Iz volkovega b(r)loga

There’s a pale moon in the sky
The kind you make your wishes on
Like the light in your eyes
The one I built my dreams upon
It’s not there any longer
Something happened somewhere
And we both know why
But me, I’m getting stronger
We must stop pretending
I can’t live this life

I don’t care who’s wrong or right
I don’t realy wanna fight no more (too much talking babe)
Let’s sleep on it tonight
I don’t really wanna fight no more (this is time for letting go)

I hear a whisper in the air
It simply doesn’t bother me
Can’t you see that I don’t care
Or are you you looking right through me
Seems to me that lately
You look at me the wrong way and I start to cry
Could it be that maybe
This crazy situation is the reason why

I don’t care who’s wrong or right
I don’t really wanna fight no more (too much talking babe)
Let’s sleep on it tonight
I don’t really wanna fight no more (tired of all these games)
But baby don’t you know
That I don’t wanna hurt no more (it’s time, I’m walking babe)
Don’t care now who’s to blame
I don’t really wanna fight no more (this is time for letting go)

Hanging on to the past
It only stands in our way
We had to grow for our love to last
But we just grew apart
No, I don’t wanna hurt no more

But baby don’t you know
No I don’t wanna hurt no more (too much talking babe)
Don’t care now who’s to blame
I don’t really wanna fight no more (tired of all these games)
I don’t care who’s wrong or right
I don’t really wanna fight no more (it’s time, I’m walking babe)
So let’s sleep on it tonight
I don’t really wanna fight no more (this is time for letting go)

I Don’t Wanna Fight

Ker Volkec danes dela in nima časa, je prosil mene, da objavim anagrame. Zato ne bo danes nič uvodnega filozofiranja in nakladanja, ampak samo namig, da je tokrat premetal deset imen znanih risanih junakov. Držite pesti, da mi bo uspelo.

LP, Hex

Rešitve prejšnjega tedna:

A. Chris Job Erfert - Robert J. Fischer (Domovoj)

B. Brad Dennis Vito - David Bronstein (Domovoj)

C. Kaspar Gavori - Gari Kasparov (Domovoj)

Č. Mark Viki Mirland - Vladimir Kramnik (Domovoj)

D. Daniel Alex Henaker - Alexander Alekhine (Domovoj)

E. Lewis Leith Mintz - Wilhelm Steinitz (Domovoj)

F. Pat Rainger Tison - Tigran Petrosian (Domovoj)

G. Herbert Graticass - Siegbert Tarrasch (Domovoj)

H. Samuel Karlene - Emanuel Lasker (Domovoj)

I. Eli Stone Pavlov - Veselin Topalov (Domovoj)

NEDELJSKI ANAGRAMI: RISANI JUNAKI

A. Bryan von Joh

B. Ermin Poshsom

C. Martin Carec

Č. Eliot Weycoe

D. Hank Trippen

E. Tommie Suppir

F. Gert F. Perifin

G. Boy Cosodo

H. Gene Sydsa Lopez

I. Roy Gabie

Nek moj znanec je zadnje dni precej jezen in živčen, da se mu kar para kadi iz ušes. Resnici na ljubo je sicer potrebno povedati, da je že po naravi hitre jeze, a tokrat ga enkrat za spremembo povsem razumem in si niti najmanj ne želim biti v njegovi koži. Razlog njegove živčnosti se namreč skriva v njegovem petnajstletnem sinu, ki je zadnje mesece nekoliko podivjal. Baje, da je mama pri njem izgubila vso avtoriteto in edini človek do katerega še goji nekoliko spoštovanja, je ravno on. Ker pa je zadnje mesece službeno precej časa zdoma, ga ne more kontrolirati prav vsako minuto.

Pubertetnik, v najbolj divjih letih tega obdobja, zvečer rad pobegne od doma in se za osnovno šolo druži s problematičnimi sovrstniki, ki pri svojih rosnih letih že kadijo in pijejo alkohol. Mogoče ne čisto vsak dan, ampak hej, mulci so stari petnajst let in čisto upravičeno se lahko vprašamo, kje stvari, ki jim zakonsko ne bi smele biti dostopne, sploh nabavijo. Poleg tega ta druščina izredno rada ponočuje, saj ni pri njih čisto nič posebnega, če pridejo domov ob treh zjutraj in delajo s svojimi skuterji neumnosti po celi vasi. In kot da tudi to ne bi bilo dovolj, je za piko na i tukaj še dejstvo, da so čisto vsi, razen znančevega sina, že dobro znani fantom v modrem.

Čeprav sem bil nazadnje, ko se mi je potožil prepričan, da v svojih strahovih absolutno pretirava, sem se po dolgem sobotnem pogovoru z njim prav zares zamislil. Šestnajst let nazaj, ko sem bil sam toliko star, si nisem drznil niti pomisliti na to, da bi šel zvečer »malo ven«. Če je bila posebna priložnost (rojstni dan recimo), sem zvečer lahko šel v kino, a domov sem se moral vrniti takoj po koncu filma. Sicer je res, da sem odraščal na vasi, kjer nisem imel družbe sovrstnikov in da so moji sošolci, ki so živeli v mestu, dejansko imeli nekaj več svobode, a najkasneje ob desetih zvečer so morali biti tudi oni doma.

Občutek imam, da je bil svet takrat tudi veliko varnejši in precej manj nasilen. Seveda je obstajal alkohol, obstajale so cigarete in ravno tako je obstajala tudi droga. A mladi enostavno nismo čutili potrebe, da bi posegali po čemerkoli, če zanemarim improvizirano kajenje, ki smo se ga šli ob koncu pouka pa še to nas je kaj kmalu minilo. Mogoče se je sem ter tja kakšen sošolec pohvalil, da je spil eno malo pivo, to je bilo pa tudi vse, saj droge skoraj nismo poznali. Ne vem ali je ni bilo ali smo bili samo mi tako nevedni, a danes je kupiti par gramov trave, tabletko ali nore gobe tako preprosto, kot škatlico cigaret. In občutek imam, da je današnji svet otrokom veliko bolj nevaren, kot je bil nam. Sicer so zaščiteni na vseh koncih in krajih, tako v šoli, kot tudi doma, jim nihče ne sme skriviti niti lasu na glavi, kar je sicer tudi prav, toda v nekaterih primerih prav zaradi takšne zaščite pride do tega, da se začne otrok, ki se vseh teh pravic odlično zaveda, le-te izkoriščati. Saj veste, čisto vsak otrok, ki ga bosta mama ali oče klofnila, bo znal na pamet zrecitirati, da tega nimata pravice narediti in da bo razmislil o pismeni prijavi zoper njiju, svoje dolžnosti pa bo znal našteti eden od desetih.

Verjamem, da se znanec za svojega sina boji povsem upravičeno in čeprav sem ga tudi danes hrabril in mu poskušal dopovedati naj potrpi, saj so to pač leta, ko smo čisto vsi delali neumnosti, ga najbrž ne čakajo lepi dnevi. Vse bi bilo povsem v redu, če bi mladoletnik razumel, da stvari, ki jih njegova druščina dela, niso v redu in ne koristijo čisto ničemur. Toda tako kot vsakdo, tudi on zagovarja svoje prijatelje in trdi, da ga smešita pred njimi, ko ga ob polnoči kličeta naj pride domov ali mu zvečer ne dovolita izhoda.

Nerodna leta bodo sicer minila. Nekateri bodo nehali z neumnostmi, drugi pa bodo takrat začeli propadati. In prepričan sem, da bodo najbolj propadli tisti, za katere se starši ne brigajo, ampak jim dajo denar, samo zato da se jih znebijo. To so prav tisti starši, ki bodo potem glasno jadikovali, ker je njihov sin zabredel v drogo in se obupano spraševali, kje so ga polomili pri vzgoji.

Ja, na pravem blogu ste, le-ta ni shekan in ni se mi zmešalo. Mogoče vam v prihodnosti pojasnim, mogoče bova z neko blogerko zadržala zase. Ne vem… Zaenkrat vem, da se le stežka premagujem da ne zbrišem vsega skupaj… So long, krul krul…

Edit:

Protesta je konec…

Kaj za Boga milega je v meni mazohističnega, da ne morem pustiti stvari na miru in se vedno znova spravim k prebiranju komentarjev nedeljskih poznavalcev, ki si očitno domišljajo, da so reinkarnacija Marcela Štefančiča, čeprav je, kolikor jaz vem, le-ta še vedno med živimi?

Dobro jutro, Slovenija

Je že tako, da ima čisto vsak delovni kolektiv svoje dežurne dvorne norčke, ki so dobri, dokler so pridne in tihe, včasih bolj in včasih manj delovne živalice, ko pa jim stvari pridejo na vrh glave in se uprejo, so kar naenkrat najslabši delavci kar jih je. In čeprav sem se sam s tem že zdavnaj sprijaznil, vam lahko v tem deževnem jutru povsem mirno priznam, da na naši mali črpalki vlogo dežurnega dvornega norčka igram jaz. In ta trenutek je ta dežurni dvorni norček tako jezen, da se mu kar kadi iz ušes.

A razčistimo najprej, kaj takšna vloga pomeni v praksi. Hm, zanimivo vprašanje, na katerega pa ni natančnega odgovora, oz. vsaj ne samo enega. Ta vloga pomeni osebo, ki je nihče ne jemlje pretirano resno, katere delo je največkrat omalovaževano, vse do trenutka, ko ga (zmotno misleč, da ga bo začel kdo drug) neha opravljati. Ta vloga pomeni, da lahko tej osebi brez vsakega občutka slabe vesti pet pred dvanajsto spremeniš razpored in se nato čudiš, zakaj je še ni v službo, dokler se ne spomniš, da si jo o spremembi urnika pozabil obvestiti. Ta vloga pomeni, da lahko to osebo brez skrbi pokličeš naj pride delati, »ker je prišlo nekaj vmes« in ti ni potrebno pomisliti, da je mogoče ni doma, ona pa bo ubogljivo prevozila več kot sto kilometrov, samo zato ker ostali »ne morejo, ker imajo druge obveznosti«. Ta vloga pomeni, da ti lahko ta oseba stokrat pove, da potrebuje ta in ta dan prosto, ti pa ji ravno takrat vtakneš »ubitačni vikend«. Ta vloga pomeni osebo, ki je povsem brez obveznosti in vedno na razpolago, čeprav dobro veš da ima, ravno tako kot ostali, sina in dekle, s katerima želi preživeti čimveč časa. Ja, dežurni dvorni norček je v nekem kolektivu resnično nepogrešljiv.

Najmanjše ideje nimam, kdaj sem začel igrati to vlogo, ampak kolikor se spomnim, se je od nekdaj delalo tako. Vedno na razpolago in vedno kriv za vsako neumnost pa naj sem bil zraven ali ne. Kolikokrat so se ljudje že opekli, ko sem po večtedenskem raziskovanju le uspel dokazati svojo nedolžnost? Pa nikoli in nikdar ni nikogar izučilo. Dokler sem zlato bitje, ki je vsem na razpolago za menjave in podobne usluge, sem super, takoj ko se postavim zase in skušam biti malo egoističen, sem šefov ljubljenček, kateremu le-ta kar naprej gleda skozi prste. Saj razumete, kajne? Ker se je tako delalo od vekomaj, ni popolnoma nič narobe, če se bo tako delalo še naprej.

My ass! Zakaj bi bil jaz vedno dežurni krivec, ko zmanjka nek denar, ki pa se že naslednji dan čudežno pojavi? Zakaj ne morem dobiti pomladanskega dopusta takrat, ko bi ga jaz potreboval, čeprav takrat ni nobenega praznika? In zakaj bi moral samo jaz po nočni vedno znova poslušati levite, ko nekaj ni narejeno, ker je bilo enostavno preveč dela? Dobro se zavedam in hvaležen sem, da vsaj kar se tiče delovnega urnika ponavadi na koncu dosežem želeno, toda ne razumem in nočem razumeti, zakaj moram ob tem vedno izgubiti za teden dni živcev. In le zakaj so zdravstveni problemi nekega delavca razlog za zaskrbljenost, ko pa ima iste probleme dežurni dvorni norček, je to razlog za posmeh. Mislim…

Rešitve na žalost ni na vidiku. Morebiti mi bo kdo svetoval naj se poskusim pomeniti z vsemi vpletenimi, a tak pogovor sem poskušal začeti že prevečkrat in čisto vedno se je končal po minuti ali dveh, češ da me spet daje neka čudna luna, zaradi katere vidim strahove, ki jih ni. Zagotovo bi problem rešil tudi z odhodom v drugo podjetje, toda zakaj bi storil kaj takšnega, ko pa imam svojo službo vseeno rad in v njem uživam? Zakaj je tako težko razumeti, da sem tudi jaz človek s svojimi željami, potrebami in obveznostmi? Udarim po mizi, stvari se za mesec ali dva uredijo, nato pa je spet vse po starem. Mogoče sem si takšno vlogo z na trenutke nekoliko preveč naivnim odnosom izbral sam in se je prav zaradi tega ne morem znebiti, ampak zdaj je imam končno dovolj. In če se ne bo dalo ukreniti nič drugega, bom postal takšen zatežen nergač kot so vsi ostali pa bomo potem videli, če bo vse skupaj še vedno tako zabavno.

Želim si, da bi znal opisati kako mi je v tem trenutku, ko sem svojo jezo izživel na ekran, dejansko odleglo. Saj na koncu bo spet vse v redu. Izkazalo se bo, da je računalnik pri prenosu transakcij spet naredil napako. Prišli bomo do ugotovitve, da za neka postranska dela včasih res ni časa in ja, na koncu bom le dobil prost vikend, da se bom lahko udeležil žura, ki ga resnično komaj čakam. Vloga pa bo ostala in teater bo šel naprej. Bog pomagaj.

Slovenija, želim vam lep dan in upam da sem vam s svojim igranjem majhnega Kalimera privabil na ustnice nasmeh ali dva, a vseeno mi naredite majhno uslugo. Danes se v službi ozrite po pisarni, oz. delovnem prostoru in mogoče boste ugotovili, da imate dežurnega dvornega norčka tudi pri vas. Tudi on je človek, točno takšen kot ste vi, a za razliko od vas stisne zobe in si zasika v brk: »Enkrat bo že bolje…«

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Ko sem bil star petnajst let, sem s starejšim bratom najboljšega prijatelja odigral točno deset partij šaha. Osnove igre sem seveda poznal, a vseeno sem zdržal brez šah mata največ pet potez pa še to šele pri deseti rundi. Takrat se mi je zdelo popolnoma nepredstavljivo, kako je le deset let starejši fant natančno vedel kakšno potezo bom naredil in kako bo odgovoril. Pozneje mi je povedal, da se s šahom ukvarja že deset let, a je kljub temu še vedno na ravni petnajstletnega šahista, ki bo nekoč mogoče postal šampion. Ja, šah je zares kraljevska igra in čeprav izjava nekdanjega šahovskega prvaka, ki je kakšen mesec nazaj v neki reviji izjavil, da je šah najbolj nasilen in krut šport, zveni precej humorno, se lahko dejansko zamislimo ob njegovem pojasnilu, da pri šahu ni sodnikov, ni čudežne karte ali kocke, ki bi te izvlekla iz škripcev, da je edini cilj do konca potolči nasprotnika ali pa bo on tebe. Nekateri ljudje so dejansko posvetili življenje leseni deski s štiriinšestdesetimi črnimi in belimi polji in preračunavanju milijonov kombinacij te strateške igre in v današnjih anagramih se bomo spomnili na deset takšnih mojstrov. Žal ne vem kako bi vam lahko pomagal s kakšnim namigom, kajti verjamem, da najbolj znane pozna čisto vsak, tiste malo manj pa samo nekdo, ki ga to res zanima, a če do srede ne bo rešenih vseh deset, vam bom že znal pomagati, do takrat pa vam želim uspešno kravžljanje možganov.

Literarni detektivi niso bili tako zelo lahek zalogaj kot sem mislil, a na koncu ste le uspešno razrešili vseh deset fiktivnih osebnosti in si jih še enkrat več pošteno razdelili.

A. William Hopper - Philip Marlowe (Janja)

B. Samuel J. Gerit - Jules Maigret (Neurovore)

C. Lauren Pines - Arsene Lupin (Buba Švabe)

Č. Carl Soxes - Alex Cross (Buba Švabe)

D. Luce Piero Hort - Hercule Poirot (Janja)

E. Stu Dunuc Paige - C. Auguste Dupin (Buba Švabe)

F. Norm Speary - Perry Mason (Sparkica)

G. Barty Ambon - Tom Barnaby (Buba Švabe)

H. Tim Palmerson - Simon Templar (Neurovore)

I. Rolf E. Owen - Nero Wolfe (Buba Švabe)

NEDELJSKI ANAGRAMI: ŠAHOVSKI MOJSTRI

A. Chris Job Erfert

B. Brad Dennis Vito

C. Kaspar Gavori

Č. Mark Viki Mirland

D. Daniel Alex Henaker

E. Lewis Leith Mintz

F. Pat Rainger Tison

G. Herbert Graticass

H. Samuel Karlene

I. Eli Stone Pavlov

Dobro jutro, Slovenija

Kako bi se vam zdelo, če bi vam povedal, da se mi zdi povsem normalno, da grem v nek market kjer me ne poznajo (recimo v Ajdovščino), si v vrečko naberem hrane in pijače, kar je potrebujem za naslednji teden in nato odidem, ne da bi plačal? Najbrž bi komentirali, da me je današnja nočna tako utrudila, da ne vem več kaj pišem ali pa da se mi je čisto do konca zmešalo, v kar pa ste tako ali tako že dalj časa prepričani. Meni se to seveda ne zdi normalno in se mi nikoli ne bo, zato pa se takšen način že nekaj mesecev zdi precej običajen marsikateremu Italijanu.

V današnjem jutru sem kar precej jezen na vse po vrsti. Kako tudi ne bi bil, ko pa sem moral v dvanajstih urah nocojšnje nočne kar dvakrat brskati po video posnetkih nadzornih kamer, izpolnjevati zapisnik o pobegu in klicati policijo. In če kdo misli, da je to zabavno opravilo, se pošteno moti, saj je dolgočasno in precej zamudno. In tako se moja jeza tiče ljudi, ki si domišljajo, da se lahko nekaznovano vozijo zastonj, visokih cen goriva in odprtih meja, zaradi katerih se je promet sicer res drastično povečal, zato pa je tudi veliko več primerov kraje goriva.

Kaj si nekdo, ki se pripelje na bencinsko črpalko, a že vnaprej ve, da goriva ne bo plačal, misli, je zame sicer nerešljiva uganka. Tako trapast, da ne bi opazil naših nadzornih kamer najbrž ni in glede na to, da le-te pokrivajo 99% cestišča, je tako teoretično kot praktično nemogoče, da bi se jim izognil. Mar dejansko misli, da bomo gorivo plačali mi, on pa bo ostal nekaznovan? Ali se zanaša na svojo srečo, ker se pač zaveda, da je varen, ko gre enkrat čez mejo?

Ob takšnih primerih naš postopek obsega ogled video posnetkov nadzornih kamer, prek katerih ponavadi ni težav prepoznati barve in znamke vozila ter razločiti številk in črk s prednje ali zadnje registrske tablice. Poleg tega si policijska patrulja, ki jo pokličemo, zapiše podatke o vozilu in videz storilca, tako da stvari postanejo sila zabavne, ko se pametnjakovič vrne v Slovenijo in ga policija izsledi. Seveda je takrat ponavadi vsem izredno žal in nihče ne ve, zakaj je to naredil, »saj je pošten človek, ki mu ponavadi niti na kraj pameti ne pade, da bi karkoli ukradel«. In zakaj je torej tako ravnal tokrat? Ker je bila prilika. Ker je bilo dejanje tako lahkotno preprosto, da bi bil greh, če ne bi vsaj enkrat poskusil.

Pred kratkim, ko sem ravno tako kot nocoj izpolnjeval zapisnik o pobegu, me je zmotil kamionist, ki vozi samo po Franciji in Švici. Zdelo se mu je precej nenavadno, da imamo tako dolg postopek, nato pa mi je povedal o svoji izkušnji na črpalki v Franciji. Ko je parkiral, se je iz notranjosti trgovine sumljivo zabliskalo, kot da bi mu hotel kdo nagajati z majhnim ogledalcem, a temu ni posvečal pozornosti. Toda ko je natočil nafto in prišel do blagajne, je videl v čem je štos. Ob oknu je namreč stala prodajalka z daljnogledom v rokah in si zapisovala registrske številke avtomobilov, ki so točili gorivo. Na vprašanje, zakaj je to dobro, mu je odgovorila, da je Lyon je pač veliko mesto in da je čisto vsak voznik potencialni tat. Če kdo zbeži, ji ni potrebno iskati video posnetkov, ampak lahko takoj pokliče policijo.

Pri nas seveda ni tako hudo, da bi se morali začeti posluževati takšnih metod, saj je, v primerjavi z ostalo Evropo, naš bencin še vedno relativno poceni in velika večina strank, ki se ustavi pri nas, so pošteni ljudje, ki se tega zavedajo. Ostali, ki mislijo, da se bodo lahko vozili zastonj pa bodo svojo zmoto spoznali na policijski postaji, kajti komur bo uspelo prvič, ta bo skoraj zagotovo prišel tudi v drugo in tretje.

Ja, bencin je postal drag in vožnja z avtomobilom počasi postaja pravi mali luksuz. Toda, po drugi strani, mar ni tudi hrana draga? Mar ne stane obisk vsake spodobne mesnice pravo malo premoženje? Pa v mesnici nikomur ne pade na pamet, da bi zgrabil vrečko, v katero mu je mesar zapakiral meso in zbežal. No, morebiti se najde tudi kakšen tak primer, a močno dvomim. In zakaj bi torej bencin bil izjema?

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Dobro jutro, Slovenija

Včasih sam pri sebi ugotavljam, da smo Slovenci na trenutke pravzaprav precej čuden narod in če v današnjem jutru zatrdim, da smo na trenutke dejansko krvoločni, nisem prav daleč od resnice. Želja po krvi se recimo zelo lepo pokaže ob vsakih vaških kolinah, kjer je prašiču potrebno zabosti nož v vrat, kajti če se ga ustreli v čelo, kri ne bo odtekla iz mesa in posledično bodo klobase veliko slabše kvalitete, oz. okusa. Razna društva proti mučenju živali tukaj nimajo besede in oni že ne bodo ukazovali kako se dela koline. Ravno tako so dobršno merico krvoželjnosti pokazali prebivalci Ambrusa in pred kratkim protestniki na mejnem prehodu Dragonja, saj je enim in drugim skoraj pisalo na čelu, da bi najraje zgrabili prvi kol in do smrti potolkli prvega cigana ali Hrvata, ki bi se jim drznil postaviti na pot. Toda že nekaj dni, še posebej pa danes zjutraj, se sam zgražam nad nečem povsem drugim.

Našo, povečini mirno sosedo Avstrijo, zadnji teden pretresa nov škandal spolne zlorabe. Mislim da vsakdo od vas ve o čem govorim, saj bržkone ni uporabnika interneta, ki ne bi bral o danes 73-letnem Josefu Fritzlu, ki je več kot dvajset let držal v ujetništvu in spolno zlorabljal svojo hči Elisabetho. Vsa stvar je še toliko bolj nagnusna in normalnemu človeku popolnoma nepredstavljiva, če se spomnimo še na podrobnost, da je Josefova hči dejansko rodila kar sedem otrok, ki ji jih je sam zaplodil. Ja, povprečnemu človeku bi šlo ob tem na bruhanje in v primerjavi z njim je Wolfgang Priklopil, ki je ugrabil in v ujetništvu držal že nekoliko pozabljeno Natascho Kampusch, malodane sodoben Notredamski zvonar.

Kot se za enega najbolj branih slovenskih internetnih portalov spodobi, se je Siol o škandalu razpisal na dolgo in široko, a ne samo to, svojim bralcem je ponudil tudi anketo z vprašanjem, kakšno kazen si Fritzl zasluži. In čeprav vsi dobro vemo, da v Evropi ni države, ki bi, nasprotno od nekaterih ameriških, imela uzakonjeno smrtno kazen, se na prvem mestu možnih odgovorov ponuja opcija, da bi moral biti za svoja dejanja kaznovan s smrtjo. Poleg te možnosti, ki se je kdove zakaj pojavila na prvem mestu, lahko glasujemo tudi za visoko zaporno kazen, psihiatrično zdravljenje itd. A pravi šok se pojavi šele, ko človek stisne eno od možnosti in pogleda, kako so do zdaj glasovali ljudje pred njim, kajti z več kot petdesetimi procenti (oz. do tega trenutka 5.873 glasovi) vodi možnost, da bi bilo potrebno Fritzla odstraniti s tega sveta. Ha!

(Vir: www.siol.net)

Ja, tudi sam trdno stojim za stališčem, da sta pedofilija in spolna zloraba huda zločina. Zelo huda in bržkone ni človeka, ki se že ob omembi teh dveh pojmov ne bi zgrozil, toda ali si človek, ki ju zagreši res zasluži smrt? Strogo (birokratsko) pravno gledano, je Fritzl zares zagrešil zločin brez primere, toda resnici na ljubo ni nikogar ubil in četudi bi živel v Teksasu, bi električni stol videl le od daleč. Res je tudi, da so stvari, ki so hujše od smrti, saj si ne morem in ne znam predstavljati, kako (če sploh) se bodo Elisabeth in njeni otroci pobrali na noge. Verjamem, da si je ona v vseh teh letih želela, da bi njen oče (če mu seveda sploh lahko tako rečemo) preprosto umrl, toda odkod ta želja pri tako zelo velikemu številu Slovencev? Odkod ta krvoločnost?

Toda poglejmo na problem z drugega zornega kota. Recimo, da bi Avstrija dejansko poznala smrtno kazen in bi se sodišče odločilo, da so Fritzlovi grehi dovolj veliki, da si res zasluži smrt. Mar bi bilo pošteno, da bi se ga na hitro znebili, ga pokopali in pozabili nanj? Bi bilo to resnično pošteno do pravice in Elisabeth? Hej, človek ima vendar triinsedemdeset let, morda bo živel še kakšno leto, dve ali največ deset, toda več prav gotovo ne. Zakaj bi mu delali uslugo in ga ubili? Tako mu ne bi bilo potrebno prenašati sojetnikov, za katere se ve, da pedofilov in posiljevalcev ne marajo preveč. Ne bi mu bilo potrebno prenašati obiskov psihiatra, kamor bo zagotovo napoten. Ne bi mu bilo potrebno… Zanj bi bilo resnično najlažje, če bi lahko umrl, toda vprašanje je, zakaj bi mu mi naredili takšno uslugo. Zgoraj sem že omenil Priklopila. Kaj je naredil, ko je Natascha končno ušla iz njegovega ujetništva? Točno, naredil je samomor, kajti dejstvo, da obstajajo stvari, ki so hujše kot smrt, kot se je lepo izrazil Jin, ne velja le za žrtve, ampak tudi za njihove krvnike. Za Priklopila je bilo vse veliko lažje kot za Natascho, zanj je v eni sekundi vse izginilo. Zakaj bi enako uslugo naredili tudi Fritzlu?

Anketa mogoče ni verodostojna, saj lahko (vsaj po mojih izkušnjah) vsakdo glasuje tolikokrat kolikor hoče. Toda tudi če je samo tisoč ljudi naštepalo vse glasove, ki pošasti, kar Fritzl nedvomno je, privoščijo smrt, se lahko čisto resno vprašamo kaj bi se zgodilo, če bi se Slovenija nekoč res odločila javno objaviti register kaznovanih slovenskih pedofilov.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk