Iz volkovega b(r)loga

Oprostite, ali govorite primorsko?

VI. Joj, ne vedi se kot slon

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 26.10.2016 ob 20:43 pod 33 dni v ZDA

St.Louis ni veliko mesto. Seveda je večje kot Ljubljana (no, resnici na ljubo, je Ljubljana sploh mesto?), a tako za evropske kot tudi predvsem za ameriške razmere, lahko brez vsake slabe vesti zatrdim, da je majhno. Konec koncev, v New Yorku, Los Angelesu, San Franciscu ali v kateremkoli četrtem mestu se vam bržkone ne bi moglo zgoditi, da bi vam v bližnji soseski ali kar neposredni bližini centra pot prekrižala čisto prava veverica, mar ne?

A vseeno St.Louis ni neko mikro mestece, kakršne srečamo v premnogih h’woodskih filjmih (začenši z Rambom), v katerega glavni junak v veliki večini primerov zatava čisto po naključju ter prej ko slej naleti na težave, ki jih ni ne pričakoval niti želel. Ne, tole srednjeameriško mesto, ki je bilo še sredi prejšnjega stoletja prava zibelka ameriške industrije, dandanes pa v njem cveti predvsem medicinski turizem, je nekje vmes. In kot se za neko mesto, ki nekaj da nase spodobi, ima tudi St.Louis svojo podzemno železnico.

Če jo seveda sploh lahko tako imenujem. Kot sem omenil v prejšnjem prispevku, sta edini liniji daleč od razvejanih labirintov podzemnih železnic v drugih ameriških in evropskih mestih. Milano, kjer sva pred več kot petimi leti z Majo bila na improviziranem poročnem potovanju, je slej ko prej manjši od St.Louisa, a je sistem takšnega načina prevoza po mestu veliko bolj zapleten. Kot da to ne bi bilo vse pa ob omembi sistema podzemne železnice v St.Louisu dejansko lahko izpustimo pridevnik »podzemna«. Tako rdeča linija, ki pripelje z letališča Lambert in teče globoko v zvezno državo Illinois na drugi strani reke Mississippi, kot modra, ki prvih devet postaj na missourijski strani teče po svoji poti, nato pa rdeči zvesto, dobesedno vzporedno sledi vse do svoje zadnje postaje, to je kmalu potem, ko prečka reko, sicer potekata tudi skozi zanimive, stare predore. Prav tako je mnogo postaj pod zemljo in za ponoven prihod na površje se je potrebno povzpeti po stopnicah ali uporabiti majhna, po postanem urinu smrdeča dvigala. A povečini tiri potekajo po sončni svetlobi in po trdnih tleh ali na nekaterih odsekih celo visoko nad njimi.

VIR: http://www.metrostlouis.org/Libraries/SystemMapPDFs/MetrolinkSchematicMap.pdf

Prav rad verjamem, da je železnica leta nazaj, v času zgoraj omenjene industrije dobesedno cvetela (v prid tej teoriji govori že to, da obe liniji prečkata tudi vse industrijske, trenutno precej zapuščene dele mesta), danes pa po pripovedovanju starejšega domačina ne prinaša drugega kot milijonsko izgubo, ki naj bi v letu 2015 dosegla celo megalomansko številko 50 milijonov dolarjev! Da nekega hudega dobička ne ustvarja, bi sicer kar verjel, tako visoka številka pa se mi vseeno zdi absolutno pretirana. Vagoni so namreč ob določenih urah dneva (ali pred in po tekmah baseballskega moštva St.Louis Cardinals) kar dodobra zapolnjeni, pa tudi na določenih postajah se hitro lahko znajdete v gneči. Velja pa poudariti, da se nam v celem mesecu niti enkrat ni zgodilo, da bi zaradi prenatrpanosti ostali brez mesta v vlaku, ki smo ga tisti trenutek čakali. Po Majinih besedah se nekaj takšnega rado zgodi v New Yorku in to smo doživeli tudi na letališču v New Jerseyju. V St.Louisu pač ne, čeprav smo ob odsotnosti osebnega vozila (za si narediti mednarodno vozniško dovoljenje na AMZS mi je zmanjkalo časa, poleg tega pa je veliko vprašanje ali bi si po neznanem mestu sploh drznil voziti avtomobil z avtomatskim menjalnikom, da niti ne govorim o tem, kakšen strošek bi najem osebnega vozila pravzaprav bil) kar precej uporabljali obe liniji.

Borna preprostost metroja oziroma odsotnost labirinta pa ima seveda po drugi strani tudi kakšno pomanjkljivost. Največja je prav gotovo ta, da v nasprotju z New Yorkom (okej ali Milanom, če bi kakšen zagrizeno trmast bralec vztrajal, da smem opisovati zgolj na lastni koži doživete in na lastne oči videne stvari) v St.Louisu z vlakom ne moreš priti prav v vsak del mesta. Logično, mar ne? Če imaš zgolj dve liniji, ki tako rekoč vzporedno sekata mesto, je nemogoče, da bi te (teoretiziram) katerakoli od njiju z juga pripeljala na zahod ali z vzhoda na sever. Ker pa se v Ameriki peš ne more priti prav daleč (v najboljšem primeru do dveh milj oddaljenega supermarketa, pa tudi tega se lahko loti le en takšen čudak, kot sem sam), zagato hitro rešijo avtobusi. Zraven skoraj vsake postaje metroja je namreč tudi avtobusna s celo vrsto linij, s pomočjo preproste aplikacije MetroOnTheGo (uporabniki Androida si jo lahko na svoj telefon namestite tukaj), v katero se vpiše trenutno in želeno lokacijo, pa vse skupaj postane otročje preprosto. Vstopiš na vlak modre ali rdeče linije, na postaji, ki jo izpiše aplikacija, izstopiš in če vlak le nima kakšne nepredvidene zamude, te točno kot švicarska ura nedaleč proč čaka avtobus, ki te odpelje vse do želene lokacije. Vse skupaj za približno pet dolarjev na osebo v eno smer, čeprav se da (sicer zgolj, ampak vendarle) na avtobusih kupiti vozovnice tudi za železnico in privarčevati dolar ali dolar in pol. Aplikacija za svoje delovanje sicer zahteva dostop do interneta (gps lokacije ne, je pa ta priporočljiva), a v ZDA je wi-fi povezava na vsakem vogalu tako rekoč samoumevna.

Z javnim prevozom se po vsem videnem sodeč in brez kančka rasizma v ugotovitvi sicer prevaža večinoma zgolj temnopolto prebivalstvo. Ne želim širiti predsodkov, to je pač dejstvo in čeravno bi morda kdo pripomnil (ali zgolj pomislil), da torej takšen način transporta ni prav varen, se nam, kljub omenjeni obilici kilometrov, ki smo jih prepotovali z metrojem in avtobusi, niti enkrat ni zazdelo, da bi bili kakorkoli ogroženi ali sploh sovražno gledani. V veliki večini primerov so se ostali potniki držali sami zase, nekajkrat pa se je zgodilo, da smo se celo zaklepetali. Maja seveda ne bi bila Maja, če se ne bi ob eni od takšnih priložnosti, ko nas je starejši možakar vprašal, ali smo iz Rusije (sam sem se moral ugrizniti v jezik, da nisem navrgel svoje krilatice, da nismo, je pa nas in Rusov 150 milijonov), brž pozanimala, kaj vse se v mestu še splača pogledati. Spet drugič, ko se je zunaj že počasi mračilo, je mene tako zelo ujel ritem hitrega in docela nerazumljivega (a presenetljivo melodičnega) rapa, ki je prihajal iz mobilnega telefona enega od mladih potnikov, da sta mi roki avtomatsko začeli ponavljati njegove poteze, na dvignjen pogled in nasmeh na ustih pa sem le dvignil palec v zrak in skozi glasbo ter hrup železnice zavpil: »Good music, my friend, I like it!«

Maja mi je pozneje sicer očitala, da bi nas lahko s to gesto vse skupaj pošteno spravil v težave, a tako kot takrat, tudi zdaj njenega mnenja ne delim. Fant in njegov sopotnik sta izgledala povsem mirna, zabave željna fanta, glasba pa mi je, kljub temu, da rapa povečini ne maram (kjer ni kitare pač ni glasbe, pika, konec debate) dejansko bila všeč. Bi pa mladca ob obisku inšpektorjev, oziroma bolj redarjev, resnično lahko imela težave. Tudi inšpektorji, ki večinoma skrbijo za javni red in mir na postajah, a se včasih sprehodijo tudi skozi vlake, so v veliki večini temnopolti, a solidarnost gor ali dol, kampanjo »Don’t be that guy« več kot očitno jemljejo precej resno.

Verjetno nikoli ne bom izvedel, kaj vse se je dogajalo na vlakih in postajah (pa dvigalih, ups) metroja ali se celo še vedno, da so se mestne oblasti lotile reševanja problemov na tako sila domiseln, celo duhovit način. Saj ne, da bi si to po vsaki sili želel izvedeti, a glede na vložena sredstva v kampanjo, stvari slej ko prej niso bile prav nedolžne. Na vsaki avtobusni ali železniški postaji je namreč moč naleteti na velike plakate v kričečih barvah, ki z domiselno narisanim obrazkom in duhovitim nazivom opozarjajo potnike na nezaželeno in prepovedano obnašanje.  Na postaji Central West End, nekje na pol poti med hotelom in bolnišnico, sem se tako vedno od srca nasmehnil modremu, lila in zelenemu plakatu, ki skušajo dopovedati ljudem naj ne rinejo v osebni prostor drugih oseb, naj se vzdržijo glasnega vpitja in grdih besed ali naj ne vznemirjajo sopotnikov z glasno glasbo iz prenosnih multimedijskih naprav. Mimogrede, vse plakate se da videti tudi na uradni spletni strani kampanje, thatguymetrostlouis.org in prav zares je potrebno priznati, da je bilo vanjo slej ko prej vloženega kar nekaj dela in seveda finančnih sredstev.

Ali je kaj pomagala oziroma če je dejansko omilila probleme, je spet drugo vprašanje, a sam sem se vsakič povsem resno spraševal, ali se ne bi nemara tudi Ljubljani splačalo investirati kakšnega evra v nekaj podobnega. Kdor se veliko ali tudi zgolj občasno vozi z avtobusi LPP, mi bo prikimal, da tako postaje, kot tudi avtobusi niso imuni na nobeno od stvari, ki so jih izpostavili avtorji ameriške kampanje. Da bi par porisanih avtobusov z napisom: »Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš« in mini kampanja z istim imenom kaj spremenilo, bi pričakoval zgolj in samo kakšen utopist, a ob velikih, kričečih in (to vsekakor moram še enkrat poudariti) duhovitih plakatih, ki bi jih mestne oblasti zagotovo lahko nadgradile tudi s poostrenim nadzorom in sankcijami kršiteljev, bi morda vožnja skozi Ljubljano lahko hitro spet postala prijetnejša. Pa še zelo izvirno ime kampanje bi lahko imeli, kajti že duhovit naslov legendarne otroške slikanice »Joj, ne vedi se kot slon«, avtorja Miroslava Slane-Mirosa (ob čemer bi sicer utegnil v zrak skočiti kakšen zagovornik največjih kopenskih živali, a menim, da ne previsoko), bi bil zadetek v črno. Hm, morda pa res nekega dne kontaktiram Zorana Jankovića. Konec koncev, če nekaj slovenskih bedakov meni, da je zanimivo v klovnovski preobleki s sekiro v rokah strašiti otroke, kar se je začelo prav v ZDA, zakaj ne bi torej od tam kopirali tudi kaj koristnega?

  • Share/Bookmark

V. Zgolj vaba za turiste

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 21.10.2016 ob 18:46 pod 33 dni v ZDA

Ste za en kratek test? Dajte no, saj bo čisto kratek, obljubim. Torej. Znajdete se v petih velikih svetovnih mestih. Pariz, Sydney, Rio de Janeiro, Moskva in New York. Teoretizirajmo naprej. Časa imate več kot dovolj, denarja ravno tako, ste tudi v dobri družbi in namen vašega prihoda je strogo turističen. Kaj bi si šli najprej ogledati?

Dam vam trenutek za razmislek (tako kot pri večini risank na Mišinem novem najljubšem tv kanalu, Nick Jr.).

Še enega? Ne, najbrž ni potrebno, verjetno je do tega trenutka velika večina vas pomislila na pet največjih znamenitosti teh velemest. Torej, Eifflov stolp (čeprav bi vam priznal tudi muzej Louvre, ki je bil pred skoraj točno štirinajstimi leti v centru mojega zanimanja, nato pa sem od daleč gledal tisto piramido in si poskušal v mislih naslikati sarkofag Marije Magdalene nekje globoko pod zemljo), operna hiša, kip Jezusa Odrešenika, Rdeči trg s cerkvijo Vasilija Blaženega in Kip svobode (tudi tukaj bi vam za »pravilen« odgovor lahko priznal Times square).

Hja, povečini smo pač vsi tipični turisti in več kot očitno se nam zdi najbolj mamljivo videti na lastne oči ravno tisto, kar smo do takrat videli že najmanj tisočkrat tako na internetu, kot kjerkoli drugje. Saj veste, toliko da se prepričamo, če ni tale znamenitost v realnosti nekoliko drugačna kot na slikah in videoposnetkih.

Leta nazaj bi ob vprašanju z začetka tega prispevka tudi sam zgolj zamahnil z roko in nad takšnimi vabami za turiste (za kar jih imam še dandanes, kajti menim, da se v neznanem mestu da videti še najmanj enainsedemdeset drugih in predvsem veliko bolj zanimivih stvari, ob katerih tudi ni takšne gneče) zgolj prhnil. Toda medtem sem postal zgleden družinski  mož in oče ter posledično tudi klišejski turist in ker se v družbi boljše polovice in skoraj petletne princeske seveda nisem mogel na vrat na nos odpraviti v enega od premnogih getov (recimo Fergusson, kjer bi prižgal svečo ob spominski plošči v spomin na tragično preminulega nadarjenega študenta Michaela Browna, kar je leta nazaj privedlo do nasilnih protestov v St.Louisu, o čemer so množično poročali tudi slovenski mediji), smo se po obilnem in v vseh pogledih slastnem zajtrku, odločili, da si ogledamo kultni Gateway Arch.

Če boste v najbolj priljubljen spletni iskalnik na svetu vtipkali pojem St.Louis, se vam bo poleg najbolj osnovnih podatkov o mestu prikazala tudi slika največje (in najbolj klišejske) mestne znamenitosti. Ogromnega loka, ki se brez vsakega podpornega stebra dviguje skoraj dvesto metrov v nebo in katerega vsaj vrh se lahko (kljub temu, da ga nekaj visokih stavb, kot je recimo sodišče, precej zakriva) vidi skoraj v vsakem delu mesta. Lok, sicer zgrajen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, velja za nekakšno neuradno sredino Združenih držav Amerike in naj bi (tako internet) ponazarjal selitev prvih ameriških priseljencev iz zahoda na vzhod (od tod tudi ime Gateway Arch). Podrobna razlaga je seveda veliko bolj zapletena in zanjo tekom tega prispevka, če ga le ne želim razvleči na deset strani, seveda nimam dovolj prostora. Dejstvo pa je, da je mesto znamenitost vsekakor vzelo za svojo, saj so jo prebivalci oziroma mestne oblasti integrirali prav povsod, kjer je to bilo mogoče. Ja, celo St.Louis Children’s hospital, je črko N v svojem logotipu napisalo v obliki loka, kar na koncu izpade celo precej simpatično.

In tako smo se, kljub temu, da je bila zunanja temperatura kljub zgodnji dopoldanski uri nepredstavljivo naporna in težka, odpravili iz varnega zavetja hotela. Sam sem sicer nekoliko ponergal, da bi predvsem za Mišo verjetno bilo veliko bolje, če bi ves dan počivala, a Maja je imela popolnoma prav. Če bomo ves dan poležavali, bomo znoreli od dolgčasa, poleg tega pa se nam zna v misli prikrasti zoprn občutek, da  nas že čez manj kot šest dni čaka prav tisto, zaradi česar smo na drugo stran Atlantika sploh prileteli. Resna in neodložljiva operacija. Seveda sem ji na koncu priznal, da ima kar prav, resnici na ljubo pa me lok, ki sem ga v mesecih pred odhodom videl vsakič, ko sem prek interneta poskušal o mestu izvedeti kaj več, ni pretirano zanimal. Prav tako kot me leta nazaj ni Eifflov stolp.

Že ob dolgotrajnih pripravah na enomesečno bivanje daleč od doma, sva se odločila, da sicer res ne bova na široko odpirala denarnic, a hkrati tudi ne bomo pretirano zategovali pasu. Tako sva med možnostmi, kako priti v center mesta, hitro prečrtala taksi in se odločila za podzemno železnico, za katero lahko potrdim pričevanja popotnikov z medmrežja (pa tudi najinih slovenskih predhodnikov), da je hiter, poceni in relativno varen način premikanja po mestu. Pa ne samo to. Liniji (ja, točno dve obstajata, kar je daleč daleč od razvejanega labirinta podzemnih tirov v New Yorku, Londonu, Tokiu ali Moskvi) sta v velikem delu poti tudi povsem vzporedni, tako da je za dostop do največjih mestnih znamenitosti pravzaprav popolnoma vseeno, katero izberete. Da le greste v pravo smer, seveda. Turistom se hkrati svetuje, naj se izogibajo vožnji čez reko Mississippi, v zvezno državo Illinois, česar sva se z Majo, kljub radovednosti in mikavnemu dejstvu, da bi ob povratku domov lahko rekla, da sva obiskala kar dve zvezni državi, kar držala. No, več o sistemu podzemne železnice, ki si resnici na ljubo tega izraza sploh ne zasluži in samem premikanju po mestu, sledi v naslednjem prispevku, obljubim.

Orjaškega loka v strogem (finančnem) centru mesta prav zares ni težko najti. Napisi na postajah svetujejo izstop na 8th & Pine, a je popolnoma vseeno, ali izstopite že pri stadionu ali se peljete še dve postaji naprej, vse do reke. V vsakem primeru boste prišli tako do loka, še prej pa do velikega gradbišča, iz katerega bo nekega lepega dne prav zares nastal obširen in izredno lep (ter upajmo, da tudi urejen in varen) park. Prav zaradi gradbišča trenutno do loka vodi samo ena, lepo tlakovana pot in če mi boste oprostili zgornje zmrdovanje, vam lahko odkrito priznam, da je znamenitost prav zares veličastna.

Za celih trideset sekund. Takoj zatem sem se namreč spomnil, da je vse skupaj sicer resničnega občudovanja vreden arhitekturni dosežek, a nič več kot to. Zgolj in samo vaba za atrakcij željne turiste, ki jim veličina ene najbolj znanih (in po nekaterih merilih najboljših, čeprav ne tako elitističnih kot recimo Yale ali Harvard) ameriških univerz pač ni dovolj.

Maja je sicer želela, da bi se z dvigalom povzpeli na razgledno ploščad na vrhu loka, a sam sem se že zaradi cene tega podviga tokrat prav zares uprl. V Rotterdamu sem se pustil prepričati ter vstopil v »prstan«, ki nas je dvignil visoko nad mesto in takšne napake, ki mi je takrat vzela par let življenja, simnisem upal ponoviti. Maja se brez naju prav tako ni želela podati navzgor (pa tudi cena 13 dolarjev za takšen izlet, kar je mojo teorijo o vabi za turiste zgolj še potrdilo, se njej ni zdela povsem sprejemljiva) in čeravno verjamem, da se da v lepem vremenu resnično videti vse do Chicaga, smo za ta razgled ostali prikrajšani. Medtem, ko smo zaradi peklenske vročine, s katero se v življenju še nismo srečali, iskali senco in ugotovili, da smo tako prepoteni, da morda sploh ne bi bilo zdravo vstopati v do skrajnosti ohlajene vagone podzemne železnice, sva zlahka prišla do ugotovitve, da je finančni center sicer en gromozanski dolgčas.

Brez trohice pretiravanja. Sredi delovnega dne, v vročem in z vlago prepojenem dopoldnevu tam enostavno nimate kaj početi. Lahko se sicer sprehajate med množico hotelov, ob katerih se državljan majhne evropske republike zlahka začne spraševati kako jih sploh uspejo napolniti in množico parkirnih hiš s precej zasoljenimi cenami. Občudujete lahko starinske savbe z neprecenljivo zgodovinsko vrednostjo in moderne, v steklo obdane nebotičnike, ki jih tako kot v drugih evropskih in ameriških velemestih pač ne manjka. Ampak to je pa (če seveda zanemarim Busch stadion, dom baseballskega moštva St.Louis Cardinals, ki je še ena stvar, do katere se v zapisih še nameravam vrniti) resnično vse in po slabi urici smo sklenili, da smo se dovolj igrali turiste ter jo pred resnično nečloveško vročine s pomočjo podzemne železnice hitro popihali nazaj v hotel.

  • Share/Bookmark

IV. Angel iz nekje vmes

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 14.10.2016 ob 20:47 pod 33 dni v ZDA

Ko vam bom izdal, česa sem se pred odhodom najbolj bal takoj po pristanku na letališču Lambert v St.Louisu, mi najverjetneje ne boste verjeli. Ali pa boste zgolj nemočno zmajali z glavo. Ne, moja največja skrb ni bila, ali nas bo v hotelu resnično čakala soba, kot nam je prek elektronske pošte zagotavljal prijazni hotelski menedžer Alex. Ni me bilo strah, da bi Miši zaradi utrujenosti in stresa, ki ga je dolg in naporen dan prinašal, dokončno popustilo potrpljenje. Tudi s tem, da na letališču ne bi našli kakšnega kosa prtljage, za katerega bi pozneje izvedeli, da je končal recimo v Philadelphii (kar pa morda sploh ne bi bilo tako slabo), se nisem obremenjeval. Skrbelo me je in to v čisto pravem pomenu te besede, kako bomo z vso prtljago na najbolj preprost način prišli z letališča do hotela.

Na Brnik se sicer z dvema avtomobiloma nismo odpravili zgolj zaradi neverjetne količine nujno potrebnih osebnih stvari, ki jih za enomesečno bivanje v tujini potrebuješ. Če bi šlo samo za to, bi pač opravil klic na kateregakoli od slovenskih nizko cenovnih ponudnikov transferjev, ki ni ravno GoOpti. Šlo je za občutek. Enostavno je čisto drugače, če te na letališču nekdo zgolj odloži iz kombija ali pa oseba, ki ti je blizu parkira svoje vozilo, te pospremi do terminala in te za slovo objame ter ti zaželi vso srečo v prihodnjem mesecu. Tako uslužbenci pri nizko cenovnih ponudnikih transferjev (ki jih iz službe poznam najmanj enainsedemdeset) kot taksisti (poznanstvo teh gre tudi v večkratnike tega števila) so sicer povečini zelo prijazni, a občutka domačnosti in pristne ljubeznivosti pač ne morejo ponarediti, tako kot tega ne more nihče na tem svetu. Ne, niti jaz, najsi se v službi še tako trudim.

A problem ni bil samo v dojemanju prihoda v neznano mesto na neznani celini in simboličnem občutku, da v njem nisi povsem sam. Živce mi je kravžljala tudi možnost, da se dejansko lahko zgodi, da pademo v roke kakšnega oderuškega taksista, ki bo hitro uvidel, da smo v mestu popolni »greenhorni« (Karl May FTW) in si bo na naš račun z lahkoto popravil dnevni izkupiček. Ali pa kar dveh oderuških taksistov. Ameriška vozila sicer dejansko so veliko večja od naših, a da bi v en sam prtljažnik lahko spravili vso prtljago plus Mišin gromozanski (in težak) voziček, si nisem drznil sanjati. In kaj bi lahko z Majo po dolgem in napornem dnevu naredila, če bi taksist ob tem, ko bi pripeljal pred hotel, dejansko zahteval sto ali še več dolarjev? Bi se z njim spustila v besedni dvoboj oziroma prepir? Mhm, nedvomno bi na koncu potegnila daljši konec, da ne govorimo o tem, kako zelo pozitiven začetek celotne avanture bi to bil. In bolje, da sploh ne začnem še s tem, da bi morda morala po celem letališču (z vso prtljago v rokah, kajpada) iskati vozilo z otroškim sedežem oziroma jahačem.

Z vprašanjem, kaj bova naredila, sem že dodobra okužil tudi Majo, ko mi je Primož Lavre, oče male Mišine soborke Lize, namignil (no, ne namignil, pač pa kar konkretno povedal), da je njim precej pomagala gospa Cecilija. Njegovo družinico, kot še marsikatero drugo, je prišla iskati na letališče, jih odpeljala do lokacije, kjer so se za en mesec nastanili in ne samo, da je veliko večino družin (če ne celo vse po vrsti) ob odhodu iz ZDA povsem brezplačno odpeljala nazaj na letališče, temveč jim je ves čas nudila polno logistično-moralno podporo, ki je v tako velikem in neznanem mestu nedvomno vredna suhega zlata. Primož jo je še tekom njegovega bivanja v ZDA vprašal, ali bi nekoliko poskrbela tudi za nas ter nama, ko je potrdila, da seveda bo, češ ali je to sploh vprašanje, posredoval njeno telefonsko številko. Dobra dva dneva pred odhodom je Maja zavrtela neznano telefonsko številko povsem neznane osebe, o kateri pa smo vedeli, da je ženska z velikim srcem. In to je bilo tisti trenutek povsem dovolj.

Če bi rekel, da naju je gospa Cecilija povsem presenetila, bi seveda lagal. Tako Primož kot drugi starši (oziroma mamice), ki sva jih povprašala, so o njej govorili v superlativih in po nekaj minutah klepeta in začetnemu presenečenju, saj za Mišo še ni slišala, čeprav precej dobro pozna sceno slovenskih otrok z gibalnimi težavami, nam je obljubila, da lahko računamo nanjo tako ob prihodu, kot v prvih dneh bivanja v mestu in pozneje, ko bo napočil neizbežen trenutek operacije. In pot je bila zaradi občutka, da ob prihodu na letališče (ki vsekakor ni eno največjih v ZDA, a vseeno daleč od tega, da bi bilo majhno) ne bomo povsem izgubljeni v vesolju, resnično povsem drugačna, kot bi bila sicer.

Gospa Cecilija, sicer medicinska sestra v bolnišnici St.Louis Children’s Hospital, kjer svojo službo opravlja zgolj in samo ponoči, kar zlahka pojasni njen bled odtenek obraza in globoke podočnjake, je visoka in kot trska suha ženska s slovanskimi potezami na obrazu, kar je glede na njeno hrvaško-bosansko poreklo tudi razumljivo. Nikomur od naju se sicer ni sanjalo, kakšna je videti, a ko je po nekaj sto metrih hoje čez letališki terminal v družbi mlajšega dekleta (sicer njene hčerke Kristine, ki je prišla zraven, ker bi v eno samo vozilo pač težko spravili že nekajkrat omenjeno goro prtljage) do naju pristopila ženska z majhno darilno vrečko v rokah, sva instinktivno vedela, da je to ona. In čeprav sem si jo sam v domišljiji naslikal povsem drugače (recimo kot upokojenko s kakšnim kilogramom preveč), je bilo prijateljstvo sklenjeno v istem trenutku. Miša in moja malenkost sva bila preveč izčrpana, da bi se od naju lahko pričakovalo karkoli več od pozdrava in neizmerne hvaležnosti, ker si je vzela kos prostega časa tudi za nas. Tako sva se zgolj zleknila na zadnje sedeže, v katerih je Mišo čakal tudi jahač (hvala, Primož) in opazovala čudežno deželo po imenu Amerika, Maja pa se je po svoji stari navadi v hipu zaklepetala in v tistih petnajstih minutah, kolikor je trajala vožnja, je o mestu, bolnišnici in tudi operaciji že imela kup koristnih informacij.

Gospa Cecilija je bila po dveh prespanih nočeh spet pri nas in navkljub prepričevanju, da naj se z nami ne obremenjuje, da se bomo zagotovo nekako znašli tudi sami in naj za božjo voljo svoj prosti čas izkoristi za počitek, se ni dala prepričati. In tako je tudi nadaljevala. Vsako popoldne nas je poklicala, vprašala, ali karkoli potrebujemo, ali nas lahko kamorkoli zapelje z avtomobilom, ali morda potrebujemo kaj tretjega. Prav tako je bila z nami ob prvem (oziroma drugem, saj je prvi bil že v Sloveniji na URI Soča) pregledu pri dr. Parku ter nama razkazala vse pomembne prostore v bolnišnici, ki so za nas bili pomembni (in o katerih nameravam sam na blogu še pisati).

Skozi cel mesec bivanja v St.Louisu pa sem se sam čisto resno spraševal, kaj neko osebo sploh žene do tega, da je pripravljena za popolne tujce, ki jih morda ne bo videla nikoli več, žrtvovati ne samo denar (če nič drugega za gorivo), temveč tudi zaslužen spanec po nočni izmeni. Tudi midva zelo rada pomagava ljudem in še prerado se zgodi, da se nama nato uresniči tisti lep, star slovenski pregovor »bolj kot si dober, bolj si oslu podoben«, a da bi po desetih urah nočne letala po Ljubljani, si kljub najinima širokima srcema enostavno ne znava predstavljati. Seveda bi bilo nekaj povsem drugega, če bi Cecilija sprejela (zelo simboličnih, ampak vendarle) deset dolarjev za gorivo in/ali parkirnino, a čeprav je Maja trdno vztrajala, jih je prijazno zavrnila.

»Tega ne počnem zaradi denarja. Želim zgolj pomagati in nasmehi so največje plačilo, ki ga lahko dobim.«

In čeprav je bila ugotovitev, da so nekateri ljudje pač tako zelo veliki angeli, da se tudi ob tako napornem ritmu v službi (sedem nočnih zapored, vsaka dolga dvanajst ur!) v dobesedno peklenskem ritmu žrtvujejo za druge, milo rečeno čudna, je bila popolnoma resnična. Z Majo sva se v zadnjem tednu bivanja v ZDA želela gospe Ceciliji zahvaliti za vse, kar je za nas naredila in jo peljati na večerjo v kakšno restavracijo in če le ne bi imela tako zelo natrpanega urnika, bi verjetno nekega večera zares odšli skupaj ven in nekaj pojedli. A čeravno na to, da se nismo uspeli uloviti, nisva imela nobenega vpliva, je nekoliko slabega občutka kljub temu ostalo. Razen neizmerne hvaležnosti, ki sva jo poskušala izkazati po najinih najboljših močeh, ji vseh uslug nisva nikakor mogla vrniti. Ne, tudi ob obisku Walmarta ni pustila, da bi ji midva plačala plastenko ledenega čaja, češ da bova čez cel mesec že tako ali tako imela več kot preveč stroškov.

Ob vsem tem (pa sem opisal zgolj delček tega, kar ta angelček, ki ni več čista »sestra« iz soseščine, a tudi »prava« Američanka ne, od tod tudi naslov današnjega prispevka) pravzaprav sploh ni nič nenavadnega, da so vse to prostovoljno delo, ki ga opravlja za slovenske (pa tudi hrvaške in bosanske) družine opazili tudi v vodstvu bolnišnice in se ji za vse nesebično in požrtvovalno delo uradno zahvalili s priznanjem na posebni steni.

Žal naše slovo ni bilo tako prisrčno kot snidenje. Pravzaprav je bilo kar ganljivo žalostno. Na dan odhoda nas je gospa Cecilija obiskala v hotelu, toliko da smo se lahko poslovili in precej konkretno se je poznalo, da jo je 84 ur službe v zadnjih sedmih nočeh pošteno izčrpalo. Stežka je govorila, morda je bila tudi že napol v svetu sanj (če sem le pomislil, kako je bilo meni med lanskimi božičnimi prazniki, ko sem delal »zgolj« tri noči po dvanajst ur, sem jo še kako razumel), a vseeno je ostajala angelček. Ko se nama je iskreno opravičevala, ker nas zaradi neodložljivih opravkov ni mogla odpeljati na letališče, so nama z Majo stopile solze v oči in dejansko sva ji morala zabičati, da naj se ne sekira, saj je za nas v vsakem primeru naredila več kot bi sploh lahko pričakovali.

Za pot z velikim enoprostorcem (sicer brez otroškega sedeža oziroma, a to sta stvari, ki v ZDA po vsem videnem sodeč nimata prav velike vloge) od hotela do letališča, smo slabo uro po slovesu od gospe Cecilije odšteli približno štirideset dolarjev. Daleč od kakršnegakoli oderuštva, konec koncev nam je taksi naročila prijazna hotelska receptorka Marylin. No, ob prihodu v Ljubljano pa nas je na izhodu pričakal še en angelček, prav tisti, ki je v jutru odhoda po telefonu najprej nežno zbudil Majo, čez petnajst minut pa še mene. In tudi ta moja zlata sodelavka Vesna je povsem nezavedno potrdila, stroški za gorivo (ali taksi) so malenkost, neprecenljivo je, da te po dolgi in naporni poti pričaka en takšen angelček. In gospa Cecilija nedvomno je eden od njih. Angel iz nekje vmes.

  • Share/Bookmark

III. Skoraj kot doma

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 11.10.2016 ob 15:25 pod 33 dni v ZDA

Vprašanje, kje prebivati, je verjetno najpomembnejše od vseh, ko pride do bivanja v tujini ali pa celo samo na drugem koncu Slovenije. No, veliko je seveda odvisno, po kakšnih opravkih se od doma odpraviš in predvsem za koliko časa. Če greš iz Nove Gorice v Ljutomer zgolj na obisk k sorodnikom, boš bržkone prespal pri njih. Če združiš takšen obisk s prijetnim in se čez poletje odpraviš nekoliko dlje na jug, k našim sosedom, bodo prav tako našli kakšen prostor zate. In če imaš prav zares srečo, je morda bolnišnica, v kateri bo eden najboljših nevroloških kirurgov na celem svetu na tvojemu otroku opravil resen poseg, v istem mestu, v katerem so si svoj dober, topel domek ustvarili daljni sorodniki. Ja, če sem lahko nekoliko stremuški, bi to šlo tudi, če bi dr. T.S. Parka v svoje naročje sprejela največja univerza v Sydneju »tam dol« in ne ena najbolj znanih ameriških univerz, v osrčju katere sta se pred dvema dnevoma v debati spopadla predsedniška kandidata Hillary Clinton in Donald Trump.

Kot ste najverjetneje do tega trenutka ugotovili, ne jaz ne Maja sorodnikov v St.Louisu nimava in vprašanje, kje bomo v teh triintridesetih dnevih prebivali, s katerim sva se pričela ukvarjati že kmalu po trdni odločitvi, da bomo to pustolovščino (ali izziv) sprejeli, nama je verjetno vzelo še več časa in živcev kot problem ortopedske operacije.

Ker pod mostom reke Mississippi ne bi mogli spati (če nič drugega zato, ker sam vlago zelo zelo težko prenašam, prav tako pa ne gojim nekih posebnih simpatij do podgan), smo imeli na izbiro kup ostalih možnosti, kjer bi imeli na razpolago vsaj nekaj osnovnih dobrin, brez katerih si povprečna družina težko predstavlja življenje. In na internetu smo z lahkoto našli podatke o sto in enem hotelu v mestu. Pa apartmaje. Pa hišice in stanovanja prek po naključju odkritega portala Airbnb. Pa motele. Pa počitniške hišice. In seveda predvsem dve hiši, Ronald McDonald in Heaven, ki ju je bolnišnica One children’s hospital St.Louis dobila dobesedno v dar od nekega (očitno zelo širokosrčnega) gospoda. V eni od njiju lahko celotna družina biva, se prehranjuje in skrbi zase, za borih deset dolarjev na dan. Znesek je seveda daleč daleč pod nivojem, da bi ga lahko sploh imenovali »simboličen«, če pa že vztrajate, da ga poimenujem z nekim izrazom, bom rekel, da je ničen in povsem v nasprotju z ameriško družbo, kjer ima denar veljavo bolj kot karkoli drugega (verjetno prekašajo tudi Albanijo, kjer si brez denarja vreden manj kot klateški pes na ulicah pristaniško-turističnega mesteca Vlore). A bivanje v eni od teh dveh hiš se zaplete pri nekem čisto drugem problemu, zaradi katerega sva se z Majo na koncu odločila za hotel. Bolnišnica svetuje staršem, da pred posegom SDR prispejo v St.Louis nekaj dni preden se operacija dejansko opravi. Malo zaradi prilagoditve na klimo in predvsem časovno razliko, malo zaradi možnosti, da na letalu ali letališču staknejo kakšen nesramen rinološki virus ali pa morda nekoliko tudi zaradi stresa samega. Pomislite malo, prvi dan prispete v ZDA, naslednji dan že operacija. Bi šlo? Verjetno bi, a z veliko težjim srcem, kot če sprva nekaj dni zgolj počivaš in spoznavaš mesto. A koncept obeh hiš je takšen, da pred operacijo tam ne moreš bivati. Za kakršnokoli možnost nastanitve v eni od njiju, mora otrok operacijo najprej prestati in biti odpuščen iz bolnišnice. Prav tako v času, ki ga otrok z enim od staršev preživi v bolnišnici, ni mogoče, da bi v eni od sob živel drug starš oziroma spremljevalec. Tako bi se dejansko morali najprej nekje nastaniti, na dan, ko bi bila Miša odpuščena iz bolnišnice, pa bi bil prisiljen vso prtljago spet spakirati in preseliti tako rekoč na drug konec mesta, saj nobena od hiš ni prav blizu kompleksa bolnišnic, v katerem se nahaja tudi One children’s hospital. Če bi sobo v kakšni seveda sploh lahko dobili, saj je povpraševanje ogromno. Vsi ti dejavniki in logistično-transportni problemi v docela neznanem mestu, so nas na koncu prepričali v iskanje drugačnih, sprejemljivejših rešitev.

Morda je kdo od vas tekom našega bivanja v ZDA, ko smo včasih čisto mimogrede omenili, da smo nastanjeni v majhnem in prijetnem hotelčku, glasno ali pritajeno zažvižgal oziroma si zamrmral v brk, da Prelogovi več kot očitno imamo, da si to lahko privoščimo. Saj ne, da bi se z Majo čutila dolžna komurkoli polagati račune (razen če bi kdo to izrecno zahteval, kot se je pred kratkim zgodilo na enem od slovenskih forumov, izzivalec pa se je ob ponudbi, naj pride na kosilo, kjer mu bova po pogostitvi črno na belem dokazala vso transparentnost poslovanja z donacijami pa tudi, da sva za bivanje in vse ostalo v ZDA dejansko porabljala zgolj in samo najine prihranke, hitro skril), a tale zgodba s hotelom, ki nam je v času bivanja v Ameriki dejansko bil drugi dom, je tako zelo zanimiva, da jo enostavno moram deliti z vami. Morda pa pride prav še kakšni družini, ki bi se odločila izboljšati življenje svojega otroka s tem, da ga bo prepustila čarobnemu posegu dr. Parka. Zakaj pa ne bi malo privarčevali, če imate možnost, mar ne? Privarčevali? S tem, da bivaš v hotelu? Ja. Sveta resnica.

Do sedaj je bila navada, če že ne skoraj tradicija (in vsi dobro veste, da je tradicija ena od dveh besed, ki sta zame, morebiti tudi zaradi »rogatega« nebesnega znamenja, dobesedno sveti) da so starši in njihovi otroci prebivali v apartmajih Metrolofts, v neposredni bližini bolnišnice. In tudi sam sem bil prav zaradi izkušenj staršev in malo prej omenjene tradicije (ali morda tudi simbolike, ki je druga sveta beseda, češ, če so bili vsi nastanjeni tam in je poseg bil uspešen, torej moramo za to, da bo tudi naša operacija uspela tako kot mora, tudi mi bivati na istem mestu) za to, da si več kot mesec dni trajajoče toplo gnezdece ustvarimo v enem od teh apartmajev. Seveda daleč od tega, da bi bilo bivanje v njih poceni, saj je že zelo groba računica pokazala, da bova morala od najinih prihrankov odšteti okoli 4.000 dolarjev (ja, prav ste prebrali), a to sva vedela vnaprej in sam sem bil trdno, tako rekoč kozorogovsko prepričan, da je to pač cena, ki jo moramo plačati, saj cenejše variante slej ko prej ni. Pa če iščeš enainsedemdeset dni zapored in preveriš spletne strani čisto vseh hotelov v St.Louisu. Če bi cenejša varianta obstajala, bi jo bržkone kdo našel (in uporabil), mar ne?

A Maja ne bi bila Maja (ki v trenutkih, ko v dolgih prevajalskih nočeh potrebuje sprostitev, dejansko prek strička Googla gleda hiške in hotele na vseh mogočih koncih sveta), če ne bi mojih besed vzela z vso možno resnostjo in tako je v nekem trenutku prišla do majhnega, prisrčnega in po vsem videnem sodeč tudi skoraj povsem na novo odprtega hotela Home 2 suites by Hilton.

Zdaj pa lahko priznate, da ste dejansko zažvižgali od presenečenja. Hilton? Eden od sinonimov za hotelski prestiž ne samo v ZDA, temveč po celem svetu? In v zvezi s tem sinonimom si sam drznem namigovati na ekonomsko računico, kot bi se izrazila Tanja Ribič v seriji Naša mala klinika? Točno tako.

Sprva sem ob ceni 159 dolarjev na noč (na sobo, ne na osebo) tudi sam zgolj zamahnil z roko in Majo ironično vprašal, če morda namerava do odhoda zadeti na lotu. Seveda pa se mi ni sanjalo, kaj je do tistega trenutka že ugotovila. Medicinski turizem (več o tem v prihodnjih prispevkih) v St.Louisu je namreč že tako dobro razvit, da v primeru, če v to, nekoč industrijsko najrazvitejše mesto v celotnih ZDA, ne pripotuješ strogo turistično, temveč na poseg (in poznejšo rehabilitacijo) dobiš (seveda ob predložitvi vseh dokazov) tudi popust na bivanje v nekaterih hotelih. Ne vem natančno, koliko jih takšen popust sicer ponuja (in prav tako ne vem, če nekaj podobnega morda ne velja tudi za bivanje v apartmajih Metrolofts, na to vprašanje bo pač moral odgovoriti kdo drug), a na koncu smo v tem hotelu z odštetim popustom, odbitim davkom zaradi bivanja v njem več kot en mesec (ne sprašujte, tega ni razumel nihče od naju) in dejstvom, da smo izbrali majhno sobico z dvema velikima francoskima posteljama (eno za Mišo, drugo za naju dva, ne da bi si bila v napoto), mini kuhinjo z mirovalovno pečico, velikim hladilnikom in indukcijsko kuhalno ploščo, ki so nam jo na recepciji zastonj posodili, ki je bila za naše potrebe popolnoma dovolj, plačali zgolj 89 dolarjev na noč! Cena, s katero se težko kosa tudi marsikateri slovenski hotel, čeravno bi tudi slednji od nekod našel konkreten popust.

Navdušenje nad Majino neverjetno, pravzaprav analitično-revizorsko izbiro, sem bil prisiljen (ni prava beseda, se pa nekako najbolj približa resnični reakciji) pokazati že pred odhodom, po nastanitvi pa sem dobesedno pokleknil pred njo in ji v monologu, v katerem nisem skoparil s komplimenti in iskrenimi pohvalami nad vsem trudom, ki ga je vložila v to, da je tako prijeten hotel z več kot sprejemljivo ceno uspela izbrskati, tudi iskreno priznal.

Home 2 suites by Hilton ni gromozanski, v nebo segajoč nebotičnik s hladno, v marmor obloženo recepcijo s kopico strokovno podkovanih in prijaznih, a povsem neosebnih uslužbenk za pultom, kakršnih je v mestu vse polno. Ne, hotel tik ob mestni obvoznici (ki pa za bivanje ni moteča) je za ameriške razmere majhna stavba, saj ima zgolj tri nadstropja, da se v njem v hipu počutiš kot doma pa poskrbi neverjetna preprostost. Nobenih zapletenih sistemov dvigal. Nobenih labirintnih hodnikov. Nobenih velikih sal, ki bi jih bil prisiljen spoznavati najmanj en teden, da bi končno doumel, katera je namenjena zajtrku, katera kavi in katera kakšni tretji stvari. Ne, tu je vse tako zelo preprosto, da bolj ne bi moglo biti. Gostom je noč in dan na razpolago skupni prostor s kopico miz in stolov, ki sicer služi tudi kot jedilnica ob samopostrežnem zajtrku, tik ob steni pa je tudi internetni kotiček s tremi računalniki. Ob tem so čisto vsakomur (tudi zaposlenim) povsem zastonj na razpolago neomejene količine kave (s katero se je Maja v hipu spoprijateljila), čaja in kakava. Tik ob bifeju s samopostrežnim zajtrkom, ki traja od šestih do devetih in pol zjutraj (čeprav se da kakšno malenkost, recimo par paketkov majhnega masla, da si v sobi lahko ocvreš par jajc na oko izprositi tudi ob devetih zvečer) se nahaja majhna, a prijetna recepcija, v kateri ob vsakem hipu dneva najdeš prijazne, a tudi tople in posledično povsem življenjske uslužbenke. Če dodam zraven še mini fitnes in bazen, kjer si z lahkoto sprostiš od skrbi težko glavo in pralnico, kjer pralni in sušilni stroj za en sam dolar izredno izredno efektivno opereta oblačila, sem o hotelu povedal vse. Ker z eno majhno podrobnostjo, do katere pridem zelo kmalu, to tudi je vse. Ampak resnici na ljubo, kaj bi pa povprečna družina sploh še potrebovala v tem mesecu? Postrežbo zajtrka v postelji? Ne, hvala, v življenju sem nekajkrat spal tudi v hotelih, ki ponujajo tovrsten luksuz, a po njem nisem nikoli imel nikakršne želje. Fanta, ki bi mi proti moji volji zgrabil kovčke in jih nesel v sobo? Komu na čast? Za svoje stvari bom poskrbel sam. Olimpijski bazen, kegljišče in fitness v obsegu nogometnega igrišča? Ja, zagotovo, ker točno zaradi vsega tega luksuza sem tudi prišel v Ameriko.

Razlog za navdušenje se ni polegel tudi ob prvem sprehodu do bolnišnice One children’s hospital. Čeprav sva z Majo pred odhodom slišala nekaj namigov, češ kako nama bo žal, ko bova morala vsak dan pešačiti do bolnišnice in nazaj, česar v primeru bivanja v apartmajih Metrolofts ne bi bilo, lahko zagotovim, da je to resnično zelo kratek (in varen, tudi do tega še pridem v prihodnjih dneh) sprehod. Sam sem navajen hoditi precej hitro, a tudi v družbi mojih dveh deklet za celoten sprehod, ki nam je bil bolj v sprostitev kot ne, nisem potreboval več kot petnajst minut. Tistih nekaj dni, ko se je nad St.Louisom skisalo vreme, pa smo imeli s strani hotela še en bonbonček v obliki enoprostorca s šoferjem, ki nas je povsem zastonj zapeljal od varne strehe nadstreška hotela do varne strehe nadstreška bolnišnice. Ja, dobesedno zastonj, čeprav sva z Majo miss Ornethii skoraj vedno v roke stisnila par dolarjev napitnine.

Seveda z bivanjem v hotelu Home 2 suites by Hilton nismo (heh…) odkrili Amerike. Ob našem prihodu je tam s svojimi bivala pogumna deklica Zala z dolenjskega konca Slovenije. In tudi oni nam, ki smo bili ob prihodu še povsem zeleni, niso mogli prehvaliti vsega, kar jim je hotel ponujal. In prav tako, kot je nekaj uslužbenk dobesedno iskreno jokalo, ko je Zala tri dni po našem prihodu odpotovala domov, tako se poslavljanje, objemanje, rokovanje, ljubčkanje in jokanje (ne nujno v tem vrstnem redu) ni hotelo končati, ko smo jih zapuščali mi. Ja, tale majhen in prisrčen, dobesedno v vseh pomenih te besede, družinski hotel ti zleze pod kožo in če le nisi kompliciran tip, temveč nezahteven ali na trenutke skoraj preveč skromen (»don’t be shy, we love you, we’re here to make you comfortable«, sem slišal, ko sem prosil za malce navodil kako se uporablja pralni in sušilni stroj), tudi ti njim ostaneš v srcu še za dolgo dolgo časa.

Seveda si bivanje v tujini vsak izbere sam in sveto prisegam, da tale prispevek ni hvalisanje pred družinami, ki so v St.Louis že potovale (ali še bodo), češ, poglejte kako smo se mi znašli, vi pa ne. Konec koncev je bil hotel Home 2 suites by Hilton odprt šele pred kratkim in marsikatera družina tako ne bi mogla bivati tam niti v teoriji. Prav tako rad verjamem in vem, da so se vse ostale družine prav tako imele zelo prijetno apartmajih, najetih stanovanjih oziroma hišah, kot smo se mi vsako jutro pri zajtrku za bogato obloženo mizo v družbi kruha, krofov, majhnih sendvičev, svežega ter suhega sadja in predvsem vafljev. A če boste potovali v St.Louis oziroma o tem šele razmišljate, upam, da sem vas z zapisom prepričal. Ne zaradi franšize Hilton, ki bo milijonske dobičke kovala v vsakem primeru, temveč zaradi vas samih. Ker pred in po operaciji SDR si zaslužite toplo roko in prijazno besedo in tudi zaradi tega boste domov zares odšli s težkim srcem in mislijo, da vam je St.Louis ukradel delček srca.

  • Share/Bookmark

II. Najbolj nore sanje

Komentiraj

Objavil/a Alex van der Volk 10.10.2016 ob 19:59 pod 33 dni v ZDA

V trdni temi sem iztegnil roko nad glavo ter poskušal otipati stikalo za luč. Hm, nič, ni ga bilo na običajnem mestu. Poskusil sem še enkrat, tokrat sem iztegnil roko višje, čeprav bi bil pripravljen staviti glavo, da sem že v prvo zadel pravo mesto. Spet nič. Pa malo desno. Pa malo levo. Pa spet navzdol. Ja, pa da ti …Kako se lahko eno stikalo za luč tako izgubi? Prav blizu tega sem že bil, da bi začel bentiti nad svojim pubertetniškim sinom, ki ponavadi razmeče vse, kar se razmetati da, pri pospravljanju pa ponavadi zmrzne kot zlato v stiku z dušikom, ko sem se zavedel, da ne ležim na preperelem jogiju, ki je tudi edina stvar, ki me loči do parketa v moji spalnici v Ljubljani, temveč na začuda precej udobni postelji in da sem dejansko popolnoma prespan. Če se sredi noči nenadoma prebudim zaradi hudih sanj (v katerih sem kdaj pa kdaj tudi prisiljen potovati z letalom), sem ponavadi ves mačkast in niti malo podoben samemu sebi, toda ta trenutek sem bil popolnoma spočit. Zunaj je nedvomno še bila trdna noč in tukaj nekaj enostavno ni šlo skupaj.

Skozi temo sem počasi razbral oblike raznoraznih predmetov v hotelski sobici in trenutek zatem me je prešinilo. V ZDA si! Na tisoče kilometrov stran od svoje spalnice v enem od ljubljanskih t.i. »spalnih naselij«, v majhnem in na prvi pogled zelo prijetnem hotelu in prav tu boš ostal še več kot naslednjih trideset dni. Jaz v ZDA? Jaz, ki se na smrt bojim letenja, da bi prostovoljno vstopil na letalo in se pustil peljati čez cel širni ocean? Ne, to pa že ne more držati. A vsa dejstva so govorila proti tej trditvi. Od docela neznane sobe, v kateri nisem še točno vedel, kje kaj sploh je, prek sila nenavadne straniščne školjke z načinom splakovanja, ki ga v življenju še nisem videl, vse do Miše, ki je več kot očitno sladko sanjala na drugi postelji, širine najmanj metra in pol, seveda primerno založena z blazinami.

Na mobilnem telefonu, ki sem ga dal pred spanjem polniti in pustil na povezavi wi-fi, se je bleščalo obvestilo o kopici novih sms-ov in elektronskih sporočil in megleno sem se spominjal, da sem, še preden sem se razkomotil na mehki postelji, z njega poslal sporočilo o prihodu vsem sorodnikom in parim prijateljem, ki so mi medtem očitno odgovorili. Še bolj pa me je impresionirala velika digitalna ura na ekrančku taiste napravice. Četrta zjutraj. Torej, zgodnja jutranja ura je, jaz pa popolnoma spočit. Je res možno, da sem dejansko na drugi celini (in ne samo to, celo na sredini te druge celine) in da se ob tej nečloveški jutranji uri počutim kot prerojen zaradi takšne malenkosti, kot je časovna razlika?

»Čedalje bolj verjame,« dahne Laurence Fishburne v enem od mojih najljubših filjmov, Matrix.

In tudi sam sem bil iz trenutka v trenutek bolj prepričan, da to le niso neke nore sanje, ampak se vse skupaj prav zares dogaja. Kanček možnosti, da še vedno zgolj in samo sanjam, je sicer zlahka posejalo dejstvo, da Maje ni bilo nikjer, čeprav bi po vseh pravilih morala biti zraven mene, prav tam, kjer sem jo zadnjič začutil, preden me je ob devetih zvečer po lokalnem času premagala zaspa… Lokalnem času? O, moj Bog! A potreboval sem dodaten dokaz. Še zadnji.

Še enkrat sem se prepričal, da Miša resnično trdno spi in da se v nobenem primeru ne more izviti iz mehkih barikad blazin ter odtaval po hotelskem hodniku, v smeri, za katero mi je slaboten spomin povedal, da se nahajata recepcija ter bife s samopostrežnim zajtrkom in jedilnico. Docela neznani prostori. In kdove kakšno naključje je želelo, da sem takoj ob prihodu k trem velikim rezervoarjem, v katerih naj bi se, skrivala vroča voda ter kofeinska in brezkofeinska kava, naletel na temnopolto uslužbenko, miss Ornetho, s katero smo bili v prihodnjih tednih (prav tako kot z miss Tonyo) še veliko v stiku. Z obraza so se ji bleščale utrujene, a iskrive in kot oglje temne oči, s širokega nasmeha na starikavem obrazu pa se je dalo razbrati neverjetno ustrežljivost in pripravljenost na vsakršno pomoč.

»Se opravičujem, vas lahko nekaj vprašam?«

Zakaj govorim angleško, če res samo sanjam? In kako, da mi gre angleščina tako zelo tekoče, ko pa v službi iščem besede po vsem širnem spominu in obupano gledam v strop, ko včasih ne najdem pravih? Bolje, da se prebudim, budilka bo najbrž vsak čas zvonila in me opomnila, da je čas za jutranjo izmeno. S kom že danes delam?

»Of course you can, sir. Please, go ahead.«

In zakaj tale prijazna uslužbenka prav tako govori angleško? Kolikor se jaz spominjam, je v sanjah primarni jezik vedno slovenščina, ni pomembno, na katerem koncu sveta (ali vesolja) se tisti trenutek nahajam.

»Vem, zelo neverjetno bo slišati, ampak resnično potrebujem iskren odgovor. Nisem povsem prepričan, ali sem res prišel v ZDA in me zgolj muči časovna razlika ali pa so to ene nore sanje iz katerih se ne morem zbuditi.«

Miss Ornetha se je v hipu zresnila, čeprav sem že po obrazni mimiki lahko razbral, da ne verjame, da jo imam za norca, temveč da sem prav zares v dvomih in je vse, kar potrebujem, iskren in prijazen odgovor.

»Ne, prav zares ne sanjate, gospod (sir)« se je materinsko nasmehnila in mi položila toplo dlan na nadlaket. »Res ste v ZDA, v mestu St.Louis, v hotelu Home 2 suites by Hilton.«

Zdaj me je pa streslo. Torej le ne sanjam? Res se dogaja. Toda kako, kje je torej Maja in kako sem torej zdržal tiste tri polete, če se niso zgodili samo v sanjah?

»Pogrešam svojo ženo, ni je bilo v sobi.«

»Mislim, da jo boste našli v atriju,« se je miss Ornetha spet prisrčno nasmehnila in odbrzela naprej, sam pa sem šele čez nekaj tednov izvedel, da jo je v tistem trenutku čisto resno zaskrbelo zame.

Če bi vedela, da tudi v tako spočitem stanju ne funkcioniram čisto najbolje, dokler ne dobim v roke skodelice črne tekočine, bi ji bile takšne skrbi prihranjene, a hkrati je popolnoma nemogoče opisati, koliko mi je to, da si je bila pripravljena vzeti minutko za popolnega tujca, tisti trenutek pomenilo. In mi še vedno.

Iz rumenega rezervoarja z napisom »kofeinska kava« sem si nalil lonček pobarvane vode in odtaval proti atriju. In Maja je bila prav zares tam. Lepša kot kdajkoli prej in s simpatičnim nasmehom, zaradi katerega nikoli ne veš, kakšen duhovit dovtip bo izrekla, se je ozrla čez laptop, na katerem se je vrtela kdove katera epizoda priljubljene nadaljevanke z enega od slovenskih tv kanalov in me pogledala iznad očal.

»Dobro jutro, zaspané!«

»Dobro jutro.«

V velikem, ličnem žaru so skozi drobne cevi uhajali plameni in potrpežljivo lizali velik kup oglja. Zrak je bil že tako vroč in težak, da se je komaj dalo dihati, a sem se vseeno usedel čim bližje ognju in zamišljeno srknil kavo, ki bi se seveda težko primerjala z esspressom Lavazza dolce gusto, ki ga pripravi moj mali kavomat, a vseeno ni bila tako zelo zanič, kot sem pričakoval.

Visoko nad menoj je na velikem drogu v rahlem, a nenavadno toplem vetriču ponosna plapolala ameriška zastava (»red, white and blue,« bi zamomljal moj najljubši reper, Ice T) in medtem, ko sem na vzhodu lahko uzrl majhen, a zanesljiv pramen svetlobe, ki je napovedoval zmago dneva nad noro nočjo, mi je na misel prišel prizor iz enega od mojih najljubših filjmov vseh časov, Inception, ko negativec zgrabi DiCapria in mu, preden ga trešči s pestjo, glasno zasika: »To niso sanje!«

Mene seveda ni nihče treščil, a resnici na ljubo tega tudi nisem potreboval ali si (bognedaj) želel. Dovolj dokazov je bilo, da sem resnično lahko začel verjeti, da sem za svoj največji zaklad, za eno od treh (oz. štirih, kajti po svojih življenjskih vodilih moram zraven šteti tudi samega sebe) najpomembnejših oseb v svojem življenju, dejansko prišel v osrčje ZDA. Rojeval se je nov dan, poln izzivov, s katerimi se ni moglo primerjati nič, čisto nič od vsega kar sva z Majo v svojih devetintridesetih letih doživela. Poti nazaj ni bilo, čeravno bi se mi zaradi tega neizpodbitnega dejstva omračil um in bi si to zaželel. Nič več ni bilo vse odvisno zgolj od naju, zdaj je bilo marsikaj položeno v roke Boga, višjih sil ali angelov.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »