Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

XV. Bog te blagoslovi, Mark

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 3.02.2017 ob 20:03 pod 33 dni v ZDA

Prav zares sem moral iti pofirbcati in to na prenosniku, ki iz samo njemu znanega razloga dela presneto počasi, sploh ni tako zelo preprosto, kot bi si kdo mislil. Takšen računalniški hlod, kot sem, se seveda ne bo lotil popravila nečesa tako zapletenega, konec koncev se je to v preteklosti že izkazalo za ne preveč pametno idejo. No, a kljub tej počasnosti je mala prenosna napravica na koncu izkašljala podatek, ki sem ga iskal, in sicer, da sem na zloglasnem modrem družabnem portalu registriran že slabih osem let in pol. Vau! Pojma nimam, kdaj so minila vsa ta leta, a še pomembnejše vprašanje bi se glasilo: kako sem sploh lahko kdaj živel brez njega, torej brez profila na Facebooku?

Seveda še zdaleč nisem edini, ki se je to kdajkoli vprašal, a kolikor je vprašanje samo po sebi absurdno, kajti če ga ne bi bilo, ga pač ne bi bilo in ga seveda tudi pogrešal ne bi, prav tako se v njem skriva fantastičen uspeh Zuckerberga in kompanije. Prav tako kot velika večina ostalih ljudi imam na Facebooku tudi sam tako rekoč vse ali skoraj vse. Od spominov, fotografij, zanimivih povezav, zapisov, stikov z ljudmi, s katerimi bi sicer že zdavnaj izgubil stik in ne bi imel pojma, kje jih sploh iskati. Pa prostor, kjer lahko občasno dam duška svojim čustvom, ni važno, kakšna v tistem trenutku so. Pa kopico prijateljev in znancev, s katerimi vsakodnevno neobvezno čvekam, si izmenjujem izkušnje, jih bodrim, oni pa mene, se medsebojno tolažimo, ko nam je hudo, delimo evforične in depresivne trenutke. Ni da ni. Oh, in naj nikar ne pozabim na stotine in stotine igric, s katerimi lahko mirno zabijem uro ali še več, ko nimam pametnejšega dela ali pa se mi zgolj ne ljubi, da bi z njim začel. Navzlic polnemu kuhinjskemu koritu umazane posode ali gori cunj na postelji v spalnici. In da ne bi čisto slučajno pozabil. Brez Facebooka bi se tako zelo uspešna kampanja, kot je »Help Miša Walk«, slej ko prej klavrno končala že po nekaj mesecih. Ja, z Majo vam bova to kadarkoli in kjerkoli priznala brez vsakega kančka sramu. To je pač dejstvo. Prek spletne strani in elektronske pošte ne bi naša zgodba, naš boj, kljub neizmernemu spoštovanju do vseh slovenskih tiskanih medijev, ki so nam že priskočili na pomoč, nikoli dosegla tolikšnega števila ljudi. Zaradi Facebooka je za Mišo na takšen ali drugačen način slišal že skoraj vsak slovenski aktivni uporabnik interneta in prav rad verjamem in spet brez kančka sramu priznavam, da brez njega najverjetneje ne bi bili tam, kjer smo. Pika. Konec debate.

Prav tako kot je Facebook pomemben za nas, je tudi za druščino staršev, ki nam je usoda ali Stvarnik, če tako želite, namenila skrb za otroka (ali več njih, družina Strazberger FTW) s posebnimi potrebami. V posebnih, povečini zaprtih, a ne skritih skupinah, kar pomeni, da jih lahko odkrije in za članstvo v njih zaprosi dobesedno vsakdo, vsakodnevno neobvezno čvekamo, si izmenjujemo izkušnje, se med seboj bodrimo in tolažimo, ko nam je hudo, delimo evforične in depresivne trenutke in še in še. Ni da ni. Vsake toliko časa nas sicer preseneti tudi obisk kakšnega internetnega trola, ki se povečini obnaša, kot da je požrl vso pamet tega sveta in kot da sam on ve, kako je imeti otroka s posebnimi potrebami, čeravno so morda njegovi otroci zdravi kot dren, z otrokom z gibalnimi ali drugimi težavami pa se je srečal tistega dne na prehodu za pešce. A povečini se iz skupine odstranijo prav tako hitro, kot so vanjo prišli. Starši pa ostajamo. Bentimo čez sistem, si delimo nasvete kako preplezati to ali ono oviro, slavimo drobne in večje zmage, ki uspejo enemu od naših borcev in se občasno tudi sestanemo »v živo«. Brez Facebooka vsega tega ne bi bilo.

Tako. Dahnil sem, kako je modro družabno omrežje pomembno zame osebno. Izvedeli ste, koliko je pripomoglo k uspehu Mišine poti proti samostojnim korakom. In izdal sem vam nekaj malih skrivnosti iz zaprtih skupin, v katerih modrujemo starši naših borcev in bork. A tudi brez vsega tega nakladanja bo čisto vsakdo, čeprav morda profil na modrem družabnem omrežju uporablja zgolj za igranje igric, razumel, kako presneto je torej pomembna zaprta (a spet ne skrita) skupina Selective Dorzal Rhizotomy (to je sicer polno ime posega, ki ga vsi najraje imenujemo kar s kratico SDR). V njej je na tisoče in tisoče informacij o sami operaciji, okrevanju, rehabilitaciji in sploh vsem, kar je s pojmom oziroma kratico SDR neposredno povezano. Od A do Ž. Vsako uro se pojavi oče ali mama s tega ali drugega konca sveta, ki postavi vprašanje, na katero je bilo morda že tisočkrat odgovorjeno. Spet drugi objavijo sliko ali videoposnetek svojega otroka, ki je nekaj mesecev po operaciji naredil prve samostojne korake. Tretji se sprašujejo kje naj staknejo petdeset ali še več tisoč dolarjev, s katerimi bi potovanje, operacijo in vse ostale stroške lahko plačali. Četrti so troli.

Ko sem se začel skupini posvečati (da bi v njej vidneje sodeloval seveda ne gre in če redno prebirate prispevke iz serije 33 dni v ZDA, seveda tudi veste kje tiči razlog), sem na svoje veliko presenečenje odkril, da je v njej precej aktiven tudi sam dr. T.S. Park osebno. In to je bilo presenečenje v pravem pomenu besede. Da se je takšen svetovno znani nevrokirurg, že kar genij in tako velik gospod, pripravljen udejstvovati v »še eni« Facebook skupini ter v njej tako aktivno sodelovati? Ne, to mi nikakor ni šlo v račun. A dr. Park je prav to, kar sem ugotovil v prejšnjem prispevku. Gospod nad gospodi. S strokovnim, umirjenim in predvsem zelo spoštljivim tonom pisanja, si je pripravljen vzeti čas za čisto vsakogar. Brez ene same sledi, ki bi nakazovala, da mu je nekaj težko, bo napisal tudi par deset vrstic dolg komentar, čeprav je morda na enako vprašanje odgovoril pred manj kot 24 urami. Več kot očitno si vzame čas tudi za vsako sliko in vsak videoposnetek. V nasprotnem primeru si ga seveda ne bi drznil komentirati, kar stori vedno. Ampak res čisto vedno. Ob tem imam občutek, da ob vsakem postu, ob vsaki sliki in ob vsakem videoposnetku točno ve, za katerega otroka gre. Kdaj ga je operiral, iz katere države ta prihaja in na kateri stopnji rehabilitacije tale njegov pacient je. In ne boste verjeli, dr. T.S. Park si vzame čas tudi za trole, kar se je zgodilo ravno pred nekaj tedni. V skupino se je namreč vpisala vsem docela neznana Američanka, ki je zase trdila, da ima cerebralno paralizo, a je tudi brez operacije SDR dosegla samostojno življenje s samostojno hojo in celo športnim udejstvovanjem. Vse skupaj seveda ne bi bilo nič spornega, če ne bi obenem začela »trolati«, kako je operacija SDR v resnici nevarna (kar je do določene mere tudi res, a glede na to, da se dr. Parku od več kot tri tisočih ni ponesrečila niti ena sama, je to podatek, ki ga starši nekako zlahka pustimo vnemar), docela nepotrebna, kakšne negativne učinke ima v prihodnosti in kako je dr. Park v resnici nič manj kot šarlatan, ki staršem otrok s posebnimi potrebami zgolj vliva lažno upanje. Nihče ni vedel, odkod se je vzela in kaj je pravzaprav njen cilj, a motili bi se, če bi sklepali, da je letela iz skupine, kot je bila dolga in široka. Dr. Park ji je namreč na vsako provokacijo obsežno repliciral prav v takšnem tonu (čeravno morda nekoliko bolj strogem in s kančkom obžalovanja – »I’m sorry for you, dear Mrs. *****«) s kakršnim odgovarja na vprašanja staršev svojih bivših in bodočih pacientov. Obenem je bil pripravljen priložiti datoteke znanstvenih študij, ki nesporno dokazujejo čudežnost SDR-ja, slike in videoposnetke. Da se je bil pripravljen toliko ukvarjati z žensko, ki je pravzaprav nihče ni jemal resno, saj v skupini večinoma prevladujemo starši, ki smo svoje otroke njegovim preciznim rokam že prepustili, je bilo zame na meji mogočega. Res je, takšna ženska lahko naredi veliko škode tako njegovemu, kot tudi ugledu bolnišnice, a vseeno.

Tole udejstvovanje našega heroja, za kar ga vsi skupaj tudi resnično imamo, me je navdušilo do te mere, da sem mu ob zadnjem pregledu pred odhodom domov enostavno moral postaviti nekoliko nenavadno vprašanje in sicer, kje sploh najde toliko časa, da je po celem dnevu v službi zvečer lahko aktiven še na Facebooku. Ko sam pridem iz službe, v kateri sem pravkar oddelal dvanajst ur, nočem ob sebi nikogar, tako zelo izčrpan sem. Želim nekaj pojesti in se po dolgem in vročem tušu v miru pogrezniti med sveže rjuhe. Le kako bi se sploh lahko spravil za računalnik in delal nekaj koristnega za Petrol (dasiravno ga imam resnično zelo zelo rad), ko pa od izčrpanosti ne morem več držati oči pokonci? A za dr. Parka to ni problem. Ko sem po vsem stresu, ki ga je s seboj prinesel torkov dan, v sredo zjutraj odprl oči in poškilil v skupino, sem videl, da je on na vprašanja ljudi z vseh koncev sveta odgovarjal še dolgo v noč, ko sem jaz že zdavnaj trdno spal. Za informacijo, več kot tri ure dolga Mišina operacija je bila prejšnjega dne druga po vrsti od treh, ki jih je opravil. Ob tem seveda ne gre pozabiti, da ima, kot lahko sklepamo po postih in slikah njegove ljubke življenjske sopotnice Meeaeng Ko Park, tudi zgledno družinsko življenje, v katerem prav tako aktivno sodeluje in kljub temu, da za svoje male paciente skrbi celo ob vikendih, si vzame čas tudi za hobije, kot je recimo partija golfa.

Dr. Park se je ob mojem vprašanju sicer samo prisrčno nasmehnil, mislim, da mu je postalo tudi nekoliko nerodno, nato pa je s skromnim glasom odvrnil, da si je čas pač potrebno vzeti za čisto vse, tudi za Facebook. Verjetno si zdaj znate zlahka predstavljati kako je Facebook pravzaprav dejansko pomemben za vse, ki smo se odločili odpotovati v osrčje Amerike in naše otroke prepustiti rokam dr. T.S. Parka. Seveda je do tega trenutka tam bilo že kar nekaj slovenskih družin, ki si med seboj radi izmenjamo takšne in drugačne izkušnje, a da imamo skoraj dobesedno ur na dan neke vrste forum, kjer nam je z vso svojo strokovnostjo povsem brezplačno na voljo tudi vrhunski nevrokirurg, je verjetno dovoljšen razlog, da smo lahko Zuckerbergu za njegov projekt hvaležni iz vsega srca. Pa naj potem z osebnimi podatki, ki jih je o nas zbral, počne, karkoli že želi.

  • Share/Bookmark

XIV. Trije gospodje

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 27.01.2017 ob 20:39 pod 33 dni v ZDA

V svojih štirih desetletjih življenja, od tega več kot dvajsetih na delovnem mestu, kjer sem neprestano v stiku s strankami, sem spoznal veliko gospodov, ki si ta izraz zaslužijo v vseh možnih pomenih. Morda se imidž prave gosposkosti najlepše pokaže pri naših zahodnih sosedih, s katerimi sem imel v letih dela na zadnji bencinski črpalki pred slovensko italijansko mejo na MMP Vrtojba opravka čisto vsak dan. Ne pravijo namreč zaman, da so v njihovi državi tisti, ki so na najvišjih položajih, zagotovo največji gospodje in da se zelo dobro zavedajo, kakšno obnašanje pritiče njihovemu statusu. Če poenostavim oziroma karikiram. Nek obrobni direktor podjetja bo s povprečnim zaposlenim na bencinski črpalki ravnal kot s psom ali še slabše. Ne bo ga pozdravil, nanj bo gledal zviška, denar bo nemarno vrgel čez pult in na sploh bo na vsak način poskušal pokazati, kako si zanj pravzaprav zadnja smet. Lastnik taistega podjetja, torej nekdo nad njim, bo prišel, ti vljudno odzdravil ali celo pozdravil prvi, nemalo jih bo v pozdrav tudi podalo roko in jo ob pogledu v oči trdno stisnilo. In če bo tvoj firbec dovolj močan, da ga boš kaj vprašal (kot sem sam včasih o tej ali drugi vrsti mojega omiljenega napitka pobaral enega od glavnih direktorjev pri svetovno znani proizvajalki kave Lavazza), si bo mirne duše vzel čas in s tabo poklepetal kot z najboljšim prijateljem. Ja, tako je to pri Italijanih.

A navkljub kopici izredno srčnih in uglajenih ljudi (kot sta recimo Ahmed Pašić ali politik Matjaž Nemec), ki sem jih spoznal tekom življenja, so name prav poseben vtis naredili trije prav posebni gospodje. Ti so bili tekom kontakta z mojo malenkostjo (ki sem, resnici na ljubo z njihovega stališča pravzaprav nič manj kot »niko i ništa«) tako zelo suvereni v svoji gosposkosti, da me ni niti za hip spreletela misel, da bi pa to utegnila biti igra. Neka maska, ki si jo nadenejo v družabnem življenju, drugače pa so zasebno čisto drugi ljudje. Eden od teh treh gospodov je seveda tudi čudodelec iz stroke nevrološke kirurgije, dr. T.S. Park.

Starši, ki ste ga že spoznali, boste vedeli o čem govorim. Dostojanstvena drža, majhna očala, za katerimi se iskrijo majhne, prijazne, a kot blisk prodorne oči. Da resnega, a kljub temu izredno ljubečega in toplega izraza na obrazu niti omenjam ne. Pojava tega simpatičnega možiclja je name naredila močan vtis že, ko sem gledal njegove videoposnetke na medmrežju, a tisto resnično pravo zavedanje, za kako velikega in gosposkega človeka gre, mi je dal šele prvi osebni stik na URI Soča na začetku aprila prejšnjega leta. Še preden sem mu podal roko in se malone boječe predstavil, sem se zalotil, da sem z levico instinktivno segel na vrh svoje buče, kjer ponavadi kraljuje ta ali ona kapa, s katero bolj neuspešno kot prepričljivo skrivam nastajanje pleše na temenu in se odkril (česar ne storim nikoli oziroma zelo zelo redko), dr. Park pa mi je ob tem naklonil dolg pogled v oči ter se nato s širokim nasmeškom posvetil še Maji.

Po koncu pregleda sem bil naravnost vzhičen. Celo tako zelo, da sem tistega dne o srečanju z doktorjem Parkom pripovedoval vsakomur, ki me je bil pripravljen poslušati, o tem za kako velikega človeka in gospoda gre, pa premišljeval še nadaljnja dva dneva njegovega obiska v naši mali državici. V svoji želji mu pokazati (in ne pozabite, da do tistega trenutka pravzaprav ni naredil za nas čisto ničesar razen tega, da je pristal, da bo mojega malega glodavčka operiral, čeprav je seveda tudi že to ogromno) kako zelo ga cenim, sem celo angažiral nekaj vez in poznanstev ter v hotel, kjer je prenočeval z ženo in osebjem poslal posebno izdajo zlate radgonske penine, ki pa nato po spletu nesrečnih okoliščin do njega žal ni prispela. A pravo delo tega izjemnega kirurga z družino Prelog se je po njegovem odhodu proti domu šele dobro začelo.

Ko so se začele stvari z ortopedsko operacijo zapletati, se je Maja hitro angažirala. Na elektronski naslov dr. Parka je naslovila prošnjo, ali bi lahko utemeljil, zakaj je mnenja, da bo ortopedska operacija po posegu SDR potrebna. Katere tetive se bodo sprostile in katere ne seveda ni mogel vedeti čisto nihče razen ravno Maje, ki s svojimi napovedmi prihodnosti včasih skoraj dobesedno vidi dva metra pod zemljo. Ni minilo 24 ur, ko ji je že odgovoril. Na več kot eni strani je zapisal vse, kar je na podlagi dolgoletnih izkušenj videl in si upal zatrditi. A Maja ne bi bila Maja, če bi bila s tem zadovoljna in v novem prijaznem pismu ga je prosila, če lahko napiše še nekoliko obširnejše mnenje. In dr. Park? Hja, dr. Park ji je seveda ustregel, ne da bi z eno samo besedo nakazal, da mu je to težko ali odveč. Svoje novo mnenje je spisal na dveh straneh in pol. Da se je tako trudil, ker je želel Otroški bolnišnici, torej svojemu delodajalcu omogočiti deset tisoč dolarjev zaslužka? Ah, dajte no, saj temu verjetno tudi sami ne verjamete, kajne da ne?

Seveda vsi veste, da tudi to drugo mnenje ni spremenilo ničesar, saj je edina oseba na tem svetu, ki ve kaj je za naše borce najboljše pač zgolj in samo dr. Šara (nad temi zatipki se bom moral resno zamisliti…), ki Miše sploh pozna ne, in Prelogovi smo v St.Louis odpotovali z védenjem, da bomo ortopedski poseg plačali sami.

Ordinacija dr. Parka se od prostorov, kjer se s pacienti srečujejo slovenski zdravniki, razlikuje kot noč in dan. Gre sicer za dokaj majhen prostor z mehkim tapisonom po tleh, po vseh štirih stenah pa so izobešene večje in manjše uokvirjene zahvale staršev z vseh koncev sveta. Na njih je moč videti slike otrok pred operacijo SDR in zdaj, več let po njej ter srčne stavke, s katerimi se ljudje dr. Parku ne morejo dovolj zahvaliti, ker je tale poseg njihovim otrokom tako zelo izboljšal življenje. Prav posebno mesto na steni ima tudi okvir z zahvalo skupinice slovenskih staršev. V ordinaciji je zgolj še majhen kavč za starše ter stol za doktorja Parka in to je dobesedno tudi vse. Drugega pohištva v njej ni.

Zgodba s pregleda na URI Soča se je ponovila. Takoj ko je dr. Park vstopil skozi vrata, sem skočil z mehkih tal, na katerih sem se igral z Mišo in povsem instinktivno z glave snel kapo, česar sem se zavedel šele, ko sem po rokovanju uvidel, da jo nerodno mečkam v roki. Še preden smo začeli z informacijami o operaciji in okrevanju po njej pa se je zgodilo nekaj, kar bi v Sloveniji verjetno spadalo v domeno doktor romanov. Dr. Park nama je z Majo namreč najprej namenil iskriva pogleda v oči, nato pa se nama je s strogim, dostojanstvenim glasom zahvalil, ker smo po vsej tej kalvariji kljub vsemu prišli k njemu. Ob tem so mu ustnice ob kotičkih močno segle navzdol in s tem nama je nedvoumno dal vedeti, kaj si misli o določenih ljudeh iz slovenskega zdravstvenega sistema. A že naslednji trenutek se je sprostil, se celo nasmehnil in nadaljeval v svojem umirjenem tonu pravega gospoda.

Prav rad verjamem, da je tudi neposredno po koncu SDR posega čutil, kako ga želiva najprej jaz, par deset sekund pozneje pa še Maja trdno objeti, a morda zaradi kodeksa, morda zaradi navade na takšne reakcije, morda pa tudi zaradi tega neuničljivega gosposkega stila, si ni dovolil, da bi stopil korak nazaj.

Prav na vsa tri srečanja z njim sem se spomnil, ko sem v restavraciji Oasis mešal tisti približek espressa. Doktor T.S. Park je gospod! Ne samo kirurški genij, ki je do potankosti izpopolnil resno operacijo, ob čemer se mu ni ponesrečila niti ena sama. Pravi gospod, ki se dobro zaveda, skozi kakšno kalvarijo sva z Majo morala v zadnjih mesecih. To nama je nedvoumno dal vedeti in nič, čisto nič naju ne stane, če se mu vsaj poskušava potožiti, da bi bolnišnični menedžer od naju kar naenkrat rad iztržil štiri tisoč dolarjev več, kot bi sicer plačala slovenska zdravstvena zavarovalnica.

A ob prihodu v sobo, s čimer sem končal prejšnji prispevek, sem hitro izgubil vsako upanje, da bi nama lahko tudi dr. Park kaj prida pomagal. Maja je bolnišničnega menedžerja, ki seveda skrbi tudi za več kot zasluženo plačo tega kirurga, pravkar oklicala za lažnivca. Dr. Park ga pozna veliko bolj kot naju in kako bi sploh lahko pričakovala, da se bo takšen gospod še zavzel za naju, ko mu bo Lee povedal, da ga je Maja malodane prostaško ozmerjala? Moja življenjska sopotnica je bila tudi skeptična do možnosti, da bi ravno dr. Park lahko Leeja prepričal, naj bolnišnica spoštuje prvotni dogovor oziroma prvotni račun. Menedžer se namreč ni dal in ji je na ogorčene emaile odgovarjal po svoje, s podatki, ki jih je jemal tako rekoč iz zraka, A sklenil sem tvegati, čeprav razen dobrega imena nisva imela česa izgubiti. Lahko sva samo veliko pridobila. Samo dr. Parka sva morala nekje stakniti, kar je v tako ogromnem bolnišničnem kompleksu, kot je St.Louis children’s hospital vse prej kot mačji kašelj.

Naslednjega dopoldneva, nekje med osmo in deveto je kirurg, ki je posredno na noge spravil že več kot tri tisoč otrok z vseh koncev sveta, presenetil mene in Mišo v bolnišnični sobici. Spet se je ponovila stara zgodba in medtem, ko sem mencal kapo po rokah in po vsej širni domišljiji iskal pravilne angleške besede, iz katerih sem sestavljal odgovore na vprašanja, kako se moj glodavček počuti (ob sem celo našel čas, da sem nekajkrat preklel italijanščino, zaradi učenja katere sem pozabil veliko večino angleščine, ki sem jo še v osmem razredu osnovne šole obvladal »v nulo«), sem sklenil. Zdaj ali nikoli.

»Excuse me, mister doctor Park. Can I ask you something?«

Kirurški genij se je seveda moji polomljeni angleščini ljubeče nasmehnil in rahlo pokimal, češ – kar daj, kaj se bojiš, saj vendar ne grizem.

»Do you have a few minutes to wait here? My wife Maja must ask you something important. And if you don’t mind, I would go for her. But please, please, wait for us here.«

In spet je sledil prisrčen nasmeh, s katerim pa se moji zadregi in polomljeni slovnici še zdaleč ni posmehoval.

»Kar pojdite v miru,« je počasi spregovoril, kot da bi hotel odgnati mojo paniko. »Ves čas tega sveta imam in z veseljem bom počakal.«

Imel sem samo en problem. Niti sanjalo se mi ni, kje moja Maja sploh je. Rekla je sicer, da gre na stranišče in pod tuš na drugem koncu hodnika, a prav lahko bi se zgodilo, da bi hkrati zavila tudi v kletno restavracijo na kavo in zajtrk, prav tako kot je to naredila prejšnjega dne, da me je medtem začelo že resno skrbeti zanjo. A sreča je na strani pogumnih (ali pa je bila posredi kakšna višja sila, kdo bi to vedel). Med tekom proti kopalnici za starše sem se namreč v svojo ženo dobesedno zaletel.

»Maja, hitro, dr. Park je v sobi pri Miši, zdaj ali nikoli!«

Nikoli ne bom vedel, kakšno vprašanje je dr. Park sploh pričakoval od Maje. Slej ko prej je bil najbrž pripravljen na navzkrižno zasliševanje o nadaljnji rehabilitaciji oziroma okrevanju. A pravi gospod je ostal tudi po tem, ko mu je Maja razložila vse o nenormalnem dvigu cene ortopedske operacije, v katero so kar naenkrat vključeni pregledi pri njem (mimogrede, bolnišnica jih je seveda zavodu za zdravstveno zavarovanje poračunala že v računu za SDR operacijo) in vsej konverzaciji z Jamesom Leejem. Nad vsem skupaj sicer ni pokazal niti enega čustva, razen tega, da se je vidno zresnil, a ko je Maja zaključila, se je dostojanstveno zahvalil za vse informacije in obljubil, da se bo z bolnišničnim menedžerjem v čim krajšem času pogovoril.

Naslednjega dopoldneva je Maja na svoj elektronski naslov dobila elektronsko sporočilo računovodkinje, da se bo bolnišnica držala prvotnega dogovora, z Leejem pa opravka nismo več imeli.

Upam, da se ne boste preveč zgrozili, če vam izdam, da naju je z Majo ob tem prevzela prava pravcata evforija, saj je vse skupaj pomenilo veličastno zmago. Zmago človeškosti proti kapitalu. Zmago najine srčnosti proti egu dr. Šare (ja, spet zatipk). Še eno veličastno dobljeno bitko proti sistemu. In čeravno čez dobrih deset dni ni bilo najlažje prepustiti najine borke še enemu čudodelcu, dr. Dobbsu, sva to naredila s povsem lahkim srcem, zavedajoč se, da je v najboljših rokah in da za kirurga, ki se ukvarja tudi z rekonstrukcijo udov ta poseg ni nič več kot mačji kašelj.

Dr. Park nama nikoli ni povedal, da je prav njegovo posredovanje prepričalo Leeja, da je popustil. Niti nama ni dal tega vedeti na kakršen koli drug način. To je bilo samoumevno. Smo se mu zgolj zasmilili, saj je na lastne oči videl kakšno bitko s sistemom tolčemo in kako srčno se boriva za prihodnost najine hčerke? Ne vem in nikoli ne bom vedel. A s tem problemom se ni bil dolžan ukvarjati, z njim ni imel popolnoma nič. On je svoje delo na Miši naredil z odliko (tako kot vsako drugo operacijo) in lahko bi se potuhnil kot… no, kot miš. Pa se ni. Gosposko se je izpostavil in pri bolnišničnem menedžerju zastavil svoje ime, ki v otroški bolnišnici seveda šteje ogromno.

Tudi gospod Žane Janez Boltežar iz ortotike Moor ni bil dolžan popravljati v ZDA izdelanih opornic, ki so Miši v prvih dveh tednih po vrnitvi domov pridelale ne samo žulje, ampak kar žive rane na ahilovih tetivah. Kljub zatrjevanju neke osebe, da tega zagotovo ne bo hotel narediti, ob prošnji za pomoč ni pomišljal niti za trenutek. Vzelo mu je točno pet minut, nad vprašanjem o plačilu, pa se je zgolj dostojanstveno nasmehnil in mi podal roko. In tudi gospod, katerega ime boste morali uganiti sami, kajti tale blog nikakor ni prostor za debato o nekih sms sporočilih, ni bil dolžan ne tako ne drugače pomagati, tako kot ni dolžan nihče na tem svetu. To pač pritiče njegovemu gosposkemu statusu, zaradi katerega je za Mišo naredil več kot bi si kdorkoli kdajkoli lahko zamislil. In ob morebitnem ponovnem srečanju z njimi bom prav zaradi te gosposkosti, ki jo človek enostavno začuti kot del njihovega karakterja, sam prej ko slej spet povsem nezavedno snel kapo z napol plešastega lasišča.

  • Share/Bookmark

XIII. Preblisk pri Grku

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 26.01.2017 ob 20:33 pod 33 dni v ZDA

»Zdaj pa bi res potreboval eno močno kavo,« sem z grlenim glasom zamrmral svoji življenjski sopotnici in jezno pihnil malodane liter dima iz globin pljuč. »Zakaj se mora vedno vse zaplesti ravno pri nas?«

Bila sva obupana. Miša je, še vedno okrevajoč po težki operaciji, ki jo je prestala pred dobrim dnevom, trdno spala, zraven njene postelje pa se je usedla naša prijateljica Elisabetta, da sva z Majo lahko odšla na sonce in resen pogovor. Sedela sva na majhni klopci tik zraven velike fontane, ki jo je bolnišničnemu kompleksu podarila neka ameriška družina in hkrati z obupom, ki naju je prežemal, se je v meni razraščala sveta jeza, da bi najraje skočil v vodo in skakal po njej, vse dokler ne bi na peščeno potko zbrcal zadnjega litra. Pomagalo sicer ne bi kaj dosti, bržkone bi me dejanje tudi spravilo v resne težave, a jezo bi vseeno lahko izživel iz drobovja. Ne toliko, kot če bi na vrat na nos odmarširal proti pisarni glavnega bolnišničnega menedžerja za paciente iz tujine Jamesa Leeja in ga dvakrat okoli ušes, a nekoliko že. Ker pa sta bili obe možnosti docela nesprejemljivi, če nisem želel noči ali celo več njih preživeti za rešetkami v družbi kakšnega nevarnega tipa (in serijo Oz sem gledal ravno dovolj časa, da si tega nisem niti najmanj želel doživeti), sem resnično potreboval kavo. Eno kratko in močno, ki bi mi zbistrila misli, v katerih bi se čudežno pojavila rešitev problema. James Lee (ki ga tekom našega bivanja v ZDA osebno sicer nisva srečala niti enkrat) je namreč ceno ortopedske operacije, za katero neka ohola šarasta kirurginja že več kot 270 dni ni napisala mnenja, zaradi česar je ZZZS seveda ni plačala, posledično pa sva se z Majo odločila, da bova znesek 10.000 dolarjev poravnala sama, dobesedno čez noč, meni nič tebi nič dvignil za skoraj štiri tisoč dolarjev! In teh štiri tisoč dolarjev tisti trenutek nisem imel kje vzeti.

Prav tako kot ni bilo nobene možnosti priti v neposreden stik z menedžerjem, tako v bližini ni bilo možnosti dobiti skodelice črne pijače, ki sem jo nujno potreboval. Sicer sem imel dva koraka stran univerzitetno trgovino in kavarno, ki je stregla Starbucks napitke. Imel sem menzo v kleti otroške bolnišnice. Imel sem kup restavracij in barov na aveniji Euclid, do katere je bilo pet minut hoje. Toda kakšno kavo bi mi na vseh teh lokacijah naredili, si lahko mislite. Motno vodo, ki me bo v vročini samo dehidrirala, misli pa ne bo zbistrila. Blagoslov, ki nam ga je pred dobrim mesecem za srečno pot in uspešno operacijo namenil pater Bogdan Knavs, se je nenadoma zdel oddaljen več svetlobnih let.

Od nemoči sem jezno vstal in pomendral ostanek cigareta.

»Naj odletim domov in grem na banko po še en kredit?« sem zarenčal.

»Ne nori,« je Maja zavila z očmi. »Bova že nekako rešila. Razmišljam, da bi poslala mail na Sočo in zdravstveno zavarovalnico.«

Prhnil sem. Pa ja, štiri mesece se že dajeva z njimi pa da bi potem vse skupaj lahko rešili v parih dneh in to na daljavo?

»Grem,« sem odvrnil in jo poljubil. »Moram si spihati glavo in nekaj pojesti.«

Maja je zgolj odsotno pokimala, sam pa sem se zlagoma odpravil proti zgoraj omenjeni ulici. Pred nekaj več kot štiriindvajsetimi urami sem v iskanju lokala Subway zašel vanjo in ugotovil, da je precej prijetna ter tudi na gosto posejana z več prijetnimi lokalčki, kjer bi se (ko bom seveda imel na razpolago več časa), dalo pojesti kaj bolj pametnega kot je topel sendvič. Prav posebej pa mi je v oči padel eden manjših, ki je z velikim napisom »MEDITERAN RESTAURANT« obljubljal vsaj kratek oddih od ameriške hrane, ki na trenutke spominja na žvečenje celofana.

»Good afternoon, sir. Can I eat something here?«

Ljudje s tako polomljeno angleščino kot jo premorem sam, ne bi smeli sami lutati po neznani deželi…

»No, I’m sorry,« mi je odgovoril z močnim neameriškim naglasom.

Pa zakaj ima torej odprto, če ne morem nič dobiti, me je spreletelo. A v kotu pulta, za katerim je možakar stal s prekrižanimi rokami se je skrivalo nekaj, čemur se nisem bil pripravljen tako zlahka odreči.

»Bi morda lahko dobil vsaj en espresso?«

»No, I have told you, that I’m sorry,« je znova bil odgovor.

Kljub sveti jezi, ki me je prijela zaradi navidez brezizhodne situacije v bolnišnici, zdaj pa jo je možakar z velikim nosom s svojo nedostopnostjo zgolj še podžgal, sem nekako uspel ohraniti oliko in v naslednji minuti, sva se z ameriškim Grkom le sporazumela, da nisem potepuh, ki bi rad zastonj obrok, temveč bom tako hrano, kot pozneje kavo pošteno plačal. Ko sem to z zelenim dvajset dolarskim bankovcem tudi dokazal, se je vase zaprti nesramnež v istem hipu spremenil v najbolj gostoljubnega gostitelja.

Po okusni porciji pravega grškega girosa, sicer nisem bil nič bližje rešitvi problema, a morda bi kanček svetlobe lahko prinesla tako nujno potrebna skodelica kave.

»Gospod, lahko prosim dobim še en pravi evropski espresso?«

S polno denarnico zelenih bankovcev, nadaljnje prošnje seveda niso bile potrebne in ko sem čez manj kot minuto počasi mešal sladkor, ki sem ga natresel v majhno skodelico in mi je v nos priplaval tisti čaroben vonj, me je spreletel prijeten srh. Kaj pa, če bi…?

Odložil sem žličko na rob krožnička in si v eni potezi, željno pričakujoč okus, ki sem ga pogrešal vse od trenutka, ko sem za espresso na Brniku plačal oderuška dva evra, zlil tekočino proti zadnji strani jezika. A namesto okusa, ki bi pričaral kofeinsko ekstazo, me je zgolj streslo in s težavo sem se prisilil, da sem napitek, ki je sicer resda spominjal in tudi dišal po kratki črni kavi, resnično pogoltnil. Na jezik sem namreč dobil grško kavo, polno usedline, ki je imela z okusom espressa prav toliko skupnega, kot ima mravlja s slonom. Toda tisti trenutek dejstvo, da v ZDA očitno ne bom pil druge dobre kave, razen tiste, ki si jo bom v hotelu skuhal sam, sploh ni bilo pomembno. Moral sem priti v sobo v dvanajstem nadstropju, k mojemu ljubljenemu glodavčku, ki me je zagotovo že željno pričakoval in predvsem k Maji. V skrajnem kotičku možganov se mi je namreč posvetilo, kako bi lahko novonastali problem rešila. Z najmanjšim možnim trudom.

Temnopolti varnostnik John nas je do tistega trenutka že dodobra spoznal in se ni vznemirjal, ko sem skozi bolnišnično recepcijo ves zadihan stekel proti dvigalom in nestrpno pritisnil na gumbe. Moral sem biti čim prej v sobi, dokler je bila ideja še vsa sveža in dišeča ali dokler se mi ne bi zazdela tako absurdno nemogoča, da je ne bi bil več pripravljen deliti niti z Majo.

Miša je še vedno spala, Maja pa je divje tipkala po ekranu svojega mobilnega telefona ter se mi na vprašujoči pogled rahlo nasmehnila.

»Leeju sem poslala email. Napisala sem mu, da laže.«

Zaprlo mi je sapo. Moja žena je enemu glavnih bolnišničnih menedžerjev pravkar rekla lažnivec. Ljudi z drugega konca sveta, ki bi si upali narediti nekaj takšnega, verjetno lahko prešteješ na prste ene roke kakšnega malce bolj nerodnega mizarja. A zgodba z ortopedsko operacijo, v katero je bilo še naprej dodobra vmešano tudi vprašanje, ali bom v St.Louisu dočakal trenutek, ko bom v nekem lokalu lahko srknil pravi espresso, se je šele dobro začela.

[se nadaljuje]

  • Share/Bookmark

XII. Oda skodelici kave

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 23.01.2017 ob 19:35 pod 33 dni v ZDA

Kava. Ah, kava. Ta čarobna beseda. Ta čaroben okus. Ta čaroben vonj. Ta čaroben jutranji ritual. Ta čaroben … Mah, karkoli že. V povezavi s kavo je čarobno tako rekoč vse. Okej, če odštejem malenkosti, kot je recimo ta, da v mojem malem aparatu zmanjka vode ravno takrat, ko si želim pripraviti espresso s prav posebej veliko količino sladkorja ali pa slednjega kratko malo zmanjka, ker ga je Aleš, ki na trenutke že kaže prve znake, da ima v hiši Nemca, ki hodi po stanovanju ter mu skriva stvari, pač pozabil kupiti.

Resno, Američani nikoli ne bodo vedeli, kakšen užitek je srkniti močan okus, ki se razleze po ustih, najprej čez cel jezik pa od enega skrajnega roba ustne votline do drugega. In kako včasih enostavno čutiš, da ti kofein skozi želodec pronica v tanko črevesje ter nato v vse ostale predele telesa. No, resnici na ljubo, se v večini primerov naslednji trenutek zaveš, da ti je tale močan okus pravzaprav naredil kislino. Slednje se ti v ZDA enostavno ne more zgoditi. Njihovo vodeno, tako imenovano ground coffee lahko od ranega jutra pa do poznega večera piješ po en liter na uro, a poleg tega, da bo dehidrirala telo, nekega posebnega zbujevalnega učinka ne bo imela in zaradi nje zaslužen nočni počitek ne bo moten niti za sekundo. Da seveda šejkov iz priljubljene verige Starbucks, kjer v slab liter velikem lončku dobiš povečini led, vsebnost kave pa ponavadi ne presega nekaj procentov, da vseh dodatkov v obliki cimeta, karamelnega in kakavovega posipa in kaj vem česa vse še niti omenjam ne. Ne, tega sam resnično ne morem imenovati kava, pa naj Američani (kljub temu, da jih je par milijonov več kot nas, torej Evropejcev) rečejo, kar hočejo.

Kako preživeti 33 več ali manj zaspanih juter brez skodelice črne pijače, o kateri je znani slovenski pisatelj napisal zgodbo, s katero učiteljice slovenskega jezika še dandanes kravžljajo živce znanja željni mladini, je bila še ena od premnogih večjih skrbi, ki sem jih moral v tednih pred odhodom razrešiti na takšen ali drugačen način. Da bi se zadovoljil z njihovo pobarvano vodo, mi ni prišlo na kraj pameti. Konec koncev sem se dobro zavedal, da me bo v dneh pred in po posegu SDR čakalo kar nekaj stresnih juter in brez prave, močne in sladke kave jih nisem bil pripravljen dočakati. A kako si v mali hotelski sobici z velikim hladilnikom, a brez najmanjše kuhalne plošče sploh skuhati kavo? Da bi s seboj vzel moj mali aparat ali v skrajni sili celo nabavil novega, nekoliko manjših dimenzij, seveda ni prišlo v poštev, prtljage smo že tako imeli več kot preveč. Še manj mi je dišalo, da bi že v prvih dneh lutal po kakšni trgovini s tehniko in iskal novega. Kot prvo zato, ker tako bogati, da bi si privoščili tako nepotreben strošek, seveda nismo, kot drugo pa je seveda veliko vprašanje, ali bi ga sploh našel.

A hotel Home 2 Suites by Hilton v svojem nazivu ne nosi zaman imena ene najbolj znanih hotelskih verig na svetu in ko je Maja (ja kdo pa drug kot ona) odkrila, da je ena od hotelskih uslug tudi možnost izposoje mini indukcijske kuhalne plošče in to povsem brezplačno (!!!), je bil problem še isti trenutek rešen. Na enem od bencinskih servisov mojega dragega Petrola sem izkoristil ugodno akcijo štirih 250 gramskih paketkov kave Lavazza Dolce Gusto (na teden porabim najmanj enega, tako da je bila računica jasna, če bi jo zmanjkalo, pa bi tudi že nekako potrpel), ob nakupu katerih se dobi tudi brezplačno kafetiero Moka in ko je v prtljago poleg množice ostalih stvari romal tudi ta zavitek, kar je pomenilo, da ga nikakor ne bomo pozabili, sem bil pomirjen.

Ko sva z Majo prvega jutra pila pobarvano vodo iz rezervoarjev ob recepciji, sem po zadnjem požirku upravičeno dahnil, da zdaj pa resnično razumem tisti h’woodski kliše »I need more cofee«. Moja življenjska sopotnica se je medtem vanjo zaljubila na prvi požirek in čeprav kava resnično ni bila tako slaba, kot bi človek pričakoval (ali kot je pozneje bila v eni od mestnih restavracij), to ni bilo to in lahko mi verjamete na besedo, da sem komaj komaj čakal, da načnem prvi paketek moje Lavazze. Že tekom popoldneva sem v sobo privlekel relativno težko napravo, ob kateri se je na moje začudenje znašla tudi ponev (sklepal sem, da zato, ker druge posode v sobi ni bilo, brez najmanj ene pa si seveda ne moreš skuhati ničesar), jo priključil v eno od tistih ameriških smešnih vtičnic ter na ploščo pristavil z vodo in kavo napolnjeno kafetiero. Nič. Pa sem povečal temperaturo na 150 stopinj Celzija. Še vedno nič. Plošča je ostajala mrzla. Pa na 170 stopinj. Ne bev ne mev. Ja pa da ti je***! Prav malo je manjkalo, da bi napravo nesel nazaj na recepcijo in zahteval novo, češ, da je ta pokvarjena, ko se mi je v glavi zasvetila žarnica. Indukcija! Eden najbolj bednih izumov sodobnega sveta, ki samo zaradi proizvajalcem znane logike deluje samo s posebno posodo. Hm, kaj pa zdaj?

Toda bil sem preveč obupan, da bi puško kar tako vrgel v koruzo in medtem, ko sta se Prelogovi damici ob moji stiski zgolj pritajeno hahljali, sem sklenil poskusiti. Če ne bi šlo, bi bil naslednji poskus verjetno skuhati turško kavo kar v ponvici. A sistem, ko sem na ploščo položil najprej slednjo, nato pa nanjo še kafetiero, je deloval bolje kot bi si kdorkoli mislil. Indukcijsko ploščo sem premeteno prevaral, vročina, ki jo je ponev oddajala, je vodo iz nepogrešljivega kosa posode v vsaki italijanski kuhinji v slabih treh minuta spremenila v poln lonček vročega, dišečega in predvsem močnega črnega napitka. Tudi Majino nerganje, da zdaj cela soba smrdi po kavi, me ni ganilo. Bo že nekako morala preživeti.

»Kava mora biti sladka, tako kot je ljubica prvo noč sladka. Kava mora biti vroča, tako kot je ljubica po treh nočeh vroča. In kava mora biti črna, prav tako kot je črna kletev njene matere, ko vaju zaloti,« je bojda nekoč izjavil svetovno znani ljubitelj kave, Ernest Hemingway.

A čeprav gre za svetovno znanega možakarja, čigar dela (in z njimi tudi njegov duh) bodo večno živela, je v tej svoji misli, na katero sem se spomnil, ko sem v hotelskem atriju ob nečloveški vročini naredil manjši srk, nekaj le izpustil. Pozabil je omeniti, da je prvi požirek vedno najslajši. In …oh , ta vonj. In …oh, ta okus. In…oh, ta božanska sladkoba, ki se najprej razširi po jeziku, nato pa prodre v vsak kotiček ust, vse dokler ne zdrkne po grlu navzdol, kjer jo želodec že težko pričakuje….

Ritual, ki sem ga, zavedajoč, da kršim čisto vsa pravila požarne varnosti, ponovil vsako naslednje jutro in kdaj pa kdaj tudi v sončnem popoldnevu vse do odhoda proti domu, je postal naravnost sveto opravilo, prav tako kot se za na tradicijo usekanega kozoroga tudi spodobi. Poln lonček močne, črne in sladke kave, moj Samsung s5 in branje dnevnih novic iz Slovenije, medtem ko se je v St.Louisu šele dobro danilo. Doma bi to bilo nemogoče, v Ameriki pa sem zgolj zaradi tega žrtvoval ne samo ene, ampak kar dve uri sladkega spanca.

Ob koncu bivanja v ZDA mi kave ni zmanjkalo, temveč sta mi ostala kar dva paketka. In čeprav sem sprva želel po enega podariti najbolj prijaznima hotelskima uslužbenkama miss Tonyi in miss Ornethi, češ, naj vidita, kako v kavi uživamo v Starem svetu, sem si premislil in skupaj s kafetiero oba prinesel nazaj domov ter s svojim ritualom nadaljeval. In čeprav je za kakršnokoli dolgotrajno sedenje na balkonu ta trenutek absolutno premrzlo, to počnem še naprej. Ja, tudi ob sobotah in nedeljah, ko z Mišo nimava obveznosti. Američani (in Maja, kajpada) pač nikoli ne bodo vedeli.

  • Share/Bookmark

XI. V srcu geta

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 21.01.2017 ob 21:36 pod 33 dni v ZDA

Ste gledali mojstrovino Roberta Zemeckisa, Forrest Gump s Tomom Hanksom v vlogi naslovnega junaka? Kakšno neumno vprašanje, kajne? Na tem svetu slej ko prej ni žive duše, ki ne bi videla tega filjma izpod rok enega mojih najljubših režiserjev. In prav tako kot smo se z glavnim junakom vedno znova smejali, jokali in tudi čustvovali, imamo verjetno prav vsi v glavi kakšen prizor iz tega skupka gibljivih slik, ki nam je ostal še prav posebej v spominu. Meni, recimo, je eden najbolj posrečenih trenutkov tisti, ko Forrest in poročnik Dan v ribiške mreže spet ujameta zgolj goro smeti, na Forrestov obupan pogled pa fenomenalni Gary Sinise zgolj zasika, da bi pa morda moral začeti hoditi v cerkev. Forrest seveda ne bi bil fant z zdravo kmečko pametjo, če ne bi njegovega nasveta vzel povsem zares in v naslednjem kadru ga vidimo sredi cerkvenega zbora, oblečenega v viola liturgično oblačilo, kako poskuša prepevati eno od premnogih cerkvenih hvalnic. In četudi bi vam podrobnosti ušle iz spomina, ni težko uganiti, kako se stvari nadaljujejo. Hud orkan uniči vse ribiške ladje v pristanišču, Forrest in poročnik Dan pa ostaneta na svoji ladji sredi morja živa in zdrava. In od takrat je rib in rakcev za njiju na pretek.

Kakšen je moj odnos do vseh verstev, sakralnih objektov tega sveta in seveda Boga, je seveda znano. Moje stališče do stvarnika oziroma višjih sil bi (če bi že kdo vztrajal, da se moram popredalčkati) najbolje opisal izraz veren socialist, ki pa za svojo pot do vsega, kar je višje in močnejše od nas, ne potrebuje posrednikov v obliki verskih institucij. Morda se mojemu dojemanju vsega še najbolj približa budizem, a tudi ta vera vsebuje nekaj stvari, ki mi niso všeč. Tako pač verujem v »enega svojega« Boga (besedo prav zaradi tega nalašč pišem z veliko začetnico, čeravno je to skregano s slovnico) vedoč, da bo nekega dne prišel dan, ko bom spoznal resnico. Tako kot vsi ostali. A seveda globoko spoštujem vse, kar je povezano z razno raznimi verami, začenši s filozofijo in z verskimi voditelji le teh (poleg Dalajlame bi z veseljem stisnil roko in poklepetal tudi s papežem Frančiškom), gola radovednost pa me je od mladih nog mučila, da bi prisostvoval eni od takšnih maš, kakršna je prikazana v filjmu. Prvič sem takšno obliko verskega obreda spoznal kot mlad fant ob ogledu nekega skupka gibljivih slik, katerega naslov sem že davno tega pozabil, a čeravno ga nisem najbolje razumel, sem se v obred dobesedno zaljubil. Hej, če nas ima Bog tako zelo rad, zakaj ne bi tudi mi imeli radi njega in mu tega pokazali s smehom, veselim prepevanjem in ploskanjem, namesto da se spuščamo na kolena in tiho šepetamo med seboj? A ne bi hotel preveč zaiti in komu začeti vsiljevati svojih verskih načel.

V St.Louisu se je zbudilo toplo petkovo jutro, ko sem v hotelskem atriju naletel na svojo zakonsko družico in miss Tonyo. Kot najboljši prijateljici sta sproščeno čvekali ob skodelicah črne brozge (torej ameriške kave). Moje znanje angleščine je seveda vse preveč borno, da bi pri debati o življenju v St.Louisu in ZDA na splošno lahko aktivno sodeloval, a ko se je miss Tonya že počasi poslavljala, sem sklenil. Zdaj ali nikoli. Previdno, da me ne bi slučajno narobe razumela, sem napeljal pogovor na enega svojih najljubši filjmov in ko se ga je najina nova prijateljica in zagotovo najbolj prijazna ter srčna uslužbenka hotela hitro spomnila, sem omenil kader iz cerkve ter jo pobaral, ali obstaja kakšna takšna tudi v mestu oziroma bližnji okolici. Miss Tonya se ni zmedla  niti me ni narobe razumela (to bi se sicer lahko zgodilo, saj sem ob pomanjkanju splošne izobrazbe uporabil izraz »cerkev, v katere zahaja večinoma temnopolto prebivalstvo«). S še vedno širokim nasmeškom na obrazu je za hip pomislila, zamežikala v sonce ter mi svetovala, da bi lahko zavila v Friendly Temple Missionary na ulici Dr. Martin Luther King, ki se nahaja slabe štiri milje od hotela. Ponoči sicer ni najbolj varno hoditi tam naokoli, a tekom dneva se nam resnično ne more zgoditi čisto nič slabega.

Že ime ulice, na kateri se cerkev nahaja, mi je dalo vedeti, da bo to pač to. Eden največjih borcev za pravice temnopoltih in cerkev, kjer se višje sile (okej, okej – Boga) slavi z glasno pesmijo, smehom in ploskanjem. Čista pozitiva. To je nekaj, česar se pred SDR posegom, ki se je hočeš-nočeš nezadržno približeval, enostavno moramo udeležiti. In podatek na spletnem mestu cerkve je nedvoumno kazal, da moramo v nedeljo, najkasneje ob sedmih in pol zjutraj po lokalnem času biti tam.

Maja mojega navdušenja oziroma že kar evforije ni delila. Zakaj neki bi moral hoditi v cerkev? Saj uspeh SDR operacije ni odvisen od višjih sil, temveč od dr. Parka (ste opazili kako zelo različno od moje filozofije?). Ko je za povrh tega na internetu izbrskala nekaj podatkov, da se na lokaciji, kjer cerkev stoji, dejansko ni pametno preveč smukati, če nisi temnopolt domačin pa je postala še bolj skeptična. A sam sem bil odločen. Tega se moram udeležiti. Pa kaj, če ne bom razumel čisto vsega iz pastorjeve pridige. Pa kaj, če ne bom znal peti pesmi. Pa kaj, če bomo morda edini belci v cerkvi. Po posnetkih iz YouTuba je bilo več kot očitno, da pri cerkvenih obredih ljudi preveva ogromno pozitivne energije in ob živčnosti, ki se me je pred torkovim dnevom D vsak dan bolj polaščala, sem jo potreboval bolj kot brusnični sok, ki sem ga ob nečloveški vročini vsak dan zlil po grlu najmanj dva litra.

In Maja se je na koncu morala vdati. Še zdaj ne vem, ali je videla kako zelo si tega želim ali sem zgolj bil tako zelo kozorogovsko odločen (beri: trmast) kot znam biti včasih, ko želim na vsak način nekaj doseči. Ne vem, a na koncu je popustila. Tako sem v nedeljo ob šestih zjutraj zadovoljno zacmokal ob prvem majhnem požirku sladke in črne Lavazze ter razmišljal, kako si bom uresničil še ene otroške sanje. Sonce še ni premočno pripekalo in medtem, ko se je iz mojega Samsunga po atriju razlegala melodija »Spirit in the sky«, sem zraven zadovoljno brundal v ritmu in mislil na moji dekleti, ki sta v sobi še sladko spali…Veselo sta sanjali tudi čez eno uro. In tudi čez dve uri. In tudi čez tri ure, ko se je maša v cerkvi že končala. Nisem ju mogel zbuditi. Maja je pač delala dolgo v noč (globoko v dopoldne po slovenskem času), Miša pa je po dveh letih končno bila na pravih pravcatih počitnicah in se tudi ni pustila motiti do devetih ali desetih zjutraj. Da bi se lahko v geto odpravil sam z avtobusom ali taksijem? No, tako zelo nor pa seveda tudi jaz nisem.

Tistega jutra pri poznem zajtrku nisem bil pravi. Tudi miss Tonya je videla, da sem povsem zamorjen, a ni hotela drezati vame, kaj je narobe. Maja je seveda vedela, a moje razočaranje je bilo tako zelo močno, da bi vsak poskus pogovora klavrno propadel oziroma se končal s prepirom. In negativne energije dva dneva pred operacijo resnično nisem potreboval ali si je bognedaj želel. A po zajtrku je moja draga življenjska sopotnica prišla na dan z novim predlogom. Na internetni strani cerkve je namreč našla podatek, da je tega dne maša tudi ob treh popoldne. Navdušenje, da se bom na svojstven način lahko poklonil tako dr. Parku, kot vsem malim borcem, ki jih je že in jih še bo operiral, se je v naslednjih urah spet samo še stopnjevalo. V mislih in tudi realnosti sem si brundal melodije vseh mogočih gospelov, ki sem se jih spomnil, vse dokler nas velik in rdeč taksi ni pustil pred veliko stavbo, za katero bi na prvi pogled stežka uganil, da je sakralni objekt.

Moje razočaranje nad zaklenjenimi vrati in odkritjem, da pastor tistega dne in ob tisti uri sicer res vodi mašo, a na popolnoma drugi lokaciji, si bo moral vsakdo od vas predstavljati sam, jaz vam namreč lahko povem le to, da je bilo precejšnje. Maja je sicer zbrala pogum in se mi opravičila, češ, da se zaveda, da je bila ona tista, ki se zjutraj ni mogla prebuditi in da je ona iz spletne strani razbrala napačne podatke, a kaj bi se držal jezen nanjo? Če bi si tega dovolj močno želel, bi se slej ko prej v geto odpravil sam navsezgodaj zjutraj in verjel, da mi ni usojeno umreti sredi neznanega mesta, sredi neznane celine. Tisti trenutek sem imel že povsem druge skrbi.

Čez nekaj tednov sva od miss Kelly (ravno danes sem izvedel, da njen mali borec še zdaj leži na intenzivni negi, stroški za zdravljenje pa se dvigajo v nebo) izvedela, da sva bila na precej nevarnem kraju, pravzaprav na začetku najnevarnejšega dela mesta, kjer belopolto življe nima kaj iskati in ne vem komu sem lahko hvaležen, da tisti trenutek tega nisem vedel, saj bi me slej ko prej zagrabila panika. Ob neprijaznosti mlade temnopolte uslužbenke na bencinski črpalki, kamor smo zavili po nekaj osvežilnih napitkov, se, misleč, da ima zgolj slab dan, nisem preveč vznemirjal. A tega zagotovo ne morem trditi za trenutek, ko nas je po hoji proti avtobusni postaji, s katere nas je avtobus pozneje prepeljal na postajo Central West End (torej v neposredno bližino varnega zavetja hotela) presenetil avtomobil, ki je nekaj metrov za nami ustavil ob robu ceste in sem na hrbtu začutil, da nas najmanj en par oči motri od vrha glave do nog. Saj ste kdaj instinktivno začutili, da se morate nekam ozreti, ko ste se pa ste ugotovili, da vas nekdo opazuje, mar ne? No, točno to.

»Karkoli že narediš, ne oziraj se, za nama je avto in nekdo naju opazuje iz njega,« sem zašepetal Maji.

Tisti trenutek je postalo strah tudi njo. In čeprav sva vedela, da naju primeru kakšnih težav skupinica petih temnopoltih starcev, ki je v senci ene od razpadajočih hiš, kakršnih je bilo polno, vse do koder je segel pogled, žolčno debatirala v nekem čudnem narečju, ki ga razen njih samih živ krst ne bi mogel razumeti ne bo mogla, verjetno niti hotela zaščititi, smo se ustavili par metrov od njih. Naslednji trenutek je vozilo zapeljalo do naju, debelušen, dolgolas in precej poraščen, a mlad in na nek način tudi simpatičen fant pa je skozi okno vprašal, če ima kdo od naju vžigalnik.

Ne vem prav dobro, zakaj sem se zlagal, da ga nimam, ko pa bi si morda v primeru, da bi mu podaril enega od tistih, ki so se mi valjali po žepih morda celo našel nove prijatelje, a fant se je kljub temu iskreno zahvalil, njegov prijatelj pa je vozilo s polnim plinom zagnal po široki, prašni cesti. Slabih izkušenj nismo doživeli niti v preostalih tristo metrih hoje do avtobusne postaje, niti med čakanjem na prevoz, ko sem na zidu avtopralnice občudoval umetelno izdelan grafit enega največjih ljudi vseh časov, po katerem je ulica dobila ime. Zaposleni v pralnici so nas sicer gledali nekoliko čudno, a verjetno so si mislili svoje o turistih, ki so tako neumni, da so zavili v del mesta, kjer nimajo kaj delati, s takšnimi trapci pa se nima smisla ukvarjati. Ne morem pa trditi, da si nisem oddahnil, ko je avtobus geto pustil za seboj in so postale zgradbe že nekoliko bolj spodobne in znane. Saj ne, da bi bil Central West End kaj bolj varen, tudi med našim bivanjem v St.Louisu, se je na tem območju zgodil umor taksista, a hotel je vseeno nudil določeno mero varnosti.

V geto sem se odpravljal tudi naslednjo nedeljo. Pa naslednjo. In tudi naslednjo. A nisem se več vrnil. Maja se je dodobra prestrašila in mi je na vsak predlog, da poskusiva še enkrat mirno odvrnila, da tja ne gre več, v isti sapi pa mi je prepovedala, da bi se na potep odpravil sam. Ampak to se tako ali tako ne bi. Tako kot je Mišina operacija, bo še veliko drugih v bližnji in daljni prihodnosti minilo brez tega mojega simboličnega dejanja, sam pa sem v ranih jutranjih urah v družbi male napravice, ki med drugim omogoča tudi telefoniranje, preživel minute in minute ob gledanju pridig in poslušanju gospelov iz cerkve, ki mi je ni bilo dano videti. Ampak saj to bi moralo tudi nekaj šteti, mar ne?

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »