Iz volkovega b(r)loga

Resno, včasih se sam pri sebi vprašam ali je resnično tako malo potrebno, da je človek srečen, kajti po dolgih mesecih mukotrpnega čakanja, sem jo danes ponoči le prejel v roke in jo pred nekaj trenutki napol obredno položil na pisalno mizo, kjer bo slej ko prej počakala na trenutek, ko se je bom lotil. Najnovejši in že napol zloglasen roman Dana Browna, Izgubljeni simbol, v katerem bomo fani spet trepetali za usodo Roberta Langdona in odkrivali mračne in zamolčane skrivnosti, je od danes naprej na voljo tudi v slovenskem prevodu, poleg knjigarn pa si lahko svoj izvod nabavite tudi na vseh večjih Petrolovih bencinskih servisih.

Sicer ima moj prijatelj Bojan (ki se drugače ukvarja ravno s prevajanjem knjig) najbrž kar prav, ko pravi, da bi po takšnih avtorjih najraje malo pljuval, ampak naj jim bo, ker zaradi njih ljudje spet berejo, jaz pa dodajam - Dan Brown je pač…heh, Dan Brown, ampak ko ga bereš mu prav z užitkom nasedaš in če bi prek Langdona objavil teorijo, da je Zemlja suženjska kolonija Marsovcem, bi to ob njegovem načinu pripovedovanja zvenelo verjetno, prav zares bi.

Objav, ob katerih je jasno razvidno, da je avtor naslov izbral že pred začetkom teksta, sam ne maram kaj preveč, zaradi česar se tudi držim načela, da vsak prispevek na tem blogu poimenujem šele ko je tekst končan. Okej, lahko zanemarim izzive, kakršni so bili Taksistov ali Bolgarski dnevnik, ampak drugače pa sem vedno imel občutek, da bi mi naslov nekako narekoval kako naj tekst teče in prav zaradi tega ne bi mogel biti tako sproščen. Vendar pa navkljub vsem principom tega prispevka ne morem poimenovati drugače kot Spet doma in vse tiste, ki ste mislili, da bom omenjal Maria Galuniča, moram žal razočarati. Moj prispevek se tako njega kot njegove oddaje ne bo dotaknil niti od daleč.

Neko čudno naključje je hotelo, da se je obnova mojega doma zaključila ravno na moj rojstni dan. Okej, pretiravam, detajli še niso zaključeni, saj je moj mali brlog še vedno potreben picajzlastega čiščenja in resnici na ljubo bo še trajalo, da bom vse spravil v takšen red, kot bo všeč meni. A vseeno sem včeraj ob polnoči objel Marka, se mu zahvalil za ves trud, ki ga je vložil v tole obnovo in se dokončno vselil. Vse poglavitno je na svojem mestu. Postelja, ki je tako dolgo nisem imel, me zdaj potrpežljivo čaka nad mojo glavo, povsem nova vrata odlično tesnijo, okna še bolj, stene se bleščijo v čudoviti rumeni barvi, hladilnik dela tako tiho, da ga sploh ne slišim, kuhinje in kopalnice pa bolje da sploh ne začenjam omenjati.

In tukaj nekje se najde tudi mene. Na povsem drugem koncu brloga kot se me je našlo pred začetkom obnove sedim za računalnikom, ugotavljam, da sem povsem srečen in normalen triintridesetletnik, ki pa je v zadnjih štirih mesecih naredil zase ogromno. Zamišljeno se obračam na vse strani in kar ne morem dojeti, da je to pravzaprav moj dom. Da je to povsem isto stanovanje, ki mi je še konec avgusta vzbujalo odpor z vsem gnijočim pohištvom, ščurki, ki so se brezsramno sprehajali po kuhinji in kopalnici, okni, ki niso tesnila in še bi lahko našteval. Končal sem najpomembnejši in najzahtevnejši Volkov izziv do sedaj. Izziv, ki mi je pobral največ živcev, denarja in časa, ampak vsega tega mi ni bilo težko žrtvovati. Vedel sem, da bom nekoč to moral narediti in zdaj sem. V stanovanju ni ostala ena sama stara stvar, saj sem razdal ali odpeljal na odpad čisto vse razen zidov. Je to čas za nov začetek? Za nove izzive in nov začetek? Hm…

Če bi rekel, da je to priložnost za nov začetek, bi se bržkone povsem negiral, saj bi s tem nekako priznal, da mi je žal za dejanja iz preteklosti. A mi ni. Vsaka stvar je za nekaj dobra in ko se neka vrata zaprejo, se nekje odpre okno. Največji izziv je zaključen, zdaj je čas za nove in načrtov za leto 2010 se ne manjka. Obnova je bila zaključena z veliko mero trme, delovnega zagona in humorja in s temi tremi lastnostmi ne bi smelo biti čisto nič pretežko.

Ja, to je moj dom in to sem jaz. Izteka se še en trinajsti januar in kmalu bo potrebno oditi v posteljo. Doma v Volkovem brlogu, oziroma spet doma.

Pa smo ga še enkrat dočakali. 31. december namreč. Medtem ko se velika večina ljudi pripravlja, da bo tako ali drugače preživela »najdaljšo noč na svetu«, moja ne bo popolnoma nič posebnega. Ob sedmih zvečer bom v službi za pultom pozdravil prvo stranko z mojim značilnim »izvolijo, prosim« in to bolj ali manj umirjeno počel vse do sedmih zjutraj, ko bom le končal tole osem noči dolgo praznično serijo nočnih, ki sem jo (to velja poudariti) izrecno zahteval.

Ampak še preden skočim v delovno obleko in se odpeljem proti MMP Vrtojba, se enostavno moram dotakniti še ene tradicije. Vsi, ki me redno spremljate, bržkone dobro veste, da na zadnji dan v letu nekoliko polistam po svojem blogu in poskušam izpostaviti sedem prispevkov, ki so mi po mojem mnenju izredno dobro uspeli. Letos sem se na blogu tako tradiciji kot tudi simboliki sicer že nekajkrat izneveril, ampak recimo, da je še vedno lepo nekako potegniti črto pod prejšnjim letom in začeti novega.

Leto 2009 je bilo prelomno v mnogih stvareh in slej ko prej se je to poznalo tudi na blogu, ki sem ga na trenutke prav pošteno zanemarjal. Vseeno pa imam tako kot vsako leto tudi tokrat občutek, da so bili prispevki dejansko bolj kvalitetni kot kadarkoli prej. Hja, kvaliteta nad kvantiteto, kajne? No, poglejmo katerih sedem prispevkov sem se odločil dodatno izpostaviti. Vrstni red je tako kot vsako leto tudi tokrat določila zgolj in samo abeceda.

Dobro jutro, Nemčija

Včasih imam občutek, da se cel svet zaveda, da zgodovino pač piše stran, ki je v vojni zmagala, samo Slovenci ne. Ve se kdo je zmagal v drugi svetovni vojni, ve se kakšen režim smo dobili in ve se, da je naredil mnogo krivic, med katerimi so najbolj obsojanja vredni prav povojni poboji. Ampak. Ste se kdaj vprašali kaj bi se zgodilo s partizani in ljudmi, ki so sodelovali z njimi, če bi v drugi svetovni vojni zmagala Nemčija? Mar ne bi dandanes ravno tako odkrivali množičnih grobišč in mar ni verjetno, da bi se povprečen nemški bloger začel nekega jutra spraševati kdo so bili ti ljudje in zakaj so bili pobiti?

Lenuhi in pijanci

Čeprav je bila Nova Gorica kot najmlajše slovensko mesto dolgo imuna na klošarje, je bila v zadnjem času dobesedno prisiljena odpreti oči. Klošarji so tukaj in nič se ne da pomagati. A to niso ljudje, na katere bi pozabila tako Bog, kot domovina, temveč dejansko lenuhi v pravem pomenu besede, ki večinoma imajo topel dom, vendar jim je lagodno življenje preveč ljubo, da bi se mu odpovedali. V Ljubljani, Mariboru in drugih večjih mestih ravno tako naletiš na nemarno oblečene ljudi, a s to razliko, da ti resnično nimajo kam iti, zaradi česar jim ni težko dati enega evra, do lenuhov in pijancev pa nimam niti trohice usmiljenja.

Matthieu in Vincent

Tisto noč so se mi na prazni avtocesti oči kar same od sebe zapirale in ni mi preostalo drugega kot da na počivališču Lom spijem eno kavo in se vsaj poskušam nekoliko predramiti. Mojo pozornost sta vzbudila fanta mojih let, ki sta nemarno ležala pred prodajalno in sproščeno klepetala. Ker sem šele borih 24 ur nazaj uspešno zaključil svoj avtoštoparski potep po državah sosedah nekdanje SFRJ, sem pristopil k njima in jima ponudil prevoz. V slabi urici, ki smo jo preživeli skupaj, sem spoznal francoska anarhista, ki sta ugotovila, da je vsakdanji sistem zanju preveč utesnjujoč, zato sta se lepega dne odločila, da bosta preštopala cel svet. Pot si plačujeta sama z občasnimi deli, mudi se jima ne nikamor in čeprav od tistega dne zanju nisem več slišal, se še zdaj sprašujem ali nista nemara našla poti do popolne svobode človeka. Matthieu in Vincent, še enkrat srečno, kjerkoli že sta.

Simbolika mlade Romunke

Dekle, ki je v mojo vrečo smeti najprej vrgla prazno škatlo za čevlje, čez nekaj minut pa še stare telovadne copate, je bilo zares lepo. Najprej nisem razumel kaj neki počne, ko pa mi je razložila, da se odpravlja v Italijo, kjer se bo poročila s fantom, s katerim jo je povezala agencija za stike, se mi je posvetilo. Ker se je odpravila boljšemu življenju naproti, je tukaj, tik pred italijansko mejo odvrgla staro obutev in obula povsem nove balerinke, tako kot bo zdaj za sabo pustila revščino in se podala bogatemu življenju naproti. Ji je uspelo? Jo je na cilju čakal princ njenih sanj? Nikoli ne bom vedel in le želim si lahko, da je resnično izpolnila svoje sanje.

Sizifov boj za parkirišča

Prebivalci centra Nove Gorice smo več kot obupani. Čeprav nam je občina »milostno« dovolila parkirati v modri coni, se še vedno zgodi, da včasih nikakor ne najdemo parkirnega mesta. Najbolj pa nas pogrejejo vozniki, ki mirno parkirajo na našem dvorišču, čeprav imamo na vhodu postavljen znak za prepovedan prehod z nedvoumnim napisom, da je parkiranje dovoljeno za stanovalce s parkirno kartico v avtu. Nekega lepega dne je bilo eni izmed mojih številnih sosed vsega dovolj, zato je meni nič, tebi nič zaparkirala enega od teh avtomobilov in odšla. Celotno dogajanje, ki je sledilo, sem spremljal in fotografiral z balkona ter ustvaril odlično fotoreportažo, ki pa večjega oblaka prahu žal le ni dvignila.

Tisti svet funkcionira drugače

Nemogoče je prešteti koliko »dobronamernih« nasvetov sem dobil, ko sem bil sredi najbolj intenzivnih priprav na svoj štoparski potep. Da ljudje dejansko mislijo, da v Albaniji moški komaj čakajo, da bodo nekoga z nožem pod rebra pa je nekoliko celo razumljivo. Nekdo, ki bo uspešno preštopal cel svet pač ne bo nikoli tako velika senzacija kot turist, ki ga bodo umorili nekje v Južni Ameriki. Tako velika večina ljudi še vedno počitnikuje na Malem Lošinju ali v Kronplatzu in se jim še sanja ne kako zelo so lepi prav ti eksotični kraji, pred katerimi so me svarili.

Več kot samo še ena položnica

Čeprav sva se z Volkčevo mamo ločila, ko je bil najin sin star komaj 18 mesecev, nisem nikoli dopustil, da bi trpel kakršnokoli pomanjkanje. Od prvega dne sem redno plačeval preživnino, ki jo je določilo sodišče in čeprav se mi je v skoraj desetih letih vseeno nekajkrat zgodilo, da sem zamudil za dan ali dva, ko so me »prevarali« prazniki, mi še na misel ni prišlo, da bi enostavno nehal, kot to počne mnogo drugih očetov. Se sploh zavedajo, da v bistvu trgajo od ust svojim lastnim otrokom? Ja, majhna in nič kriva bitja, ki se po ločitvi znajdejo pri enem od staršev, so veliko veliko več kot samo še ena položnica.

Tako, to bi bilo za letos vse. Žal se mi resnično mudi, tako da si boste morali letos še kakšen zanimiv prispevek, ki vam je morda ušel, najti kar sami, jaz pa vam želim le še veselo praznovanje in ostanite bralci Volkovega b(r)loga tudi v naslednjem letu.

Ob nežnem glasu sem se zavédel, da se ne nahajam na ozemlju današnje Kitajske v daljni preteklosti, temveč v Ljubljani, kjer sem na nekoliko preveč mehki, a udobni postelji pravkar opravil svojo prvo regresijo. Moje oči so bile še vedno trdno, toda ne prisilno zaprte in sam pri sebi sem začutil ogromno žalost ob tragični smrti mladega bojevnika.

»Žalosten sem, a hkrati pomirjen. Čutim, da je s smrtjo našel svoj mir,« sem počasi odgovoril na vprašanje terapevtke Jerneje Gazvoda o tem kako se počutim.

»V redu,« sem jo zaslišal, kot da je nekje daleč, v nekem drugem prostoru in času. »Zdaj sva ugotovila kje in kako si izgubil svojega bojevnika, zdaj pa bova to še ozdravila..«

Za regresijo sem prvič slišal kakšno leto nazaj, ko sem ob treh zjutraj v službi sedel za računalnikom in zdolgočaseno listal neko revijo. Ker mi je bilo dovolj enih in istih pesmi, ki jih noč za nočjo vrti znana komercialna radijska postaja, sem obrnil na frekvenco Vala 202 (95,3), na kateri je potekala pogovorna oddaja s tematiko, ki sem ji z zanimanjem prisluhnil. S pomočjo posebej usposobljenih terapevtov naj bi bilo mogoče podzavest (ali dušo, kakor vam ljubše) pripraviti do tega, da se začne spominjati prejšnjih življenj. Ker sem že po naravi izredno radovedna oseba, ki jo je duhovnost od nekdaj privlačila, se mi je takoj zazdelo, da bi bilo to za poskusiti, a možakar je imel še eno presenečenje. Osnovni namen regresije ni potolažiti radovednosti povprečnega moškega, temveč zdravljenje takšnih in drugačnih ran, ki jih je prizadejalo travmatično doživetje v enem od prejšnjih življenj, posledice le-tega pa se poznajo tudi v tem.

Ko sva z mojo trenutno stanodajalko končno parkirala v Ljubljani in zakorakala po labirintu stanovanjske soseske v Kosezah, sem v prsih začutil nekaj med tremo in nelagodjem. Kaj pa če ne bom ničesar videl? Sem globoko v sebi dovolj prepričan, da si tega resnično želim? Je moja podzavest resnično močnejša od zavesti, da ne bo ta prevladala? Vse to naj bi bili pogoji, da je postopek regresije uspešen ter da se pred tvojimi očmi zavrti zgodba.

Jerneja Gazvoda, približno štirideset let stara ženska, je že na prvi pogled izredno pozitivna osebnost, ki naju je sprejela s širokim nasmeškom in toplim objemom. Bržkone je bilo več kot očitno, da se počutim nekoliko nelagodno, toda ko mi je svetovala naj se poskusim čimbolj sprostiti in ji povedati kaj o sebi, mi je počasi steklo. V slabi urici sem ji opisal svojo (na trenutke ne preveč lepo ali celo kruto) življenjsko zgodbo in na koncu postavil vprašanja, na katera bi želel najti odgovor¹.

Ko sem končal, sem si pred začetkom postopka zaželel cigarete, da preženem nekoliko nelagoden občutek, toda Jerneja mi jo je odsvetovala. Tekom pogovora, ki smo ga pravkar dali skozi, sem se popolnoma odprl, cigaretni dim pa bi mi znova zameglil podzavest, zato bi bilo najbolje kar začeti.

Sam ne vem, zakaj sem si prostor, kjer Jerneja izvaja terapijo, predstavljal točno takšnega kot je bil. Nobenih posebnih luči, okraskov, slik ali druge krame. Preprosta in ne prevelika spalnica s široko posteljo, povsem dovolj velika za dva najstniška otroka. Najbrž sem deloval precej izgubljeno, saj se mi je Jerneja le nasmehnila in mi svetovala naj se kar razkomotim, zaprem oči in se poskusim čim bolj sprostiti, ona pa se vrne čez slabih deset minut.

Ko se uležem na posteljo in zaprem oči, mi ponavadi začnejo iz najglobljih kotičkov možganov siliti najrazličnejše slike ali celo boleči spomini, toda tokrat se je začelo dogajati nekaj neverjetnega. Sprva nisem mogel verjeti, da vidim prav, a dejstvo je bilo, da sem pred očmi videl trdno temo. Brez preteklih spominov, brez domišljijskih potovanj in brez tuhtanja o najrazličnejših stvareh. Vsake toliko je s strani sicer začela siliti kakšna slika, a tema jo je v naslednjem trenutku premagala. Kot bi bil resnično popolnoma sproščen in v stanju neke vrste meditacije, ki se je zgodila povsem spontano.

Ko se je Jerneja vrnila (deset minut je minilo kot blisk) in sem ji povedal kaj sem doživel, je le potrdila moja predvidevanja, da sem dosegel točno to kar je potrebno za uspešen postopek regresije - popolno sproščenost, ne da bi se obremenjeval s preteklostjo, prihodnostjo ali sedanjostjo, zato tudi v mojih možganih ni prostora za slike iz vsakdanjega življenja. Na vprašanje ali sem pripravljen, sem počasi pokimal in ko je dodala, da lahko postopek v vsakem trenutku prekineva, če bi začutil, da ne zdržim več, sva začela.

Ko sem v nosnicah začutil nekoliko dražljiv vonj (šele pozneje sem izvedel, da je šlo za eterično olje Ylang ylang), sem se nekoliko zdrznil, toda Jernejin miren glas me je potolažil naj ne skrbim, saj mi ne more škoditi. Nekajkrat sem ga globoko vdahnil in pozorno poslušal navodila, da naj si zamislim kako se skozi gosto meglo vzpenjam proti vrhu visoke gore. Glas se je začel počasi izgubljati v daljavi, pred očmi pa sem zagledal prizor kako pogumno in brez večjih naporov (sicer stvar o kateri lahko zaradi pomanjkanja kondicije zgolj sanjarim) korakam proti golemu vrhu.

Z domišljijo sicer nimam težav, a ko mi je Jerneja naročila naj se z vrha gore močno odrinem in skočim v meglico pod menoj, je bilo to vse prej kot lahko izvesti. Pozneje sem izvedel, da je bil to prvi znak upiranja moje zavesti, ki je največji sovražnik regresije in utegne celoten postopek tudi povsem pokvariti. A vseeno sem le bil dovolj sproščen, saj sem ubogal in ko sem se zagledal kako kot kakšen padalec padam skozi meglo z glavo navzdol in široko iztegnjenimi rokami, sem začutil kako so se mi začele oči nenadzorovano in z veliko hitrostjo premikati levo in desno. Če ne bi popolnoma zaupal Jerneji, da ve kaj dela, bi se bržkone ustrašil in široko odprl oči, tako pa sem le ubogal nasvet, naj mehko pristanem na tleh in začnem govoriti kaj vidim.

Naslednja ura je bila še najbolj podobna sanjam, le da so bili dogodki videti veliko bolj realni. Ko sem spoznal, da sem pristal v času stare Kitajske, ko so jo ogrožali Mongoli, sva z Jernejo raziskala celotno življenje, ugotovila zakaj sem se tisti trenutek znašel pred gradom in kako žalostno sem končal. Ena od dveh zanimivosti celotnega postopka je bila, da sem dejansko doživljal prizore, ki so se odvijali pred menoj. Ko sem bil čisto na začetku zaboden v ramo, sem se krčevito stresel in doživel bolečino v pravem pomenu besede, ko sem bil pri prizoru, ko mene in brata zaloti najin oče ob njegovem bogastvu, sem se zares ustrašil, ko sem zajahal konja in od razočaranja zbežal od doma, sem v sebi dejansko začutil globoko žalost itd. Še bolj zanimivo pa je bilo dejstvo, da sem pred očmi videl ljudi, ki sem jih z lahkoto povezal s sedanjim življenjem. V krutem očetu sem spoznal znanega avtoprevoznika, ki ga poznam iz svoje službe in s katerim se nisem nikoli najbolje ujel, v njegovi ženi mojo teto, ki je skrbela zame, ko sem ostal brez staršev, v njunem posvojencu svojega »brata« Aleša in še in še.

Če bi bila regresija samo radovedno raziskovanje, bi bil to precej drag hec, a celoten postopek ima svojo resnejšo plat in ta pride na vrsto, ko se zgodba zaključi. Ko sem na stopalih začutil topel stisk Jernejinih dlani, mi je naročila naj v zgodbo integriram samega sebe, nežno vzamem v roke truplo nesrečnega bojevnika in mu z zlato svetlobo zacelim smrtno rano na prsih. A to še ni bilo vse. Naslednji in zadnji korak je bil soočenje bojevnika in mene na mirnem in tihem kraju, kjer naj bi drug drugemu pomagala. Jaz njemu do večnega miru, on pa meni do bojevniških lastnosti, ki mi, roko na srce, včasih zares manjkajo.

Izbral sem, da se bova srečala v budističnem templju in takrat se je pred mojimi očmi povsem nenadzorovano zavrtel še en film. Ko sem zakorakal v tempelj, je bojevnik s hrbtom proti meni klečal in meditiral. Ko sem se dotaknil njegove rame, se je zdrznil, toda ko je videl, da sem to jaz, se je nasmehnil, izza pasu potegnil samurajski meč z rezilom iz čudovite zlate svetlobe, podobne tisti s katero sem mu ozdravil smrtno rano in mi ga z obema rokama ponudil. Ko sem ga zataknil za pas, sem v sebi začutil neustavljivo željo, da bi ga objel in ko so me spreleteli prijetni mravljinci, ravno takšni kot jih doživiš ob toplem stisku osebe, ki ti je izredno pri srcu, sem v ušesih zaslišal iskreno zahvalo. »Ne, hvala tebi,« mi je zletelo iz ust in čeprav je Jerneja še nekaj dodala, sem zgolj zagledal kako me je potegnilo v zrak, naslednji trenutek pa sem spet stal na vrhu gore ter se začel počasi spuščati v dolino.

Čez nekaj minut, ko smo počasi srkali vroč čaj in sem postavil precej logično vprašanje, češ kako naj vem, da se je to resnično zgodilo, oziroma kako sem lahko prepričan, da vse skupaj ni bilo le plod moje domišljije, se je Jerneja prisrčno nasmejala in mi rekla, da je znanstveno dokazano, da si možgani v stanju v kakršnega me ona spravi, ne morejo izmisliti tako zelo povezane zgodbe. Zakaj ne? Ker je nemogoče. Kar naj poskusim prečesati celotno zgodbo in najti nekaj kar se ni povezalo skupaj. Če bi bila vse to zgolj domišljija, bi zagotovo našel vsaj eno luknjo v zgodbi, ki je nikakor ne bi mogel zapolniti, vendar je ni. Še večji dokaz se ponuja v dejstvu kako se je moje telo odzivalo na stresne situacije v zgodbi. Čeprav jaz tega nisem občutil tako, me je ob najbolj dramatičnih prizorih dobesedno metalo po postelji, domišljija pa telesa nikakor ne bi mogla pripraviti do tega. Sam sem sicer moral dodati še, da mi je ves čas nekaj govorilo, da se to ne dogaja, da kaj za Boga govorim ter da sem nekajkrat resnično pomislil, da me bo imela za norega, a Jerneja je imela tudi na to pripravljen odgovor. Kar sem videl jaz, ni še nič, ljudje nad katerimi je že izvajala regresijo, so govorili še veliko bolj nenavadne in grozljive stvari. In slišala jih je že ogromno. Celo toliko, da je resno premišljevala, da bi si odprla blog in jih sproti zapisovala, vendar to morda ne bi bilo ravno profesionalno.

Celoten postopek seveda ni bil zastonj, saj sem odšel olajšan za točno sedemdeset evrov, ampak kaj bi to, ko pa je bila izkušnja zares nekaj, kar ni bilo primerljivo čisto z ničemer kar sem že doživel v svojih dvaintridesetih letih. Morda me bo imel kdo za norega, toda jaz sem imel še celoten večer občutek kot da hodim nekaj centimetrov nad tlemi in počutil sem se tako lahkotnega in razigranega, da se mi je zdelo, da bi lahko odplaval med oblake, če bi le nekoliko zakrilil z rokama.

Mi je celoten postopek pomagal? Več kot to. Od njega je minilo že skoraj dva meseca in ljudje dejansko opažajo razlike na meni. Kakšne so, ni toliko važno, a opazili so jih tudi ljudje, ki niso vedeli, da sem bil na regresiji. Placebo učinek? Morda. Toda če nekateri trdno verjamejo, da gre duša po smrti v pekel, vice ali nebesa in tam ostane na vekomaj veke, kar bi se meni osebno zdela ogromna potrata energije (saj se vsi strinjamo, da je duša energija, kajne?), ne vem zakaj bi bila teorija, da se utelesi v nekem drugem telesu in doživi novo življenje, z izkustvom, ki si ga zaželi in da je prejšnja življenja s pomočjo posebnega postopka moč podoživeti, kaj manj verjetna.

p.s.

Če vam je članek vzbudil zanimanje in bi regresijo poskusili tudi sami, lahko Jernejo pokličete na telefonsko številko 041 551 569 ali ji pišete na elektronski naslov jerneja.gazvoda@gmail.com

1. žal so vse preveč osebna, zato jih z vami ne bom delil, velja pa povedati, da se lahko dotikajo vseh področij vašega življenja [nazaj gor]

Sonce je nežno božalo nizke griče, ki so tako kot vsako pomlad spet oživeli v čudoviti zeleni barvi. Razprostirali so se do koder je seglo oko in le bežno je bilo zaznati, da jih sekajo ozke poti, komaj dovolj široke za konja. Bojevnik se je spomnil kako rad jih je gledal ure in ure, ko je mirno ležal v dišeči travi in kako jih je pogrešal vsa ta leta, ki jih je preživel daleč daleč stran.

Pogledal je navzdol in trpko spoznal kako so njegove japonke obrabljene. Tudi kimono, ki ga je imel na sebi ni bil več tako snežno bel kot je bil vedno navajen. Toda za pasom se mu je še vedno bleščal kot britev oster meč in dobro je vedel, da ne sme izgubljati preveč časa. V daljavi je zagledal oblak prahu, ki sta ga dvigovala konjenika, namenjena proti njemu. Stisnil se je k pročelju graščine, ki se je dvigovala za njegovim hrbtom, toda hip zatem se je opomnil, da ne sme strahopetno čakati na svoj konec. To ne bi bilo častno in pravi bojevniki ne umirajo na takšen način…Na obrazu se mu je zarisal kljubovalen nasmešek, ko je stopil iz sence, nemirno zamežikal v dopoldansko sonce in pogledal v divje oči enega od divjakov, ki je z mečem v rokah stopil proti njemu.

Le nekaj besed je bilo dovolj, da se je z globoko rano na levem ramenu znašel na kolenih. Od silne bolečine je pridušeno zastokal, se vzdignil na noge in instinktivno stekel proti težkim lesenim vratom. Dobro je vedel kako jih mora poriniti, da se bodo odprla in vedel je, da bo za njimi varen, saj jih Mongoloma ne bo uspelo razbiti. Glasno je zavpil, ko jih je z zadnjimi močmi zaprl in zapahnil ter se razgledal po ogromnem prostoru, ki je nekoč bil njegov dom. Z druge strani vrat se je zaslišalo razbijanje in razburjeno kričanje, a sedaj se ni hotel obremenjevati s tem. Ne bo trajalo dolgo, ko bo spet stopil ven in se prepustil častni smrti.

Odpravil se je po stopnicah in se začudeno ozrl za mlado žensko, ki je stekla mimo njega kot da ga ne bi opazila. Skušal se je spomniti kdo je, toda ta trenutek ga je nekaj drugega preveč vleklo v zgornje nadstropje, da bi se ukvarjal z njo. Ja, to je nekoč bil njegov dom, toda zdaj je čutil, da mu ne pomeni popolnoma nič več. Vse stene, vse preproge, vsi okraski, vse je bilo tuje in sovražno.

Vstopil je v največji prostor in se spustil na kolena pred debelušnim možakarjem in žensko poleg njega. Vse besede, ki jih je imel pripravljene so v hipu izpuhtele v zrak in iz sebe je izustil le tih: »Odpusti mi, oče.«

»Vstani, sin,« je zaslišal glas, za katerega se mu je zdelo da prihaja iz velike daljave.

Vzdignil je glavo in se zazrl v zlobne oči človeka, ki ga je zadnja leta tako z užitkom sovražil. Bile so mrzle in srdite in videti je bilo, da bi mu odsekal glavo, če se ne bi s težavo zadrževal. Bojevnik je vedel čemu je tako. To ne bi bilo častno, umreti mora od lastne roke, od lastnega meča.

Potegnil ga je na plano, si ga naslonil na trebuh ter še enkrat pogledal očeta, ki ga je brezizrazno opazoval.

»Vem da sem izdal cesarstvo, oče…« je rekel.

Od smrti ga je ločil le trenutek, toda očetova dvignjena roka in ukazovalen glas sta ga ustavila.

»Ne delaj tega, sin. To ne bi bilo častno! Cesarstvo te zdaj ko je napadeno, potrebuje bolj kadarkoli v zgodovini. Bodi mož in ga brani!«

Sklonil je glavo in brez besed odšel. Še zadnja možnost, da bi mu oče odpustil in mu dovolil, da častno umre pred njegovimi očmi, je bila dokončno pokopana. Brezvoljno je odšel po stopnicah do vrat, po katerih sta Mongola še vedno divje razbijala in zgrabil zapah…

Misli so mu odtavale v preteklost, ko je bil k očetovim nogam položen majhen fantek, par let mlajši od njega. V hipu ga je vzljubil, čeprav je vedel, da to ni njegov brat, temveč sin cesarja, ki so mu Mongoli razdejali cesarstvo ter na koncu pobili njega in vse njegovo sorodstvo. Tik pred smrtjo je svojega edinega otroka izročil služabniku in mu naročil naj ga varno prepelje v sosednje cesarstvo. Bojevnikova mati je pristala, da bodo skrbeli zanj in čeprav je bil oče ostro proti, češ da bi otrok moral umreti s svojim očetom, saj bi le to bilo dovolj častno, se je na koncu moral sprijazniti z njim.

A nihče ga ni mogel pripraviti do tega, da bi z njim ravnal lepo. Bojevnik se je spominjal kako sta se kot otroka tepla, ko je posredoval oče, je njega zgolj poslal proč, njegov brat pa je bil vedno znova tepen. Kako ga je imel rad. Morda še bolj kot samega sebe in vse bi naredil, da bi ga zaščitil, a očetu si ni upal kljubovati. Sin, ki si drzne narediti kaj takšnega, si zasluži samo nečastno smrt.

Do tistega dne, ki ga je zaznamoval za celo življenje, je potrpel čisto vse. Z bratom sta se, misleč da ju ne more nihče zalotiti, prikradla v očetovo spalnico in odprla veliko skrinjo ob vznožju velike postelje. Prav do vrha je bila napolnjena z raznimi dragocenostmi, od ogrlic in zapestnic, vse do dragih kamnov. Kot začarana sta opazovala vse to bogastvo in nihče od njiju ni opazil, da se je za njima znašla tršata postava, vse dokler nista zaslišala grmečega glasu, ob katerem sta preplašeno odskočila.

Oče ga je kot po navadi poslal proč, njegovega ljubljenega brata pa obtožil, da je hotel krasti in mu zapretil, da bo zaradi tega umrl. Bojevnik se je spomnil kako je še isti dan dobil v roke svoj prvi meč, medtem ko je oče njegovemu bratu izročil le dolgo leseno palico. Ni jima preostalo drugega kot da se spopadeta, vse dokler ne bi eden o njiju obležal mrtev.

Boj ni trajal dolgo, samo nekaj spretnih gibov je bilo dovolj, da je bratu, nevajenemu borbe, na vrat položil rezilo in vprašujoče pogledal očeta, katerega oči so sporočale samo eno: »Ubij ga!«

Do takrat še ni ubijal. Nasilje se mu je kljub vsakodnevnemu urjenju gnusilo v dno duše in ni si mogel zamišljati, da bi kogarkoli ubil, še najmanj svojega brata. Odvrnil je meč z njegovega vratu in sklonil glavo. Naslednji hip je zaslišal kako je skozi zrak švisnil očetov meč in k njegovim nogam se je skotalila bratova glava. V rjavih očeh je zagledal žalost, kot bi ga hotele vprašati zakaj se je to zgodilo in takrat ni več zdržal. Ni se zavedal kaj počne, toda veter, ki mu je žvižgal okoli ušes, ko je gnal konja čez širna prostranstva, mu je ponavljal zgodbo o vnebovpijoči krivici, ki ji je bil priča…

Po dolgih urah brezglave ježe se je ustavil pred velikanskim gozdom. Vedel je, da se v njem skrivajo njihovi smrtni sovražniki in da je to lahko njegov konec, a to bi pomenilo, da bo spet združen s svojim bratom in za to je bilo vredno umreti. Niti trenil ni, ko so ga obkrožili že na prvi pogled strah vzbujajoči Mongoli in ko ga je poglavar vprašal ali se zaveda, da ga lahko povsem brezskrbno ubijejo. Odgovoril mu je, da mu ni mar, saj bi to bila sladka smrt in čeprav še sam ni verjel v to, je vzbudil njegovo zanimanje. Zavezali so mu oči in ga odpeljali v gozd, kjer je ob ognju, obkrožen z najvišjimi plemenskimi voditelji, povedal svojo zgodbo.

»Ljudje nas imajo za divjake,« mu je na koncu rekel poglavar. »Toda v resnici niste vi nič boljši. Lahko ti naklonimo smrt, če želiš pa lahko postaneš eden od nas.«

A poglavar ni vedel, da je njegovo zanimanje vzbudila mlada in prikupna mladenka, ki ga je ves čas zvedavo opazovala. Ko sta se srečala s pogledom, je sramežljivo povesila oči, a v naslednjem hipu mu je spet namenila rahel nasmešek…Odločil se je, da bo ostal z njimi.

V nekaj letih je postal eden najbolj krutih Mongolov. Poročil se je s poglavarjevo hčerko in povil sina, jahal na osvajalske pohode po cesarstvih, plenil in ubijal kot bi mu to bilo v krvi. Ni se več obremenjeval z očetom in materjo, a kljub temu ni nikoli pozabil na svojega brata. V njem je gorela želja po tem, da bi maščeval njegovo krivico in čakal je na dan, ko bodo odjahali na osvajalski pohod po cesarstvu njegovega očeta.

Ko je nekoč s konja z enim zamahom odsekal glavo mladi ženski in otroku, ki ga je držala v naročju, se je zvečer v njem nekaj premaknilo. Sam pri sebi je ugotovil, da ni nič boljši kot njegov oče. V želji po krvnem maščevanju je postal divjak, ki z užitkom pobija povsem nedolžne ljudi, požiga njihove vasi, ropa in posiljuje. Ni mogel več ostati s plemenom, ki ga je sprejelo in še isto noč je zajahal svojega konja ter brez slovesa odšel. Ni se slepil, da ne bodo prišli za njim in ga pokončali. V potoku si je z mečem porezal lase in obril brado in odjahal proti domu. Pred smrtjo je moral dobiti očetovo odpuščanje…

Zdaj se je spomnil, da je bila ženska, ki jo je srečal na stopnišču njegova krvna sestra. V vseh teh letih, ko je bil zdoma, je čisto pozabil nanjo, ampak kako neki bi jo sploh lahko držal v srcu, ko pa je čutil, da je ni nikoli zanimal in tako tudi zdaj ne, ko je ranjen čakal na zadnje dejanje v svojem življenju.

Odmaknil se je od vrat, jih odpahnil in široko odprl. Divja Mongola sta od presenečenja obmolknila, ko je stopil pred njiju in čeprav si je za hip zaželel, da bi se od nekod znašla vojska in ga rešila, je hkrati čutil, da ne bi bil nikoli več srečen. Vsak hip bo združen s svojim bratom in to je bilo edino kar je štelo.

Niti zastokal ni, ko se mu je točno v sredino prsnega koša zadrl oster meč. Zadovoljen nasmešek je sijal na njegovem obrazu tudi ko je padel na kolena ter nato na bok in z zadnjimi močmi začutil kako ga obliva topla kri. Še zadnjič je zahropel in pogledal v toplo sonce, ki je še vedno božalo gričevnato pokrajino, nato pa je vse zagrnila tema.

[se nadaljuje...]