Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

Zgodbica za pet minut: Pijanec

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 9.02.2015 ob 23:46 pod Šnopčki za dušo

Timothy tiste noči spet ni mogel spati. Tako kot veliko večino noči v zadnjem letu, je v napol sedečem položaju ždel na vzmetnici, nemarno položeni na trda tla in v dlani vrtel kozarec viskija. Steklenica, v kateri je bilo le še za nekaj požirkov Jack Danielsa, je ležala ob postelji in Timothy jo je kritično pogledal.

»Je že prišel čas?« je pomislil sam pri sebi.

»Ne,« mu je takoj odgovoril notranji glas. »Čas ni še pravi, počakaj. Samo še malo počakaj.«

Skozi umazano okno so pokukali prvi sončni žarki, šinili mimo razdrapanega pohištva in ga nežno požgečkali po zdelanem obrazu, ki ga je zaradi popitega viskija komaj še čutil. Še ena neprespana in prepita noč je bila za njim. V umazani kopalnici si je umil obraz, na hitro pokrtačil zobe ter med oblačenjem preveril žep. Bila sta tam. Oba mobilna telefona, na katera ni nikoli nihče poklical, sta s polnima baterijama zvesto čakala na pravi trenutek. Stekel je po stopnicah in na pločniku globoko vdahnil umazan zrak velemesta, ki ga je tako sovražil. In vendar je življenje preživljal v njem. Vsak dan je bil enak prejšnjemu. S podzemno železnico se bo odpeljal do pete postaje, kjer bo izstopil. Tam ga bo že čakal njegov prijatelj in sodelavec Chang, s katerim se bosta peš odpravila do velike industrijske hale, kjer bosta s kopico drugih delavcev, povečini ilegalnih priseljencev, vse do poznega popoldneva s polurnim odmorom za malico varila železne elemente, ki bodo nekoč kot del enega od premnogih tankov prinašali demokracijo v Afganistanu ali Iraku. Ves čas bo tako njiju kot vse druge nadiral in poniževal njihov šef, jim sproti zviševal normo, po koncu izmene pa bodo šli na pijačo, kot da se zadnjih deset ur ni dogajalo nič posebnega. Vsi bodo šli in vsi se bodo šalili, smejali in se delali kot da ne bo jutrišnjega dne. Vsi razen njega.

»TIMOTHY! CHANG!« je močan glas preglasil hreščanje varilnih aparatov. »Mislita, da sta na počitnicah? Delamo! Tukaj delamo, vama to še vedno ni jasno?«

»Jasno, spoštovani gospod šef, trudiva se kolikor moreva,« je odvrnil Chang.

»Vraga je tebi jasno, poševnookec. Rad bi videl, kako bi delal, če bi te v rit brcala tvoja pofukana rdeča armada,« se mu je nadrejeni posmehnil nazaj.

Timothy je zaškrtal z zobmi in se potrudil, da je obdržal usta zaprta. Delala sta s povsem enako zavzetostjo, če ne celo bolj kot vsi drugi. Toda debelolični Alex, ki ga je lastnik tovarne kdove zakaj določil za delovodjo, je bil na Kitajca in Portoričana več kot očitno alergičen. Vsi so to vedeli. Vsi so to gledali dan za dnem. In vsi so bili tiho. Herojstvo ne plača stanarine. Herojstvo ne napolni hladilnika. In herojstvo ni dandanes vredno niti piškavega oreha.

Predirljiva sirena je označila konec delovnega dne in novodobni sužnji so z olajšanjem odložili aparate.

»Tako, gnide, dovolj imate za danes,« je čez halo zarjovel Alex. »Če je kdo za pijačo, ve, kje me lahko dobi, zgubam pa želim veselo pot domov.«

Vsakodnevno popivanje seveda ni bilo nagrada za dobro opravljeno delo. Javna skrivnost je bila, da je beznica, ki je stala le nekaj deset metrov od hale, v lasti Alexove žene Ellen. Slednja se je seveda tam prikazala zgolj ob večerih, ko je bilo potrebno pobrati dnevni izkupiček in nahruliti natakarice, ker tla niso bila dobro počiščena. Je pa zato bila vedno, ampak resnično čisto vedno vesela vsega denarja, ki se je tam nabral od Timothyjevih in Changovih sodelavcev. Timothy je bil edini, ki je vabilo dostojanstveno, navzlic žaljivkam zavrnil vsak dan znova. Drugi so težko prislužen denar puščali v beznici in upali, da se bodo šefu s tem vsaj malce prikupili. Tudi Alex je vedel, da je vsem kristalno jasno, da jim na tako nizkoten način malodane krade denar, saj so iz steklenic Jacka Danielsa dobivali cenen viski, a dokler si ni nihče upal spregovoriti, mu je bilo povsem vseeno.

»Res ne bi šel z nami?« je Timothyja vprašal Chang, ko sta stala v vrsti, da jim je Alex izplačeval dnevni zaslužek.

»Res ne, hvala,« je zašepetal. »Res ne morem več gledati njegovega obraza. Pa saj sam veš, da ne pijem, s sokom pa se tudi ne bom nalival.«

»Ok, moj prijatelj,« je šepnil Chang. »Upam samo, da te ne bo nekega dne zamenjal z drugim ubogim vragom, ki bo najprej delal, nato pa puščal denar v gostilni. Pogrešal bi te, ti si moj edini prijatelj, odkar…«

Chang ni zmogel povedati do konca, toda Timothy je dobro vedel, kaj misli. In tudi on je upal, da se ga Alex ne bo nekega dne naveličal in ga zavrgel kot rabljeno igračko. Trudil se je in garal na vso moč, a način življenja v zadnjem letu je na njegovem telesu vsak dan znova puščal neizbrisne sledi. Za krvave oči je imel odličen izgovor, a tresavica, ki ga je začela dajati vsak dan po malici, je bila očitna in izdajalska.

Iz tolstih Alexovih prstov je potegnil dva bankovca za deset dolarjev in s sklonjeno glavo odšel iz hale. Za slovo je potrepljal Changa po rami in se odpravil proti postaji. Tako je potreboval požirek. Tudi če bi bilo nizko alkoholno pivo, samo da bi vsebovalo vsaj trohico alkohola. Toda moral se je zadržati. Moral. Nihče ne sme izvedeti. Niti Chang, še najmanj pa Alex.

Iz trgovine pod večstanovanjsko hišo, v kateri je v zanikrni sobici za nenormalno visoko najemnino preživljal samotne in z nespečnostjo ter viskijem prežete noči, je stopil s polno vrečko prijetno žvenketajočih steklenic in pohitel po stopnicah v tretje nadstropje. Vrata niso bila zaklenjena, kar je pomenilo, da je lastnik spet vohunil za njim, a tako kot vedno, mu je bilo tudi tokrat vseeno. Ničesar ni imel, kar bi mu lahko ukradel in ničesar ni skrival, zaradi česar bi mu lahko za vrat poslal policijo. Najemnino je s težavo, ampak vendarle redno plačeval in vsaj zaradi tega je lahko bil popolnoma brezskrben.

Zaloputnil je vrata, spustil vrečko na tla ter s tresočimi rokami potegnil iz nje steklenico. Ni bilo časa in ni bilo volje, da bi iskal čist kozarec. Nagnil je rob k ustom in s hlastnimi požirki izpil polovico vsebine. Takoj naslednji trenutek so ga izdale noge. Počasi je zdrsnil na tla in sočno zaklel, ko je pod bolečim hrbtom, ki ga je služba vsak dan znova dodatno razdražila, začutil daljinski upravljalnik.

»Policija sporoča, da po več kot enem letu zaključuje iskanje morilca osemnajstletne Liu Wu,« je zaslišal glas voditeljice informativne oddaje, ki se je začela predvajati na televiziji.

Oči so se mu napolnile s solzami in jezno je zgrabil steklenico ter jo zopet nagnil.

»Spomnimo, Liu Wu je bila najdena posiljena in zverinsko umorjena v industrijski coni pred enim letom in dvema mesecema. Iskanje in zasliševanje osumljencev ni dalo rezultatov, primer pa bo nemudoma spet odprt takoj, ko bo policija prejela kakšno oprijemljivo sled. Vse, ki bi ji lahko pri tem kakorkoli pomagali …«

Policija se je več kot očitno vdala in slej ko prej bodo nanjo vsi pozabili, toda on je vedel, da ne bo nikoli nehal misliti na mlado kitajsko študentko, ki je v tovarni, kjer si je služil vsakodnevni kruhek, delala kot računovodkinja. Bila je lepa, bistra in prikupna. Za vsakega delavca je našla lepo besedo, tudi za umazanega Portoričana, ki je edini vedel, da sta se s Changom zbližala in po nekaj mesecih zaživela skupaj. Hranil je skrivnost v sebi in se pritajeno nasmihal, ko je gledal, kako se morata pretvarjati, da ne bi drugi česarkoli posumili. Nikoli ju ni izdal. Niti takrat ne, ko so Liu našli zlorabljeno in umorjeno in je v tovarno prišla policija ter rekla, da jih njihove zelene karte ne zanimajo, potrebujejo pa informacije, s katerimi bi lahko odkrili morilca. Timothy je vedel, da bo Chang glavni osumljenec in kot marsikateri ilegalni priseljenec, ki si ne zmore privoščiti poštenega odvetnika, tudi po hitrem postopku obsojen na dosmrtno ječo, če izda njegovo skrivnost. Takrat mu je rekel, da bo tiho kot miška in res je to vse do današnjega dne ostalo med njima. In vedel je, da bo ostalo še naprej in naprej. Vse do groba.

Po vseh štirih se je počasi prikobacal do vzmetnice, se zavalil nanjo in z nekaj globokimi požirki izpraznil steklenico.

»Čas je,« je zaslišal notranji glas. »Pravi čas je. Pripravljen si …«

Zavrtelo se mu je v glavi in preden je potonil v trden pijanski spanec, je začutil le še ostro bolečino v spodnjem delu hrbta.

»Minilo bo,« ga je spreletelo. »Minilo bo in vse bo še v redu …«

Nemirno je vzdignil glavo in otipal stikalo majhne lučke na tleh ob postelji. Zunaj je bila še noč, a počutil se je, kot da bi v eni sami noči nadoknadil več kot eno leto nespečnosti, ko je življenju vsak teden lahko ukradel največ pet ur.

»Čas je, pravi čas je. Pripravljen si…« je v ušesih zaslišal svoj glas.

Stavka si je ponavljal tudi med umivanjem, britjem, pranjem zob in tudi, ko je med oblačenjem, v žepu tako kot vsak dan otipal mobilna telefona, na katera ni nikoli nihče poklical.

»Vse najboljše, stari moj,« je polglasno zamrmral, ko je odprl vrata, kritično ošinil pet praznih steklenic viskija, ki so ostale v vrečki in se zapodil po stopnicah.

Pred nabiralnikom s priimkom Swan, je še enkrat pomislil. Je pripravljen? Lastnik hiše pričakuje najemnino v nabiralniku in ker je ne bo, bo jezen kot sršen. Tudi jutri je ne bo in morda sploh nikoli več, kar pomeni, da bo ostal tudi brez stanovanja. Med brezdomci ni lahko, a s kančkom solidarnosti se da tudi med njimi lepo živeti. Ja, pripravljen je bil tvegati, naloga, ki ga je čakala, je bila pomembnejša od životarjenja v zanikrni luknji.

Tistega jutra so bile tudi Changove oči rdeče. Besede niso bile potrebne, oba sta vedela, da drugi ve, da sta poslušala isto informativno oddajo. Morda sta se prav zaradi tega tistega dne počutila tako močna in so se Alexove žaljivke od njiju odbijale, kot bi imela na sebi nevidni oklep. Timothy je hrabril Changa z optimističnimi pogledi in ocenjeval položaj v tovarni. Dvajset jih je vseh skupaj, v žepu pa ima petsto dolarjev plus dvajset, ki jih bo dobil po koncu dela. Ja, šlo bo. Več kot dovolj bo ostalo.

Med malico je stopil do vsakega delavca posebej. Vsakomur je v žep skrivoma potisnil bankovec za deset dolarjev in ga prosil naj gre po koncu službe naravnost domov. Na koncu je prišel do Changa.

»Mi lahko narediš uslugo?«

»Seveda, Tim, karkoli,« se je Kitajcu razvedril obraz.

»Po službi pojdi naravnost domov in počakaj na večer, ko pridem do tebe. Vedel boš, da sem jaz, ker bom trikrat potrkal.«

Changov obraz se je spet zresnil.

»Tim? To ni usluga …«

»Nimam časa,« ga je nestrpno prekinil. »Samo naredi in se vidiva zvečer. Obljubim!«

Sirena ju je opomnila, da morata nazaj na delo in ko sta v roke vzela varilne aparate, je Timothy ujel prijateljev mežik. Vedel je, da ga bo ubogal.

Deset dolarjev je za vsakega ilegalnega priseljenca pravo malo bogastvo in Timothy se je lahko zgolj čudil kreativnosti, s katero so se delavci Alexu izgovarjali, zakaj tega dne ne morejo z njim na pijačo v Ellenino beznico. Načrt je že dajal prve rezultate, a najtežje delo ga je šele čakalo.

»Alex, danes praznujem trideseti rojstni dan. Če si za, lahko greva nekaj spit. Častim,« je rekel s spravljivim glasom, ko si je v žep zatlačil bankovca.

»Ti?« je Alex nejeverno zmajal z glavo šef. »Mislil sem, da ne piješ.«

»Ob posebnih priložnostih tudi jaz rad spijem viski ali dva,« se je Timothy široko nasmehnil.

»Prav, jaz se zagotovo ne bom branil,« je še naprej nejeverno, a z vidno voljo sprejeti ponudbo brundal Alex. »Samo halo zaklenem, pa takoj pridem za tabo.«

Timothy je šefa pričakal ob mizi, za katero so njegovi sodelavci vsak dan zapravljali denar. Na njej se je bleščala originalno zaprta steklenica Jack Danielsa in dva kozarca.

»Opa!« je presenečeno vzkliknil Alex. »Torej se znate tudi Portoričani izprsiti.«

»Samo ob posebnih priložnostih,« je zarotniško dahnil Timothy in odprl steklenico ter nalil v kozarca.

»Kakorkoli že,« je spet zadovoljno zapredel Alex. »Drugim fantom je lahko resnično žal, da jih danes ni zraven.«

Timothyja je še enkrat več spreletelo, kako zabit je v resnici njegov nadrejeni. Niti trohice suma ni bilo zaznati v njegovem glasu.

»Vedno sem vedel, da si fant od fare,« je vzkliknil Alex, ko sta izpraznila dva kozarca zapored in jima je Timothy brez oklevanja znova nalil. »Jebem pa vas zato, da boste spoznali ameriški način življenja. Da vas privadim na Ameriko. Da spoznate naš način življenja in se prilagodite. Ker če ne, boste nas, prave Američane pojedli s kožo in kostmi vred.«

»Pa že …« je zapredel Timothy nazaj. »Američani so v Portoriku narodna jed, za zahvalni dan ima vsaka družina enega na mizi, enega pa pomilosti predsednik v posebni ceremoniji. Na zdravje, šef!«

Alex se je šali gromko zasmejal in vidno dobre volje še enkrat nazdravil.

Minevale so ure, praznili so se kozarci in praznile so se steklenice viskija, ki so kot po tekočem traku prihajale na mizo, za katero sta bila Timothy in Alex z vsakim trenutkom boljše volje. Portoričan je opazil, da je njegov šef že pošteno pod dozo. Zdaj ali nikoli.

»Ampak veš, kaj, Alex, brez priseljencev tudi Amerika ne bi bila to, kar je. Vsi mi opravljamo dela, ki jih ne bo noben belec,« je zamišljeno rekel, se naslonil nazaj kot bi si hotel pretegniti hrbet, ki ga je začel pošteno boleti in potisnil roke v žepe.

»Mah, vsi ste ene gnide pofukane,« je zamomljal Alex in ga srdito pogledal s svojimi majhnimi prašičjimi očmi. »Jaz bi vas vse po vrsti zaprl v zapore pod zemljo in tam bi crknili kot psi. Vsi! Vsi, kar vas je. Vi ste bolezen Amerike!«

»Pa kdo bo potem varil v tej tvoji tovarni?« se ni dal Timothy in nagnil kozarec.

Alex mu je sledil.

»Že kdo. Ljudje stradajo, medtem ko ti, Chang in vsa ostala golazen, ki vas vsak dan gledam, tacate po Ameriki, namesto da bi ostali lepo doma.«

Timothy je znova napolnil kozarca. Iz aviona bi se videlo, da Alex izgublja razsodnost in stik z realnostjo, a beznica je bila popolnoma prazna in tudi natakarico je Alexova podkupnina pripravila do tega, da se je umaknila v skladišče.

»Kaj pa Liu? Ona je bila Američanka.«

»Ona je bila ena poševnooka kitajska prasica, dvakrat bi jo moral ubiti …« je zamrmral Alex.

Skozi Timothyjeve žile je šinil adrenalin. Končno! Tu je priznanje, ki ga je čakal vse od dneva, ko je slišal, da je bila Liu umorjena. Ves čas je vedel, a kdo bi ilegalnemu priseljencu verjel, ko bi obtožil belega šefa?

»Kako to misliš?« je šepnil z narejeno zbeganim glasom in znova segel po steklenici.

»Kaj kako mislim?« je revsknil Alex, mu iztrgal steklenico iz roke in jima nalil. »Portoričanske opice nimate pojma, kako se pije viski. V glavnem, če to komu poveš, te bom moral ubiti, a prav?«

Alex je naredil je globok požirek, tlesknil z jezikom in uperil prst v Timothyja, ki je ta trenutek lahko zgolj vročično pokimal.

»Prasica je po šihtu prišla do mene. In veš kaj je rekla? Da se hoče poročiti s Changom!«

Alex se je tako naglas zasmejal, da se ga je bržkone slišalo na ulico.

»A si lahko to predstavljaš, Tim? Smrdljivi Chang z njo?«

Udaril je s praznim kozarcem po mizi in Timothy spet ni izgubljal časa.

»Rekla je, da Changa ne bo več v službo in mi začela govoriti debel prašič in podobne reči. In ko sem ji rekel, da bo šel Chang samo še lepo domov v svoj jebeni Peking, me je pljunila v obraz.«

Alexov obraz se je zresnil in s pestjo je jezno udaril po mizi.

»Mene!! Mene, pravega Američana, ki se je v Ameriki rodil in tu živi celo življenje, je na njegovi zemlji poševnooka prasica pljunila v obraz.«

»Ti kar verjamem, da te je razjezilo,« je Timothy pokimal.

»Šel sem za njo in ji pokazal, kdo je gospodar v Ameriki. Pljuvala je, ko sem jo porival, ker drugega ni mogla. In ko sem ji prislonil nož na trebuh, me ni prosila za milost … Ni me prosila za milost, ne. Tam sem jo pustil in škoda ker ni tudi zgnila kar tam!«

»Ampak Changa vseeno nisi odpustil?« je tokrat resnično začudeno vprašal Timothy.

»Seveda ne, ti bebec! Če bi ga, bi Chang vedel, da sem bil jaz,« se mu je Alex posmehnil. »Pa zakaj se to sploh pogovarjava. Dajva se raje kaj bolj veselega. Dajmo še eno steklenico na mizo, tale smrdljivi Portoričan je očitno zadel na lotu!«

Timothy je počasi vstal, potegnil roke iz žepov in izpraznil preostanek viskija iz svojega kozarca.

»Gnusiš se mi, Alex. Bela rasistična pošast si, tako kot sem to vedno vedel. V tvoji družbi se mi obrača želodec in s teboj v istem prostoru ne zdržim niti trenutka več!«

Bolečina v spodnjem delu hrbta ga je silila, da bi se priklonil, toda tega tisti trenutek ne bi naredil, četudi bi mu kdo uperil pištolo v tilnik. Našobil je usta in v šefov obraz spustil masten pljunek.

»Timothy, počakaj!« je zavpil Alex za njim, ko se je obrnil in se odpravil proti vratom. »Še eno bova spila, daj, jaz častim.«

Portoričan se je vendarle še enkrat obrnil.

»Alex, za danes si dovolj spil.«

Za nekaj trenutkov je premolknil.

»Jaz pa tudi …«

Alex je vstal s stola, a ves viski, ki ga je zlil vase, česarkoli povezanega z ravnotežjem ni več dopuščal in še preden bi izdavil, da se mu vrti, se je le nemočno zrušil na umazana tla.

Tudi Timothy je bil pijan. Pošteno pijan in najsi se je še tako trudil, ni zmogel prešteti vseh steklenic, ki sta jih izpraznila. Toda načrt je uspel do potankosti. Samo še do pošte in Changa je moral priti, nato pa ne bo nič več pomembno.

Zavil je v stavbo z velikim napisom US Postal Service in se čez minutko z veliko oblazinjeno kuverto v roki pomaknil v najbolj skrit kotiček pošte. Iz žepa je potegnil telefona, na katera ni nikoli nihče poklical, pritisnil nekaj tipk in prislonil slušalko k ušesu. Odlično se je slišalo. Alex je vase zlil dovolj viskija, da je bila le majhna iskrica dovolj, da se mu je razvezal jezik in je v žaru svoje rasistične miselnosti izblebetal svojo največjo skrivnost. Toda da bi se to lahko zgodilo, je moral ob njem biti človek z načrtom in dovolj dobro pivsko kondicijo. Iz telefona je potegnil spominsko kartico, jo položil v kuverto in namesto naslovnika napisal zgolj POLICIJA, na zadnjo stran pa PRIMER LIU WANG. Nobenega dvoma ni bilo, da bo kuverta prišla na pravi naslov.

Bolečina v spodnjem delu hrbta je bila hujša z vsakim korakom, ki ga je naredil proti Changovem domovanju. Toda to ni bilo pomembno. V bistvu nič več ni bilo pomembno. Moral je samo še prijatelju v živo predati dokaz, kako je končala njegova ljubezen, potem pa se lahko vse konča. Opotekal se je po pločniku in zgolj upal, da se ne bo mimo njega zapeljala policijska patrulja. Samo še malo. Samo še nekaj sto metrov in bo tam …

Chang se ni pustil prositi, vrata je odprl, čeprav je Timothy komaj zbral dovolj moči, da je trikrat potrkal.

»Timothy …« je osuplo pogledal prijatelja.

Portoričan je segel v žep in mu izročil drugi mobilni telefon. Čutil je, da alkohol ubija vsako celico njegovega telesa, tolikšne količine alkohola ne bi preneslo nobeno živo bitje, četudi bi vadilo deset let, toda zmogel je še nekaj besed.

»Notri je…posnetek, Chang. Poslušaj ga.«

Padel je na kolena in se oprijel prijateljevih nog, a bila je še zadnja skrivnost in te ni smel odnesti s seboj v grob.

»Chang…Tudi jaz sem jo ljubil…«

  • Share/Bookmark

Čefurji raus! – za in proti

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 5.10.2013 ob 00:22 pod Šnopčki za dušo

Jap, včasih ima človek prav zares srečo (ali pa samo dobre prijatelje) in tako sva s predrago sinoči v ljubljanskem letališkem terminalu…ehm, pardon…, ljubljanskem Koloseju imela edinstveno priložnost prisostvovati Vikendovi premieri težko pričakovanega filjma Gorana Vojnovića, Čefurji raus! Prisežem, da sem imel resen namen, da se bom danes o filjmu razpisal na dolgo in široko, prav tako kot se včasih znam samo jaz, ampak en hudičev glavobol mi ne da razmišljati, zato vam ponujam zgolj nekaj povzetkov zakaj si filjm ogledati in zakaj bi ga morda lahko tudi spustili…Pa naj začnem najprej s pozitivnimi stvarmi, oz. zakaj bi si ta izdelek gibljivih slik dejansko moral ogledati prav vsak, ki nekaj da na slovensko filjmsko sceno…Pozor, če resnično niste prebrali knjige, filjm pa si nameravate ogledati, vam lahko ta prispevek nekoliko pokvari užitek.

- Zgodba zvesto sledi knjigi. Vojnović ni podlegel skušnjavi marsikaterega drugega scenarista, ki ustvarja filjm po romanu (halo, Jason Bourne), da bi stvari v filjmu nekoliko spremenil, zato vidimo skoraj čisto vse kar smo si v mislih naslikali, ko smo brali knjigo.

- Igralci. Nekateri so bolj, drugi manj prepričljivi, ampak na splošno sem bil sam z igro izredno zadovoljen, zagotovo pa se mi bo najbolj v spomin vtisnil Dino Hajderović z vlogo mladega veliko…, ups, malokurčnega Acota. Dino, svaka ti čast!! Mimogrede, ali je Vojnović v romanu tako dobro naslikal svoje junake, da so bili vsaj v mojih mislih povsem identični tem, ki sem jih nato zagledal na platnu ali pa je šlo za nerazložljivo naključje, je zame nerešljivo vprašanje.

- Muzika. Glasba, zdaj divja, zdaj bolj umirjena, v tej filjmu resnično seka in vedno znova ujame tako prostor, kot tudi trenutek. Morda ne bi bilo potrebno v končno špico vtakniti ravno največjega klišeja, ampak, hej, kdo pa konec koncev sploh gleda končno špico, sam bom raje še milijonkrat pogledal tisti prizor, ko marica divja po gozdu, zadaj pa naše štiri (anti)junake premetava ob repanju Eda Majke.

- Razumevanje čefurskega sveta. Resno, kdor nikoli ni imel bližnjega opravka s čefurji (glede na naslov filjma, lahko ta izraz slej ko prej vsaj tokrat uporabljam povsem mirne vesti), se pravi ni videl delovanja družin in sorodstvenih vezi od blizu, tega njihovega (mater, kako se v tem trenutku počutim rasistično) sveta ne bo nikoli razumel. A prav knjiga in zdaj filjm mu znata nekoliko razjasniti obzorja. Zakaj mladi čefurji visijo pred bloki, zakaj se kurčijo in nabijajo glasbo takoj, ko imajo priložnost (dobijo v roke avto recimo), zakaj so mlade čefurke glasne, nesramne in delujejo oholo (kako naj sicer preživijo), zakaj včasih čefurski sosedje kar nekaj proslavljajo, čeprav ni nobenega praznika (slava je sveta stvar), zakaj čefurje zanima le šport, šolo pa imajo za nepotrebno izgubljanje časa in še in še…

- Humor. Če si eden od tistih, ki se je ob nekaterih odstavkih v knjigi smejal kot hijena, potem je filjm pravi zate. Že veliko Soče (okej, okej, okej, naj bo – Ljubljanice) je preteklo, odkar je Đuro ugotovil, da se Slovenci izredno radi norčujemo na račun »južnjakov«, ravno tako iskreno, če ne še bolj pa se le-ti na svoj in to dejstvo Vojnović z nekaterimi gagi (drkanje na filane paprike recimo) na naše veliko zadovoljstvo izkoristi v prid filjma. Povsem isto lahko trdim za sočen jezik (torej kletvice), s katerim Vojnović ne skopari niti za trenutek. Če bi se radi naučili kakšne nove, je to vaš trenutek.

- Klišeji. Ne morem si predstavljati kaj bi se s filjmom zgodilo, če bi ga v roke dobil nekdo, ki za razliko od Vojnovića ni odraščal v čefurski družini. Resno. Sam sem bil »zgolj« poročen z dekletom, ki je v rani mladosti prišla iz Bosne pa nekaterih klišejev, s katerimi se je Vojnović spretno poigral, enostavno nisem dojel in mi je vklopilo šele, ko mi jih je po koncu predstave razložila predraga. Nekdo, ki nekaterih stvari, ki so dejansko doumljive samo v čefurskih družinah ni doživel od blizu, jih enostavno ne bi mogel tako lepo opisati. Za primer – zakaj je v trenutkih največje krize najbolj pomembno, da mati sinu zašije luknjo v srajci? Zakaj? Slovenci tega ne bomo nikoli razumeli, čefurji pač. Zato, ker čefurski svet pač tako funkcionira, ker tako funkcionirajo čefurske mame in pika.

- Radoslav Nesterović. (ja, z mehkim č-jem). Rašota smo Slovenci popolnoma posvojili, še najbolj mediji, ki so z njegovim vzponom in vrhuncem, tako v ligi NBA, kot slovenski reprezentanci kar nekako pozabili, da je njegov priimek Nesterović in ne Nesterovič. Saj ne, da bi bilo to nevem kako pomembno, a vseeno lepo pokaže nečimrnost Slovencev, kako hitro »posvojimo« nekoga, ko nam je to v interesu in obratno. Vojnović v knjigi to zelo lepo opiše (in nam za primer ponudi ravno Rašota, ki je, če se ne motim, ravno s Fužin) in seveda se ni mogel upreti, da nas ne bi podražil tudi v filjmu. Rašo dobi nekaj sekund samo zase in v slogu najboljših igralcev spregovori v kleni čefurščini.

Pa še nekaj razlogov zakaj bi filjm lahko tudi mirne duše spustili, oz. zakaj ogled ni tako zelo obvezen…

- Filjm pretirano sledi knjigi. Hja, tako je to pri ustvarjanju gibljivih sljik po literarni predlogi. Ali boš rezal ali pa skušal v tisto dobro uro in pol stlačiti čim več stvari in na koncu izpustil nekaj ključnih. Prav v zanko slednjega se je Vojnović na mojo veliko žalost ujel, ko nam je želel povedati čim več stvari iz knjige. Za moj okus je vse premalo časa posvetil odnosu med očetom in sinom, tudi njun spopad, ki se v knjigi tako dlakedvigujoče zaključi z Markovim krikom: »Idi u pičku materinu i tamo šuti«, je v filjmu vse preveč hladnokrven. Nadalje naključnemu gledalcu, ki knjige ni prebral, enostavno ne bo jasno, zakaj je Marko moral v Bosno, saj je način kako je na koncu popolnoma »zaglavil« v težave popolnoma narobe opisan. Kot da to ne bi bilo dovolj…Če nisi predhodno prebral knjige, ne veš kakšne težave je imel v šoli, saj so v filjmu počitnice, medtem ko v knjigi Marko redno šprica pouk, če pa že pride v šolo, se tam zgolj zajebava (»ne morem sedeti v prvi klopi, mi vera ne dovoljuje«). Goran bi lahko povsem brezskrbno izpustil (recimo) praznovanje slave na začetku ali pa raztegnil filjm na dve uri (se vrnem k temu), sam močno dvomim, da bi se kdo začel dolgočasiti.

- Nasilno rezanje kadrov. Sam nisem študiran filjmoljub, nikoli nisem bil in nikoli ne bom. Jebiga, vsaj priznam, to pa bi tudi moralo nekaj šteti. Morda je prav to dejstvo krivo, da so se mi zdeli kadri z rigoroznim zatemnjevanjem vse preveč nasilno rezani. Kot študent AGRFT bi slej ko prej vedel kaj je želel Goran s tem povedati, vendar če kdo, bi prav on moral vedeti, da se filjmi (še posebej takšni, ki nastanejo po vsesplošno priljubljenem romanu) snemajo za rajo, ne za kritike in da prav takšne stvari zmotijo rdečo nit povprečnega gledalca, kar sem seveda tudi sam.

- Čefurji vse preveč prikazani kot žrtve. Ja, Slovenci smo čuden narod, povečini smo polni predsodkov in marsikatera babica se bo še vedno raje umaknila na drugo stran ceste kot da bi se na pločniku srečala s skupinico čefurjev. Prav tako sta tako knjiga, kot tale izdelek gibljivih slik dejansko zgodbi o štirih mladoletnih prestopnikih brez prave prihodnosti, a to ne spremeni dejstva, da so Slovenci v filjmu prikazani kot brezsrčni (in predvsem zelo stereotipni) gruntarji, ki so čefurje zaprli v geto, oz. jim prepustili Fužine, da bi imeli mir pred njimi. Prav ta ostra nasprotja med čefurji, ki bi radi v svojem svetu imeli mir in Slovenci, ki jim ga ne pustijo, oz. se v nekaterih segmentih že kar izživljajo nad njimi (naši štirje antijunaki morajo v marico zgolj zato, ker Aco ne ve imena svojega očeta, oz. Marko to pojasni namesto njega) je nekaj česar v knjigi ne zasledimo, v filjmu pa se pojavlja od začetka do konca.

- Neprepričljiva igra nekaterih igralcev. Po pravici povedano sem sam od Jerneja Šugmana kot trenerja, ki na igrišču ne tolerira soliranja pričakoval precej več kot sem na koncu dobil, medtem ko bo povprečen gledalec Polono Juh (Dejanova mama Sonja) ob njeni minutki, le-to raje gledal v dekolte kot oči.

- Stereotipi. Le-ti so prav soliden filjmski pripomoček, vse dokler se z njimi ne začne pretiravati in roko na srce, Vojnović to počne čez vseh sto minut filjma. Od Slovenca, ki sestankuje na hišnem svetu (kjer slej ko prej zgolj tuhta kako čefurjem čim bolj zagreniti življenje), prek čefurjev, ki cele dneve visijo v gostilnah, medtem ko se povprečen Slovenec raje rekreira pa vse do bosanskih mejnih organov, ki svojega dela ne jemljejo z največjo resnobo (kdor je že obiskal BiH, bo vedel povedati, da je slika pravzaprav povsem obratna, saj so bili bosanski policisti in cariniki večkrat veliko bolj zaguljeni kot njihovi hrvaški kolegi).

- Dolžina filjma. Tako kot sem knjigo bral skoraj štirinajst dni (vsak dan po malo, da ne bo prehitro konec pa mi je še bilo žal, ko jo je enkrat bilo), tako sem bil sinoči razočaran, ko sem opazil, da se zgodba bliža koncu in se filjm torej počasi izteka. Morda Goran ni hotel dolgoveziti, morda ga je v nekih trenutkih malo zmanjkalo, morda so bila posredi finančna sredstva, morda…Ne vem, vendar kot sem omenil zgoraj, bi se filjm brez vsake slabe vesti lahko raztegnil na slabi (ali dobri) dve urici. Povsem prepričan sem, da se ne bi nihče dolgočasil, Vojnoviću pa bi ostalo več prostora za manevriranje, saj so štirje antijunaki en trenutek v mercedesu sredi centra Ljubljane, že čez minutko pa sta Dejan in Marko v Kubani in prosita očeta prvega naj se za boga milega že spravi domov. Takšne vrste preskok, ki jih ni tako zelo malo, vsaj za nekaj trenutkov gledalca ubije (tistega, ki je bral knjigo pa še toliko bolj), saj mora v sekundi narediti preskok z ene zgodbe na drugo, oz. z enega poglavja na naslednje.

- Jezik. Da ne bo pomote, na začetku strogo poudarjam, da to ni stvar, ki bi zmotila mene, saj mi je kristalno jasno, da bi bili liki vse prej kot verodostojni, če bi med seboj govorili slovensko (pa četudi s čefurskim naglasom), toda glede na to, da so se čez Vojnovića vsuvale kritike o jeziku že ob izidu knjige, pričakujem, da se bo ob filjmu zgodba ponovila. Torej, če ste občutljivi na to, da se v slovenskem filjmu govori po hrvaško, srbsko, bosansko (ali slovensko z močnim naglasom), naredite uslugo sebi, ustvarjalcem filjma in vsem nam, ki nas takšne stvari ne motijo in se ogledu izognite.

- Nedodelan konec. Žal moram tudi na koncu narediti primerjavo s knjigo, saj knjiga pusti nekaj stvari odprtih (»pazi se, Visoko, zdaj sem tukaj jaz, Marko Đorđić«), filjm pa ga pusti sredi Visokega, brez najmanjšega žarka Upanja za njegovo prihodnost (najsi bo ta pozitivna ali negativna) ali ideje, kaj zdaj namerava. Če bi Vojnović nekoč res zavihtel pero in napisal nadaljevanje (pa upam, da ga ne bo nikoli, kajti nekatere stvari se ne smejo ali ne bi smele nadaljevati – via Back to the future ali konec koncev Matrix), bi mu knjiga to pustila, filjm pač ne.

Tako, to bi bilo od mene vse…Sam vam ogled filjma v vsakem primeru priporočam, če ste brali knjigo boste morda malce razočarani, če je niste, jo boste bržkone vzeli v roke po ogledu filjma, kajti da je roman boljši je seveda samo po sebi umevno, odločitev, tako kot končno mnenje o filjmu pa sta stvari, ki sta povsem v vaših rokah.

  • Share/Bookmark

Pismo športnega fanatika

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 23.09.2013 ob 01:21 pod Jaz, Volk, Najpomembnejša postranska stvar, Volk in Miša, Volk in Volkec

Tako, evropskega prvenstva v košarki je konec in čas bi bil, da tudi jaz podelim nekaj malega zahval vsem ljudem s katerimi sem bil te tri tedne tako ali drugače povezan (če ste občutljivi na osladnosti, raje ne berite naprej).

Na začetku se najlepše zahvaljujem Maji (torej svoji predragi), ki je potrpežljivo prenašala moje izbruhe besa in krike evforije med tekmami, me mirila, da nisem v evforiji po tekmi s Španijo razbil pol stanovanja, zavpila name, ko sem hotel treščiti televizijo zaradi kakšne sodniške krivice, me hrabrila ob porazih in me pravočasno potegnila z roba brezna, da po porazu s Francijo nisem zapadel v depresijo.

Najlepše se zahvaljujem Aneju (torej mojemu malemu Volčiču), ker je pustil, da sem mu med tem prvenstvom včasih tudi z nekoliko tršo roko v glavo vcepil nekaj domoljubja, oz. domovinske zavesti. Zapomni si za vse večne čase – Lepo je biti Slovenec, ni pa vedno lahko. Eno državo imaš in eno domovino in tvoja dolžnost je, da jo spoštuješ, tako njeno zastavo, kot grb in himno, ob kateri je potrebno stati mirno z desno roko na predelu srca in peti, čeravno si brez posluha. Mimogrede, politiki NISO simbol domovine in nikoli ne bodo.

Ne vem kako je to mogoče, a vseeno se najlepše zahvaljujem Miši, ker je kljub svojim občasnim izpadom trme bila najbolj priden otročiček med vsako tekmo Slovenije. Draga moja Miša, trudim se biti najbolj super oče na svetu, a med tekmami naših se spremenim v nekaj kar morda ne bi hotel, da postaneš ti in takrat si nisem podoben. Očitno si to začutila tudi ti in si kljub svoji starosti sklenila, da boš tistih par ur malček, ki bi si ga želel vsak starš.

Od srca se zahvaljujem svojemu šefu Maticu, ki je pokazal zvrhano mero razumevanja za moj fanatizem in mi dal prosto skoraj cel september. Sicer sem res delal skoraj celo poletje, da so drugi lahko uživali na morju (ki meni osebno ne pomeni nič, oz. skoraj nič), ampak po drugi strani bi me lahko ob takšni prošnji, torej biti prost celo prvenstvo, ko je bilo strank pri nas vsaj nekoliko več, kot je to sicer v navadi septembra, tudi gladko odjebal. Sam bi doživel živčni zlom, če bi tisto tekmo s Hrvaško ali četrtfinale s Francijo preživljal v informacijski blokadi v nočni in hvala, ker si to razumel.

Hvala nacionalni RTV SLO, ki je prenašala vse tekme prvenstva (če seveda odštejemo tisto nepomembno tekmo za sedmo mesto) in nas ni prepustila na milost in nemilost programu Š1. Ko imaš prvenstvo na domačih tleh, je tvoja dolžnost, da ga prenašaš in hvala, ker se nam niste izneverili, ponižno se vam priporočam tudi za svetovno prvenstvo v Španiji.

Iskrena zahvala organizatorjem prvenstva za odlično izveden projekt. S svojo strokovnostjo in posluhom za ljudi ste v času, ko država ne ve več kje bi vzela denar, dejansko dosegli nekaj česar ne more doseči prav vsaka organizatorka evropskega prvenstva v košarki. Ne samo, da prvenstvo ni bilo samo sebi namen, temveč ste prav s posluhom za ljudi ustvarili nekaj edinstvenega, nekaj kar bomo pomnili celo življenje. In ja, tudi našo maskoto, Lipka, ste s pomočjo domiselnega marketinga in njegovim angažiranjem na Twitterju povsem približali vsakemu povprečnemu Slovencu ali tujcu. Sam sem bil močno skeptičen do tega, a vam je uspelo, da Lipka danes lahko postavimo ob bok nikomur drugemu kot legendarnemu Vučku iz Sarajeva.

In čisto na koncu. HVALA, iskrena vam HVALA, dragi #JUNAKI. Dokazali ste, da za Slovenijo še ni vse izgubljeno. Da še lahko stopimo skupaj, ko resnično imamo nek skupen cilj. Da besedi enotnost in složnost v Sloveniji še nekaj veljata. Hvala, #junaki za vse besede na vaših ustih, ko ste peli našo sveto Zdravljico, za vse dosežene koše, za vsak trenutek, ko ste v naših srcih budili domovinsko zavest in nam v teh težkih časih ponudili tri tedne lajšanja tegob. Hvala vam za peto mesto, ki ste ga osvojili. Res je, želeli smo si medalje in upali nanjo, ampak verjamem, da je za marsikoga od nas tole peto mesto najmanj enakovredno medalji. Hvala za vso srčno borbo, za vse izjave po tekmah, ko ste se vedno znova najprej spomnili na nas in hvala ker ste nas sinoči kljub pozni uri prišli pozdraviti na Kongresni trg. #Junaki, hvala ker ste bili to, kakor vas imenujemo! Sam teh treh tednov ne bom pozabil nikoli in upam, da jih ne boste tudi vi.

vaš

Aleš Prelog – Volk

p.s.

Zdaj bi bil pa bržkone tudi čas, da si obrijem tisto brado, povsem dovolj sreče je prinesla :)

  • Share/Bookmark

Izgubljene misli

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 4.03.2012 ob 23:24 pod Fotogalerije & Fotoreportaže, Jaz, Volk, Volk in Miša, Volk in Volkec, Volkovi izzivi, Šnopčki za dušo

Dober večer, Slovenija

Jap, prav zares mi je pasalo spet napisati zgornji pozdrav. Kot v dobrih starih časih, ko sem vas v zgodnjih jutranjih urah prebujal (in jezil) s svojimi (po)nočnimi filozofiranji, kajneda?

No, ampak zaenkrat bom pustil šalo nekoliko ob strani. Veste, ko je predraga nekaj dni nazaj prebudila svoj oranžni blogec iz (hehe…) zimskega spanja, sem se prav zares spomnil, kolikokrat sem si v minulih mesecih obljubil, da bom spet začel pisati. In ne samo, da sem si to obljubil, vedno sem imel povsem na koncu jezika, kako bom prispevek o določeni temi začel in kako končal. Samo usesti bi se moral in začeti. Pa se nekako nisem mogel spraviti k plesanju prstov po tipkovnici. Vse do tega trenutka.

Od četrtega septembra 2011, ko sem objavil kratko objavo (ki je v zadnjih dneh, oz. tednih pravzaprav kar precej aktualna), se je seveda zgodilo ogromno stvari. Vse po vrsti so bile tako zelo življenjske in vredne podrobne analize, da bi si zagotovo zaslužile daljše ali krajše prispevke, ampak po drugi strani pa…Ne samo, da jih je preveč, ampak je od njih enostavno preteklo preveč časa in mogoče niso več aktualne. Ker pa mi prav ti dogodki ne dajo pisati naprej (kajti ne dvomim, da velika večina ljudi, ki občasno še poškilite k meni, nima pojma, da sem medtem postal v Ljubljani živeči Primorec), kajti če bi kar naenkrat začel pisati o Ljubljani, o črpalki na Barju, o Miši, o mrazu, o EINT-u, bi veliko večino ljudi slej ko prej le zmedel, sem se odločil vse dogodke zbrati v enem (malo daljšem, ampak vseeno) samem prispevku. In preden resnično začnem, še odgovor na vprašanje, ki si ga bržkone zastavljate vsi, ki niste čisto dokončno obupali nad menoj. Ne, nad delom Jugonostalgik štopa častni krog še nisem obupal, novo poglavje z naslovom Železna cesta je v pripravi (velika večina ga je celo natipkanega) in upam, da bo v kratkem tudi objavljeno na blogu.

Torej, kaj se je zadnje mesece dogajalo z Alexom van der Volkom in zakaj je skoraj dobesedno čez noč izpuhtel z medmrežja (če seveda zanemarimo Facebook, kjer me še vedno najdete pod pravim imenom in priimkom)…

V DVOJE NAPREJ

Osmega junija 2011 sem pred matičarko (pred duhovnikom ne) drugič v življenju dahnil »da«. Kdo je bila srečna nevesta in zdaj srečna gospa Volkova? Redni spremljevalci slovenske blogosfere to seveda že veste. Kdo si še upa trditi, da medmrežje razdružuje ljudi, oz. jih zapira v zlato kletko?

RES JE, POSTAL SEM ŽABAR

Nekoliko zavajajoč (in provokatorski) naslov, kajti vedno ko me kdo vpraša ali sem postal Ljubljančan, odgovorim, da ne, sem pa res postal v Ljubljani živeči Primorec, kar je seveda razlika. Po razgovoru z direktorjem o premestitvi na kakšen bencinski servis v Ljubljani (jaz svojo službo po vseh teh letih pač še obožujem in je ne bi zamenjal za nič na svetu), sem se zavedel, da enostavno ni več poti nazaj. Odločitev, da sonce zamenjam za meglo, ni bila lahka, a v brlogu sem nekoč že poskušal furati družino, pa se ni najboljše izšlo. V glavnem mestu Slovenije so mi stvari stekle kot po maslu, čeprav sem kmalu spoznal, da bo trajalo, da se navadim okolice in predvsem kaotičnega prometa, kakršnega v Novi Gorici nisem poznal.

SAMO STO KILOMETROV

Jap, med Novo Gorico in Ljubljano je zgolj borih sto kilometrov, oz. dobre tričetrt ure vožnje, ampak ne bi mi verjeli koliko birokracije, tekanja okoli in papirjev je potrebno, da se človek preseli. Mimogrede, registrske na mojem avtomobilu, ki sem ga nekoč imel, potem prodal ter ga pred kratkim spet kupil, so ostale patriotsko primorske, hihihi.

NE BOM PLAČAL!!!

Ni besed, ki bi lahko opisale mojo jezo in bes, ko mi je predraga omenila, da v ljubljanski porodnišnici očetje plačajo dvajset evrov, da lahko v porodni sobi sodelujejo pri porodu in da zanje tudi starševska šola ni zastonj. V Novi Gorici je namreč oboje brezplačno. Moj bes je bil usmerjen na vsakogar, ki je odgovoren, da moram plačati nekaj, kar bi mi moralo pripadati kot samoumevno in prispevek sem bil pripravljen poslati tudi v medije. Kako sem bil čez manj kot en mesec vesel, da ga nikoli nisem napisal…

MIŠA

No, to je pa prispevek, ki sem ga celo napisal in objavil. Sicer ne na Volkovem b(r)logu, tudi ne na Blogosu, ampak na oranžnem blogu svoje predrage. Še vedno ga najdete tukaj.

KO TI SPODNESE TLA POD NOGAMI

Drugega oktobra popoldne sem sprva mislil, da ne bo  nič, nato pa se je izkazalo, da se je najini Miši zares mudilo na svet, saj se je rodila več kot dva meseca prezgodaj. Kako me je presenetila človeškost v ljubljanski porodnišnici, ki ji hladnost in uradnost v šempetrski ne seže niti do gležnjev (kaj šele kolen), kako hvaležen sem bil babici Ireni, ki je skrbela tako za mojo predrago kot zame, kako sem malodane z užitkom plačal tistih ušivih dvajset evrov, kajti fantje in dekleta si jih več kot zaslužijo, in kako hvaležen sem bil novim sodelavcem, ki so se ob kritičnih trenutkih izkazali za Ljudi z veliko začetnico.

EINT

No, če si odlikovanje na prsi zaslužijo ginekologi in babice iz porodnišnice, potem ne vem, kaj si zaslužijo zdravniki, zdravnice, medicinske sestre (in en brat) z oddelka EINT (enota za intenzivno nego in terapijo), kamor je takoj po rojstvu po sili razmer morala najina Miša. Ne vem, resnično ni besed in ni materialne nagrade, ki si ga zaslužijo za svoje delo. Njihovo delo je naporno, je odgovorno, je stresno je…čez tri strani bi lahko našteval. Toda vsi po vrsti so večno nasmejani in optimistični in v takem vzdušju je bilo malodane užitek dvakrat na dan prihajati na oddelek, si po desetkrat na dan umivati in razkuževati roke, opazovati (in kengurujčkati) najino Mišo, včasih poklepetati z drugimi starši ali poslušati doktorico Lili Kornhauser Cerar, za katero sploh ni besed, ki bi jo lahko opisale. Ampak če rečem, da bi jo lahko postavil angelom ob bok, najbrž ne bom prav daleč od resnice. Miša je EINT, oz. porodnišnico čila in polna moči zapustila po dobrem mesecu dni, hvaležnost do zaposlenih, ki je kava in sladkarije (oboje imajo tam izredno radi) nikakor ne morejo odtehtati, pa bo ostala za vedno.

MRAZ

Navajenost na drugačno klimo je pokazala posledice ob prvem resnejšem mrazu, saj sem staknil izredno močan prehlad, ki me je od Miše odtrgal za dobra dva tedna. Sicer sem preživel, ampak več kot očitno je, da bo moj imunski sistem potreboval še nekaj zim v Ljubljani, da se bo privadil na povsem drugačno klimo.

KRČKI

Kaj narediti, ko majhno in nič krivo dojenčico mučijo grozljivi krčki, saj je njen prebavni sitem še tako zelo nerazvit, da mu probleme dela tudi mleko? Ničesar ne moreš. Lahko jim daješ kakšne kapljice, ampak tudi te so bolj kot ne zgolj Blažev žegen. Krčki so nekaj, s čimer Volkec ni imel pretiranih problemov in kar naju je skoraj spravilo v psihiatrično bolnišnico, ampak važno je, da smo jih na koncu le preživeli in končno začeli spati čez celo dolgo noč.

In drugače? Po vsem tem času lahko rečem, da sem se na Ljubljano že dodobra privadil. S predrago se imava vsak dan bolj rada, Miša zdravo rase, Volkec se je navadil ob petkih z avtobusom prispeti v Ljubljano in ob nedeljah oditi nazaj. V službi so me lepo sprejeli kot enega svojih (mimogrede, opazite v naslovu servisa kakšno posebnost?) in mirne duše lahko zatrdim, da se razumemo kot eden. In čeprav občasno prihaja do manjših kriz (hej, kakšen pa bi to bil svet, če bi vedno znova bilo vse v najlepšem redu?), lahko rečem, da mi gre super. Če bom končno znal narediti križ čez idiotske igrice na Facebooku (tudi jaz resno razmišljam, da bi si zbrisal profil) in namesto tega kaj napisal (idej za prispevke je bilo zagotovo veliko več kot sem jih naštel zgoraj, ampak kdo bi se spomnil vseh, zato sem naštel le najpomembnejše), pa bom tudi naredil zlata vredno delo.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

  • Share/Bookmark

Izmeček človeštva

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 4.09.2011 ob 11:19 pod Žlica pelina

Še ena maratonska obava? Ne, danes pa ne. Za vas, dragi moji bralci, imam danes samo eno izredno kratko vprašanje.

Ob vseh pobudah Civilne iniciative za družino in pravice otrok, katere člani v en glas vpijejo, da so hvaležni za mater in očeta in kako pravo družino lahko sestavljajo samo mati, oče in otroci, se sam namreč počutim, izredno milo rečeno, čudno. Vsi, ki me spremljate že vsa ta leta, namreč dobro veste, da moj oče1 v svojem celotnem življenju zame ni naredil absolutno ničesar, ko pa je tudi mamo pri mojih sedmih letih pobral rak, sem ostal v družini, sestavljeni iz stare mame, tete in sestre.

Vprašanje se torej glasi. KAJ TOREJ SEM? Točno tako. Kaj sem za zgoraj omenjene člane civilne inciative, za gospoda Aleša Primca in morda tudi vas, ki  stališča iniciative zagovarjate? Po logiki gospoda Primca sem bržkone nek izmeček, če ne celo spaček, ki se s »pravim« človekom, kateremu je bilo dano odraščati v pravi družini (mama, oče, otroci) ne more niti primerjati. In, hehe, čeprav so moji roditelji dejansko obstajali in sem se rodil kot vsak drug človek, naj mi nekdo že enkrat pove kako in predvsem komu bi sam lahko bil hvaležen za mamo in očeta. Državi? Bogu? Naravni evoluciji? Zvezdam?

Ali naj se vendarle končno sprijaznim s tem, da sem enostavno izmeček človeštva, kar sem postal, ker me niso že v rani mladosti dati tujim ljudem v posvojitev, ker je samo to normalno?

  1. v kolikor si človek, ki je zagrešil tudi tako zelo grozljive stvari, da jih na javno mesto kot je blog, resnično ne morem zapisati, ta izraz sploh še zasluži [nazaj gor]
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »