Iz volkovega b(r)loga

Mrtve hlače so moja najljubša rock skupina že dobrih šestnajst let in danes se ne morem premagati. Čeprav so levičarski Nemci na mojem blogu v sklopu kategorije Namenjeno tebi (v kateri po vsakem “ubitačnem” službenem vikendu objavim videospot, ki ga nekomu namenim) gostovali že dvakrat, bom tokrat z vami delil uspešnico z njihovega zadnjega albuma, Alles was war.

Čeprav morda izgleda drugače, pesem enkrat za spremembo ni namenjena nikomur in to prisežem na častno 71.

Dobro jutro, Slovenija

Se še spomnite objave »V iskanju fokusa«, ki sem jo napisal nekaj manj kot eno leto nazaj? Ne? No, v njej sem opisoval, kako sem se odločil, da dokončno zamenjam svoj povsem iztrošen avto za karavana z dizelskim motorjem. Ko je bil prispevek objavljen, sem sicer še izgubljal živce z Globoko modrino (Cordoba je takšno ime dobila zaradi zanimive barve, ki ni bila ne zelena ne modra), toda manj kot mesec dni pozneje sem se od nje dokončno poslovil in se usedel za volan temno modrega Forda focusa karavan, ki sem ga (spet samo zaradi barve) poimenoval Blu.

Med nama je bila ljubezen na prvi pogled. Ne morem trditi, da k temu ni pripomogla tudi barva, ki takoj pade v oči, toda ko sem se usedel za volan in šel na poskusno vožnjo, sem enostavno začutil, da je to avto zame. Sicer je bil res pripeljan iz Rima in ni bilo dvoma, da je nekoč že bil barvan, prav tako so se kot šalabajzerji prve klase izkazali pri avtohiši kjer sem ga kupil, saj so šele takrat, ko je bilo že vse plačano in podpisano ugotovili, da so nekam založili servisno knjigo, toda avtomobil je bil kljub vsemu odlično ohranjen.

Od Brezovice do Vrhnike sva se že nekoliko spoznala in ko sem na prvi črpalki kupil vinjeto ter se, v želji, da bi še isti dan opravil tako z zavarovanjem kot z registracijo, zapodil na avtocesto, je zverina takoj pokazala vse svoje sposobnosti. Ampak hkrati se je začelo dogajati nekaj, česar nisem doživel še nikoli. Čeprav sem vozil povsem normalno, oz. 140 kilometrov na uro, so se mi avtomobili, ki so se na prehitevalnem pasu znašli pred menoj, panično umikali na voznega, drugi, ki tega niso mogli storiti pa so kar naenkrat začutili nujno potrebo po zaviranju.

Čeprav mi ni bilo jasno kaj se dogaja (»saj nismo še enaindvajset ega, ko bo polna luna«), se s tem nisem pretirano obremenjeval in ko sem se ustavil na svoji črpalki, saj je bil rezervoar že povsem suh, sem na vse skupaj že pozabil. A ko je sodelavec pripomnil, da se mi bodo na avtocesti bržkone vsi umikali, ker bodo zaradi barve mislili, da sem mobilni radar, se mi je v hipu posvetilo. Jasno, barva avta je povsem prava, mobilni radarji pa so ponavadi tudi skriti ravno v karavanih. Kot da to ne bi bilo dovolj, imam sam večino časa (in tako tudi med vožnjo) na glavi kapo in ker med vožnjo po avtocesti resnično ne moreš poljubno gledati v vzvratno ogledalo in ocenjevati ali je za volanom policist, ki išče morebitne žrtve ali zgolj šofer s kapo, so se mi vsi raje preventivno umaknili.

Čeprav sem sprva menil, da bo vse skupaj celo zabavno, temu še zdaleč ni tako. Ne morem vam našteti, kolikokrat sem v zadnjih desetih mesecih (v katerih sem po slovenskih avtocestah prevozil kar lepo število kilometrov) že moral spuščati plin ali zavirati, ker je šofer pred menoj pomislil, da sem mobilni radar in je začel na prehitevalnem pasu kar naenkrat upočasnjevati. Da sploh ne omenjam moškega, ki se je hotel panično vriniti na vozni pas, ker pa je bilo med dvema avtoma, ki sta vozila za priklopnikom, premalo prostora, se je moral drugi nujno vriniti na prehitevalnega in če ne bi jaz isti trenutek pošteno stisnil po plinu, bi zaradi idiota, ki je vozil le malo čez omejitev, treščilo, da bi bilo veselje.

Blu je odličen avto, ki se ga je več kot splačalo kupiti, čeprav sem moral nekaj malenkosti vseeno popraviti. A od takrat lepo teče, ne porabi preveč goriva in je, v primerjavi s kripo kakršna je bila Globoko modrina, prava limuzina, zato se je zaradi problemov, ki jih imajo drugi šoferji z menoj, ne nameravam znebiti. Nekaj časa sem sicer premišljeval, da bi si v izogib novim neprijetnim avtocestnim doživljajem dal izdelati veliko samolepilno nalepko NISEM RADAR in jo nalepil na zadnjo šipo, a sem idejo  hitro opustil pa sploh ne samo zaradi tega, ker bi se mi bržkone smejalo pol Slovenije. Vožnja po avtocestah, ko ne presežem hitrosti 140 kilometrov na uro, a se mi večina vozil vseeno gladko umakne, je pač dejansko precej ležerna, če bi ljudje pomislili, da se policisti ne bodo ukvarjali z nekom, ki na avtocesti preseže dovoljeno hitrost za ušivih deset kilometrov na uro (izjava, ki sem jo več kot enkrat slišal na lastna ušesa), zaradi česar začnejo delati neumnosti pa bi bilo tudi dobro.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Dobro jutro, Slovenija

Matematika mi v šoli nikoli ni šla prav dobro. To se pozna še dandanes, saj so mi vsi ti računi, formule in še posebej naloge z rešitvami pobrali preveč živcev, da bi se s to vedo nekoč lahko spoprijateljil. Hja, matematika je pač veda, ki živce razjeda in za razliko od ostalih predmetov, pri katerih sem informacije vsrkaval z odprtimi usti, mi je bila enostavno dolgočasna in težka. Le kaj bo meni v življenju koristilo, če bom znal izračunati koliko dni potrebuje polž, da spleza na vrh drevesa? In če bom že nekoč nujno potreboval ta podatek, zakaj bi moral vedeti kako se to izračuna, če pa si lahko s preprosto skico enostavno narišem za koliko centimetrov se čez dan vzpne ter koliko ponoči zdrsne navzdol? Saj se bom mučil deset minut, ampak na koncu bom vedel ravno toliko. Ne, jaz in matematika enostavno nisva mogla biti prijatelja in ko sem se je v drugem letniku srednje šole znebil, sem bil najsrečnejši človek na svetu.

A kljub vsemu sem imel seštevanje in odštevanje vedno rad, to je bilo pa tudi področje, kjer nisem imel nikoli pretiranih problemov. In to ne na papir, prav poseben izziv mi je bilo računanje na pamet. Igračkanje s številkami sem nato nadaljeval tudi med delovno prakso, pripravništvom in to rad delam še dandanes. Namesto da bi vzel v roke kalkulator ali list papirja in svinčnik, seštejem 156 in 219 na veliko bolj preprost način.

100 + 200 = 300 + 50 + 10 = 360 + 9 + 6 = 375

Odštevanje je ponavadi še bolj zabavno. Kako na najbolj preprost način izračunati 471 minus 283?

470 - 200 = 270 - 80 = 190 - 3 = 187 + 1 = 188

Žal pa se ob koncu drugega letnika srednje šole učenja matematike nisem znebil za celo življenje, kot sem zmotno mislil, saj je nadaljnjih trinajst let minilo veliko prehitro in nekega dne je Volkec z ogromno torbo na ramenih vstopil v hram znanja. In če je bil prvi razred še bolj kot ne igračkanje, se je lani in predvsem letos začelo garanje v pravem pomenu besede. Ne vem ali so tudi takšne stvari v genih, a Volkec je več kot očitno po meni podedoval grdo lastnost, da ko ga nekaj ne zanima, se mu za to stvar fučka. In za matematiko se mu več kot očitno fučka, saj z njo ne bi imel nobenih problemov, če bi se samo malenkost več učil. Prav pred kratkim pa sem ugotovil, da se je pri mojem osovraženem predmetu medtem marsikaj spremenilo.

Če me spomin ne vara, smo mi seštevali in odštevali s pomočjo stolpcev od prvega dneva naprej. Naši računi niso bili vodoravni

8 + 5 = 13

ampak navpični

8+
5
__
13

in posledično nismo imeli pretiranih težav, ko smo se lotili seštevanja in odštevanja najprej dvomestnih, nato pa še tromestnih števil. Toda danes je drugače, saj so, glede na delovne zvezke mojega sina, stolpci več kot očitno ukinjeni, račune pa rešujejo po sistemu razčlenjevanja, ki meni pri najboljši volji ni jasen in kjer Volkcu ne morem pomagati, ker tega tudi sam ne razumem in jasno, da ima zaradi tega probleme, o kakršnih pri množenju ali deljenju ni ne duha ne sluha. Če vzamem zgornji račun in ga postavim v stolpec, je izračun več kot preprost:

156+
219
___
375

Enostavno paziš, da ne pozabiš »ene dalje«, ko greš čez deset in da tisto enko prišteješ v naslednjem stolpcu. Pri odštevanju so stvari sicer nekoliko bolj zapletene…

471 -
283
___
188

Princip je nekoliko podoben seštevanju, le da tu števila odštevaš, seveda s to razliko, da če je zgornja številka nižja od spodnje (ja, priznam, da sem izraze kot so seštevanec, odštevanec itd. v vseh teh letih gladko pozabil), jo smatraš kot da je šla čez deset, enko, ki ti ostane, ker si to storil pa nato »prilepiš« na spodnjo številko v naslednjem stolpcu in postopek ponoviš, dokler ne končaš.

Ampak v delovnih zvezkih takšnih računov enostavno ni, pač pa imajo pred seboj ravno vrsto dveh tromestnih števil, ločenih s plusom ali minusom

156 + 219 ali 471 - 283

Čeprav naj bi bil šolski sistem nezmotljiv, sem Volkca vseeno naučil seštevati in odštevati tako kot znam (torej na način izpred dvaindvajset ih let), saj sem predvideval, da mu bo šlo veliko lažje. In največja fora vsega skupaj je, da mu je tudi res šlo in mu gre še vedno, saj se tako le redkokdaj zmoti, ker ima s stolpci jasno predstavo katera števila je že porabil in katerih ni. Ko je poskušal tako računati v šoli, jih je seveda pošteno slišal in tako se dogaja, da je v domačem vadbenem zvezku napaka bolj izjema kot pravilo, medtem ko se v šolskih delovnih zvezkih vedno znova poznajo sledi radirke.

Najmanjšega pojma nimam, kako bo naslednje leto v četrtem razredu, ko se bodo lotili množenja dvomestnih in tromestnih števil in ko bodo dejansko morali preiti na seštevanje v stolpcih. Očitno bodo takorekoč prisiljeni čez noč pozabiti na razčlenjevanje števil in se učiti nečesa kar je veliko bolj preprosto, zakaj so stolpci izginili iz učnih načrtov tretjega razreda osnovne šole pa bo zame najbrž ostala nerešljiva uganka.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Dobro jutro, Slovenija

Nova Gorica, kot eno najmlajših, če ne najmlajše slovensko mesto, se je v preteklosti rada pohvalila, da je pa zato edino mesto v državi, ki nima problemov s klošarji. To, da je v primerjavi z Ljubljano, Mariborom in tudi Celjem (da se v tujino sploh ne začnem ozirati) dejansko čisto navadna vasica, ki ima zaradi dveh igralnic pač nekoliko višji standard, so občinski možje gladko spregledali. Važno je, da Nova Gorica nima problemov z brezdelneži, ki bi cele dneve tičali v parkih in nadlegovali poštene ljudi.

Nekaj let nazaj je v nekem intervjuju župan Brulc naglas priznal, da se v mestu že dalj časa opaža prve pojave klošarjenja, kar je »nadvse zaskrbljujoče«. A hecno pri tej izjavi je, da so bili klošarji v Novi Gorici od nekdaj, vendar so se vsi najraje delali kot da jih ni. To je pač problem drugih slovenskih mest, Nove Gorice pa ne, zato je bilo najlažje tiščati glave v pesek in se delati, da ne obstajajo. Tako jim nihče ni posvečal pozornosti, sami pa so se tudi bolj kot ne držali zase in jim nadlegovanje drugih ljudi ni bilo prioriteta.

Ampak Mirko Brulc je imel po drugi strani vseeno prav. Starostna meja klošarjev se je skoraj čez noč drastično znižala, kar naenkrat pa je močno naraslo tudi njihovo število (ko sem jih enkrat, ko sem kadil na balkonu, za šalo preštel, sem jih naštel triindvajset) in sorazmerno s tem so postali veliko bolj vsiljivi, čeprav na srečo ne nasilni. Toda kar naenkrat nisi več mogel obiskati Mercatorjeve samopostrežne zraven Bevkovega trga, ne da bi te vsaj eden od njih vprašal za drobiž ali par cigaret. Enkrat sicer daš en evro, drugič ponudiš cigareto (ob čemer te zapiti bivši nogometni navijač vpraša ali lahko vzame tri), tretjič kupiš steklenico vina, a sčasoma ti vse skupaj pride vrh glave in na vsiljive prošnje niti odgovarjaš ne, saj je totalna ignoranca pač edina stvar, ki pri njih deluje.

Ko sem včeraj okoli treh popoldne še ves zlepljen, saj sem zaradi grmenja in močnih sunkov burje izredno slabo spal, počasi srkal makjato v Press baru (zaradi mraza se tokrat nisem usedel na vrt), je stopila k šanku. Oblečena in skuštrana tako kot zmeraj in prav tako kot ponavadi se ji je tudi tokrat pod nogami motala simpatična črna mešanka, ki caplja za njo, kamorkoli že gre. S kotičkom očesa sem opazil, kako je natakar zavil z očmi, nato pa se je začelo pregovarjanje. Čeprav ji je jasno in glasno povedal, da ji ne bo podaril niti prazne steklenice, kaj šele polne, ga je na vsak način skušala prepričati, da to šef vedno naredi, ker je z njim v prijateljskih odnosih. Ohladila je ni niti izjava, da naj se torej oglasi ko bo ta delal, saj je trmasto sitnarila naprej, vse dokler ji ni grobo ukazal naj izgine, ker ima delo. To je končno zadostovalo, saj je stopila za moj hrbet k starejšemu gospodu in mu začela z momljajočim glasom nekaj razlagati. A ta ni imel toliko potrpljenja kot natakar, saj je že po nekaj sekundah glasno zavpil nanjo, da ga ne briga, ker bi ta trenutek rad samo v miru spil svoje pivo. Jasna stvar je bila, da bom naslednji na vrsti jaz, toda odločno dvignjena dlan, je tokrat povsem zadostovala, saj se je le grdo namrdnila in odkolovratila proti zgoraj omenjeni samopostrežni.

Sam sem počasi posrkal tisti majkato do konca, a nesreča je hotela, da mi je istočasno tudi zmanjkalo cigaret in kristalno jasno mi je bilo, da se bom v trgovini spet srečal z njo. In res sem komaj dobro spravil povsem svežo škatlico v žep, ko se je kot duh pojavila ob meni: »te lahko prosim za en cigaret?« Že sem hotel oditi mimo nje kot da je zrak, ko sem se nenadoma začel počutiti izredno zlobno. »Ne, spravi se delat pa si jih boš tako kot jaz lahko kupila kadarkoli boš želela.« Prodajalki je ob tako odločnem odgovoru ušel rahel nasmešek, dekle pa je kot polit cucek s srce parajoče užaljenim glasom rekla, da saj se ji je kar zdelo, da sem brezsrčen prasec in da bo delala ko bo sama to želela, ne pa ko ji bodo to rekle svinje kot sem jaz.

Čez nekaj minut, ko sem nabavil meso za kosilo, sem na blagajni po naključju slišal pogovor dveh prodajalk, da bo, kar se varnostnikov tiče, potrebno nekaj ukreniti tudi ob vikendih, saj »banda« zdaj že dobro ve, da so ob sobotah popoldne brez njih, še bolj pa, da nimajo pooblastil, da bi kogarkoli zapodile. Mikalo me je sicer, da bi pripomnil naj to vsaj poskusijo, saj tako kot vsem barom na Bevkovem trgu, tudi njim zgolj odganjajo stranke, a se mi je zares zdelo škoda izgubljati besede zaradi pijancev in lenob, ki brezskrbno uživajo »dolce far niente« na račun delovnih ljudi, ki si svoj kruh pošteno služijo in se jim fantje in dekleta iz nekega neznanega razloga najbrž celo smilijo.

Meni se ne in zaradi tega nimam najmanjšega občutka slabe vesti. Samo zgoraj omenjeni bivši nogometni navijač, ki ga celo mesto pozna pod vzdevkom Muško, je dobil sto in eno priložnost in mama ga je vzela nazaj vedno ko ga je izdalo zdravje, a ga je brezskrbno življenje vedno znova premamilo, da se je vrnil v mini park k svoji druščini. Zastonj je govoriti, da so morda imeli smolo, da niso dobili prave priložnosti, da… Kdor se želi smiliti drugim, se mora najprej sam sebi in najlažje je preživljati dneve v parku, nadlegovati ljudi in jokati nad svojo usodo. Kdor bi želel delati, bi lahko delal tudi v času recesije, saj še posebej v toplejših mesecih dela zlepa ne zmanjka. Ampak seveda je lažje lenariti in cuzati iz steklenice od ranega jutra do poznega večera. Prav, naj živijo tako, naj propadejo ali se zapijejo do smrti, kaj meni mar, ampak naj me pustijo na miru in jaz bom na miru pustil njih.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Dobro jutro, Slovenija

Ko sem kakšen teden nazaj povabil šefa naj stopi z menoj v pisarno, nisem pričakoval, da bo zadostovala le ena beseda (»ajde«). Ponavadi je okoli trinajstih, ko se pri nas menjata jutranja in popoldanska izmena, največ dela in za dolge pogovore (še posebej, če gre za Volkove napol nore predloge) ni časa ravno na pretek. Toda tega dne je bilo tudi po zaslugi del na hitri cesti MMP Vrtojba - Vipava, na kateri delavci pospešeno priključujejo enega zadnjih krakov slovenskega avtocestnega križa, precej mirno in naš zlati poslovodja je rade volje stopil z menoj v »posvečen prostor«.

Za lažje razumevanje zgodbe naj vsem, ki me ne spremljate od vsega začetka povem, da živim v štiriindvajset kvadratnih metrov veliki garsonjeri v samem centru Nove Gorice. Kot da to ne bi bilo dovolj, je moj balkon obrnjen tako, da mi tekom dneva sonce nabija naravnost v glavo od jutra pa vse do večera. Čeprav je to pozimi precej prijetno, v poletnih mesecih vsako leto nastopijo težave, saj se ta mini garsonjera spremeni v savno, ki se tudi zvečer zlepa ne shladi, zaradi česar je seveda težko zaspati. In če te naslednji dan čaka vstajanje ob petih zjutraj, da si ob šestih lahko v službi, zna biti vse skupaj izredno naporno. Od poletnih noči jaz namreč vsaj do enih ali celo dveh zjutraj nimam popolnoma ničesar, štiri ure spanja pa so za moje telo absolutno premalo. Doslej sva s šefom problem vsako leto reševala tako, da sem čimmanj delal zjutraj, vendar je bilo konec koncev tudi to precej naporno, saj monotonost popoldanskih in nočnih izmen človeku prej ko slej načne živce.

Tokrat pa sem imel zanj prav poseben predlog. Že pred časom sem namreč opazil, da so se čisto vsi dobavitelji strnili v dva dneva, torek in četrtek. In če je torek že še nekako znosen, so četrtki, ko smo v dopoldanski izmeni ponavadi v treh, prava mala katatrofa. Šoferji in potniki si dobesedno podajajo vrata in vsak od njih želi, da mu nekdo čimprej podpiše papirje in mu pokaže kam lahko postavi palete, da bo lahko odbrzel naprej. A predvsem poleti se tudi njim delo precej zgosti in če šofer pripelje tri palete pijače ob poldne in pol, je povsem nemogoče, da bi bilo v pol ure vse skupaj prevzeto in zloženo na police. Enostavno ni teorije pa četudi bi bili v petih, ne samo v treh. Tako se je velikokrat zgodilo, da je popoldanski izmeni (v kateri delata konstantno samo dva) ostalo polno skladišče in ker je en sam moral vse skupaj nekako spraviti pod streho in na police, je trpelo ostalo delo, ki ga resnično nikoli ne zmanjka.

Tako sem zlagoma prišel na misel, da bi si (seveda ob predpogoju, da bi bil na razporedu napisan v jutranjo izmeno) svoj delovni čas ob torkih in četrtkih nekoliko »zadrsal«. Namesto da bi prišel ob šestih in ob trinajstih odšel domov brez vsakega občutka slabe vesti zaradi zabasanega skladišča, saj jaz pač nisem kriv, da je šofer prišel tako pozno, bi lahko prišel ob osmih zjutraj in odšel ob treh popoldne. Do osmih zjutraj ni čisto nobenega dobavitelja, tako da jima v dveh ne bo problem zdržati, od enih do treh pa bom zagotovo spravil skladišče v red tako kot se šika.

Čeprav sem iz neznanega razloga (morebiti pa tudi zato, ker takšne prakse nismo nikoli izvajali) pričakoval negativen odgovor, je šef po krajšem premisleku moj predlog oddobril. Seveda sva se strinjala, da je takšna praksa izvedljiva samo takrat ko delam zjutraj in da bova naredila najprej preizkus kako bi to delovalo, vendar je bila to zame vseeno potrditev, da ideja resnično ni slaba.

Čeprav bi vse skupaj lahko preizkusil že prejšnji teden, mi je bolniška to preprečila in minulega četrtka kar nisem mogel dočakati. Bo vse skupaj res delovalo tako kot sem si zamislil? Zjutraj sva se z Volkcem zbudila okoli sedmih in se po umivanju in zajtrku odpravila proti šoli. Časa sem imel še za eno kavo, nato pa sem se čisto zlagoma odpeljal proti črpalki in tja prispel približno petnajst minut pred osmo.

Predvidevanja, da sodelavca, ki sta prišla ob šestih ne bosta imela težav, so se izkazala za povsem pravilna in tudi o kakršnemkoli dobavitelju ni bilo ne duha ne sluha. Toda že čez štiri ure se je ponovila zgodba, ki smo jo vsak teden vajeni. Kljub temu, da smo od devetih do poldne pošteno delali, je bilo skladišče popolnoma zabito in ni mi preostalo drugega kot sleči prepoteno majico in pošteno pljuniti v roke. Posledično ob trinajstih sploh nisem opazil, da sta sodelavca iz jutranje izmene odšla domov in da sta prišla dva nova, dokler me ni eden od njiju prišel vprašati ali bom delal nadure in ko sem mu na hitro pojasnil kakšen dogovor sem sklenil s šefom, sva se družno lotila dela in že čez dve uri je skladišče spet izgledalo kot iz škatlice, jaz pa sem se lahko počasi odpravil domov.

O moji ideji, ki seveda ni nič posebnega, saj je drseč delovni čas tako v Sloveniji, kot po svetu nekaj popolnoma normalnega, da ne rečem samoumevnega, sem premišljeval še celo popoldne. Ne samo, da imam od tega korist jaz, saj pridem v službo veliko bolj prespan in seveda spočit kot sicer, ampak je s tem velik plus, oz. dodaten par rok, ko jih najbolj potrebuje, dobila tudi naša črpalka. V primeru, da bi prišel ob šestih zjutraj in odšel ob enih, bi se en sam delavec iz popoldanske izmene v skladišču zadrževal vsaj tri ure, če ne več, tako pa sva v dveh vse skupaj naredila v manj kot dveh urah, zaradi tega ni trpelo delo na blagajni in še bi lahko našteval.

Prihodnji teden imam v načrtu kakšnemu od vrhovnih šefov poslati mail in povprašati, če je takšen sistem dela sploh dovoljen. Ne vem sicer zakaj ne bi bil, saj ima od njega podjetje zgolj in samo koristi, toda vseeno se nikoli ne ve in če tega ne bom storil, ne bom miren. In kolikor sem se do sedaj v poletnih mesecih vedno znova zgrozil, ko sem opazil, da naslednji dan delam zjutraj, saj sem vedel, da to pomeni le še en uničen dan več, tako je od sedaj naprej ta problem rešen. V obojestransko korist in na najbolj možno preprost način pa čeprav samo dva dneva v tednu.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

Zadnje tedne sem v krizi. Ne, ne samo ustvarjalni, saj ne morem spraviti skupaj skoraj nič pametnega, ampak v čisto pravi krizi, kakršne sem doživljal leta nazaj (le kdo bi si mislil da se bodo nekoč vrnile), ko sem se po cele noči nacejal z alkoholom, se smilil samemu sebi in preklinjal zlo usodo (Boga ne), ki me tako šikanira. Zakaj je tokrat prišlo do krize, ni toliko važno, ampak v današnjem jutru lahko mirno izjavim, da je najhujše pravzaprav mimo. Ne morem še reči, da sem jo premagal in da bo vse v redu, ampak najhujše je definitivno mimo.

Ko sem danes zjutraj pospremil Volkca do Press bara, kjer sva se objela in je, velik in samostojen, odpeketal proti šoli, me je ob ravno pravem makjatu (takšnem kot ga imam rad in kakršnega dobim morda enkrat na mesec) po dolgem času prijel občutek kako zelo sem ponosen nanj. Kako ga gledam kako je vsak dan večji in kako je tako po zunanjosti kot po karakterju vsak dan bolj podoben meni. Malo trmast (še posebej, ko ve, da ima prav), otročji, da je kaj, v glavnem pa trden kot skala in z mišljenjem, ki je vsak dan večje, da se lahko zanese le nase in da če nečesa ne bo naredil sam, bo to ostalo nedokončano.

Potem sem v miru prižgal cigareto, srknil tisti makjato in se spomnil vseh lepih stvari v življenju, zaradi katerih je jutro vredno začeti z nasmehom. Od zdravja, za katerega upam, da bo zdaj dokončno zdržalo do konca leta, prek dobrih prijateljev, ki si res čisto vedno utrgajo čas zate, četudi imajo drug dan službo, vse do takšnih zlatih bitij kot je Volkec. In ko se spomniš takšnih stvari, postane vse tisto, kar je v zadnjih tednih kopalo kot brezno globoko krizo, skoraj popolnoma nesmiselno. No ja, morda pa je občutij v današnjem dnevu res kriva morska sol, ki sem jo po brlogu raztrosil v nedeljo (in sinoči sesal celih osemindvajset minut), saj bojda požre vso slabo energijo, ki se nakopiči v bivalnem prostoru. Sicer gre morda res samo za placebo občutek, ampak…pustimo se presenetiti.

MATEJ SEDMAK: Bodite glasni, v svojem življenju povzročite čim več hrupa!

Vizionar, podjetnik, avtoštopar in učitelj fotobranja. Vse to in še več je Matej Sedmak, človek iskrivega pogleda in srce božajočega glasu, ki je pred nekaj leti prvič opozoril nase, ko mu je uspelo skoraj povsem brez denarja preštopati okoli sveta. Svoja doživetja je opisal v knjigi Okoli Zemlje brez denarja, ki jo je izdal v samozaložbi in nato kmalu spet dvignil prah z akcijo »Objemi Slovenijo«, ko je s skupino somišljenikov potoval prek naše države in naključnim mimoidočim delil objeme. Pozneje je začel prirejati tečaje fotobranja, veščine, ki lahko vsakemu človeku, ko jo enkrat osvoji, korenito spremeni življenje. Ko se je odločil, da se za nedoločen čas preseli v London, je nekoliko utonil v pozabo, zato marsikdo ne ve, da se vsakih nekaj mesecev vrne v Slovenijo in (v večini primerov razprodanih dvoranah) ljudi uči tehnike fotobranja. Moji prošnji za intervju se je rade volje odzval in brez dlake na jeziku spregovoril o svojem aktualnem življenju, preteklosti, načrtih za prihodnost in še marsičem.

Pozdravljen, Matej. Po neuspešni kandidaturi za predsednika Slovenije se je za teboj tako rekoč izgubila vsaka sled. Kje živiš zdaj in kaj počneš?

Zdaj živim v Londonu, ukvarjam pa se predvsem z razvijanjem miselnih, bralnih in učnih potencialov prek kreiranja in vodenja tečajev fotobranja v Londonu in Sloveniji. Odločil sem se, da se nekaj časa ne bom pojavljal v medijih ali delal velikih projektov. Zdelo se mi je, da se moram še kaj naučiti in kaj izkusiti preden grem v naslednji večji projekt.

Lahko rečeš, da je bila predsedniška kandidatura brca v temo?

Ne. Vredno je bilo poskusiti. Biti predsednik Slovenije je eden izmed mojih življenjskih ciljev. Zdi se mi, da bi lahko z vizijo, ki jo imam ter s pravo ekipo ljudi naredili fantastično in uspešno državo, kjer bi se prav vsak državljan počutil kot pomemben del celote.

London je precej drago mesto. Kako se uspe študentu brez redne zaposlitve prebiti skozi mesec?

Vsak mesec imam okrog 4000 evrov osnovnih stroškov in zato delam, tako kot vsi drugi, ki želijo preživeti v takšnem mestu. Sem lastnik dveh podjetij, eno ima sedež v Londonu in se imenuje The One World Corporation ter deluje pod znamko One Learning Solutions. Namen tega podjetja je razvijati in ponujati alternativne učne in bralne metode za študente, podjetnike in tiste, ki imajo več branja kot časa, skozi tečaje fotobranja. Obenem pa sem tudi samostojni podjetnik v Sloveniji in tudi tukaj vsakih nekaj mesecev priredim tečaj fotobranja.

Predvsem zaradi tečajev fotobranja, je mnenje javnosti o tebi deljeno. Nekateri menijo, da si šarlatan, ki prodaja meglo, spet drugi se ti zahvaljujejo, ker si jim pokazal neko povsem novo metodo učenja. Tečaji vsekakor niso poceni…

Poceni, ne poceni… to je relativno. So ljudje, ki se ne morejo načuditi, kako so lahko tako poceni, spet drugim se zdijo predragi. Verjetno odvisno od tega, kako močno nekdo takšen tečaj  potrebuje in kakšen je njegov mesečni dohodek.

Ampak razčistiva kaj fotobranje sploh je. Je to sposobnost prebrati petsto strani debelo knjigo v pol ure ali tudi kaj več?

Fotobranje je drugačna paradigma branja in učenja. Ne gre toliko za samo tehniko in hitrost, kot za odpiranje popolnoma novega pogleda na branje in učenje. Fotobranje temelji na zadnjih znanstvenih dognanjih o možganih, o spominu ter načinu kako se ljudje najbolj učinkovito učijo, berejo in pomnijo informacije. Če recimo vzamemo petsto strani debelo knjigo in triindvajset minut časa. Z metodo fotobranja boš v tem času prebral in si zapomnil veliko več kot bi si sicer ob klasičnem branju.

Pa se je tega možno naučiti v borih dveh dneh kolikor traja tečaj?

Seveda. Tako je narejen.

Koliko časa si potreboval ti, da si osvojil to veščino?

En vikend, tako kot vsi, ki so se do sedaj udeležili tečaja. Nato pa sem, ko sem to metodo uporabil za branje več sto knjig, za učenje novih jezikov (v šestih tednih sem se naučil španščine!) in pripravo na izpite, postajal vse boljši. In še vedno se učim, na vsakem vikendu fotobranja, ki ga vodim, se tudi sam naučim kaj novega.

Veliko kritik je letelo tudi na lokacije tečajev, češ da bi se jih dalo prirejati tudi na manj elitnih lokacijah kot sta hotel Mons ali Cankarjev dom

Se strinjam. Zato smo za lokacijo tečaja, ki bo potekal ta vikend, izbrali City Hotel v centru Ljubljane.

Nase si opozoril, ko si si kot osemnajstletni fant zadal nalogo priti okoli sveta na avtoštop in to skoraj popolnoma brez denarja. Koliko časa je trajala ta avantura?

Uf, kako lepi spomini. Prejšnji mesec sem še enkrat prebral svojo knjigo o tej poti. Noro lepo sem se imel! Trajala je 19 mesecev.

To si je pravzaprav težko predstavljati, še posebej, ker ne izhajaš iz problematične družine, ampak celo obratno, urejene, ljubeče in bogate, tako da tukaj najbrž res ni šlo za neko bežanje od krutega vsakdanjika. Kaj je botrovalo tej odločitvi?

Želel sem izkusiti popolno svobodo. Želel sem si izpolniti sanje, ki sem jih v sebi nosil že od malega, brez omejitev potovati po svetu, spoznavati nove ljudi, nove kulture, spoznavati sebe…

Pa je možno priti okoli sveta skoraj povsem brez denarja, samo s pomočjo neznanih ljudi?

Možno. Jaz sem to naredil.

Nazaj si prišel povsem prerojen, poln idej in prepričan, da se svet da spremeniti. Kaj te je tako navdahnilo?

Dejstvo, da sem začel živeti svoje sanje. Zdelo se mi je povsem realno, da si vsak človek na tem svetu zapiše in nato izpolni svoje. In pa dobrota toliko ljudi, ki so me gostili, mi kupili letalske karte, mi ponudili prevoz. Zaradi tega sem se odločil, da bom ob vrnitvi domov človeštvu nekaj dal v zameno.

Lahko na kratko opišeš najbolj pozitivno in negativno izkušnjo s poti?

Ne vem, če lahko najdem najbolj pozitivno. Bilo je na stotine najbolj pozitivnih! Skoraj vsak trenutek na poti je bil, kot bi živel v pravljici, ki sem jo sam napisal. Negativnih izkušenj se ne spomnim. Karkoli se je že zgodilo, sem se iz tega nekaj naučil in že zaradi tega je sama izkušnja postala pozitivna.

Vse doživljaje si opisal tudi v svoji knjigi, Okoli sveta brez denarja, ki so jo kritiki sicer povsem raztrgali

Jaz sem prebral samo eno ali dve negativni kritiki in stotine emailov ljudi, ki so rekli, da jim je knjiga polepšala in spremenila življenje.

Ogromno prahu je dvignila tudi akcija »Objemi Slovenijo«, ko si s skupino somišljenikov prekrižaril našo državo in naključnim mimoidočim delil objeme. Kje si dobil idejo zanjo in kakšen je bil njen namen?

Ideja zanjo se je rodila ob gledanju internetnega filma, ko je nekdo to naredil v Avstraliji in ob filmu Daj naprej (Pay it forward). Namen je bil podariti nekaj lepega sočloveku, brez pričakovati karkoli v zameno.

Pozneje so se pojavile glasne in zelo neposredne obtožbe, da si s projektom želel zgolj opozoriti nase, oziroma položiti temelje za poznejšo kandidaturo za predsednika države in prodajanje seminarjev fotobranja

Verjamem, da bi zunanji opazovalec to lahko tako interpretiral, ampak te povezave pri meni ni bilo. Te tri dejavnosti so, oz. so bile med seboj ločene in vsaki je botroval drugačen navdih, za nobeno od teh pa se nisem odločil zato, ker bi želel opozoriti nase. Zakaj le? Verjetno lahko tako razmišljajo le ljudje, ki dejansko počnejo stvari zato, da bi opozorili nase

Precej bolj neznan je projekt »Dream world 2100«. Lahko poveš o njem kaj več?

Projekt se še vedno razvija, ampak njegovo bistvo je, da človeštvo zapiše svoje sanje za leto 2100, pride do nekega konsenza kakšen bi svet lahko bil in nato prek sedmih korakov te sanje tudi doseže.

Zakaj trenutno miruje?

Ker je megalomanski in ker želim biti nanj dobro pripravljen, z ustreznimi načrti, ustrezno ekipo ter postavljeno spletno tehnologijo. Projekt bi lahko dosegel velikost podobno online enciklopediji Wikipedia. Tudi princip postavljanja sanj, načrtov in trenutne realnosti bi bil podoben temu.

Ob kritikah in celo žaljivkah, ki jih je na internetu moč prebrati na tvoj račun, nihče ne more ostati ravnodušen. Se kdaj vprašaš ali se splača, oz. ali ne bi bilo bolje če bi poniknil v anonimnost in srečno živel do konca svojih dni?

Jaz gledam na to drugače. Verjamem, da ima vsak človek svoje mnenje o praktično vsemu in tako tudi o meni in mojih dejavnostih. Karkoli torej rečejo o meni, na to ne gledam kot na kritiko ali žaljivko, pač pa zgolj kot na še eno mnenje nekega človeka. Velikokrat so mnenja tudi konstruktivna in mi pokažejo aspekt nekega projekta ali mojega pojavljanja, ki ga sam do tedaj nisem videl. Velikokrat lahko prevzamem odgovornost za to, kako ljudje gledajo name, bodisi zato, ker stvari nisem izpeljal tako kot sem obljubil ali javnosti nisem dovolj podrobno informiral. Tako da jaz nisem nič prizadet. Včasih pa bi raje videl, da se ljudje, ki vidijo mene ali moje projekte na določen način, oglasijo pri meni, me pokličejo in mi to povejo v obraz. Verjetno bi se tudi jaz od tega veliko naučil.

Je kaj, kar kritikom prav posebej zameriš?

Ne, čisto ničesar.

Pa se je vsa ta komunikacija že kdaj sprevrgla v resne grožnje, zaradi katerih si se zatekel po pomoč na policijo ali vsaj pomislil na to?

Nikoli. Mislim, da so kritike (kakor jih ti imenuješ), večinoma le na blogih ali forumih, medtem ko sam še nisem prejel grozilnega elektronskega sporočila ali klica. Velika večina ljudi, ki so bili bodisi na mojih seminarjih, delavnicah ali v mojih akcijah, so bili zelo zadovoljni s tem kar so dobili in s tem kar so izkusili. Obstajajo tudi takšni, ki niso bili zadovoljni in ti so povečini dobili svoj denar nazaj ali sem se jim opravičil.

Kakšni so sicer tvoji načrti za prihodnost? Tako poslovni kot osebni

Osebno imam tri glavne. Prvi je, do konca leta 2010 narediti najboljše tečaje branja in učenja ter učenja jezikov v Evropi. Drugi, postaviti ekipo inštruktorjev fotobranja, tujih jezikov itd. In tretji, zaključiti fakulteto in diplomirati ter se vpisati na podiplomski študij. Moj glavni poslovni cilj pa je postaviti posel na trdne temelje in odplačati dolgove, ki sem jih vzel za svoje izobraževanje (za to sem v zadnjih štirih letih porabil več kot trideset tisoč evrov). V končni fazi bi rad naredil čimveč produktov, ki bodo ljudem resnično služili pri tistem, kar je njim najbolj pomembno v življenju.

Se boš nekoč vrnil v Slovenijo ali je Anglija končna destinacija tvojega poslanstva?

Nekoč se bom zagotovo vrnil v Slovenijo. Kdaj, zaenkrat še ne morem reči.

Politika?

Najprej bom pridobil še nekaj izkušenj, nato pa se bom zagotovo vrnil v politiko.

Kdaj se bo v Sloveniji odvijal naslednji tečaj fotobranja in kje se ljudje lahko prijavijo

Naslednji je ta vikend, 6. in 7. junija, vendar je trenutno skoraj razprodan, tako da ob objavi tega intervjuja verjetno ne bo več prostih mest. Vendar bom imel brezplačno delavnico fotobranja danes, 5. junija ob 18.00 v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Če koga zanima, je dobrodošel. Prijavite se lahko na spletni strani www.fotobralec.si

Bi rad za konec kaj sporočil ljudem? Tako zagovornikom kot kritikom?

Sledite svojim sanjam. Naj vas ne bo strah povedati kar si mislite in stati za stvarmi v katere verjamete. Bodite glasni, v svojem življenju povzročite čimveč hrupa! Ko vas ljudje hvalijo, vzemite to z rezervo, verjetno vas bodo naslednji teden kritizirali. Ko vas ljudje kritizirajo, jim bodite hvaležni, ker vam pomagajo odkrivati stvari, ki jih sami ne vidite.

Matej, najlepša hvala

Aleš, hvala tebi. Res sem vesel, da si me povabil na ta intervju in mi dal možnost da govorim s tvojimi bralci. Hvala ti tudi, ker si sprejel moje povabilo na tečaj fotobranja in sploh hvala ker si moj prijatelj in ker verjameš vame, kljub temu, da sem naredil (v tvojih očeh) že marsikatero neumnost.

Dobro jutro, Slovenija

Sem vam že kdaj povedal, da imam od poletne obutve najraje sandale? Resno, čeprav so tudi cokle precej praktična obutev, te ob prepogostem nošenju hitro začnejo boleti noge in vsa praktičnost, ki jo ponujajo predvsem pri vožnji, se razblini v pekoči bolečini v mečih in kolenih. Tako sem nekaj let nazaj, ko sem prav zaradi bolečin spoznal, da ne bom mogel celo življenje cokljati naokoli, bolj po naključju kot ne, odkril sandale znamke Cat. Imele so precej nazobčan podplat in tri zategovalne paščke na ježka, dva na nartu in enega na ahilovi tetivi. Ko sem jih prvič pomeril, sem bil osupel nad tem, kako se mi je noga lepo usedla vanje in čeprav niso bili čisto nič poceni (približno 15.000 tolarjev), sem se brez pomisleka odločil, da jih vzamem.

Naslednja leta sem z njimi prehodil lepo število kilometrov in prav z njihovo močjo popolnoma pozabil na cokle. Toda v nasprotju z robustno bukovino in usnjem, ki sta večna, so se nazadnje tako poškodovali in obrabili, da sem jih lahko samo še vrgel v kontejner. Seveda se je medtem spremenila moda in čeprav sem takšen ali vsaj podoben model iskal kar nekaj časa, jih nisem našel nikjer več. V brezupnem iskanju vsaj približno tako praktične obutve, sem na koncu v Intersportu nabavil sandale znamke McKinley, toda z njimi nisem bil nikoli ne vem kako zadovoljen in ker so se mi v njih tudi precej potila stopala, sem jih kmalu pospravil v omaro in tako kot tričetrt ljudi, ki se zgledujejo le po modi, tudi jaz presedlal na japonke.

Toda letos se je, skupaj s prihodom toplih dni (in nikakor ne brez razloga) v meni spet zbudila želja po pohodnih sandalih. Japonke so spet nekoliko iz mode, sandali pa so, morda tudi po zaslugi znamke Teva, bolj popularni kot kadarkoli prej in zagotovo bom nekje staknil model, v katerega se bo noga zaljubila na prvi pogled in mi skoraj dobesedno rekla, da bi to obuvalo rada nosila. In sem se vrgel na lov. Hervisi, Intersporti, Daichmanni… Povsod polno sandalov (in občutno manj japonk kot druga leta), toda modela, ki bi mi vsaj približno ustrezal ni bilo na spregled niti od daleč. Če sem že vprašal kakšno prodajalko za nasvet, mi je pod nos pomolila sandale Teva s tankimi zategovalnimi paščki, ko pa sem ji pojasnil, da mi takšni res ne ustrezajo, je že bila mrzla.

A enkrat za spremembo me ni premagal strah, da ne bom našel modela, ki bi mi ustrezal, zaradi česar bi se odločil za nakup nekega nizkocenovnega modela za štiriindvajset evrov in v ponedeljek sem sklenil zaviti do stavbe novogoriškega gledališča, v sklopu katere že od vsega začetka obratuje tudi športna trgovina Suvel. Z njo imam pravzaprav same pozitivne izkušnje, saj gre za prodajalno, kjer se ti dejansko popolnoma posvetijo, hkrati pa so tudi precej dobro strokovno podkovani. To je v poplavi velikih trgovskih centrov s Hervisi in Intersporti seveda nujno potrebno, sicer bi propadli in če res želiš strokoven nasvet in dober izdelek, so (kljub nekoliko višjim cenam) odlična izbira.

Ko sem povedal, da iščem moderne sandale s pohodnim podplatom, je prodajalka le ubogljivo prikimala in mi v pol minute pred noge nametala kakšnih pet parov obutve, med katerimi je seveda prevladovala znamka Teva. Ker sem bil daleč naokoli edina stranka, sem imel prodajalko samo zase in ko sem skoraj naveličano pomerjal par za parom in ob ugotovitvah, da mi nobene ne ustrezajo čvekal kot branjevka na tržnici, sem jih nenadoma zagledal. Bile so na polici v višini mojih oči in takoj sem vedel, da bodo prave, ko pa sem se čez minuto v njih sprehodil po prodajalni, dvomov ni bilo več. Po dolgih letih sem našel sandale, ki mi popolnoma ustrezajo.

Čeprav me je precej visoka cena¹ skoraj odvrnila od nakupa, sem na koncu popustil. Za iskanje primerne obutve sem porabil preveč časa, da bi zdaj, tik pred ciljem, tako neslavno odnehal, poleg tega pa sem takoj videl, da so ti Tevini sandali že zaradi nazobčanega podplata čisto poseben model.

Lahko si torej mislite kako sem preklinjal, ko sem šel z njimi na prvi sprehod in se čez pol ure vrnil domov s šolskim primerom žulja na ahilovi tetivi na desni nogi. Kot da žulj sam ne bi bil dovolj, je bila rana že dovolj globoka, da je kri naredila grd madež po notranjosti sandala, kar je pomenilo, da jih v nobenem primeru ne bi mogel vrniti v trgovino.

Včeraj je bilo že nekoliko boljše. Ker sem nekoliko bolj zategnil paščke, je drgnjenje skoraj popolnoma popustilo in čeprav me žulj precej peče, sem bržkone opravil en odličen nakup. Če mi bodo tako dobro služile, da jih bom čez nekaj let skoraj napol svečano vrgel v kontejner pa bom že še videl.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

1. 98 evrov [nazaj gor]

Dobro jutro, Slovenija

»Gremo malo napadat te hudičeve mail spemerje?« je pred nekaj leti padel predlog na starem Siolovem forumu.

»Odlična ideja, stari, jaz ljubim te male robotke, ki mi dan za dnem filajo predal in prav z užitkom jim bom dal malo dela,« je že po nekaj minutah nekdo odgovoril.

Jaz sem takrat internet šele dobro spoznaval, saj računalnika doma sploh še nisem imel (če sem želel pokukati na svoje najljubše forume sem moral v knjižnico ali internet caffe) in čeprav sem imel svoj poštni predal na Yahoo-ju, se mi še zdaleč ni sanjalo, kaj so to mail spamerji in o kakšnih robotkih govori prvi odgovor v čisto sveži temi. Vseeno pa sem bil prepričan, da gre za presneto kul projekt in ker bi v tistem trenutku raje padel iz aviona, kot izpadel budala¹, sem vzhičeno napisal, da se z veseljem pridružim, če bo le res kaj iz tega.

Za izraz spamer sem do tedaj sicer že slišal. Označeval naj bi osebo, ki po forumu (le-ti so bili leta 2004 na svojem vrhuncu) nabija brezvezne poste, z namenom v čim krajšem času spraviti število postov na največjo možno številko. Sam fore števila postov sicer nisem nikoli razumel, saj se nikoli in nikdar nisem obremenjeval s tem ali jih imam petindvajset ali par tisoč in prav zato so mi šli »nabijalci« še prav posebej na živce. Ob predlogu sem najprej pomislil, da se bomo spravili prav na te mladoletne smrkavce in jim nekako poskušali zagreniti življenje, nato pa sem počasi le izvedel, da predal elektronske pošte ni samo nujno zlo, ko se želiš registrirati na nek forum, pač pa v sodobnem poslu nujno potrebna stvar, ki jo ima dandanes skoraj vsakdo. In vsem po vrsti življenje greni vsiljiva pošta, katere edini namen je, da lumpu, ki jo pošilja, pomaga od povprečnega uporabnika interneta izvabiti denar ali ga prepričati v nakup izdelka, ki ga ne potrebuje.

Čeprav v mojem poštnem predalu Rock71SLOVENIJA@yahoo.com² težav z vsiljeno pošto nisem imel, oziroma povedano drugače, od potrditvenega maila, ko sem se registriral na Siol forum, nisem prejel niti enega sporočila, sem še vedno želel sodelovati, v temo pa so kapljali novi in novi navdušenci nad tako revolucionarno idejo. Ja, vrnili bomo udarec in vsem po vrsti zamašili linijo!

Na koncu (po stari slovenski navadi) iz vsega skupaj seveda ni bilo nič. Nekateri člani so začeli med seboj debatirati v zame nerazumljivi latovščini (če se ne motim, so se omenjale doc. datoteke, kar je bilo takrat zame isto kot pet kitajskih besed skupaj) in čez nekaj dni je ideja popolnoma zamrla in kmalu dokončno utonila v pozabo. Poslali nismo niti enega samega sporočila.

Vse do danes se na ta projekt nisem več spomnil, toda ko sem sredi noči v miru listal Mladino, je mojo pozornost pritegnil enostranski članek z nedvoumno fotografijo Umberta Eca in zanimivim uvodom - Imam rešitev, kako se ubraniti pred spemom. Ne boste verjeli: S svetim pismom. Umberto Eco je vsekakor osebnost, pred katero se lahko prikloni sleherni prebivalec naše matere Zemlje in ko sem članek naravnost požrl, se mi je spomin v trenutku vrnil pet let nazaj, na forum kjer smo se pogovarjali o točno takšnem projektu, čeprav v mnogo manjših razsežnostih (jasno, ADSL povezava je bila takrat nekaj tako nemogočega kot je danes Telekomov optični kabel v centru Nove Gorice). Eco namreč trdi, da bi se dalo marsikaterega mail spamerja ustaviti tako, da bi mu več oseb hkrati poslalo sporočilo, v katerega bi vsak pripel 11 MB »težko« datoteko, kakršna je recimo elektronski izvod Svetega pisma. Ker marsikateri pošiljatelji vsiljene pošte še vedno nimajo širokopasovne povezave, ampak uporabljajo klicni dostop, bi jim tako gladko zrušili linijo in elegantno prekinili njihovo nečedno početje.

Roko na srce, spami niso več takšna nadloga kot so bili do nedavnega. Danes imajo poštni predali in odjemalci vgrajene aplikacije, ki spame prepoznajo in jih takoj odvržejo tja kamor spadajo, konec koncev tudi Umberto Eco v kolumni (ki je bila seveda napisana za New York Times in ne za Mladino) priznava, da nekoliko provocira, saj naj bi bilo to iz nekih, tudi njemu neznanih razlogov, nemogoče, toda jaz se sam pri sebi sprašujem - zakaj pa ne?

Danes imamo Facebook in še sto drugih družabnih strani. In predvsem na Facebooku je na tisoče raznoraznih skupinic, ki se borijo za takšne in drugačne pravice. Če bi se ustanovila skupina borcev proti vsiljeni pošti (deset članov bi bilo za začetek povsem dovolj) in bi vsi enemu samemu pošiljatelju poslali zgolj 5 MB veliko datoteko, bi ga s tem bržkone že onemogočili. In ko bi se skupinica širila (in rad verjamem, da bi se širila s svetlobno hitrostjo), bi sčasoma in ob zavzetem delu dejansko močno zmanjšala količino spama. Če drži Ecova trditev o pošiljateljih, ki uporabljajo klicni dostop pa bi bilo to sploh super.

Seveda na tako preprost način najbrž le ne bi šlo, saj bi skupina slej ko prej potrebovala nekega administratorja ali več njih, ki bi vso stvar vsaj poskušali nekoliko koordinirati in čeprav žal ne poznam ovir, ki takšen projekt vnaprej opisujejo kot misijo nemogoče, bi bili morda pošiljatelji neželene pošte sčasoma res prisiljeni izdelati aplikacijo, ki bi jih zaščitila pred poplavo velikanskih datotek, ki bi jim jih neusmiljeno pošiljali maščevanja željni uporabniki interneta.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk

1. mater kako neposrečeno zveni tale misel v slovenskem prevodu [nazaj gor]
2. kdove, če sploh še obstaja [nazaj gor]

Dobro jutro, Slovenija

Za razliko od velike večine ostalih balkonov v našem nebotičniku, je moj precej urejen. Hja, če že stanovanje (če si garsonjera takšen izraz sploh zasluži) ni ne vem kaj, saj je nujno potrebno par tisoč evrov vredne obnove, imam lahko vsaj balkon malo bolj poštiman. Poleti se recimo zelo učinkovito zaščitim pred žgočim soncem tako, da ga po celi dolžini zagrnem z dvema debelima (šolskima) zavesama temno modre barve. Kot da to ne bi bil dovolj velik luksuz, imam po tleh položen debel in topel tekač, poleg tega pa je prejšnji stanovalec popolnoma zaprl ograjo in tako lahko v vsakem trenutku na balkonu delam karkoli želim, brez strahu, da bi me videl par radovednih oči.

Ampak že pred nekaj več kot letom dni sem opazil, da ta urejen kotiček, ki ponuja več udobja kot kakršenkoli drug prostor v garsonjeri, ni všeč samo meni, saj me je takrat začel obiskovati simpatičen golobji parček. Jaz nisem motil njiju, onadva nista motila mene in čeprav mi je Lejč v komentarjih namignila kaj se utegne zgoditi, se s tem nisem pretirano obremenjeval. Toda zgodilo se je točno to.

Mama in ata golob sta namreč ugotovila, da je balkon z mehkimi tlemi in zavetjem, ki ga daje zaprta ograja, idealno pribežališče, zato sta si, meni nič, tebi nič, zgradila gnezdo in pozabila na vsa pravila kulturnega vedenja na obisku. Najprej sta povsem posvinjala tekač z raznimi vejicami in drugim gradbenim materialom, ko pa je mama golob izvalila dve jajci, iz katerih sta se čez čas izkljuvala fant in nekaj dni pozneje še punčka, so vsi štirje v zgolj dveh tednih, ko nama je bilo z Volkuljo končno dovolj in sva jih nagnala, »nasrali« pravo malo goro izločkov. Čiščenje, ki sem ga moral zaradi gostoljubnosti (Volkulja me je namreč od vsega začetka prepričevala, da nuditi zatočišče golobom ni najbolj pametna ideja) opraviti popolnoma sam, seveda ni bilo čisto nič prijetno in sam pri sebi sem se zaklel, da bosta mama in ata golob od zdaj naprej pri meni nezaželena gosta.

Začuda pa se zaljubljeni parček s tem ni želel sprijazniti, saj sta se vsakodnevno vračala še celo jesen in zimo, zdaj, ko so spet nastopili toplejši dnevi pa sta se očitno odločila, da bosta tudi letos povečala svojo družinico kar na mojem balkonu. Jaz, kot vrhovni poglavar Volkovega brloga se s tem seveda nisem strinjal in od takrat naprej pri meni divja vojna, v kateri so dovoljena vsa razpoložljiva, tako pravna, kot nepravna sredstva. Ko sta mama in ata golob sprevidela, da ju letos ne nameravam gostiti, saj sem ju zapodil čisto vedno, ko sta priletela na ograjo, sta postala do mene precej bolj agresivna kot sta bila do takrat in predvsem dama izredno rada šavsne s kljunom proti meni, preden užaljeno odleti. Ponavadi se sicer zgolj potuhne na kakšen drug balkon in se, v dobri veri, da sem medtem odšel, vrne že čez minuto ali dve, ko jo pričakam s palico ali pljuskom vode.

Nič ne rečem, če bi bili tile dve leteči podgani (kot se je slikovito izrazila Sparkica) malce bolj snažni, me zanju ne bi brigalo. Zagotovo bi jima pustil, da se v miru razmnožujeta, toda takšne svinjarije kot sem jo lani, letos ne nameravam čistiti in pika. Njuna agresivnost, saj samo čakam, da me bosta nekega dne dejansko napadli (podobnost s šoferji tovornjakov, ki jim nekoč narediš uslugo, ki jo potem še šestindvajset krat  ponoviš, ko pa ti je izkoriščanja dovolj in jim rečeš, da jih imaš dovolj, si največja svinja na svetu, se ponuja sama po sebi) pa me na trenutke tako znervira, da čisto resno premišljujem ali ne bi nemara s tal odstranil tekača, saj je bržkone prav ta kriv, da se golobji par vedno znova vrača ravno k meni.

Danes popoldne me bo bržkone spet čakalo na novo zgrajeno gnezdo ali celo povsem sveže jajce, ki ga bo mama golob ljubosumno čuvala in tako kot včeraj spet popolnoma ponorela, ko ga bom zabrisal čez ograjo, a letos ne bom odnehal. Bomo že videli kdo se bo prej naveličal.

Lahko noč vam želi

vaš

Volk