Spoznal sem ga sicer dokaj pozno, šele v prvem letniku srednje šole, ko sem začel aktivno trenirati borilne veščine, a to ne pomeni, da je kaj manj pomemben kot recimo Indiana Jones, Marty McFly ali Luke Skywalker (mimogrede, ste opazili, da »padam« na pozitivce?). In zanj vsekakor lahko rečemo, da je eden od tistih, ki je dosegel t.i. »ameriški sen«. Od popolne nule s samega socialnega dna pa vse do svetovne zvezde in potem prav počasi nazaj. Vse to skozi znoj, solze in kri.

Saj ste do tega trenutka že uganili o kom govorim? Ne? Čisto prepričani? Okej, bom malo pomagal. Ni prav bister fant (a ima široko srce), bolj kot vse na svetu ljubi svojo ženo Adrian in če bi se tepel z legendarnim filjmskim arheologom, bi bržkone zmagal.

Ja, to je on. Rocky Balboa!

Kmalu po tistem, ko sva z Majo trdno sklenila, da zagrizemo v jabolko, imenovano SDR in začela raziskovati St.Louis, se je v meni pojavilo neke vrste obžalovanje. Mar se ni znal dr. T.S. Park nastaniti v Filadelfiji? Kultni Gateway Arch, simbol St.Louisa me ni ganil niti za par sekund, misel na to, da bi se imel priložnost povzpeti po legendarnih stopnicah Filadelfijskega muzeja umetnosti (dokaz za to, da so resnično priljubljena turistična lokacija se skriva tudi v dejstvu, da imajo svoj prispevek na Wikipediji, nobenih težav za izrisati pot do njih pa nimajo niti Googlovi zemljevidi) in na vrhu zaplesati zmagoslaven ples pa mi je začela čedalje bolj buriti domišljijo. Kaj pa, če bi si nekega dne vzel en sam samcat dan in to resnično naredil? Morda bi se obenem sprehodil še po poti, ki jo je ubral Bruce Springsteen v videospotu svoje uspešnice Streets of Philadelphia, a to bi pa resnično bilo vse. Ko bi enkrat stal na vrhu tistih stopnic, se sam prepričal o fenomenalnem razgledu in zgolj pomislil na to, da stojim na legendarnem filjmskem mestu, ki ni več zgolj to, temveč že kliše, ki se mu na svojevrsten način pokloni tudi najnovejši spin-off izdelek gibljivih slik, Creed, v katerem v vlogi Rockyja seveda nastopa Stallone, bi imel občutek, da sem v življenju videl vse.

Maja seveda mojega navdušenja ni delila. Češ, v ZDA boš imel dovolj drugih skrbi, zapraviti par sto dolarjev zgolj za to, da boš videl ene same stopnice, pa tudi ni vredno. Če smo že pri potepanju, pa bi bilo vsekakor bolje, če bi si šli ogledati Dealey Plazo (na kateri je bil izvršen eden najbolj znanih atentatov vseh časov, s katerim je Maja dobesedno zasvojena že celo življenje) v Dallasu, ki je od St.Louisa oddaljena precej manj kot največje mesto zvezne države Pensilvanija.

Prav tako kot se je Maja zavedala, da bo ogled lokacije, na kateri je svoj zaključek dobila ena največjih (če ne celo največja) zarot vseh časov ostala neuresničena želja, sem seveda tudi sam vedel, da bo tek po legendarnih stopnicah, kljub temu da bodo bližje kot kadarkoli doslej, ostal v domeni sanj. Kristalno jasno mi je bilo, da v St.Louis nismo prispeli na počitnice in da ne bomo imeli na razpolage celotne Amerike, ki nam bo ležala pred nogami. Naloga, zaradi katere smo se sploh podali na dolgo pot, je bila jasna, da bolj ne bi mogla biti, a sanjarjenja mi seveda ni mogel nihče preprečiti. In tako sem sanjaril ter hkrati iskal izgovore, zakaj bi bilo vse skupaj do absurdnosti nesmiselno.

Lahko bi se odpravil z letalom. Vzelo bi mi točno en sam samcat dan in par sto dolarjev. Hm, kaj pa prevoz s filadelfijskega letališča do muzeja in potem spet nazaj? Lahko bi šel z avtom. Po neznani deželi, z neznanim vozilom in brez mednarodnega vozniškega dovoljenja na razdalji, ki je primerljiva z vožnjo od Ljubljane do Koebenhavna? Tega bi se lotil samo nekdo brez vsakega občutka odgovornosti ali zelo zelo velik bedak. Lahko bi se poslužil največjega ponudnika avtobusnih prevozov v ZDA, Greyhound. In pustil moji dve dekleti tri dni sami …Tudi pri vlaku sem našel popolnoma enak izgovor. Čisto vedno sem na koncu pomislil še na svojo “indijansko” angleščino, s katero bi se moral sam samcat znajti v ogromnem velemestu ter zaključil sanjarjenje s širokim nasmeškom na obrazu. V mislih sem ničkolikokrat stal ob vznožju stopnic, naredil »selfie« z bronastim kipom enega mojih najljubših filjmskih junakov vseh časov ter se naslednji trenutek s slušalkami na ušesih, iz katerih bi odzvanjala instrumentalna melodija »Fanfare for Rocky« zapodil po stopnicah navzgor, v realnosti pa sem znova in znova našel izgovor zakaj tega ne morem in predvsem ne smem narediti.

Z Majo sem te sanje pred odhodom razčistil najmanj enainsedemdesetkrat. Vedno, ko sem na internetu odkril poceni polet iz Missourija do Pensilvanije, sem čutil nerazložljivo potrebo, da informacijo delim z njo, a čeprav sem ji hkrati vedno, ampak res čisto vedno dal vedeti, da ne njej, ne mojemu ljubljenemu glodavčku tega ne bi nikoli naredil, je v njej verjetno ostajalo seme dvoma, saj je vedno poudarila, da nima nič proti temu, da bi jo pa resno skrbelo zame. In prav nobene potrebe ni bilo, da bi jo dober dan po prihodu v St.Louis in zgolj štiri dni pred operacijo obremenjeval s tem, da moj avanturistični črviček spet gloda v misli idejo, da bi jo ubral malo po svoje.

»Ne bom,« sem se nasmehnil. »Tako kot tudi ti ne boš šla v Dallas, tudi jaz ne grem v Filadelfijo. Z vama bom v vsakem trenutku, stopnice in Dealey Plaza pa bosta počakala prav tam, kjer sta, da v Ameriko mogoče nekoč pridemo na prave počitnice.«

Zgodba se s tem sicer ni zaključila. No, pravzaprav se je, a ne čisto dokončno. Že res, da mi je Maja ob neki priložnosti priznala, da je na trenutke, ko sem ob fanatičnem raziskovanju transferjev prek ZDA dajal vtis navdušenega turista, resnično pomislila, da mislim resno (jaz pa njej še enkrat, da je bilo zgolj in samo sanjarjenje, s katerim sem odganjal misel na SDR). Že res, da sem Miši v bolnišnici pripovedoval zgodbe o srčnem boksarju dobrega srca, ki je tekel po stopnicah, po katerih se bova nekega lepega dne povzpela skupaj in na vrhu zaplesala zmagoviti ples, prav tako kot on. Že res, da sem trznil, ko nam je družina z Irske, katerih sin je bil operiran le nekaj ur pred Mišo, povedala, da se v Evropo vračajo prek Filadelfije. A Majo sem navsezadnje tudi prepričal, da smo nekaj dni pred odhodom domov obiskali avtobusno postajališča Greyhounda, ki se nahaja manj kot sto metrov od hokejske dvorane, v kateri domuje NFL moštvo St.Louis Blues. In če ne bi do tistega trenutka spoznal, da mojih dveh deklet enostavno ne bi mogel pustiti samih v neznani deželi za štiriindvajset ali še več ur, bi do te ugotovitve prišel tisti trenutek. Ja, lepo je bilo sanjati, a realnost je bila nekaj povsem drugega. Dvainsedemdeset stopnic bo slej ko prej še zelo dolgo stalo na svojem mestu in glede na to, da sem več kot očitno premagal strah pred letenjem, bo nekega dne že napočil trenutek, ko se z Mišo z roko v roki podava proti vhodu v muzej. In na vrhu zapleševa zmagoslavni ples.

Save

Save

  • Share/Bookmark

VI. Joj, ne vedi se kot slon

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 26.10.2016 ob 20:43 pod 33 dni v ZDA

St.Louis ni veliko mesto. Seveda je večje kot Ljubljana (no, resnici na ljubo, je Ljubljana sploh mesto?), a tako za evropske kot tudi predvsem za ameriške razmere, lahko brez vsake slabe vesti zatrdim, da je majhno. Konec koncev, v New Yorku, Los Angelesu, San Franciscu ali v kateremkoli četrtem mestu se vam bržkone ne bi moglo zgoditi, da bi vam v bližnji soseski ali kar neposredni bližini centra pot prekrižala čisto prava veverica, mar ne?

A vseeno St.Louis ni neko mikro mestece, kakršne srečamo v premnogih h’woodskih filjmih (začenši z Rambom), v katerega glavni junak v veliki večini primerov zatava čisto po naključju ter prej ko slej naleti na težave, ki jih ni ne pričakoval niti želel. Ne, tole srednjeameriško mesto, ki je bilo še sredi prejšnjega stoletja prava zibelka ameriške industrije, dandanes pa v njem cveti predvsem medicinski turizem, je nekje vmes. In kot se za neko mesto, ki nekaj da nase spodobi, ima tudi St.Louis svojo podzemno železnico.

Če jo seveda sploh lahko tako imenujem. Kot sem omenil v prejšnjem prispevku, sta edini liniji daleč od razvejanih labirintov podzemnih železnic v drugih ameriških in evropskih mestih. Milano, kjer sva pred več kot petimi leti z Majo bila na improviziranem poročnem potovanju, je slej ko prej manjši od St.Louisa, a je sistem takšnega načina prevoza po mestu veliko bolj zapleten. Kot da to ne bi bilo vse pa ob omembi sistema podzemne železnice v St.Louisu dejansko lahko izpustimo pridevnik »podzemna«. Tako rdeča linija, ki pripelje z letališča Lambert in teče globoko v zvezno državo Illinois na drugi strani reke Mississippi, kot modra, ki prvih devet postaj na missourijski strani teče po svoji poti, nato pa rdeči zvesto, dobesedno vzporedno sledi vse do svoje zadnje postaje, to je kmalu potem, ko prečka reko, sicer potekata tudi skozi zanimive, stare predore. Prav tako je mnogo postaj pod zemljo in za ponoven prihod na površje se je potrebno povzpeti po stopnicah ali uporabiti majhna, po postanem urinu smrdeča dvigala. A povečini tiri potekajo po sončni svetlobi in po trdnih tleh ali na nekaterih odsekih celo visoko nad njimi.

VIR: http://www.metrostlouis.org/Libraries/SystemMapPDFs/MetrolinkSchematicMap.pdf

Prav rad verjamem, da je železnica leta nazaj, v času zgoraj omenjene industrije dobesedno cvetela (v prid tej teoriji govori že to, da obe liniji prečkata tudi vse industrijske, trenutno precej zapuščene dele mesta), danes pa po pripovedovanju starejšega domačina ne prinaša drugega kot milijonsko izgubo, ki naj bi v letu 2015 dosegla celo megalomansko številko 50 milijonov dolarjev! Da nekega hudega dobička ne ustvarja, bi sicer kar verjel, tako visoka številka pa se mi vseeno zdi absolutno pretirana. Vagoni so namreč ob določenih urah dneva (ali pred in po tekmah baseballskega moštva St.Louis Cardinals) kar dodobra zapolnjeni, pa tudi na določenih postajah se hitro lahko znajdete v gneči. Velja pa poudariti, da se nam v celem mesecu niti enkrat ni zgodilo, da bi zaradi prenatrpanosti ostali brez mesta v vlaku, ki smo ga tisti trenutek čakali. Po Majinih besedah se nekaj takšnega rado zgodi v New Yorku in to smo doživeli tudi na letališču v New Jerseyju. V St.Louisu pač ne, čeprav smo ob odsotnosti osebnega vozila (za si narediti mednarodno vozniško dovoljenje na AMZS mi je zmanjkalo časa, poleg tega pa je veliko vprašanje ali bi si po neznanem mestu sploh drznil voziti avtomobil z avtomatskim menjalnikom, da niti ne govorim o tem, kakšen strošek bi najem osebnega vozila pravzaprav bil) kar precej uporabljali obe liniji.

Borna preprostost metroja oziroma odsotnost labirinta pa ima seveda po drugi strani tudi kakšno pomanjkljivost. Največja je prav gotovo ta, da v nasprotju z New Yorkom (okej ali Milanom, če bi kakšen zagrizeno trmast bralec vztrajal, da smem opisovati zgolj na lastni koži doživete in na lastne oči videne stvari) v St.Louisu z vlakom ne moreš priti prav v vsak del mesta. Logično, mar ne? Če imaš zgolj dve liniji, ki tako rekoč vzporedno sekata mesto, je nemogoče, da bi te (teoretiziram) katerakoli od njiju z juga pripeljala na zahod ali z vzhoda na sever. Ker pa se v Ameriki peš ne more priti prav daleč (v najboljšem primeru do dveh milj oddaljenega supermarketa, pa tudi tega se lahko loti le en takšen čudak, kot sem sam), zagato hitro rešijo avtobusi. Zraven skoraj vsake postaje metroja je namreč tudi avtobusna s celo vrsto linij, s pomočjo preproste aplikacije MetroOnTheGo (uporabniki Androida si jo lahko na svoj telefon namestite tukaj), v katero se vpiše trenutno in želeno lokacijo, pa vse skupaj postane otročje preprosto. Vstopiš na vlak modre ali rdeče linije, na postaji, ki jo izpiše aplikacija, izstopiš in če vlak le nima kakšne nepredvidene zamude, te točno kot švicarska ura nedaleč proč čaka avtobus, ki te odpelje vse do želene lokacije. Vse skupaj za približno pet dolarjev na osebo v eno smer, čeprav se da (sicer zgolj, ampak vendarle) na avtobusih kupiti vozovnice tudi za železnico in privarčevati dolar ali dolar in pol. Aplikacija za svoje delovanje sicer zahteva dostop do interneta (gps lokacije ne, je pa ta priporočljiva), a v ZDA je wi-fi povezava na vsakem vogalu tako rekoč samoumevna.

Z javnim prevozom se po vsem videnem sodeč in brez kančka rasizma v ugotovitvi sicer prevaža večinoma zgolj temnopolto prebivalstvo. Ne želim širiti predsodkov, to je pač dejstvo in čeravno bi morda kdo pripomnil (ali zgolj pomislil), da torej takšen način transporta ni prav varen, se nam, kljub omenjeni obilici kilometrov, ki smo jih prepotovali z metrojem in avtobusi, niti enkrat ni zazdelo, da bi bili kakorkoli ogroženi ali sploh sovražno gledani. V veliki večini primerov so se ostali potniki držali sami zase, nekajkrat pa se je zgodilo, da smo se celo zaklepetali. Maja seveda ne bi bila Maja, če se ne bi ob eni od takšnih priložnosti, ko nas je starejši možakar vprašal, ali smo iz Rusije (sam sem se moral ugrizniti v jezik, da nisem navrgel svoje krilatice, da nismo, je pa nas in Rusov 150 milijonov), brž pozanimala, kaj vse se v mestu še splača pogledati. Spet drugič, ko se je zunaj že počasi mračilo, je mene tako zelo ujel ritem hitrega in docela nerazumljivega (a presenetljivo melodičnega) rapa, ki je prihajal iz mobilnega telefona enega od mladih potnikov, da sta mi roki avtomatsko začeli ponavljati njegove poteze, na dvignjen pogled in nasmeh na ustih pa sem le dvignil palec v zrak in skozi glasbo ter hrup železnice zavpil: »Good music, my friend, I like it!«

Maja mi je pozneje sicer očitala, da bi nas lahko s to gesto vse skupaj pošteno spravil v težave, a tako kot takrat, tudi zdaj njenega mnenja ne delim. Fant in njegov sopotnik sta izgledala povsem mirna, zabave željna fanta, glasba pa mi je, kljub temu, da rapa povečini ne maram (kjer ni kitare pač ni glasbe, pika, konec debate) dejansko bila všeč. Bi pa mladca ob obisku inšpektorjev, oziroma bolj redarjev, resnično lahko imela težave. Tudi inšpektorji, ki večinoma skrbijo za javni red in mir na postajah, a se včasih sprehodijo tudi skozi vlake, so v veliki večini temnopolti, a solidarnost gor ali dol, kampanjo »Don’t be that guy« več kot očitno jemljejo precej resno.

Verjetno nikoli ne bom izvedel, kaj vse se je dogajalo na vlakih in postajah (pa dvigalih, ups) metroja ali se celo še vedno, da so se mestne oblasti lotile reševanja problemov na tako sila domiseln, celo duhovit način. Saj ne, da bi si to po vsaki sili želel izvedeti, a glede na vložena sredstva v kampanjo, stvari slej ko prej niso bile prav nedolžne. Na vsaki avtobusni ali železniški postaji je namreč moč naleteti na velike plakate v kričečih barvah, ki z domiselno narisanim obrazkom in duhovitim nazivom opozarjajo potnike na nezaželeno in prepovedano obnašanje.  Na postaji Central West End, nekje na pol poti med hotelom in bolnišnico, sem se tako vedno od srca nasmehnil modremu, lila in zelenemu plakatu, ki skušajo dopovedati ljudem naj ne rinejo v osebni prostor drugih oseb, naj se vzdržijo glasnega vpitja in grdih besed ali naj ne vznemirjajo sopotnikov z glasno glasbo iz prenosnih multimedijskih naprav. Mimogrede, vse plakate se da videti tudi na uradni spletni strani kampanje, thatguymetrostlouis.org in prav zares je potrebno priznati, da je bilo vanjo slej ko prej vloženega kar nekaj dela in seveda finančnih sredstev.

Ali je kaj pomagala oziroma če je dejansko omilila probleme, je spet drugo vprašanje, a sam sem se vsakič povsem resno spraševal, ali se ne bi nemara tudi Ljubljani splačalo investirati kakšnega evra v nekaj podobnega. Kdor se veliko ali tudi zgolj občasno vozi z avtobusi LPP, mi bo prikimal, da tako postaje, kot tudi avtobusi niso imuni na nobeno od stvari, ki so jih izpostavili avtorji ameriške kampanje. Da bi par porisanih avtobusov z napisom: »Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš« in mini kampanja z istim imenom kaj spremenilo, bi pričakoval zgolj in samo kakšen utopist, a ob velikih, kričečih in (to vsekakor moram še enkrat poudariti) duhovitih plakatih, ki bi jih mestne oblasti zagotovo lahko nadgradile tudi s poostrenim nadzorom in sankcijami kršiteljev, bi morda vožnja skozi Ljubljano lahko hitro spet postala prijetnejša. Pa še zelo izvirno ime kampanje bi lahko imeli, kajti že duhovit naslov legendarne otroške slikanice »Joj, ne vedi se kot slon«, avtorja Miroslava Slane-Mirosa (ob čemer bi sicer utegnil v zrak skočiti kakšen zagovornik največjih kopenskih živali, a menim, da ne previsoko), bi bil zadetek v črno. Hm, morda pa res nekega dne kontaktiram Zorana Jankovića. Konec koncev, če nekaj slovenskih bedakov meni, da je zanimivo v klovnovski preobleki s sekiro v rokah strašiti otroke, kar se je začelo prav v ZDA, zakaj ne bi torej od tam kopirali tudi kaj koristnega?

  • Share/Bookmark

V. Zgolj vaba za turiste

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 21.10.2016 ob 18:46 pod 33 dni v ZDA

Ste za en kratek test? Dajte no, saj bo čisto kratek, obljubim. Torej. Znajdete se v petih velikih svetovnih mestih. Pariz, Sydney, Rio de Janeiro, Moskva in New York. Teoretizirajmo naprej. Časa imate več kot dovolj, denarja ravno tako, ste tudi v dobri družbi in namen vašega prihoda je strogo turističen. Kaj bi si šli najprej ogledati?

Dam vam trenutek za razmislek (tako kot pri večini risank na Mišinem novem najljubšem tv kanalu, Nick Jr.).

Še enega? Ne, najbrž ni potrebno, verjetno je do tega trenutka velika večina vas pomislila na pet največjih znamenitosti teh velemest. Torej, Eifflov stolp (čeprav bi vam priznal tudi muzej Louvre, ki je bil pred skoraj točno štirinajstimi leti v centru mojega zanimanja, nato pa sem od daleč gledal tisto piramido in si poskušal v mislih naslikati sarkofag Marije Magdalene nekje globoko pod zemljo), operna hiša, kip Jezusa Odrešenika, Rdeči trg s cerkvijo Vasilija Blaženega in Kip svobode (tudi tukaj bi vam za »pravilen« odgovor lahko priznal Times square).

Hja, povečini smo pač vsi tipični turisti in več kot očitno se nam zdi najbolj mamljivo videti na lastne oči ravno tisto, kar smo do takrat videli že najmanj tisočkrat tako na internetu, kot kjerkoli drugje. Saj veste, toliko da se prepričamo, če ni tale znamenitost v realnosti nekoliko drugačna kot na slikah in videoposnetkih.

Leta nazaj bi ob vprašanju z začetka tega prispevka tudi sam zgolj zamahnil z roko in nad takšnimi vabami za turiste (za kar jih imam še dandanes, kajti menim, da se v neznanem mestu da videti še najmanj enainsedemdeset drugih in predvsem veliko bolj zanimivih stvari, ob katerih tudi ni takšne gneče) zgolj prhnil. Toda medtem sem postal zgleden družinski  mož in oče ter posledično tudi klišejski turist in ker se v družbi boljše polovice in skoraj petletne princeske seveda nisem mogel na vrat na nos odpraviti v enega od premnogih getov (recimo Fergusson, kjer bi prižgal svečo ob spominski plošči v spomin na tragično preminulega nadarjenega študenta Michaela Browna, kar je leta nazaj privedlo do nasilnih protestov v St.Louisu, o čemer so množično poročali tudi slovenski mediji), smo se po obilnem in v vseh pogledih slastnem zajtrku, odločili, da si ogledamo kultni Gateway Arch.

Če boste v najbolj priljubljen spletni iskalnik na svetu vtipkali pojem St.Louis, se vam bo poleg najbolj osnovnih podatkov o mestu prikazala tudi slika največje (in najbolj klišejske) mestne znamenitosti. Ogromnega loka, ki se brez vsakega podpornega stebra dviguje skoraj dvesto metrov v nebo in katerega vsaj vrh se lahko (kljub temu, da ga nekaj visokih stavb, kot je recimo sodišče, precej zakriva) vidi skoraj v vsakem delu mesta. Lok, sicer zgrajen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, velja za nekakšno neuradno sredino Združenih držav Amerike in naj bi (tako internet) ponazarjal selitev prvih ameriških priseljencev iz zahoda na vzhod (od tod tudi ime Gateway Arch). Podrobna razlaga je seveda veliko bolj zapletena in zanjo tekom tega prispevka, če ga le ne želim razvleči na deset strani, seveda nimam dovolj prostora. Dejstvo pa je, da je mesto znamenitost vsekakor vzelo za svojo, saj so jo prebivalci oziroma mestne oblasti integrirali prav povsod, kjer je to bilo mogoče. Ja, celo St.Louis Children’s hospital, je črko N v svojem logotipu napisalo v obliki loka, kar na koncu izpade celo precej simpatično.

In tako smo se, kljub temu, da je bila zunanja temperatura kljub zgodnji dopoldanski uri nepredstavljivo naporna in težka, odpravili iz varnega zavetja hotela. Sam sem sicer nekoliko ponergal, da bi predvsem za Mišo verjetno bilo veliko bolje, če bi ves dan počivala, a Maja je imela popolnoma prav. Če bomo ves dan poležavali, bomo znoreli od dolgčasa, poleg tega pa se nam zna v misli prikrasti zoprn občutek, da  nas že čez manj kot šest dni čaka prav tisto, zaradi česar smo na drugo stran Atlantika sploh prileteli. Resna in neodložljiva operacija. Seveda sem ji na koncu priznal, da ima kar prav, resnici na ljubo pa me lok, ki sem ga v mesecih pred odhodom videl vsakič, ko sem prek interneta poskušal o mestu izvedeti kaj več, ni pretirano zanimal. Prav tako kot me leta nazaj ni Eifflov stolp.

Že ob dolgotrajnih pripravah na enomesečno bivanje daleč od doma, sva se odločila, da sicer res ne bova na široko odpirala denarnic, a hkrati tudi ne bomo pretirano zategovali pasu. Tako sva med možnostmi, kako priti v center mesta, hitro prečrtala taksi in se odločila za podzemno železnico, za katero lahko potrdim pričevanja popotnikov z medmrežja (pa tudi najinih slovenskih predhodnikov), da je hiter, poceni in relativno varen način premikanja po mestu. Pa ne samo to. Liniji (ja, točno dve obstajata, kar je daleč daleč od razvejanega labirinta podzemnih tirov v New Yorku, Londonu, Tokiu ali Moskvi) sta v velikem delu poti tudi povsem vzporedni, tako da je za dostop do največjih mestnih znamenitosti pravzaprav popolnoma vseeno, katero izberete. Da le greste v pravo smer, seveda. Turistom se hkrati svetuje, naj se izogibajo vožnji čez reko Mississippi, v zvezno državo Illinois, česar sva se z Majo, kljub radovednosti in mikavnemu dejstvu, da bi ob povratku domov lahko rekla, da sva obiskala kar dve zvezni državi, kar držala. No, več o sistemu podzemne železnice, ki si resnici na ljubo tega izraza sploh ne zasluži in samem premikanju po mestu, sledi v naslednjem prispevku, obljubim.

Orjaškega loka v strogem (finančnem) centru mesta prav zares ni težko najti. Napisi na postajah svetujejo izstop na 8th & Pine, a je popolnoma vseeno, ali izstopite že pri stadionu ali se peljete še dve postaji naprej, vse do reke. V vsakem primeru boste prišli tako do loka, še prej pa do velikega gradbišča, iz katerega bo nekega lepega dne prav zares nastal obširen in izredno lep (ter upajmo, da tudi urejen in varen) park. Prav zaradi gradbišča trenutno do loka vodi samo ena, lepo tlakovana pot in če mi boste oprostili zgornje zmrdovanje, vam lahko odkrito priznam, da je znamenitost prav zares veličastna.

Za celih trideset sekund. Takoj zatem sem se namreč spomnil, da je vse skupaj sicer resničnega občudovanja vreden arhitekturni dosežek, a nič več kot to. Zgolj in samo vaba za atrakcij željne turiste, ki jim veličina ene najbolj znanih (in po nekaterih merilih najboljših, čeprav ne tako elitističnih kot recimo Yale ali Harvard) ameriških univerz pač ni dovolj.

Maja je sicer želela, da bi se z dvigalom povzpeli na razgledno ploščad na vrhu loka, a sam sem se že zaradi cene tega podviga tokrat prav zares uprl. V Rotterdamu sem se pustil prepričati ter vstopil v »prstan«, ki nas je dvignil visoko nad mesto in takšne napake, ki mi je takrat vzela par let življenja, simnisem upal ponoviti. Maja se brez naju prav tako ni želela podati navzgor (pa tudi cena 13 dolarjev za takšen izlet, kar je mojo teorijo o vabi za turiste zgolj še potrdilo, se njej ni zdela povsem sprejemljiva) in čeravno verjamem, da se da v lepem vremenu resnično videti vse do Chicaga, smo za ta razgled ostali prikrajšani. Medtem, ko smo zaradi peklenske vročine, s katero se v življenju še nismo srečali, iskali senco in ugotovili, da smo tako prepoteni, da morda sploh ne bi bilo zdravo vstopati v do skrajnosti ohlajene vagone podzemne železnice, sva zlahka prišla do ugotovitve, da je finančni center sicer en gromozanski dolgčas.

Brez trohice pretiravanja. Sredi delovnega dne, v vročem in z vlago prepojenem dopoldnevu tam enostavno nimate kaj početi. Lahko se sicer sprehajate med množico hotelov, ob katerih se državljan majhne evropske republike zlahka začne spraševati kako jih sploh uspejo napolniti in množico parkirnih hiš s precej zasoljenimi cenami. Občudujete lahko starinske savbe z neprecenljivo zgodovinsko vrednostjo in moderne, v steklo obdane nebotičnike, ki jih tako kot v drugih evropskih in ameriških velemestih pač ne manjka. Ampak to je pa (če seveda zanemarim Busch stadion, dom baseballskega moštva St.Louis Cardinals, ki je še ena stvar, do katere se v zapisih še nameravam vrniti) resnično vse in po slabi urici smo sklenili, da smo se dovolj igrali turiste ter jo pred resnično nečloveško vročine s pomočjo podzemne železnice hitro popihali nazaj v hotel.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »