Iz volkovega b(r)loga

Še ena maratonska obava? Ne, danes pa ne. Za vas, dragi moji bralci, imam danes samo eno izredno kratko vprašanje.

Ob vseh pobudah Civilne iniciative za družino in pravice otrok, katere člani v en glas vpijejo, da so hvaležni za mater in očeta in kako pravo družino lahko sestavljajo samo mati, oče in otroci, se sam namreč počutim, izredno milo rečeno, čudno. Vsi, ki me spremljate že vsa ta leta, namreč dobro veste, da moj oče¹ v svojem celotnem življenju zame ni naredil absolutno ničesar, ko pa je tudi mamo pri mojih sedmih letih pobral rak, sem ostal v družini, sestavljeni iz stare mame, tete in sestre.

Vprašanje se torej glasi. KAJ TOREJ SEM? Točno tako. Kaj sem za zgoraj omenjene člane civilne inciative, za gospoda Aleša Primca in morda tudi vas, ki  stališča iniciative zagovarjate? Po logiki gospoda Primca sem bržkone nek izmeček, če ne celo spaček, ki se s »pravim« človekom, kateremu je bilo dano odraščati v pravi družini (mama, oče, otroci) ne more niti primerjati. In, hehe, čeprav so moji roditelji dejansko obstajali in sem se rodil kot vsak drug človek, naj mi nekdo že enkrat pove kako in predvsem komu bi sam lahko bil hvaležen za mamo in očeta. Državi? Bogu? Naravni evoluciji? Zvezdam?

Ali naj se vendarle končno sprijaznim s tem, da sem enostavno izmeček človeštva, kar sem postal, ker me niso že v rani mladosti dati tujim ljudem v posvojitev, ker je samo to normalno?

1. v kolikor si človek, ki je zagrešil tudi tako zelo grozljive stvari, da jih na javno mesto kot je blog, resnično ne morem zapisati, ta izraz sploh še zasluži [nazaj gor]

Kava mora biti vroča, kot je ljubica prvo noč vroča.

Kava mora biti sladka, kot je ljubica zjutraj sladka.

In kava mora biti črna, kot je črna kletev njene matere ko vaju zaloti

Ernest Hemingway

Vsi moji redni (pa tudi kakšen občasen) bralci ste zagotovo že zdavnaj opazili koliko mi pomeni kava. Resnično, včasih imam občutek, da bi bil za majhno skodelico, polno črne tekočine pripravljen, ne bom rekel koga ubiti, ampak zagotovo storiti marsikaj. Jap, obred, ko si navsezgodaj zjutraj prižgem cigaret in naredim prvi vdih kave, je pri meni že dolgo dolgo let dobesedno svet in gorje tistemu, ki bi se me drznil ob njem zmotiti ali (bognedaj te nesreče) mi začeti težiti…

In veliko, veliko let je bil ta obred tesno povezan z obiskovanjem barov. Nisem si še dodobra uspel umiti od spanja zlepljenega obraza in nase navleči nekaj prvih oblačil, ki so mi prišla pod roke, ko sem že štorkljal proti v tistem življenjskem obdobju priljubljenemu baru. Zaposlene mi je vedno znova uspelo zdresirati, da so dobro vedeli, da mi morajo poleg skodelice črne kave, ki jo v tistem trenutku potrebujem malodane bolj kot kri, obvezno prinesti tudi svež izvod športnega dnevnika Ekipa (ki je po vseh teh letih še vedno moje priljubljeno čtivo). Zares, če bi hotel prešteti ves denar, ki sem ga v življenju zagonil samo za kavo, bi se mi ob znesku slej ko prej pošteno zavrtelo v glavi. Ne samo, ker sem obred redno ponavljal vsako jutro (ali popoldne, če sem ravno delal nočno), temveč tudi zato, ker sem si za kavo, če si jo je telo le zaželelo, vedno, ampak res čisto vedno vzel čas.

A pred nekaj več kot dvema letoma, natančneje januarja 2009, kmalu po vselitvi v popolnoma prenovljen brlog, je obred dobil popolnoma novo dimenzijo. Tako kot sem se odločil, da bom spremenil mnogo stvari v svojem življenju, tako sem se vprašal zakaj neki bi še bil osel, ki s kavo (saj se vsi strinjamo, da je kava poglaviten vir zaslužka gostincev, anede?) hrani lastnike (in najemnike) barov, če pa si lahko prav tako dober espresso kot ga dobim tam, skuham kar doma. In ne bodi len sem si med enim od premnogih obiskov nakupovalnega centra Conforama v Palmanovi, nabavil pravo pravcato mašinco, ki se je izkazala za eno boljših investicij v mojem življenju.

Tako kot bi bilo nemogoče prešteti denar, ki sem ga od sedemnajstega leta dalje¹ zafračkal za skodelice črne opojnosti, tako ne bi mogel prešteti skodelic kave, ki jih je mašinca na zgornji sliki skuhala v dobrih dveh letih in pol. Dve kocki rjavega sladkorja, polna doza Lavazze, Goriziane, Barcaffeja (Illy sem kupil samo dvakrat in še to samo zaradi škatle, od takrat naprej pa ga predvsem zaradi cene redno bojkotiram) ali katerekoli druge mešanice in do tričetrt napolnjena majhna skodelica. Še cigaret in užitek je bil popoln. Redno, vsak dan po štiri ali pet skodelic in moj razpotegnjen in ozek balkon je postal moj najljubši bar pod soncem, listki Sudokujev pa so zamenjali ležerno prebiranje športnih vesti. Leta nazaj, ko sem slasti kave šele dobro odkril, sem znal uživati v opojnosti, ki jo je pričarala kafetiera (mimogrede, pozna slučajno kdo slovenski izraz za ta izum?), ampak vseeno me je vedno motil neke vrste železen okus, ki se ga je ob pitju dalo zaznati, sploh pa je bilo docela nemogoče, da bi si v njej skuhal točno tolikšno dozo kave kot bi jo sicer dobil v vsakem baru. Z mašinco sem končno odkril kofeinska nebesa. Vse do danes…

Že nekaj časa sem napol jezno, napol zaskrbljeno opazoval, da moja mašinca ni več tako superiorna kot sem bil tega navajen od dneva, ko sem jo kupil. Ne samo, da ni več umirjeno predla, ampak bolj trokirala, tudi kava iz ročke ni več tekoče stekla, temveč je zgolj žalostno kapljala in komaj komaj napolnila skodelico do želene količine. A sam pri sebi nisem hotel verjeti, da bi takšno čudo tehnike lahko imelo življenjsko dobo zgolj dobri dve leti . A ko je danes popoldne po prihodu iz službe elektromotorček le še žalostno javknil in nato verjetno za vse večne čase tudi ugasnil, sem si moral priznati, da je napočil čas, da se z ljubljeno mašinco posloviva.

A obred (ki po vseh teh letih seveda še zdaleč ni več samo to, temveč nujno potreben opravek, ki že meji na zasvojenost s kofeinom) mi je v vseh teh letih preveč zlezel pod kožo, da bi se mu odpovedal. Če ne zaradi drugega pa zaradi grozovitih glavobolov, ki zgolj zaradi abstinenčne krize bojda prizadenejo vsakega vernega ljubitelja kave, ki se odloči zmanjšati dnevno dozo kofeina. Ne bodi lena sva se z Volkcem raje usedla v avto in oddrvela naravnost proti 25 kilometrov oddaljeni Palmanovi. Če sem pred dvema letoma tam dobil spodoben aparat za več kot spodobno ceno (mislim da sem zanj odštel šestdeset evrov, medtem ko je Merkur za docela enak izdelek zahteval več kot osemdeset in to v akciji!!!), ni hudič da ne bi spet prinesel domov nečesa kar ne bo predrago in kar me bo razvajalo naslednji dve leti (in pol). Seveda si nisem drznil slepiti samega sebe, da utegnem najti popolnoma enak aparat, a zadovoljen bi bil z vsakim, ki bi mu bil vsaj malo podoben.

In pot se je dejansko splačala. Po dolgem pregovarjanju (pri naju pač velja demokracija in čeprav plačujem jaz, vendarle zmagujejo močnejši argumenti) sva iz centra odšla z veliko škatlo pod pazduho in lažja za borih sedemdeset evrov. Borih? Ja, dejansko tako mislim, kajti če bi preračunal vse kave, ki jih je skuhal stari aparat, za katerega sem odštel šestdeset evrov, prištel denar za kavo in sladkor, ki sem ju moral kljub vsemu kupiti in vse skupaj primerjal z denarjem, ki bi ga za tolikšno količino kave moral odšteti v barih (ki jih seveda še vedno rad obiščem, ampak bolj izjemoma, toliko da se vsake toliko malo pocartam), bi bržkone dobil razmerje 1:1.000, če ne celo še višje.

Novo mašinco sem moral doma (khem, khem…v brlogu) seveda takoj preizkusiti in vrednost investicije se je prikazala že takoj, ko sem bolj kot ne iz navade odprl navodila. Podjetje DeLonghi (zaradi zadovoljstva s prejšnjo mašinco, sem Volkcu postavil pogoj, da v poštev pride samo ta znamka) se je namreč v dobrih dveh letih toliko moderniziralo, da je dejansko sestavilo skupaj tudi natančna slovenska navodila. Kako preluknjati dno rezervoarja za vodo (cevi v njem, ki sem jih bil vajen do sedaj in na katerih se je nabiral vodni kamen in umazanija so očitno preteklost), kako segreti skodelico in ročko (skozi slednjo spustiti v skodelico natančno toliko vrele vode kolikor bi jo pustili, če bi bila dozica napolnjena s kavo) in kako vzdrževati aparat, da bo služil še veliko let. Prav zares pohvale vredno. No, ko sem potrpežljivo, korak za korakom, izpolnil vse kar so navodila zahtevala od mene, je prišel čas za trenutek resnice. Bo kava tako dobra kot je bila iz starega aparata? Sladkorja mi je tekom dneva sicer zmanjkalo, a na to se nisem oziral, če si ne bi tisti trenutek pripravil skodelice, bi znorel. Natančno sem odmeril tako količino kave, kot količino vode, ki sem jo skozi filter spustil v skodelico in s tresočimi rokami (danes sem s kavo pač absolutno pretiraval, ampak priznam, da je za menoj izredno zaspan dan) odšel na balkon. V dišeč pripravek sem najprej pomočil jezik in široko zazijal – ne zato, ker bi me tako močno speklo (čeprav je imela kava zaradi upoštevanja navodil o segrevanju aparata popolnoma drugačno temperaturo kot sem je bil navajen do sedaj), pač pa zaradi okusa. Ne morem sicer reči, da je bila to najboljša kava kar sem jo kdaj pil, saj si ta laskavi naziv še vedno lasti makjato, ki sem si ga privoščil v Bariju, ampak druga najboljša pa zagotovo. Tisti trenutek sem spoznal, da morda le ni bil problem v okusu kave, saj kljub superiornosti stare mašince nikakor nisem našel kave ob kateri bi zdržal dlje kot štiri četrtkilogramske paketke, temveč morda resnično v pripravi. Da mi to ves ta čas ni bilo jasno, saj vsak osel, ki je v življenju vsaj enkrat obiskal bar ali najbolj zanikrno gostilno ve, da gostinci aparat za kavo najprej segrejejo ter se šele nato lotijo priprave espressov, makjatov, kapučinov, belih kav, kav s smetano in sploh vsega kar je vsaj malo povezano s kavo.

Ta trenutek sem tako neučakan kdaj bo končno jutro, da še enkrat preizkusim novo mašinco, da spominjam skoraj na majhnega otroka. Vsekakor pa vem, da sem naredil še eno odlično investicijo in da mi bo nova mašinca zagotovo služila najmanj naslednji dve leti in pol. Sicer ne več v brlogu, temveč v…Ne, veste kaj, to je pa zgodba za čez par dni. Po možnosti za takrat, ko bom globoko vdahnil omamen vonj močnega espressa in z jezikom užitkarsko tlesknil ob nebo.

p.s.

Morebiti se bo kdo vprašal zakaj pišem o espressih², ko pa se da v potopisu Jugonostalgik štopa častni krog (se nadaljuje, se, nikarte strahu) vedno znova brati o makjatu. Ja, v določenem obdobju življenja me je začel po črni kavi boleti želodec, zato sem presedlal na makjato³, po veliko veliko letih pa sem ugotovil, da me po makjatu boli še bolj, zato sem pred dvema letoma spet začel konzumirati črno kavo, a z dvema sladkorjema.

1. kratek off: Moj Bog, že celega pol življenja pijem kavo, a imam res že toliko let?? [nazaj gor]
2. prvi, ki bo uporabil izraz „kava brez“ bo tepen, kajti ob tem izrazu, kot da je kava dejansko nekaj kar se že po defaultu pije z mlekom ali kaj jaz vem čim še, sam dobim rdeče pike in nekoč sem nekemu ljubljanskemu, vase zagledanemu natakarju, ki je strokovno ugotovil, da želim „kavo brez“ z užitkom zabrusil nazaj: „Ne, želim kavo Z…žličko in dvema rjavima sladkorjema“ [nazaj gor]
3. črna kava z žličko mlečne pene in ne, to ni mini kapučino, mini kapučino je namreč spet nekaj drugega [nazaj gor]

Poznate občutek, ko se izkaže, da ste ves čas imeli prav? Čeprav vam ni skoraj nihče verjel in ste tudi sami upali, da do tega ne bo prišlo, je neke vrste zadovoljstvo vseeno prisotno. Pa ne, da bi človek komurkoli želel kaj slabega, ampak dejstvo je, da status quo, oz. zatiskanje oči pred resnico na daljši rok ni moglo prinesti nič dobrega in to je bilo tako meni, kot vsakemu razumnemu človeku pač povsem jasno.

Se spominjate mojega prispevka o lenuhih in pijancih? Ne? No, vam bom malo osvežil spomin. V prispevku sem se lotil skupinice novogoriških brezdomcev, ki cele dneve poseda v parku (v neposredni bližini nebotičnika, katerega del je tudi Volkov brlog), krade Bogu čas in se jim pri vsej dobri volji ne da premakniti niti za meter, kaj šele da bi poprijeli za pošteno delo, četudi bi ga zaradi svoje mladosti z lahkoto našli, če bi jim to bilo v interesu. Sicer sem poudaril, da niso nasilni, zato pa toliko bolj moteči (še posebej ko se sredi noči v žaru pijanskega prepira začnejo dreti kot razjarjeni psi, njihovi štirinožni prijateljčki pa jim z veseljem pritegnejo), kar pride najbolj do izraza pri žicanju za denar in cigarete. Ampak kakorkoli dobronameren je bil moj prispevek, ki sem ga zaključil z mislijo, da naj me pustijo na miru in jaz bom na miru pustil njih, tako se je name vsul plaz kritik o ubogih revčkih, ki jim model kakršen sem, delam krivico in bla, bla, bla…Duhovi so se sicer pomirili, prispevek se je izgubil v globočinah Volkovega b(r)loga, druščina pa je še vedno meni nič, tebi nič, zganjala kraval in životarila iz dneva v dan.

Dokler ni v soboto in še bolj danes po Sloveniji odjeknila vest, da je njihovih brezskrbnih dni le konec. Nekdo (po neuradnih podatkih italijanski državljan, ki mu je druščina nadela vzdevek »fašist«, kar nekomu, ki jih pozna ne bi smelo biti preveč čudno) je namreč z ostrim rezilom po vratu porezal dva redna člana druščine. In ne samo to, povsem identično dejanje je namreč povzročil že pred tednom dni, ko jo je skupila še ena od najbolj stalnih članic novogoriške sončne uprave. Hm, ob tej novici mi je kar naenkrat postalo jasno kaj je ves teden v parku počela policija in zakaj je park prečesavala z močnimi baterijami tudi ko se je nad slovenski Las Vegas že davno spustila tema.

Druščini takšnega nasilja seveda niti pod razno ne privoščim. Pravzaprav obratno, nasilneža, oz. »fašista« (v kolikor ta oseba sploh obstaja, heh) najostreje obsojam. Nihče na tem svetu nima pravice drugemu odvzeti življenja, čisto nihče, četudi gre za najhujšega zločinca. Po drugi strani pa nad dogodki nikakor nisem začuden. Kot sem omenil, sem druščino gledal z balkona vse odkar so se v parku sploh začeli zbirati (torej že najmanj enajst let). Začelo se je počasi, s parimi pijančki, ki niso vedeli kam bi se dali, a sčasoma je njihovo število naraščalo in predvsem v zadnjih dveh letih včasih tudi preseglo dvajset ljudi. Vsi smo jih dan za dnem gledali in tolerirali. Še celo Policija, ki je včasih prišla, jih popisala in se odpeljala prav tako hitro kot se je pojavila. Vedeli smo, da ne samo popivajo in smetijo park, ki bi po vseh pravilih morda lahko pripadal upokojencem ali konec koncev zaljubljenim parčkom, ampak da se tam preproda marsikateri zavitek droge. Ampak najlažje si je bilo zatisniti oči in se delati, da ne obstajajo.

A kako že pravi tisti pregovor? Vrč hodi toliko časa po vodo dokler  se ne razbije in če držijo domneve, da druščino napada brat narkomana, ki je umrl zaradi droge, ki jo je kupil pri njih, potem se bojim, da se jim ne piše nič dobrega. Seveda sem zgoraj omenil, da jim takšne usode kot je umreti zaradi prerezanega vratu ne priželim, a to še zdaleč ne pomeni, da z njimi sočustvujem. Zakaj konec koncev tudi bi?  So počeli kaj koristnega ali zgolj nadlegovali ljudi za denar in cigarete ter (seveda ne vsi, saj je legendarni nogometni navijač Muško že tako zapit, da sploh ne ve več zase) prodajali drogo?

A poglejmo na problem z druge plati. Zanimivo se je namreč vprašati kaj je vsa ta leta naredila občina, da bi anarhiji v samem središču Nove Gorice in v »neposredni bližini (oh…) modene igralnice Perla« (kot so se pesniško izrazili pri Slovenskih novicah) naredila konec. Sicer so se res potrudili pokazati dobro voljo s tem, ko so v neposredni bližini policijske postaje  postavili skromno opremljene železne (delavske) zabojnike (samo trenutek, da se nakrohotam, prosim), a utvara, da bi zaradi njih druščina zapustila sončen park je bila seveda iluzija, kakršne ne bi znala pričarati tudi takšna mojstra kot sta David Cooperfield ali Criss Angel. Zakaj neki bi druščina sploh hodila naravnost pred oči mož postave? Da jim bodo olajšali delo?! Oprostite, ampak laganje samemu sebi, da bi se fantje in dekleta dejansko preselili tja, oz. da jim zabojniki ne bodo služili zgolj kot priročno pribežališče ob zares mrzlih in deževnih dneh, je žaljivo celo do njih. Občina je vsa ta leta, tako kot velika večina njenih prebivalcev ob problemu gladko zatiskala oči in očitno pričakovala, da se bo problem rešil sam od sebe.

In slej ko prej je iluzorno pričakovati, da se bo rešil zdaj zdaj, ko se je nekdo odločil vzeti pravico v svoje roke. Res je, park je zadnje dni precej bolj prazen, kot smo bili tega navajeni. Res je, da v njegovi bližini patruljirajo kriminalisti v civilu. Res je, da bodo »fašista« slej ko prej ujeli in upam, resnično upam, da bo za dva grozljiva poskusa umora plačal z nekajletnim bivanjem v zaporu. A prav tako je res, da se bo druščina vrnila. Mene sicer ne bo več motila, saj bržkone že golobi na Bevkovem trgu čivkajo, da se selim v relativno miren predel Ljubljane, a občina se bo tako s tem, kot s problemom neke druge druščine, v nekem drugem parku (le-to povečini sestavljajo anarhisti, ki prav tako niso nedolžne ovčke) prej ko slej morala resno spopasti. In če se bodo odgovorni nekoč dejansko odločili ugrizniti v to kislo jabolko, se bo vse skupaj na koncu morda celo izkazalo za dobrodošlo opozorilo, ki je zgolj preprečilo, da ni resnično kdo končal v preranem (in anonimnem) grobu.

Ko sem svojemu (zdaj že enajstletnemu) Volkcu pred kakšnim letom dni ustvaril Facebook račun, sem to storil v dobri veri, da se bo prav s pomočjo zloglasne modre spletne strani kot prvo naučil uporabljati računalnik, kot drugo pa bo dejansko imel neko stvar za katero bo moral skrbeti. Za svoj Facebook račun pač moraš skrbeti, sicer kmalu postane smetišče vseh mogočih aplikacij, ki jih še posebej desetletni mulčki čisto nevede kliknejo.

In čeprav sem se sprva z Lisico (bivša žena in Volkčeva mama, če ste slučajno pozabili) precej boril, da bi Volkec lahko za svoj račun skrbel sam, saj mu ga je enostavno zaplenila in začela z njim upravljati sama, sem, oz. sva na koncu dosegla svoje. Račun je pač njegov, zanj mora skrbeti povsem sam in nihče drug, odrasli pa mu lahko zgolj pomagamo in svetujemo.

Tako si je v dobrem letu dni nabral cel kup aplikacij, »lajkal« ogromno drugih spletnih strani in javnih oseb, kar sem večinoma redno tudi nadzoroval, poleg tega pa je zraven seveda prišlo tisto, čemur je Facebook tudi namenjen – na enem mestu zbrati vse znance, kar so v njegovem primeru (poleg sorodnikov) seveda sošolci.

In vse do današnjega dne sem bil prepričan, da stran tako mojemu Volkcu kot ostalim njegovim sotrpinom in sotrpinkam prinaša zgolj veselje in zabavo. Lahko si torej mislite, kako zgrožen sem bil, ko sem se pred kakšno urico vrnil iz trgovine in Volkca našel za računalnikom (na katerem je bil z dovoljenjem, konec koncev so še vedno počitnice) med klepetanjem z enim od sošolcev…No, preberite si sami.

Sošolec: đe si

Volkec: tukaj pri očetu

Sošolec: aa pr tati al kej in kej delaš

Volkec: igram city vile gradim mesto

Sošolec: aaaajoj a se kej učiš

Volkec: neee

Sošolec: bravo in pamet u glavo

owww imaš rad (ikona nečesa kar je po mojem mnenju pingvin)

Volkec: ti se učiš

Sošolec: nee

Volkec: kaj je to

ta pingvin

Sošolec: pingvin bebec

ja

kaj pa (ikona nečesa kar bi lahko bilo robot ali duhec)

Volkec: kaj je to robotova glava

Sošolec: jaaaaaaaaaaaaaaaa:v :V

Volkec: kaj se ti je zgodilo

Sošolec: zakej govoriš ku juda neka

Volkec: kdo je to

Sošolec: tisti is star wars zeleni lulček

Volkec: ne gledam star wars

Sošolec: kej pa gledaš (ikona človeškega obraza) bobra

Volkec: kdo je to

Sošolec: pi*da (beseda je bila dejansko cenzurirana) si prizadet al kej

justin bieber

Volkec: aaaa nisem vedel

Sošolec: zakej govoriš tko knjižno lulček

Volkec: nevem

Sošolec: dej govori tvoj jezik

Volkec: kakšen

Sošolec: tak ku jst

in preklinji ku u šoli (tu sem mislil, da me bo kap)

Volkec: ga nemarammm

Sošolec: ku lažeš kej piješ tablete proti preklinnjanju

Volkec: neeeeeeeeeeeeeeeeeee

Sošolec: govori al te zadavim ko boš spaw

Volkec: kaj

Sošolec: ti bom daw bombo u ret

Volkec: hhhaahha

Sošolec: al te bom ukriznu ku (ikona morskega psa)

odloč se

dej no care

al si piflar

Čeprav bi bilo nedvomno zanimivo videti kako bi se ta pogovor nadaljeval, sem tisti trenutek k sreči prišel domov in se zgrozil v istem trenutku, ko sem pogledal na ekran. Za hip sem sicer hotel vreči Volkca z računalnika in mu brez nadaljnjega pogajanja zbrisati (ali vsaj deaktivirati) račun, nato pa sem se po parih sekundah odločil, da se vmešam in pogovor nadaljujem sam…

ow govori (Volkec tega seveda ni mogel narediti, saj sem tisti trenutek njun pogovor od začetka bral jaz)

u šoli te bom prelomu na pol

Volkec (jaz v njegovem imenu): Ne pa ne boš.

Sošolec: phahahahaha!!!!!!!!!! ta je bla dora

Volkec (jaz v njegovem imenu): Kdo te sploh uči tako lepo govoriti, (zaradi varstva osebnih podatkov mladoletne osebe cenzurirano ime) ?

Sošolec: tvoj tata

Volkec (jaz v njegovem imenu): ne, jaz te pa že ne učim takšnih grdih besed. Še Volkca (uporabljeno je bilo seveda njegovo prave ime) ne, kaj šele drugih otročičkov.

To je le pomagalo, saj se je sošolec, očitno krepko šokiran nad dejstvom, da se je na drugi strani ekrana pojavila odrasla oseba, ekspresno hitro izgovoril, da mora na kosilo.

Sam pa sem bil zgrožen malodane do solz. To, da enajstletni mulčki svobodno kršijo vsa pravila slovnice, da ne uporabljajo ločil in da se pogovarjajo v spakendranščini (oz. v »svojem jeziku«, heh), bi nekako že preživel pa še to s težkim srcem. A tale pogovor ni bil samo maličenje njunega materinega jezika, ampak je bilo v njem že najti čisto prave grožnje. Sicer le-te prej ko slej niso bile mišljene pretirano resno, ampak vendarle.

Kot da tudi to ne bi bilo dovolj pa mi je kristalno jasno, da tukaj ne morem ukreniti popolnoma ničesar. Dotičnega sošolca bo zagotovo še najmanj štiri leta videval veliko večino leta in četudi ga odstranim (oz. odstraniva) iz seznama prijateljev, to ne bo pomagalo popolnoma nič. Povsem brez haska bi bilo tudi tako rigorozno dejanje kot je ukinitev facebook računa. S tem bi bržkone celo naredil več škode kot koristi, saj bi Volkca internetno izoliral od sovrstnikov, kar bi mu bolj škodilo kot koristilo. Seveda se zelo dobro zavedam, da tudi Volkec ni nedolžna ovčka, konec koncev je minulo šolsko leto domov prinesel lep kupček »kazni za starše«, torej podpisov, med drugim tudi zaradi neprimernega besednjaka, ampak v primerjavi z ostalimi je očitno njegovo obnašanje precej vzorno. Najbrž mi resnično ne ostane drugega kot da se sprijaznim, da enajstletni mulčki niso več drobcena, nedolžna bitja, ki nikomur ne želijo nič slabega, pač pa že napol pubertetniški otroci, ki znajo preklinjati kot furmani, se pretepati kot huligani in zmerjati kot…no, kot že kdo, vsekakor pa bo Volkec odslej vsako minuto, ki jo bo preživel na internetu podvržen še veliko bolj strogi kontroli kot do sedaj.

Zle slutnje, da morda ne bom imel dovolj moči za pešačenje do Konitse, so se izkazale za upravičene, še preden sem prispel do mesta, kjer sta me dopoldne odložili Daniela in Dunja. Sonce se je sicer resda premaknilo na zadnjo četrtino neba, vendar me je vseeno še vedno neizprosno žgalo po obrazu, naramnice nahrbtnika pa so mi ob vsakem koraku kot nož zarezale v razbolela in prepotena ramena. Bilo mi je pošteno žal, da nisem sprejel ponudbe na kosilo, na katerega me je povabila simpatična Švicarka. Morebiti pa bi se resnično povsem spoprijateljili, sploh pa ni nikjer pisalo, da sta se po ogledu Konitse nameravali takoj vrniti v Ioannino. Kaj pa če sta se odločili, da si ogledata še Solun?

A to kesanje mi ni ta trenutek čisto nič pomagalo. Ostal sem sam in sam sem se moral znajti, kakor sem vedel in znal. Naslednje neprijetno presenečenje pa me je pričakalo takoj, ko sem zavil z glavne ceste. Tam me je namreč pričakal prometni znak, ki je kazal, da je do centra mesta še dva kilometra in da me čaka klanec z nagibom desetih procentov. Če sem želel doseči ta kraj in se nato že nekako znajti, sem bil prisiljen stisniti zobe in zakorakati navzgor. Spil sem še zadnje požirke mlačne vode in se sam pri sebi dal v svojo značilno trmo.

»Dajmo, Volk, pred teboj je še več polovica celotne poti. Vedel si, kam se odpravljaš, vedel si, da ne bo šlo vedno na najlažji način in če se zdaj želiš smiliti sam sebi samo zato, ker si nekoliko opečen in utrujen, bi bilo bolje, če bi ostal kar doma«.

To je le pomagalo in čeprav se je pot v širokih ovinkih oziroma skoraj serpentinah čedalje bolj strmo vzpenjala med nizkimi in presneto luksuznimi hiškami, sem vedel, da mi bo nazadnje uspelo.

Zatopljen v misli o Grčiji, Grkih in idejah, kaj sploh lahko storim, ko bom enkrat dosegel mesto, nisem opazil, da je precej velik pes nekako odprl dvoriščna vrata in stekel za menoj, ko pa me je prehitel in se tik pred menoj postavil na sredo ceste, sem za hip povsem otrpnil. »To je torej to,« me je spreletelo. »Zdaj se bo torej moja pot končala.«

Kot bi bilo včeraj, se spominjam, kako sem se pred nekaj leti z Volkcem sprehajal po priljubljenem novogoriškem rekreacijskem gozdičku Panovec, ko je naenkrat naproti nama pritekel zlati prinašalec. Volkec se je preplašeno stisnil k meni, sam pa sem se le nasmehnil in mu dejal, da naj se ne boji, saj pes bržkone ni nevaren. Če bi bil, bi ga njegov gospodar na kraju, kjer se zbira toliko ljudi, zagotovo imel na kratkem povodcu. Z optimizmom pa me je navdajalo tudi dejstvo, da pes ni lajal ali renčal na naju, temveč se je skoraj dobesedno smejal, kot to znajo le zlati prinašalci in prijateljsko mahal z repom, kot da bi se poznali od nekdaj. Ko se nam je čez slabo minuto pridružila njegova gospodarica, sicer izredno prijazna priletna gospa, se nama je ponižno opravičila, v zagovor pa dejala, da je Panovec edino mesto, kjer se ima Ron priložnost malo zdivjati, saj je v mestu deležna tihih in glasnih kritik, ker tako velikega psa nima na povodcu. Ona vsekakor ve, da ne bi nikomur naredil ničesar, a ljudje tega enostavno ne razumejo. Medtem ko se je Volkec igral z Ronom, sem sam kot pravi gospod še nekoliko pokramljal z njo. Zaradi te izkušnje znava oba še dandanes zelo dobro oceniti, ali je nek pes prijateljsko ali sovražno razpoložen.

Čeprav sem se sprva precej ustrašil (morda tudi zaradi doživljaja iz minule noči), mi je bilo že po nekaj sekundah jasno, da mi pes noče nič žalega. Z repom je namreč navdušeno mešal zrak, o kakršnemkoli renčanju ali vsaj režanju pa ni bilo niti najmanjšega sledu. Ko sem se mu prijateljsko nasmehnil, sem celo opazil, da v gobčku drži dotrajano teniško žogico in seveda ni bilo več dvoma, da bi se rad samo igral.

»Yeah, you’re a good boy,« sem razneženo zapredel kar v angleščini in ga z rokama pobožal po glavi in vratu, medtem ko mi je namenil »pasji pogled« in žogico pohlevno spustil k mojim nogam.

Reakcija, ko sem jo pobral in jo zalučal navzgor po cesti, pa bi nasmejala tudi mrliča, ne samo utrujenega avtoštoparja. Kuža je namreč kot blisk planil za njo in jo v norem skoku ulovil, še preden bi se prvič dotaknila tal.

»Pa si res priden, ampak jaz res nimam časa, da bi se igral s tabo,« sem mu nežno rekel, ko mi je žogico spet spustil k nogam in ga še enkrat pobožal.

Njegove oči so me skoraj dobesedno spraševale, zakaj se nočem več igrati, a čeprav neznansko uživam v družbi prijaznih in lepo dresiranih psov, enostavno nisem imel moči, da bi se še ukvarjal z njim. Tudi to, da me je spremljal še kakšnih sto metrov, vse do konca izredno raztegnjenega ovinka in me ves čas prijateljsko suval z gobčkom v roko, me ni prepričalo, da bi se še enkrat ustavil. Ko je navsezadnje sprevidel, da bo spet ostal brez družbe, je le izgubil voljo in poklapano odkorakal nazaj proti domu, sam pa sem spet osamljeno zagrizel v klanec.

Že čez nekaj minut se je cesta razcepila in na prometnem znaku sem prebral, da pot v desno vodi do ene največjih turističnih znamenitosti Konitse, mostu čez reko Aoos, levo pa je še en kilometer do centra mesta. Za hip me je sicer resda zamikalo, da bi si most ogledal in vsaj nekajkrat fotografiral, a nikjer ni pisalo, koliko je sploh oddaljen in tako sem brez večjih dilem nadaljeval proti centru.

Pomanjkanje kondicije je problem, ki me pesti, vse odkar sem odslužil svojo dolžnost domovini in začel žuliti nočne na bencinski črpalki, kjer delam še dandanes. Prav nočno delo je namreč povzročilo, da sem začel kaditi veliko več kot dotlej in v dobrih sedemnajstih letih prostovoljnega uničevanja zdravja sem si dodobra uničil vso kondicijo, ki sem je sicer imel vedno na pretek. Bržkone največ ravno v vojašnici na Vrhniki, ko smo pod poveljstvom poveljnika Podgornika skoraj vsakodnevno tekli na goro Planino.

Nemogoče je povedati, kolikokrat sem v preostalem kilometru poti preklel vse cigarete tega sveta in dan, ko sem prižgal prvo in ko sem navsezadnje le dosegel prvo senco med starodavnimi kamnitimi hišami, sem imel dovolj moči le še za to, da sem odložil nahrbtnik in se sesedel na tla. Dobrih pet minut sem potreboval, da sem ulovil nekoliko sape in opečen, prepoten ter popolnoma dehidriran sem za hip celo imel občutek, da bom umrl. A seveda je ostalo zgolj pri napol nori ideji, saj sem takoj ko se je dihanje umirilo in sem začutil, da sem se nekoliko ohladil, spet zgrabil nahrbtnik, si ga oprtal na hrbet in se razgledal po okolici. Najprej sem moral dobiti v želodec nekaj osvežilnega, nato pa še obilen obrok hrane in šele nato razmišljati kam me bo odnesla pot. Morda pa prav v Konitsi naletim na nekoga, ki me bo spet odpeljal naprej.

Konitsa, oz. staro mestno jedro tega mesteca je pravzaprav precej majhno območje. Že na daleč se z lahkoto opazi, da je bilo zgrajeno pred davnimi leti na način, ki je omogočal vsaj približno obrambo pred različnimi sovražniki (najbrž Turki). V samem centru se tako lahko vidi pravi pravcati amfiteater, okoli katerega se vijejo ozke in s kamnom tlakovane uličice, na obeh straneh le-teh pa skupaj, kot se za pravo srednjeveško mestece tudi spodobi, stojijo iz kamna zgrajene hiške, ki so danes večinoma preurejene v lokale, restavracije in trgovine s spominki. In čeprav vse skupaj zares ni nič posebnega, oz. nekaj česar človek ne bi mogel videti tudi v Sloveniji ali katerikoli drugi državi, mi je postalo jasno, zakaj sta se Daniela in Dunja odločili za izlet do tukaj.

Sam žal nisem imel ne moči, še manj pa časa ali volje, da bi vse uličice natančno preiskal. Imel sem občutek, da me čas dobesedno priganja, če ne želim izgubiti poleg celega dneva še celotne noči, hkrati pa nisem imel najmanjše ideje, kaj naj ukrenem. Naj se spet postavim na cesto, prenočim v mestu ali kaj tretjega? Prva možnost je bila povsem absurdna, kajti če mi nihče ni ustavil sredi belega dne, mi bo ponoči še manj. Če bi se odločil prenočiti v mestu, bi po nepotrebnem izgubil najmanj štirideset evrov (nisem si domišljal, da bi v tako turističnem kraju našel zatočišče pod milim nebom, ne da bi me kdo nadlegoval), zjutraj pa bi bil še vedno le nekaj deset kilometrov oddaljen od albanske meje. Kar pa se tretje možnosti tiče, je tisti trenutek sploh nisem videl, zatorej bi bilo precej neumno, da bi se ukvarjal z njo.

V toku teh misli sem se ustavil pred majhno in že na prvi pogled izredno simpatično špecerijo in povsem nezavedno zacmokal s suhimi usti. Odkar sem se ohladil v senci in se začel razgledovati po mestecu, sem čisto pozabil na vodo, ki sem je bil po vseh naporih tega dne potreben toliko kot Sahara in čeprav sem se sicer počutil že veliko bolje, se nisem obotavljal. Telo je bilo dehidrirano, dehidracija pa vodi v kolaps, ki si ga nisem smel privoščiti. Starejša prodajalka mi je najprej namenila precej sumničav pogled, a nasmeh je tudi pri njej čarobno deloval in že čez slabo minuto, ko sem v dolgih požirkih goltal (saj ne, da ne bi vedel, da to ni ravno zdravo početje) z Isostarjevimi tabletami izboljšano vodo in se v mislih zahvaljeval lekarnarkini uvidevnosti, ko mi jih je priporočila, sem na vogalu zagledal manjšo restavracijo, iz katere so do mene prihajale omamne vonjave. Naenkrat se je vse zazdelo veliko lažje. Skoraj prazno plastenko sem zatlačil v žep popotniških hlač in poln nove energije zakorakal proti majhni terasi. Še danes mi sicer ni povsem jasno, ali gre pri Isostarjevih tabletah za placebo učinek ali res tako dobro delujejo na regeneracijo in hidracijo človeškega organizma, a v vsakem primeru so mi že v drugo dobesedno rešile življenje.

Da se Grki radi znajdejo, je splošno znano dejstvo, a domiselnost mesarja, ki je mesnici dodal lokal, v katerem svežo ovčetino pripravlja in streže njegova žena, spada že skoraj v rubriko saj ni res, pa je. Najbrž mi še enkrat več ni potrebno opisovati, kako sem hrustljavo zapečeno meso in pomfri krompirčke skoraj dobesedno zmetal vase in oboje pošteno zalival z Isostarjem, a tudi tokrat sem imel občutek, da je to eden najboljših obrokov, kar sem jih kdaj jedel. Na meso se sicer ne spoznam, tako da bi težko presodil ali se je na mojem krožniku znašla stara ovca, oven ali jagenjček, ampak upal bi si zatrditi, da mi ga ni bilo potrebno žvečiti, saj se je naravnost topilo v ustih.

Iznajdljivost grškega mesarja pa je žal imela še eno, nekoliko manj lepo plat. Ko sem s polnim želodčkom sveže pripravljenega mesa in ocvrtega mladega krompirja vstal ter se napotil k šanku, me je natakarica, ki me je stregla, v izredno polomljeni angleščini prosila, če lahko nekoliko počakam, saj je njen mož pravkar odšel na zakol, sama pa mi nikakor ne more računati. Ni pomagalo niti, da sem ji na jedilniku pokazal, kaj sem jedel in ponudil točno vsoto (deset evrov). Iz meni neznanega razloga denarja enostavno ni želela sprejeti in pika. Dobro sem se zavedal, kaj pomeni oditi na zakol, saj se v svojem prostem času s to dejavnostjo ukvarja tudi moj šef in ponavadi ima dela za dobršen del dneva. Saj natakarica menda ne bo želela, da čakam do pozne noči? Moje potrpljenje se je bližalo koncu, ko me je spreletela odrešilna misel in predlagal sem ji, da bi morda svojega moža poklicala po telefonu in ga prosila, če lahko enkrat izjemoma stranki poračuna tudi ona. Če bo potrebno, tudi brez računa. Čeprav nerada je k sreči le popustila in s precej nesrečnim izrazom na obrazu zgrabila mobilni telefon. Ker ne znam niti besede grško, bo žal za vse večne čase ostala skrivnost, kaj ji je mož rekel, a dejstvo je, da so iz slušalke, ki jo je prestrašeno odmaknila od ušesa, prihajali vse prej kot nežni toni. Ko sta se poslovila, pa je le še brez besed nastavila dlan, v katero sem ji stisnil rdeč bankovec, si na boleče rame oprtal nahrbtnik in po hitrem postopku odšel. Konec koncev, zakaj bi njuni interni spori sploh bili moja skrb, pa naj se takšno razmišljanje sliši še tako grdo.

Medtem je tudi ubijajoča vročina dokončno popustila in ker mi po odličnem obroku čisto vedno in povsod prija kava, se nisem mogel premagati, da ne bi zavil proti prijetnemu barčku z veliko oznako ILLY na tendi. Mudilo se mi ni nikamor, pravzaprav še vedno nisem imel najmanjše ideje, kaj bom naredil, a s pijačo in predvsem hrano se mi je vsaj vrnil optimizem in nisem dvomil, da bom že nekako našel pot naprej pa četudi bi moral na koncu z letalom odleteti na drug konec Grčije… Mlada natakarica, ki je takoj pristopila k mizi, za katero sem se usedel, je najprej pozorno poslušala, kaj bi rad (»little cappuccino with two brown sugars«), nato pa me je med širokim nasmehom, ob katerem sta se pokazali dve vrsti lepih, bleščečih se zob, čisto proti vsem pričakovanjem vprašala, če torej želim makjato. Seveda sem ostal kot oklofutan, nato pa sem ji vrnil nasmeh, ki ji je brez dvoma povedal, da sem presenečen, ker pozna to besedo.

Kar nekaj let je že minilo, odkar sem strica med enim od utrujajočih potovanj z avtom k sorodnikom na Štajersko (oz. Prlekijo, da ne bo kakšne zamere), vprašal ali pozna šoferja v avtu pred nami, ki ga je v gneči ene od ljubljanskih ulic (obvoznice takrat seveda še ni bilo) spustil v vrsto in ga prijateljsko pozdravil z roko.

»Ah, kje,« mi je odgovoril s svojim značilnim glasom, ki ga je uporabil vedno, ko mi je želel dati kakšen resen življenjski nauk. »Zapomni si, Aleš, na cesti smo vsi prijatelji. Tukaj smo vsi v isti gneči in danes sem jaz spustil nekoga predse, drugič pa bo nekdo mene. Na cesti nimaš sovražnikov.«

Najbrž je bil prav ta nauk kriv, da se še dandanes držim mišljenja, da smo na cesti vsi enaki in da si moramo prav zaradi tega pomagati in prej ko slej sem prav zaradi tega brez oklevanja vstal in prijateljsko pomahal mlademu popotniškemu paru z nahrbtnikoma na ramenih, ki je deloval precej izgubljeno.

»Hey, hitchhikers!« sem povsem brezsramno zaklical, ko sta me zagledala in se zmedeno ozrla naokoli, kot ne bi verjela, da kličem njiju. »Come here, please.«

»Pozdravljen, si klical naju?« me je v tekoči angleščini pobaral mlad fant, ko sta se približala mizici, za katero sem se spet usedel.

»Jap,« sem pokimal. »Saj sta avtoštoparja kajne? Brez zamere, mislil sem, da bi malo poklepetali. Jaz sem Alex. Iz Slovenije.«

Njun nasmeh mi je dal vedeti, da smo nelagodnosti elegantno preskočili in ko sta z vidnim olajšanjem odložila nahrbtnika in prisedla, smo se v trenutku zapletli v sproščen klepet.

Daniel, srednje visok in mišičast fant, nekoliko temnejše polti in Miriana, prikupna in po vsem videnem sodeč precej športna rjavolaska, sta par iz Düsseldorfa, ki se je pri načrtovanju poti čez Grčijo uštel prav toliko kot sem se sam. Ker sta oba avanturista, sta se med absolventskim stažem odločila, da izkoristita poletje in prekrižarita Evropo po dolgem in počez. Večinoma na štop sta doslej prepotovala celotno Nemčijo, Avstrijo, Slovenijo (ki jima je zaradi naravnih lepot, gostoljubnih ljudi in nizkih cen hostlov ostala v izredno lepem spominu), Hrvaško, Črno goro in Albanijo (slednjo sta sicer zgolj prečkala po najkrajši možni poti), zdaj pa se jima je v Grčiji na poti v Atene popolnoma zataknilo. Že dva dni se namreč mučita, da bi se premaknila naprej, a edino, kar dosežeta, je, da ju kdo pelje par kilometrov, medtem ko jih veliko celo brez pozdrava odpelje naprej, takoj ko ugotovi, da nista Grka. Sprva sta načrtovala večji del popotovanja preživeti v Atenah, odkoder bi se z letalom vrnila v Nemčijo, a ker sta v dveh dneh že popolnoma obupala nad Grčijo, resno premišljujeta, da bi se počasi odpravila proti domu, vendar ne z letalom, ampak kar na štop.

Tako kot jaz sta bila tudi onadva izredno presenečena, da se že več kot štiriindvajset ur tudi sam ukvarjam s povsem enakimi problemi in da se povsem resno sprašujem, kako bom nadaljeval svojo pot, nato pa sem se končno uspel razgovoriti o svojem podvigu in tako kot vse sogovornike do tedaj, sem tudi njiju s pogumom in z izvirnostjo svojega popotovanja pustil z odprtimi usti (»but, Alex, you’re alone. Are you not affraid?« »And are you not bored?« – »No, Daniel. Never.«).

Vsekakor pa smo se strinjali, da v Konitsi nimamo kaj početi in čeprav sta se moja nova nemška prijatelja odločila, da gresta z avtobusom do Ioannine ter tam prenočita v kampu ob jezeru, sem se odločil, da bo najbolje, če grem kar z njima. Pripovedovanje o tem, kako sta se mučila po vročini prav tako kot sem se sam, mi je dokončno dalo vedeti, da čez Grčijo na štop enostavno ne bom prišel in če sem hotel svoj krog opraviti v času, ki sem ga imel na razpolago, sem bil prisiljen improvizirati. Z vlakom ali avtobusom.

V tako majhni vasici ni bilo težko najti nečesa, kar tam služi kot avtobusna postaja. In če rečem »nečesa«, potem je to dejansko najboljši izraz, saj bi lahko prisegel, da je velika garaža, v kateri je sedaj do polovice sameval velik zelen avtobus, nekoč služila kot hlev za konje, ki so po poti potrebovali oskrbo. Šoferja ni bilo na spregled, a to ni bil pretiran razlog za skrb. Vozni red, malomarno pribit na eno od sten, nam je dal vedeti, da avtobus proti Ioannini odrine šele ob osmih in petnajst minut, do takrat pa je bilo po Danielovi uri še dobrih dvajset minut.

A nemškima avtoštoparjema se iz nekega meni neznanega razloga ni dalo čakati, kajti ko sem naredil nekaj fotografij avtobusa in »garaže« ter se ozrl naokoli, ju ni bilo več nikjer. Na hitro sem preletel celoten trg, a o njiju ni bilo več ne duha ne sluha. Kot da bi se vdrla v zemljo. Mimogrede sem ob lokalu s kebabom in drugimi turškimi specialitetami ugotovil, da se poletna temperatura v Grčiji tudi zvečer ne spusti pod trideset stopinj, nato pa sem se poklapano vrnil k garaži. Je možno, da sta se tako po »francosko« poslovila? Že čez nekaj minut se je k avtobusu vrnil starejši možakar, ki je brez dvoma bil šofer in čeprav mi še vedno ni bilo jasno, kam sta izginila Daniel in Miriana, bi avtobus (če bi se seveda odločil, da ju poskusim poiskati in opozoriti, naj raje pohitita), če bi se preveč obiral, zagotovo odpeljal brez mene, tako da sem na koncu sklenil, da se bosta že nekako znašla ter se povzpel v vozilo.

V nasprotju s prejšnjim večerom me je ostarel šofer pričakal s širokim nasmehom in odličnim znanjem angleščine in čeprav sem bil edini potnik, sva ob osmih in petnajst minut točna kot švicarska ura odrinila po ozki ulici proti klancu, ki sem ga nekaj ur nazaj mukoma prepešačil.

Isostar me je uspešno hidriral in čeprav so me sončne opekline pošteno pekle tudi pod prepoteno (in temu primerno nič kaj dišečo) majico, sem se počutil več kot odlično. Občutek, da sem naredil prav, ker sem se odločil pot nadaljevati z avtobusom, mi je govoril, da je bilo to edino, kar mi je preostalo. Zagotovo bi lahko spet prenočil pod milim nebom, toda hkrati bi me naslednji dan spet pričakala ubijalska vročina in slej ko prej tudi ravno tako negostoljubni šoferji, kot sem jih srečeval tekom dneva. Spomnil sem se tudi na Adriana in si končno priznal, da se mi ni zlagal niti za ped in čeprav sem pred začetkom popotovanja vneto zatrjeval, da ni hudič, da mi v štirinajstih dneh ne bi uspelo celotne poti prepotovati zgolj z vzdigovanjem palca, sem zdaj uvidel, da bi utegnil samo za pot čez Grčijo potrebovati več dni (ali pa kar cel teden) pa še ne bi bilo nujno, da bi mi uspelo. Bo avtobus ali vlak kršenje pravil? Do neke mere že, toda spet sem se ustavil ob misli, da izbire pravzaprav sploh nimam. Poskušal sem, videl, da ne gre in prisiljen sem improvizirati.

Ob vznožju hriba je tok mojih misli prekinil šofer, ki je tako sunkovito zavrl, da me je skorajda vrglo proti vetrobranskemu steklu in ob pridušeni kletvici, ki sem jo izustil še preden bi se lahko zadržal, so se drsna vrata odmaknila vstran, po stopnicah pa sta se na avtobus povzpeli znani postavi.

»Daniel! Miriana! Iskal sem vaju, da ne bi zamudila avtobusa,« sem bil osupel.

»Šla sva si ogledati most,« se je nasmehnil Daniel, čeprav mi seveda ni ušlo, da sta tudi sama presenečena, ker me spet vidita. »Ker si rekel, da boš kar tam počakal, sva mislila, da ne bi hotel z nama.

Glede na to, da sem ju iskal, mi sicer ni bilo ravno prav, da sta odšla kar brez pozdrava, a hkrati nisem želel širiti slabe energije. Kdo sploh sem jaz, da bi diktiral njuno pot in njun izbor prevoza. Očitno sta sklenila, da me ne želita zraven, zato sta se poslovila brez vsake besede. Prav, kakor želita, konec koncev tudi jaz ne potrebujem njiju.

Šofer, ki je hitro, a varno vodil avtobus skozi ovinke, je Nemcema kar med vožnjo poračunal vozovnice, hkrati pa se je uspešno izmikal želvam, ki so povsem v svojem stilu počasi prečkale cesto, ko pa je Daniel glasno pripomnil, da očitno zelo dobro pozna cesto se je povsem nepričakovano vmešal v pogovor.

»Že pet let vozim na tej relaciji po trikrat na dan,« se je zasmejal. »Miže bi jo znal prevoziti.«

»Pa bi nas¹ lahko pustili čim bližje kampu?« je vprašal Daniel.

»Noben problem,« je zaklical šofer in obenem glasno zaklel nad želvo, ki se ji je komaj izmaknil. »Samo na avtobusni postaji se ustavimo, ker tja moram iti, nato grem v garažo, spotoma pa vas odložim prav v kampu.«

Šotor je lahko sila priročen pripomoček vsakega avtoštoparja oz. popotnika. Če pred postavljanjem le-tega seveda prebere navodila, kako se to naredi, česar nekaj let nazaj med štopanjem čez Hrvaško, sam v kampu Zrče nisem storil in se zato posledično mučil več kot pol ure. A dobra dva kilograma pregibnih votlih cevi in za vodo nepropustne tkanine je v vsakem primeru sila priročna prtljaga, ki uspešno nadomesti spanje v kakšni hotelski sobi ali pa te ob spanju pod zvezdami zaščiti pred jutranjo roso. Če ga seveda imaš s seboj.

Med študiranjem poti sem ugotovil, da na svoji poti ne bom naletel na prav veliko kampov in po dolgem tuhtanju ali naj simpatičen majhen šotorček vzamem s seboj ali ne, sem se na koncu odločil, da ga ne bom potreboval toliko, da bi tvegal na hrbtu tovoriti dodatna dva kilograma. Namesto med jermeni nahrbtnika se je temno moder Explorer tako znašel v službeni omarici (kjer je še dandanes) in tisti trenutek mi ni mogel čisto nič pomagati. Kolikor sem si želel vsaj še malo nadaljevati pot s simpatičnima Nemcema, tako si nisem domišljal, da bi me čez noč »vzela pod streho«, brez šotora pa bi bil v kampu videti precej smešno in ko smo se zapeljali mimo letališča proti zdaj že dobro mi znanemu centru Ioannine, sem Danielu podal roko.

»Jaz nimam šotora in nimam kaj početi v kampu,« sem rekel. »Mislim, da se bom z avtobusom odpeljal naprej, najbrž v Solun.«

Občutek sem imel, da sta oba nekoliko presenečena…

»Morda pa bi lahko ostal z nama,« je Miriana predlagala v imenu obeh.

»Ne, ne, ne pride v poštev, nočem vama biti v nadlego, sploh pa me resnično priganja čas in v zadnjih štiriindvajsetih urah nisem napredoval niti za meter,« sem odkimal. »Pred menoj je še ogromno kilometrov in če želim opraviti krog, si ne smem privoščiti še ene izgubljene noči.«

»Kot želiš,« je prikimal Daniel. »Ampak želim, da veš, da nama res ne bi bil v napoto. Če bi želel prenočiti v najinem šotoru…«

Vstal sem in nahrbtnik s sedeža položil na tla.

»Vem, Daniel in hvala za ponudbo. Upam, da se bosta srečno vrnila domov in uživala v dnevih, ki so vama ostali.«

»Ti pa pazi nase,« je odvrnil Daniel. »Vem, da ti bo uspelo, kar si si zadal. Trmast si in na daleč se vidi kako si želiš opraviti ta svoj krog.«

Ko se je avtobus dokončno ustavil, mi je Miriana za slovo namenila topel objem (»You can do it, Alex, but take care of you«) in ko sem tudi Danielu stisnil roko, sem si oprtal nahrbtnik in se na peronu, ko je avtobus spet odpeljal v smeri iz katere smo prišli, zavedel, da sem resnično izgubil en cel dan. Skoraj natanko ob tej uri sem bil pred štiriindvajsetimi prav na istem mestu kot v tem trenutku. Preneumno! Toda če nisem želel izgubiti še več časa, sem bil prisiljen nekaj ukreniti. Načrt kako se prebiti do Soluna sem zdaj končno imel, toda če ga ne bi začel uresničevati, mi ne bi prav veliko pomagal.

Velika hala s celo vrsto okenc, za katerimi so zdolgočasene uslužbenke prodajale vozovnice, samopostrežnim barom in nekaj trgovinicami, je bila v nasprotju s prejšnjim dnem skoraj nabito polna. Povsod je kar mrgolelo mladih popotnikov z vseh koncev Evrope in sveta ter starih in mladih Grkov, ki jih po vsem videnem sodeč gneča ni prav veliko vznemirjala. Za hip sem se vprašal ali so vsi mladi popotniki razočarani avtoštoparji, ki tako kot jaz, Daniel in Miriana z vzdigovanjem palca niso prišli nikamor, nato pa sem se zgolj nasmehnil tej svoji misli. Ogromno mladih ljudi po svetu pač potuje izključno z avtobusi in vlaki (kot da bi bili predvsem slednji kaj bolj varni kot štopanje). Morebiti zato, ker jih je strah, morebiti so jim sredstva javnega prevoza udobnejša ali iz kateregakoli tretjega razloga. Presenetilo pa me je še nekaj drugega. Nihče od mladih popotnikov ali Grkov ni imel prtljage pri sebi in ko sem se ozrl naokoli po hali, sem v enem od kotov hitro opazil celo goro nahrbtnikov, kovčkov in potovalnih torb. Vse skupaj je ležalo nametano brez vsakega reda, kot da bi se ljudje samoiniciativno odločili, da bo tam prostor za prtljago, medtem ko kupujejo vozovnice (no, saj najbrž je bilo res tako). Ker bi edini z nahrbtnikom na (čedalje bolj pekočih) ramenih izgledal presneto smešno, sem sklenil, da enkrat za spremembo tudi sam obrnem hrbet avtoštoparskemu pravilu o nadzoru prtljage, a šele ko sem nahrbtnik le položil na tla in ga naslonil na drugo prtljago, sem ugotovil, da pot do prevoza ne bo tako lahka, kot sem si domišljal.

Do tistega trenutka sem sicer že spoznal, da Grki večinoma uporabljajo svoje »švasane« črke, začenši s tablami na avtobusih. Nikakor pa si nisem mislil, da bi lahko bili tudi napisi na ogromnih lcd zaslonih z relacijami in časi odhoda avtobusov izključno v cirilici, ki se za povrh vsega precej razlikuje od srbske, ki jo po vseh teh letih še vedno nekoliko obvladam. Tudi majhen listek, ki sem ga vzel s pulta ob enem od okenc, mi ni prav veliko pomagal, ogromna avtokarta Grčije, ki sem si jo razgrnil kar po tleh in poskušal primerjati imena (na avtokarti so bila namreč napisana tako v cirilici, kot meni znani latinici) pa še manj.

Ostali mladi popotniki se s takšnimi problemi več kot očitno niso ukvarjali in na koncu sem se odločil za staro, a najbolj preizkušeno in varno pomoč – prositi kakšnega domačina, naj mi prevede napise na zaslonu. Moški srednjih let, ki je v baru živahno klepetal z upokojencem, je bil resda gorilje postave, poleg tega je sogovorniku oz. poslušalcu poskušal svoje besede podkrepiti tudi z rokami, a občutek sem imel, da mi bo rad pomagal.

»Ehmm, sorry, can you help me?« sem začivkal in obenem krepko dvignil pogled, da sem ujel par precej divjih oči, ki so jih košate obrvi skoraj povsem zastirale.

Za hip sem se sicer vprašal, ali nisem nemara za pomoč prosil napačne osebe (»Ljudje so tako homofobični in vase zaprti…Ljudje avtoštoparjev ne marajo. Ne da bi se jih bali, samo ne marajo jih pa še sami ne vedo zakaj«), a hrust se je zgolj široko nasmehnil in odgovoril v tekoči angleščini.

»Povej, poba.«

»Rad bi šel nekam, pa ne razumem imen mest,« sem skomignil z rameni in zmedeno pokazal na listek, ki sem ga vzel pri okencu.

Ob glasnem (čeprav morda nekoliko privoščljivem) krohotu obeh možakarjev sem se popolnoma sprostil in sklepal sem, da sta takšnih primerov bržkone kar vajena.

»Kam pa bi šel?« me je čez nekaj trenutkov pobaral hrust.

»Hm, ne vem točno kam vse vozijo avtobusi, a najbolj bi mi ustrezal Thessaloniki (Solun).«

»Če je pa samo to,« je zapredel moški in pokazal na levo stran listka. »Glej, tu piše T H E S S A L O N I K I in prvi avtobus imaš že čez petinštirideset minut.«

Od sreče bi najraje zavriskal, kajti ta podatek je pomenil, da to torej le ne bo povsem izgubljen dan. Utegnil sem le še zdrdrati kratko zahvalo, nato pa sem čez celo halo dobesedno stekel do prvega prostega okenca in že čez minuto sem previdno zvil in spravil v denarnico listek papirja, za katerega sem zapravil skoraj trideset evrov, a hkrati sem vedel, da bom še isto noč navsezadnje le prispel v drugo največje grško mesto.

Ko sem se z vidnim olajšanjem usedel na plastičen stol, so me pekoče rame (pa tudi vrat) opomnile, da moja nadaljnja pot morda ne bo najbolj prijetna, če ne poskrbim za opekline, ki sem jih tekom dneva pridelal po goli neumnosti in tisti trenutek sem bil resnično vesel, da sem ob načrtovanju poti pomislil tudi na sončne opekline. S seboj sem namreč vzel veliko in povsem novo tubo gela, sto procentno sestavljenega iz čudežne rastline, imenovane Aloe vera, ki dokazano pomiri in neguje poškodovano kožo, najsi bile to rane, opekline, praske ali karkoli drugega.

V zgledno čistem ter povsem praznem WC-ju sem si prav zares dal duška. Povsem preznojeno in temu primerno smrdečo majico sem vtaknil v vrečko za umazano perilo ter si začel v vrat, obraz in rame vtirati gel, ki je svojo zdravilno učinkovitost pokazal že po nekaj sekundah, kar je izzvalo tihe stoke ugodja. Medtem ko mi je gel prijetno hladil opekline pa sem spoznal, da je »tisto«, kar me je vse do sedaj težilo k tlom, dokončno izginilo. Nisem vedel, kaj je to bilo, a ni mi pustilo dihati oz. me je navdajalo s strahom, da se bo moj krog klavrno zaključil že po parih dneh in se bom prisiljen vrniti v kruto realnost domačega okolja, vključno z vsemi problemi, ki so me tam čakali. A ko sem spoznal, da v nesreči nisem sam in da sta se s povsem istimi problemi ukvarjala tudi mlada Nemca (in prej ko slej ogromno drugih mladih avanturistov), s katerima sem se tako po naključju srečal, sem povsem nezavedno spet začel razmišljati pozitivno, zato se je tudi pot spet spremenila v igračkanje in prav zato tudi se tudi opekline zdravijo s takšno lahkoto. Tudi izgubljen dan se mi ni zdel več takšna katastrofa. Tako kot nisem vedel, da imajo Albanci radi avtoštoparje in jim bodo radi ustavili, če le stopiš s pločnika na cesto, tako nisem mogel vedeti, da jih Grki ne marajo. Konec koncev sem šel med drugim raziskovati tudi takšne stvari.

Aloe vera mi je vrhunsko ohladila pekoče dele kože in že čez dobre pol ure, ko je nad Ioannino dokončno legla noč, sem na udobnem sedežu belega avtobusa znamke Scania (Grki so na to znamko tovornih vozil in avtobusov očitno povsem nori) zadovoljno pomigal s prsti na nogah. Zdaj pa da vidimo to staro cesto v Solun, ki mi je ni bilo usojeno preštopati…

Lahko si torej mislite, kako presenečen sem bil, ko šofer po izhodu iz mesta ni nadaljeval proti Konitsi, temveč je nedaleč od avtobusne postaje, kjer mi je malo manj kot štiriindvajset ur nazaj ustavil Adrian, elegantno zavil na zgledno osvetljeno avtocesto ter pritisnil na plin, da je avtobus kar skočil. Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil svojim mislim. Grčija pač ni Slovenija, kjer se avtobusi poslužujejo magistralnih cest oz. se avtocest izogibajo kot hudič križa. V »zibelki sodobne civilizacije« so razdalje pač vse prevelike in če bi hotel avtobus ubrati svojo pot po starih cestah, bi v Solun najbrž prispeli šele, ko bi se že danilo. To sicer morda sploh ne bi bilo tako slabo, saj sem na voznem redu videl, da bom v to velemesto prispel okoli treh zjutraj, a kaj bom takrat delal tam, mi je bilo tisti trenutek zadnja skrb.

V toku teh misli in monotone vožnje po povsem ravni avtocesti, pospremljene s prijetnim hladom iz klimatske naprave (ki za moje sinuse res ni najbolj priporočljiva, a mi je v tistem trenutku resnično prijala) in mirno melodijo Parnih valjkov oz. njihove pesmi Autoput, so se mi počasi začele zapirati oči in tudi glasba iz mp3 playerja na koncu ni mogla preprečiti, da ne bi že čez nekaj kilometrov utonil v trden, krepčilen spanec.

[se nadaljuje…]

1. Nemogoče je reči, ali je Daniel tu mislil samo njiju ali je dejansko uporabil množino, torej tudi mene, čeprav zaradi dogodkov v naslednjih desetih minutah sklepam, da je dejansko uporabil prvo osebo množine. [nazaj gor]